FORUM Nebojse.si

Zdravo!
Sploh ne vem kako naj začnem, ker mi pisanje in izražanje občutkov in čustev ne gre. Zdi se mi da z mano ne "štima" zelo veliko stvari tako da ne vem kako naj sploh začnem. Bom pa poskusila.
Sem umirjenja in zelo sramežljiva oseba. Imam prijatelje, ampak si nisem z nobenim res zelo blizu. V osnovni šoli posebej na začetku sem imela dosti zelo dobrih prijateljev, ko sem pa se nekako začela zavedati sama sebe pa čedalje manj. Nikoli ne grem na kakšno zabavo ali kaj takega. Imam problem, da ne znam dobro komunicirati z ljudmi in ponavadi tudi ne vem o čem bi se pogovarjala. Zdi se mi, da ko nekaj rečem, je nekaj brezveznega in nezanimivega, zato sem ponavadi raje tiho in potem zgledam kot, da sem slabe volje ali pa da se nočem družiti. V resnici pa bi se zelo rada pogovarjala, ampak ne vem kaj naj rečem. Spoznavanje novih ljudi je za mene pravi pekel. Imela sem OKM (jo še imam, vendar veliko lažje nadzorujem kot sem jo in ni več tak problem, upam da tako ostane) in sem hodila nekaj časa k psihologu. Vsaka ura mi je bila zelo težka, ker vem da si pri psihologu zaradi pogovora, ampak jaz nisem vedela kaj naj mu povem. Čedalje bolj sem sama za sebe in preživim veliko časa ob gledanju filmov in serij, ker pač tako ubežim realnosti, za nekaj časa. Zato se tudi bojim, da ne bom nikoli našla osebe s katero bom preživela življenje. Ker sem v lanskem letu odkrila da sem gay, bo to že samo po sebi težje, brez neke komunikacije pa tako nemogoče. (srčno upam da ne boste obsojali)

Imam tudi velike probleme z samopodobo ter samozavestjo in ne vem kako se naj tega rešim. Prebrala sem veliko člankov, da lahko pomaga npr. če se ukvarjaš s športom. Že dlje časa razmišljam, da bi se vpisala v fitnes, ampak me je strah. Nimam nobenega prijatelja s katerim bi šla, sama pa me je strah, ker ne vem kako se v fitnesu kaj dela, ne upam pa si nekoga vprašat, ker se bojim, da bom smešno izpadla. Že če grem mimo skupine ljudi in se smejijo, mislim da se smejijo meni.

V zelo bližnji prihodnosti bom stara 21. let in večina ima pri teh letih partnerja in zastavljene življenjske cilje (vsaj tako se mi zdi ko pogledam okoli sebe). Jaz pa sem pravkar pustila faks in to že drugega. Nimam niti najmanjše volje in koncentracije, za nadaljevanje faksa in ugotovila sem, da ta poklic sploh ni za mene. Imam narejeno srednjo šolo, tako da poklic imam, narediti še moram samo pripravništvo. Naslednje šolsko leto se bom vpisala kot izredni dijak v srednjo šolo (veterinarski tehnik), in takšno ki me res zelo veseli in vem, da je to nekaj kar bi rada delala v svojem življenju (sploh nimam nič drugega kar bi me res veselilo). In to je sicer cilj in imam res močno voljo, ker živali so res nekaj kar me takoj spravi v dobro voljo. To je vsaj nekaj oz. edina stvar kar me še žene naprej.

Vem, da kar sem napisala je nekako razmetano in brez smisla, ampak tako nekako je trenutno moje življenje in zato sem sklenila, glede na to da sedaj ko ne bom hodila na faks in bom samo poiskala študentsko delo, imam čas in moram obvezno nekaj glede tega narediti. Mislim da bi bilo najbolje če grem k psiholgu (čeprav me je zelo strah, ker nikoli ne govorim o svojih občutkih in čustvih in vem, da mi bo šlo na jok ko bom govorila)!? A ve kdo za kakega dobrega v LJ (tudi če je plačniški)?

