FORUM Nebojse.si

Hej,

že skoraj dve leti se ukvarjam z občutki, ki jih bom opisala. Predvidevam da me muči tesnoba oziroma anksioznost. Ker me prime in potem tudi lahko za več mesecev spusti, zdravniške pomoči nisem poiskala. Večkrat se o lastnih občutkih pogovarjam s svojim partnerjem ali pa prijateljico, ki mimogrede doživlja podobne občutke. Na žalost mi pogovori dolgoročno niti ne koristijo prav preveč ...  :(

Imam dneve ko ljudi (razen partnerja  :happy:) sploh ne morem pogledati v oči, brez da me ne bi prijela panika, tesnoba, se mi povečal adrenalin. Vseeno se prisilim, da sem čim več v stiku s ljudmi, čeprav mi je neprijetno. Vem da izolacija škodi.

Res si želim navezati globlji stik z znanci, vendar skoraj vedno nastopi ta isti problem. Ker težko vzpostavim sproščen očesni kontakt opažam, da ljudje ne komunicirajo radi prav dolgo z mano. Poleg tega v vsej tej paniki dobim popolnoma prazno glavo in se sploh ne morem izraziti kot bi želela. Ne najdem besed, tvorim nerodne stavke, besede postavljam v čudnem vrstnem redu ali pa jih sklanjam tako kot da sem popolnoma brez posluha, poleg tega pa še bolj potihem govorim kot običajno ipd.  ???

Zanima me, če se tudi vam dogajajo takšne stvari in kako si v takšnih primerih pomagate. Je to začetek socialne fobije? Želim si spet normalno komunicirati in gledati ljudi v oči brez tesnobnih občutkov. Ima kdo kakšen praktičen nasvet? Hvala.  :A)

Pozdravljena
očesni kontakt predvsem pomeni odkrit odnos z nekom. Zato verjamem da marsikoga to lahko moti.

Prav gotovo to spada med socialno anksioznost. Saj simptomi so lahko različni: zardevanje, tresenje rok, moteč očesni stik ,tresavica rok, občutek ujetosti  itd. In ker so ti simptomi moteči se pogosto prične še izogibanje takim situacijam.
Predvsem se vprašaj kaj takrat občutiš : se počutiš nezaželjeno? se počutiš odtujeno od družbe? Se počutiš neustrezno? Nekateri občutijo osamljenost v množici.
Navedla si, da se ti pojvlja zgolj občasno, da pa lahko traja tudi kakšen mesec.

Bolj kot obisk zdravnika, bi bil morda primeren obisk psihoterapevta. Da ugotovita kakšne misli se ti takrat pojavljajo.

Pa so zgolj v takih situacijah tesnobe in ne tudi  v drugih situacijah?

Bi morda poskusila Spletni tečaj kognitivno-vedenjske terapije v sedmih korakih ?
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Gre tudi za razumevanje in razlikovanje kaj so vzroki in kaj posledice.
Predvsem pa je pametno nekaj ukrenit, da se simptomatika ne poslabšuje zaradi občutka nemoči.

Najlepša hvala za pozornost in zelo koristen odgovor. Spletni tečaj se mi zdi zelo primeren, saj je dobro strukturiran, me ne zmede in se v njem pogosto najdem. Po malem že treniram tudi v praksi. :)

Po razmisleku sem ugotovila, da postanem tesnobna tudi kadar pomislim na kakšen dogodek iz preteklosti. Verjetno moje trenutne težave izvirajo še iz nezdrave pretekle zveze. Res je, nezaželjeno, neustrezno, odtujeno (kot da sem iz drugega planeta) pa tudi nezanimivo, pogosto tudi neumno (v smislu, da imam premalo znanja) sem se počutila v družbi že takrat, mogoče že deset let nazaj. Telesni znaki (pogled, adrenalin, ...) so se mi pojavili kasneje.

Mislim, da ste me opogumili in spodbudili k temu, da naredim nekaj dobrega zase. Hvala.

Živjo,

jaz se s socialno-fobijo ukvarjam že pomoje celo življenje, ampak se je grozno poslabšalo pred približno 6-imi leti, takrat pa sem začel hoditi tudi na terapije. Nekaj mi je pomagalo, ampak čutil sem, da je v meni še vedno strah, sram (kaj si bodo drugi mislili, nisem dovolj dober ...), nisem mogel dolgo časa nekoga gledati v oči, kot ti omenjaš.

