FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Končno sem se opogumila in odločila, da napišem nekaj o sebi. Berem vaše zapise že dlje časa, zdaj sem se pa končno odločila, da se vam predstavim.

Stara sem skoraj 30 let in že od nekdaj me občasno pretirano skrbi za moje zdravje in za zdravje mojih bližnjih. Letos pa se je zaradi spleta okoliščin v moji glavi napletel scenarij, ki mi je začel onemogočati normalno življenje. Tekom svojih strahov sem "prebolela" že marsikatero bolezen, a nazadnje sem se lotila multiple skleroze  :(
Začelo se je tako, da sem imela nekaj težav z očesom. Odšla do oftalmologinje, ji razložila težavo, povedala kaj me skrbi in po temeljitem pregledu oči, mi je rekla, da so to posledice dela z računalnikom po več ur na dan. To me je pomirilo ravno za dan ali dva. Po vseh kolobocijah me je moja osebna zdravnica napotila še do nevrologinje, da ona poskusi z uničenjem mojega strahu. Seveda sem v tem času občutila mravljince in vrtoglavice, pa mrazenje, pa ščemenje po nogah. Po pregledu, je nevrologinja zaključila, da moje simptome povzroča anksioznost in da niče ne kaže, da bi bilo z menoj karkoli narobe. Predlagala mi je obisk psihiatra.

No, da malo poenostavim zgodbo. Pri psihiatru sem bila, čakam naslednji termin, še prej pa sprostitvene tehnike v PBB Begunje.

Vse lepo in prav, a moj maksimum dobrega počutja in verjetja, da sem ok, je trajal celo 4 dni  :jok:

Na pomoč strahci! :(

Draga nora, dobrodošla med nami. Upam, da ne misliš o sebi, da si to, kakršen nick si si dala  ;D.
Tudi sama se spopadam z vsemogočimi strahovi, od bolezni do naravnih nesreč in vse umes. In vsaka slaba novica ali napačen trzljaj telesa mi požene mravljince po telesu, vročino v glavo in misli , ki se jih potem nikakor ne znebim kar lep čas. Tudi sama sem bila že na vseh mogočih pregledih in je vse bilo ok, torej mi ni preostalo drugega kot da se začnem zdravit za generlizirano anksiozno motnjo s paničnimi napadi-uradna moja diagnoza, saj so ti napadi v preteklosti resno omejevali in zaznamovali moje življenje, kakor ga še tudi sedaj. Iz vesele in vedno nasmejane, samostojne in izredno družabne ženske, sem postala strah na dveh nogah, ki se je bala svoje lastne sence, se bala da bo umrla med napadom, nisem upala sama niti do trgovine 50 m, da ne govorim o strahu pred predori, grmenjem, strah pred paniko, strahovi pred nesrečami bližnjih, itd. itd.-seznam je neskončen. Po jemanju ADjev se je  stanje bistveno izboljšalo.
V zadnjem času se mi je stanje poslabšalo, kar me izredno nervira, in iz tega, k nikakor ne morem preklopit misli, sama sebe še bolj nerviram in si povzročam tesnobo - namreč imam idejo, da me bo infarkt  :'(.
Najhuje je, ko sem sama s sabo in misli dam na pašo, in od tega ali pa zaradi tega imam tak čudno bolečo levo roko od komolca do dlani, kot da je odrvenela, in me je grozn strah. 
Tak da ti predlagam, da  nadaljuj z obiski psihiatra, vzemi ponujeno terapijo, če imaš občutek, da sama s sproščanjem ne boš se zmogla rešit te ujetosti same sebe, drugače pa šport, družba in zaposlitev misli s pozitivo!
Želim ti vse dobro  :rozicodam:

Hej, mamica1!

Sem se včeraj prav razveselila tvojega sporočila. Saj vem, da ni lepo, pa vseeno je kar malo lažje, ko ugotoviš, da nisi sam.