Živjo
Na sporočilo sem ti dala eno psihologinjo iz Ljubljane, vendar bi bilo dobro da si prebereš več o njih in predvsem da se na začetku terapije z njimi pogovoriš o pričakovanjih od terapije.

lepo si se opisala in glede na tvoje problem z komunikacijo ti priporočam, da pisanje uporabiš tudi kot del terapije. Zakaj terapevtsko: podobno kot pri terapiji: ko moraš izoblikovati stavek o svojih čustvih, problemih se s tem sproži ozaveščanje in predvsem je izrečena ali napisana misel nekaj drugega kot neurejeno mletje misli v glavi. Razmišljanje včasih ne vodi do zaključkov, ampak ostaja na nivoju premlevanja
Prav tako lahko pred obiskom terapije pripraviš v pisni obliki kaj bi rada povedala in o čem bi se pogovorila. Tako ne boš obsedela z prazno glavo in se kasneje obsojala.
Sama sem to že velikokrat uporabila.
In ko/če boš hodila na svetovanje: SI VZEMI PRAVICO biti odkrita predvsem do sebe. Ne gre za to da zadovoljiš šablonr terapevta , ampak da sama potegneš čim več iz tega. Nič ni narobe, če imaš med terapijo pri sebi kak zvezek da si zapišeš misel ali nasvet.

hmm sem se preveč razpisala?
aja še glede obsojanja drugih: ti si važna , zato pazi na svoje potrebe in ne potrebe drugih.
Poleg tega si v letih, ko se dogajajo spremembe in  iskanja  identitete (tudi spolno) .

Hvala, za ta nasvet! Res je da mi je veliko lažje nekaj napisati kot pa povedati kar iz glave, za to bom res poskusila z tem.
Glede obsojanja pa... ni me prav nič sram, da sem to kar sem, ampak vseeno ni prijeten občutek, če te ljudje zaradi tega kdo ti je všeč, čudno ali celo grdo gledajo.

ZDRAVO OBUPANA :P

Nisem uspel prebrati vsega kar si napisala ker imam tezave z branjem (ko neki cajta berem mi crke uhajajo iz pogleda) ampak del ˝upam da me nebote obsjali ker sem gay˝ mi pa nikakor ni moglo pobegnit izpred oci :) mislim da te tu nebo nihce obsojal za to kar si ker se dobro zavedamo bolecine ki jo lahko to prinese. Ucasih sem biu zelo homofob ampak ko sem se zacel sprasevati ce sem gay ali ne mi je razneslo homofobijo v prah ker sem se zavedal da ce sem gay bi me tako nesprejemanje ubilo. Sicer pa imamo moderatorje ki bojo tovrstno zaljenje na forumu uredili (kot so ga ze enkrat ko je nekdo zaliu neko punco na chatu in sem takoj pisal moderatorjem in so uredili ;D ). Iz naslova pa sem zvedel kaksne so tvoje tezave in kokr sem jih uspel prebrati opisujejo tudi mene in doskrat sem raje tiho in samo poslusam v druzbi ker se mi vsaka beseda ki jo hocem povedati prevec bedna in dolgocasna,  enako je z starsi ce pa se spozna koga novega se pa najraje drzim malce stran ker mi je obupno samo poslusati ker me ubijajo misli ki se mi ob tem porajajo... sam nisem nikoli iskal pomoci pri zdravniku ker ce mi je starsem povedat za te tezave nocna mora kako mi nebo potem pri zdravniku... vem da te tezave lahko resimo tako da se mecemo ven iz zone udobja ne prevec ker zna boleti ampak korak za korakom in pridemo nekam. Jest sm se raje prikluciu gledaliscu kjer so vaje komunikacije zelo pomembne ce hocemo da pogovori izgledajo naravno... res je zelo tesko ucasih se iztrelit iz zone udobja ampak na odru nimam izbire in zato naredim kar pac moram (ucasih ne tako kot bi moral ampak meni je ze to da naredim to dosti). Tesko je to projecirati na zivljenje ampak gre pocasi korak za korakom in v enem letu se ze poznajo koraki (npr. brez pomisleka zdaj pisem to in nebo mi neki pretirano tesko objavit). Nikakor nepravim da je gledalisce bolse od zdravnika ker sploh nisem clovek ki posplosuje... samo meni je bolj udobno na ta nacin :P . Upam da tudi ti kmalu zacnes delati korake da se bos lahko sprosceno druzila in zabavala z druzbo ;D

AniMe :)