Potem pa sem se počasi sam vrgel v analizo mojih občutkov, intrapsihičnega sveta in končno prišel do tega, da je za vsakim simptomom (boleznijo) nek vzrok. Nekaterim ga ni potrebno "poiskat", meni pa drugega skoraj da ni prišlo "do živega", dokler nisem začel raziskovat in razumet ozadja in povezat pretekle dogodke z današnjimi odzivi.

Ne bom razlagal, kaj vse so bli razlogi, se mi pa zdi, da tale video odlično prikaže povezave med določenimi simptomi (psihološkimi boleznimi, zasvojenostmi, socialno izolacijo ...) in nekaj zelo pogostih možnih vzrokov. Meni je precej odpr oči, mi pomagal potočit nekaj krokodiljih solz in iti naprej  :'(   :)

https://www.youtube.com/watch?v=MjsQwKlLfYk

Živjo,

očitno je res nekaj na tem, da je s preteklostjo potrebno razčistiti. Mogoče je odpustiti in pozabiti (čeprav težko) še najbolj koristno. Vsaj to je edina rešitev, ki jo vidim.

Ta teden sem bila kar uspešna, sigurno tudi po zaslugi kognitivno-vedenjske terapije. Predvsem sem delala na tem, da sem čim manj premišljevala o tem kako gledam, kakšen je moj pogled, kako gledajo drugi, kaj o meni razmišljajo itd. In priznam, da sem se bolj sprostila v komunikaciji. Opazila sem, da so bili tudi sogovorniki bolj sproščeni. Če pomislim, da izvajam svoje življenje kot eksperiment, se mi v komunikaciji negativni občutki sploh ne pojavijo. Mogoče malce hecno, vem  ;D

Zaenkrat ne morem še trditi, da je tudi opustitev kajenja vzrok zakaj nisem tako tesnobna. Opazila sem, da je recimo kava absolutno tista, ki vse skupaj še poslabša. Prav zato sem jo po n-letih nehala redno konzumirat. Da bi se še bolj očistila strupov (hehe), sem se nekaj dni nazaj med sprehodom po krokodilje (kot praviš) zjokala  :jok:

Lep pozdrav!

Krasna si ! :clap:
Nekaj časa traja da ozavestiš svoje misli, čustva in svoje reakcije v obliki simptomov, spremenjenega vedenja.
Če ti ne bo zneslo sami to opraviti pa poišči kakšnega terapevta za pogovor in odpiranja drugih pogledov na isto zadevo. Včasih potrebujemo pogovor čustveno nevpletene osebe.

Zdravo,

zelo podobne izkušnje imam tudi sam - torej socialna fobija in problem z očesnim stikom... ampak meni se dogaja to predvsem ko sem v zaprtem prostoru... na delu v pisarni, v trgovini, v gostilni... Takoj ko pa stopim ven iz prostrora...na odprt prostor, na teraso oz. na sveži zrak - pa težave MINEJO...???

kaj bi pa to pomenilo?

hvala za pomoč

Zdravo Mirkec,

tudi jaz kdaj občutim tesnobo v manjših, zaprtih prostorih kjer je veliko ljudi. Včasih me moti tudi svetloba. Takrat imam občutek, da je moj pogled še bolj čuden :o Pametno je, da se temu ne izogibaš, ravno nasprotno, še bolj se moraš izpostavljat takim situacijam, čeprav so lahko zelo neprijetne. To je namreč eden izmed nasvetov kognitivno-vedenjske terapije, in resnično deluje. Jaz to treniram, zato ti lahko povem iz prve roke  ;D

Sama pri sebi sem opazila že ogrmno sprememb. Simptomi anksioznosti se mi vse redkeje pojavljajo in so vse manj intenzivni. Tisti, ki me zelo dobro poznajo, pa pravijo da se opazi da sem v pogovoru bolj skoncentrirana, ter da bolj zbrano in samozavestno govorim.

Puma je v enem izmed prejšnih odgovorov objavila link do spletnega tečaja kvt. Mogoče bo zadeva ustrezala tudi tebi?

hvala ti Sanas...

je tako kot ti praviš ja... jaz sem s tem "ubadam" že 10 let... vmes boljše, potem slabše...

jaz imam enako kot ti težave z lučjo oz. svetlobo.. Posebej neonsko (nakupovalni centri itd). Pa tudi v pisarni imam neonske luči. Vsem je čudno ker želim bol v temi... pač ne razumejo, čeprav jim razložim, da me ful moti svetloba. Zato nekako lažje preživim zdaj, ko je več sonca... in mi sveti naravna svetloba :) .