Imam podobne težave kot ti ... tudi mene vsak trzljaj in vsaka bulica na telesu spravi v obup. Nekako se je do zdaj stanje vedno uspelo umiriti že pri svoji zdravnici, zdaj pa ni in ni šlo. Jaz osebno nimam težav s paničnimi napadi, le tesnobna sem bla zdaj nazadnje cela dva meseca skupaj tako, da enostavno nisem uspela normalno funkcionirati. Težko sem zbrana doma, pospravim toliko, da ni ravno svinjarije (pa moji standardi so bili vedno precej visoki in doma vedno vse "speglano"), v službi težko funkcioniram.
Največji problem mi predstavljajo telesni simptomi, ki me samo še bolj tlačijo v začaran krog. Po nogah mi nadležno brni, kot da bi se v njih skrivali traktorji. Včasih bolj, včasih manj. Doma in na znanih terenih je običajno bolje, ko sem kje na novo, pa se občasno stvari poslabšajo. Ne pa vedno. Se mi zdi, da je malo odvisno od počutja in ljudi, ki so okoli mene. Potem s tu še težave s požiranjem, ko se mi iz lepega miru hrana ustavi v grlu in ne gre naprej. Zato je pijača moj zvesti spremljevalec obrokov. Sploh, če sem kje okoli. Da ne govorim, da sem si napletla zgodbo, da na desno oko rahlo škilim, ker je pač to lahko eden od simptomov multiple (oh že beseda me spravi iz tira :(). Pa smo po daljših domačih raziskavah ugotovili, da so učke popolnoma okej, le veki nista popolnoma simetrični. Ah, kaj človek vse najde, ko se preveč opazuje. Groza. Se kar malo bojim sama sebe  :(. Pa omrtvičeni udi in odrevenele roke in mravljinci in vrtoglavice. Mamica1 nisi sama :rozicodam:.

Imamo pa pri nas to v družini in vem kako je videti tudi panični napad. Simptomi moje mami so bili tvojim identični.

No moja terapija je pa takale: Sertralin actavis (trenutno četrti dan na polovički in helex po potrebi), vsak dan vsaj ena ura hoje in trud, da ignoriram telesne simptome. Najhuje mi je zjutraj, ko bi lahko vseskozi jokala, a se čez dan stanje umiri. Po posvetu s terapevtko pa sem nekako dobila upanje, da o vse dobro in počasi ampak poooočasi začenjam verjeti, da je vse to psiha, težave z očmi pa pač posledica utrujenosti. Hudiča, da štirje zdravniki ne posumijo, da je z mano kaj narobe, potem pa že nekaj mora biti na tem.

Pa jemlješ AD-je? Se ti je kaj takega zgodilo, da se je stanje poslabšalo? Gotovo nekje tiči zajec  :) Daj povej, pa mogoče skupaj kaj najdeva  :pomezik:   

Vselepo tudi tebi  :)

Živjo Nora!
Lepo da si se opogumila in nam pisala. Napiši še kaj več o sebi da te bolje spoznamo.

Hej, zanchy!

Rahlo sem zmedena pa malo v svojem svetu težav, tako da upam, da bom dovolj razumljiva :)

No, moje težave so se začele že nekje na sredini osnovne šole. Takrat sem prvič občutila pretirano skrb za zdravje. Vem, da je bil 1.december in mene je bilo na smrt strah, da sem zbolela za aidsom. Vseh bolezni se niti ne spomnim, ker je praktično nemogoče. Jih je bilo preveč. Vsaka najmanjša sprememba na telesu me je vrgla iz tira. Potem pa se je nekje dve leti nazaj stvar malo uredila. Nisem imela nobenih težav in še kake pol leta nazaj sem svojemu dragemu slavno najavila, da je končno konec mojih "bolezni". Pa so se verjetno zaradi vseh obveznosti in sprememb (smrt starega očeta, menjava službe, prenova stanovanja in z njim povezane težave ...) samo potuhnile  :( Pred približno tremi meseci pa sem pristala z nujno napotnico pri okulistu  :( In potem zgodba, opisana v moji prvi objavi.