Zdravo AniMe!
Hvala za vse kar si napisal! Vem, da je večina ljudi v redu in sprejemajo "drugačne" se pa včasih najde kakšen, ki ni preveč sprejemljiv. :)
Sicer pa... hm... gledališče, zanimivo, vsaka ti čast! Meni bi bilo (bo bilo) veliko lažje iti k zdravniku, ker vem da bi me tam samo eden poslušal, in sliši takšne ali drugačne težave vsak dan, in je tam da pomaga. Meni osebno je nastopanje pred publiko nekaj zelo groznega, vem da je treba iti izven "comfort zone", ampak se k temu nikakor ne bi mogla prisiliti. In nekako nisem za gledališče, ker so ponavadi tam sami ustvarjalni ljudje, z polno idejami in vsem, kar pa jaz vsekakor nisem, oz. kakorkoli si ne bi upala kaj dodati. Moram najti enega dobrega zdravnika in bom najprej z tem poizkusila, če bo kaj pomagalo  :)
Hvala, in upam da tebi tudi čim bolj uspe z gledališčem ali pa kako drugače!  :)

Pa še to... sem šla gledat po seznamu terapevtov na tej spletni strani in sem zasledila Natašo Mohorč Kejžar. A ima kdo z njo izkušnje? Kar sem prebrala pod njenim opisom, mislim da bi mi znala pomagati in tudi cena je še kar spremenljiva. Kakšno mnenje glede nje?

Ubistvu sm sam hotu napisat da naj te neskrbi zaradi zaljenja in nesprejemanja na forumu pa sm se mal razpisu :P

AniMe, ni problema, sej si dobro napisal  :)

živijo obupana
prebrala sem kaj si napisala, in se v veliko stvareh najdem

jaz sem tudi precej drugačna in velikokrat sem naletela na neodobravanje okolice

z leti je prišlo tako daleč, da sem raje prekinila vse stike, imela sem poln kufer vsega, zapirala sem se v hišo, gledala serije, in bila sama

nažalost tako ne moreš živeti, po ADjih, psihoterapijah, sme enostavno začela spet se vključevati v družbo, trajalo je en čas, ampak imam danes prijatelje, znance s katerimi lahko pokramljam, danes se soočam tudi z željo obnoviti stare odnose, in ne jemljem več odzivov ljudi okoli mene tako resno, ker vska ima pravico reagirati kot hoče, grdo je če so nesramni, ampak je na tebi in meni da nas te stvari ne prizadanejo

drugih ne moremo spremeniti, lahko pa sebe, in to kako bomo kaj drugi delajo doživljali

kako pa je z tvojo družino?? če jo še imaš, kakšna je podpora???

LostOnFuture   :oki:

LostOneFuture, hvala za to kar si napisala. s temle sem dobila dobro spodbudo in bom se še danes naročila na psihoterapijo!  :)
glede moje družine... doma sem samo čez vikende, tako da me ne vidijo tako pogosto. nobenemu ne omenjam, da je kaj narobe. družina je super in vem da bi mi pomagali, ampak ne vem nočem o tem govoriti. mami sicer ve (ampak ne vrjetno, kako hudo v resnici je), ker mi je rekla naj kaj obiščem tistega psihologa k kateremu sem hodila zaradi OCD. ta psiholog mi je sicer kar pomagal z OCD, ampak k njemu ne grem, ker mi nekako ni bil najbolj všeč.
h komu si pa hodila, če ni skrivnosti? ali pa če mogoče poznaš še katerega vredu psihoterapevta?

hodila sem k Mojci Majerle, včasih je delala v študentski hiši srce

meni je med drugim tudi ful pomagala knjiga kognitivno-vedenjska terapija za telebane


tale video je tudi zanimiv http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro-prispevki/174314610

če praviš da je familia super bi lahko tvegala in povedala, to je tudi ena od stvari s katerimi se boš soočila, pač tvegati,  če boš želela napredovati

pri nas doma so take težave stigmatizirane in sem pričakovala slabši odziv, ko sem povedala je tudi bilo tako. ampak so se z časom unesli in mi danes celo poizkušajo nekako pomagati.

veš včasih so stvari na začetku težke, pol pa se ljudje naučimo rokovati z situacijami čez čas, vsaka stvar rabi svoj čas pač, ker točno to se boš tudi sama naučila, tudi jaz sem se mogla naučiti kako nekaj izvesti, narediti, in kako se vedno manj sekirati!

drži se! pa javi kaj kako si!  :rozicodam:

te gospe mi sicer ne najde, ampak bom še malo poguglala.
hvala za video ga bom pogledla in tud knjigo bom prebrala. vse samo, da bi kaj pomagalo :)
glede družine pa... mami se že tako sekira kr sm faks pustia in tudi druge skrbi ima, tako da je še nočem s tem obremenjevati.
hvala za vso pomoč in bom sporočila kako bo bo šlo  :)