Bom pogledal ta spletni tečaj. HVala še 1x. LP

Morda si tudi tole prebereš...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1268&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

hvala... super,.. hvala za linke :)

Hvala Toja za info! Obeta se res dober program in odlični filmi.

... jaz sem "čuden"...  ???

ko me "prime" se vedno grem gledat v ogledalo... ali pa po telefonu prek kamere.. da se kao vidim kak zgledam... potem pa še vse slabše :(

drugače pa sem bolj ok, če imam recimo sončne očale na glavi, ali kapo....

še kdo podoben med vami?

Vsekakor deluje, da preusmeriš svoje misli nekam drugam, izven sebe in svojega tesnobnega doživljanja. Opazuj nek predmet, razmišljaj o vonjavah zraka, ki ga dihaš, občuti toploto sonca itd.

Veliko ljudi se ubada z istimi vprašanji kot ti. Poskusi sprejeti to, da si tesnoben in si reči, da to ni nič posebnega. Če boš razmišljal v tem stilu, da nisi čuden in nič drugačen od drugih, te bo tesnoba počasi minevala. Več pozornost namenjaš tesnobi, bolj stvar zavozljaš. Kapa, očala, ogledovanje samega sebe idr. so ene vrste varnostna vedenja, ki se jih skušaj izogibati, drugače se boš tega preveč navadil in moral to stalno početi. Kar ti pa v življenju lahko vzame preceeeeej časa  :pomezik:
Tudi jaz sem se hodila gledat v ogledalo in vsakič ugotovila, da prav nič čudno ne gledam ... potem sem skušala simulirat to očesno napetost, da bi videla kako me vidijo drugi. Ali pa sem si okoli vratu navila ruto, kot da imam opornico, pa čeprav ni bilo hladno. Ali pa sem si podpirala glavo ... v glavnem, brez veze.  :ne:

Če si zares želiš odpraviti te neprijetnosti, se loti kvt-ja. Sama imam knjigo in delovni zvezek kognitivno-vedenjska terapija za telebane in delam po tem. Zraven pa za sporstitev prakticiram tudi avtogeni trening.

Saj ti bo uspelo Mirkec, samo vztrajati je treba.

Hvala ti za nasvete.. bom seveda upošteval..

kaj pa mi predlagaš, kako odreagirati v tem primeru? Ker delam v pisarni v zaprtem prostoru.. me zelo zmoti, ko pride nekdo k meni in bi se rad pogovarjal.. gledam stran... dalje delam.. on pa stoji in kar ne gre nikamor... meni je to zelo mučno, nočem mu glih rečti naj gre.. in potem me takoj zagrabi "napad" in sem spet nekaj časa OUT..

hvala za pomoč še 1x

Pri meni je tako, da čeprav me kdaj stiska, se vseeno trudim komunicirati. Ko kasneje razmišljam o pogovoru, se res ni nič ogrožuječega zgodilo. Vsakič zaključim s tem, da je bila panika odveč in da nimam razloga biti tesnobna.
Se mi pa zdi, da je ljudem hitro jasno, če nisi zainteresiran za pogovor, zato ne razumem zakaj te obiskujejo. Mogoče se izven pisarne s temi ljudmi/človekom pogovarjaš, pa jim samo ni jasno, da v pisarni nisi zgovoren? Mogoče si ljudje želijo, da bi bil bolj družaben in te hočejo samo spodbujati k temu? Sicer pa ne vem zakaj bi bilo to slabo. Sprosti se in malo poklepetaj. Meni se zdi super, da imaš dobre odnose s sodelavci in da se tudi oni trudijo v tej smeri ;) To je zavidanja vredno ;)

Upam, da ti je moje mnenje v pomoč in da nisem povsem zgrešila.

niti malo nisi zgrešila sanas :)

v bistvu si enako govorim kot mi predlagaš... vem, da se bi radi pogovarjali z mano... saj se tudi jaz z njimi, ampak ni mi, da bi se dolgo... se trudim, da sem prijazen... čeprav včasih redkobeseden.

Je pa tak, da dlje časa sem v službi, težje je. Zjutraj je še čisto super... kasneje, ko se mi malo "nabira" pa mi je komunikacija težja...

v vsakem primeru se trudimo dalje..:)   hvala ti in lepo nedeljo ti želim

Kako si mirkec? Kakšen teden je za tabo?