Drugače sem družabno bitje, z veseljem do življenja, polna idej, obožujem hojo v hrib, jogo, ustvarjanje. Zadnje čase me še moji hobiji ne veselijo preveč. Kot, da bi s preveč naložila ... pa še eno lastnost imam. Nikoli dovolj utrujena, da stvari ne bi dokončala. Pa ne le dokončala, niti nisem hitro zadovoljna. Precej kritična. Do vseh, predvsem do sebe. Tole o kritičnosti sem kar malo težko napisala.

Zanchy, trenutno imam malo prazno glavo, pa ne vem več kaj bi napisala. Z veseljem pa odgovorim na kako vprašanje.

V upanju, da telesni simptomi moje anksioznosti čimprej minejo. Ti mi povzročajo največ preglavic. Pa zdaj se mi še dozdeva, da se pojavljajo stranski učinki AD-jev  :-\ včasih zgubljam občutek, kaj si sama napletam v glavi in kaj se mi res dogaja ... kot bi se nekdo malo igral z mano :unsure:

Sem kar vesela, da vas imam, pa čeprav vas še ne poznam  :rozicodam:

Lp, nora

Jutro Nora  :rozicodam:
.....poslala sem ti ZS  :pomezik:

Hej, hej! :)

No, da se spet malo oglasim ... sporočam, da sem mogoče danes prvi dan skoraj prepričana, da z menoj ni nič narobe :)
Ne vem zakaj tako je, ampak sem vesela  :wav:
Sem hotela podeliti z vami :)

Lep dan tudi vam ;)

nora pozdravljena med strahci  :zvizgam:

Ne bom veliko pisala,ker sem sama bila tudi precej zaskrbljena za svoje zdravje. sedaj je mnogo mnogo bolje. Za to ti priporočam psihoterapijo, ker zdravila so samo pomoč ne rešijo pa ničesar.
Meni je uspelo tudi tebi bo samo lepo počasi.

Hej, pipi :)

Začetek naslednjega leta grem na tehnike sproščanja, pa k svoji psihiatrinji. Ker sem precej nova med strahci še ne vem, kako in kaj in kolikokrat uspem pridet k svoji zdravnici. Drugače bom pa upoštevala tvoj nasvet. Vem, da je treba rešit problem in ne simptomov.

Sem vesela zate :)

nora pozdravljena :rozicodam:
mislim, da ti je pipi svetovala psihoterapijo, torej strokovnjaka, ki se imenuje psihoterpavt in ne psihiater :nehvala: Psihiater ti ne more nudit kvalitetne terapije (razen s tableti), ker za to ni usposobljen, za take reči so usposobljeni psihoterapevti, ki delujejo po različnih metodah. Pogooglaj malo katere imaš na razpolago kjer stanuješ. Mogoče bi samo še 1x poudarila kar je že pipi ... samo in zgolj s tabletami ne bos rešila nič, rabis kombinacijo z dobro psihoterapijo. Ubistvu jr sama psihoterapija pomembnejša od tablet (je osnova zdravljenja), tablete so ji zgolj podpora (sekundarna zadeva).
Vse dobro, forč :rozicodam:

Hej, Forč! :)

Hvala za nasvet ... bom upoštevala! Že googlam!

 :rozicodam:

Že par dni sem ponovno napeta kot hudič. Tole z očmi me ubija. Občutek zatezanja. Bila še drugič pri okulistu (in to pri drugem!), ki razen rahlo vnete očesne veznice ni našel nič. Kljub podrobnemu pregledu. Je lahko to anksa? In pač paničarim? In se ukvarjam s stvarmi, ki jih ni? Lahko to produciram s psiho?

Včasih se mi zazdi, da mojih težav nihče ne vidi ... in da se vsem zdi, da se mi samo dozdeva ... meni pa se ne zdi ravno tako :( Po temle zapisu sem verjetno klasičen anksič, pa vseeno :(

Pa zdelo se mi je, da mi je šlo že par dni zelllo dobro in sem celo verjela, da sem zdrava kot riba. Zdaj pa spet z gugalnico do podna ...