Ker si omenil, da se ti proti koncu službenega dne tesnoba nakopiči, sem v tem tednu naredila en test. Vsak dan sem se popoldne namenoma dogovorila za bolj neformalne sestanke. Dvakrat sem izvedla avtogeni trening in po njem zaspala še za pol ure. Dvakrat pa tega nisem naredila. Rezultat je bil več kot očiten. V prvem primeru sem tesnobna postala šele po slabih dveh urah, v drugem pa že takoj ko sem se vsedla za mizo.
Že nekaj časa nazaj sem opazila da sem prav tako bolj uspešna v socialnih stikih, kadar pridem iz dolgega sprehoda.
Gibanje in počitek sta torej še dve alternativi, ki ti lahko koristita, da lažje premagaš družabni del dneva.

Obiskuješ mogoče kakšnega terapevta ipd.?

Živjo, zdaj že dobro leto sama prakticiram/študiram kvt, vendar ne vsak dan (mogoče je to malce narobe). Moje gledanje na svet se je kar konkretno popravilo, čeprav se mi na čase še vedno malo zatakne, pa vseeno, ostajam optimistična.

Trenutno se ubadam s poglavjem o jedernih prepričanjih. Dobro sem se poglobila sama vase in jih kar nekaj že odkrila, jih zapisala in sestavila nova, pozitivna prepričanja. Tekom dneva, še posebej zvečer jih preberem in poiskušam ponotranjit, vendar v tesnobni situaciji še vedno ne znam uporabiti novega prepričanja, ker me premaga živčnost in zmedenost in hkrati ne vem katerega uporabiti.  ???

Ima kdo izkušnje s tem kako v ključni situaciji vklopiti novo prepričanje? Obstajajo kakšne tehnike? Zelo bom vesela vaših mnenj, predlogov, napotkov.  :pomezik:

bom kar tukaj napisal


ko grem iz svojega doma v drug dom ter tam prespim in sicer konkretno: ležim na
postelji in ne morem zaspat, po mislih mi hodi ogromno skrbi kaj bo, kaj bo to ali pa tudi
idej kaj bi moral vse nardit, da bi izboljšal situacijo ali vsakdan in ko ne morem zaspat in
mi gredo vse te misli po glavi dobesedno občutim 100x hitrejše dojemanje, kot bi šel z
avtom 300 na uro, čisto konkretno premikanje če premaknem roko dojamem, kot da se
zelo hitro premika, enako se zgodi s hojo po sobi in pa na otip čutim odejo čisto tanko
in dejansko ko hodim po sobi dojemam da se zelo zelo hitro premikam in me reši samo
požirek vode ali pa dopovedovanje, da si samo domišljam.
zanimivo ker dojemam hojo, premik stokrat hitreje, fizično, kot bi šlo za izgorelost, zlom

zanima me namreč, če se občutek ki ga doživim kako imenuje in sicer

Jaz sem doživljal nekaj podobnega včasih, ko sem imel vročino, pa mogoče kdaj tudi kar tako. Vsi občutki so se zelo ojačili. Vidni kot se je povečal. Vse stvari so se nekako oddaljile. Vsi zvoki so se zelo pojačili. Občutek tudi. Če sem se dotaknil odeje, sem čutil prav vsako vlakno. Pa vsako premikanje se je strašansko pospešilo. Obenem sem se pa veliko močneje zavedal prav vsake podrobnosti v dogajanju. Če sem premikal roko, se je zdelo strašansko hitro, pa vendar sem natanko nadzoroval to gibanje.
     Vedno sem se ustrašil teh občutkov. Zanimivo da zadnja leta, ko se več ne bojim takih občutkov, se pa več ne pojavljajo. Res pa že dolgo nisem imel vročine.
     Aja, pa oprosti, če mogoče pišem oslarije, pa če mogoče tile moji občutki nimajo nobene veze s tvojim stanjem. Mi je pa zdajle vse zelo prišlo v spomin, ko sem prebral tvoje sporočilo.
     Žal pa ti ne znam povedati, če bi bili ti občutki lahko simptom česa. Jaz sem jih dojemal pač kot eno tako čudno duševno stanje, ki pride in gre in ne pusti za sabo nobenih posledic. Pa čeprav sem se vedno zelo ustrašil, je potem vedno minilo brez sledu. Nikoli pa nisem nikogar vprašal o tem.

Aja, pa oprosti, če tile moji občutki morda nimajo nobene veze s tvojim stanjem in jaz morda samo pišem oslarije zdajle.

                         Poni

dejansko imajo ker isto dojemaš hitro premikanje rok, jaz vidim enako, pomoje gre za izgorelost je pa
kljub dojemanju usega veliko hitreje še zmeraj za domišljanje, ker če si govorim samo "samo zdi se mi"
se potem neha

Živjo, tokrat bi rada z vami delila nekaj dobronamernih predlogov.

Meni je kombinacija vsega kar bom naštela prinesla konkretno izboljšanje. Verjetno sem se že več kot desetljetje zaradi travmatičnih dogodkov iz mladosti in zgodnje odrasle dobe, borila s socialno fobijo, anksioznostjo in blažjo depresijo. Slednji dve sem odpravila, socialna f. me pa še občasno omejuje. Skozi raziskovanje sem našla načine, ki mi koristijo, zato verjemem, da mi bo uspelo premagati tudi to. In verjemem, da bo uspelo vsem vam, ki boste tole prebrali in mogoče našli tudi kaj zase.


- Za začetek mi je že precej koristilo spoznanje, da gre za neko epidemijo in da so nam ta stanja/motnje zaradi trenutnega družbenega sistema skupne, da si vsi delimo iste občutke in da nisem prav nič čudna zaradi tega.

- Veliko korist mi je prinesla kognitivno-vedenjska terapija (o kateri sem pisala že v prejšnih objavah). Super kombinacija je knjiga in delovni zvezek "Kognitivno-vedenjska terapija za telebane".

- Nespečnost sem premagala z avtogenim treningom. V knjižnici sem si izposodila starejšo verzijo te knjige (http://www.emka.si/avtogeni-trening-knjiga-plus-cd/PR/2204850), ki ima priložen tudi zvočni posnetek in ga za začetek zelo priporočam.

- Zelo pomembna je rekreacija v naravi, nekje kjer je mir. Hribolazenje je meni prineslo ogromno, saj sem spoznala, da so moji koraki težji, če moje misli stalno predelujejo slabe trenutke iz preteklosti, ali pa se ukvarjajo s skrbmi glede prihodnosti.

- Dokler se nisem začela poglabljati v čuječnost, nisem vedela, da jo pravzaprav že izvajam med svojimi sprehodi v naravi. Knjiga "Čuječnost za zdravje" skozi primere zelo nazorno opisuje načine prakticiranja in nas vodi skozi 8-tedenski trening. Sama sem kar kmalu začela opažati spremembe. Po zaključenem treningu pa se lažje koncentriram, bolj sem pomirjena in sproščena, začela sem uživati v družbi, več komunicirati ...

- Čuječnost je pravzaprav meditacija. Zdaj izvajam samo meditacijo, vsaj dvakrat dnevno po 10 min (koncentriranje na vdih in izdih), občasno pa izvedem še kakšno vajo iz knjige o čuječnosti.

- Prilagam še nabor video posnetkov, ki so spremenili moje mišljenje in mi podali konkretne rešitve, ki jih prakticiram že nekaj mesecev
https://www.youtube.com/watch?v=-Sj-ibwNCB0&list=PLSnduC8hllYJEj87vDUmFsHvKpKfq9b5e&index=23
https://www.youtube.com/watch?v=w-HYZv6HzAs&list=PLSnduC8hllYJEj87vDUmFsHvKpKfq9b5e&index=6
https://www.youtube.com/watch?v=5TKR-IKtaCg&list=PLSnduC8hllYIuD9WMYM3Shkwq-6775tq-&index=29
https://www.youtube.com/watch?v=4Lb5L-VEm34&list=PLSnduC8hllYIuD9WMYM3Shkwq-6775tq-&index=39
https://www.youtube.com/watch?v=M8JdkfZdhe8&list=PLSnduC8hllYIuD9WMYM3Shkwq-6775tq-&index=40 To predavanje me je spodbudilo, da sem si napisala pismo (ko sem bila dobro razpoložena, da sem lahko realno pogledala nase!), ki ga berem vsako jutro.

- Zelo pomembno se mi zdi branje in poslušanje glasbe oziroma delati stvari v katerih uživam. Takrat so misli res usmerjene navzven.

- Kar pa je najpomembneje pri socialni fobiji, da si čim več med ljudmi. Pri meni je pomembno, da sem vsak dan in da čim več komuniciram. Če kakšen dan ne grem v družbo (v mislih imam tudi trgovino na primer) se mi strah hitro povrne. Tako da, pri meni je izpostavljanje družabnim situacijam ključno za izboljšanje stanja. Veliko o izpostavljanju piše v kvt za telebane.



Glede na to, da si delimo iste občutke, bom verjetno komu z mojimi nasveti lahko pomagala.
Vztrajnost je bila pri meni hitro poplačana ;)

Radi se imejte <3