Če mene vprašaš je večina telesnih simptomov (telesnih in zdravsvenih stanj) posledica psihe ... zato raje kot, da hodis od strokovnjaka do strokovnjaka, pojdi do psihoterapevta - čimprej. Na gorenjskem sicer ne poznam strokovnjakov za psiho, ampak mislim si pa, da jih ni malo. Tko da res, pogooglaj malo, tud po kakih forumih se je pomoje že pisalo o tem. Ljudje zgubijo leta ko se ukvarjajo z namisljenimi boleznimi ... raje trpijo in iščejo pomoč na napačnih mestih, kot da bi se čim prej odpravili po pomoč k terapevtu ... a ni škoda časa???? Zavedati se je treba, da nam ne bo mogle pomagati noben zdravnik in nobena tableta, če ne bomo razrešili tistih zadev, ki jih nosimo globoko v sebi, kajti one so edini pravi vir tega kar se nam dogaja ... jst sem si pogosto rekla, da je treba imet zdrave korenine, sicer je vse kar raste iz njih gnilo ... korenine pa so sama osnova življenja...tja se je potrebno povrniti in jih ozdraviti (tablete zanje pa žal se niso odkrili). Jst še zmeri mal vraževerno verjamem, da smo se prišli na zemljo učit lekciji in ne uzivat ... ampak kot ljudje se lekcijam full upiramo, ker so naporne, vsi iščemo samo udobje in potem prihaja do ciklanja, ker vesolje nam pošilja lekcije mi jih odklanjamo, posledično še bolj obolevamo in ne manj.

ewo, moj nasvetek ... ne zgubite še več let zaradi ciklanja in se nehite upirat tistemu kar je nujno, da ozdravite :rozicodam:

vse dobro, forc :rozicodam:

Forč, hvala ti za besede, nasvete in ker se trudiš pomagat. Mi trenutno to veliko pomeni. Mene vsak da sproti preseneča moč naše psihe.
Ja, dejansko je škoda časa in precej jalovo je to početje ... vsaj tako pravi moj razum, ko ima dobre trenutke. V slabih je malo drugače :)
Ja, se strinjam da nas življenje vodi skozi šole, ki jih potrebujemo, a žal velikokrat iščemo bližnjice do uspeha.

Hvala za "brco v rit", sem se dejansko lotila iskanja terapevta.

Vse lepo tudi tebi  :rozicodam:

Nora, midva imava ubistvu precej podobne tezave; obema nagajajo neki fizicni simptomi, ki so seveda posledica nasih miselnih tokov, ki jih nismo sposobni pravilno organizirat >:( Sigurno s tabo ni nic narobe v fizicnem smislu, meni se tudi nonstop pojavljajo neki simptomi, potem pa en pride in drugi gre. Nikoli se mi ni to dogajalo in se vedno se ucim sprejemat to moc psihe, ki me vsak dan preseneca. Sitna teta tale psiha :'(

Pozdravljene,

tuki še ena ki ima 129847 bolezni..  bog varuj, da preberem kje kak članek o kaki bolezni... jo sigurno drug dan že mam... izogibam se revij, ki pišejo o tem, televizijskih oddaj, internetnih strani,  veliko hodim, poizkušam zaposliti misli z vsem drugim, kot pa s svojim zdravjem... ampak vse že meji na obsesijo...  obupno. 

antonieta a pa tudi delaš kaj na reševanju svojih težav v smislu psihoterapije ali medikamentoznega zdravljenja? Te reči so lahko hudo naporne, ja, dokler nekako sam pri sebi trpiš in prenašaš to breme še gre, ko začne zadeva pa resnično interferirat s tvojim življenjem, ko te začne ovirat pri normalnem življenju in izpolnjevanju svojih ciljev, takrat zna bit precej nadležno :nehvala:

Anxic, mene ravno ta telesna simptomatika najbolj vztrajno vrti v tem začaranem krogu. So dnevi, ko je bolje in so dnevi ko je spet slabše. Popolnoma znebit se je pa še nisem uspela. Vsaj vseh simptomov ne. No, zdaj me že par dni boli glava, ampak sem bila opozorjena, da je zelo vejetno, da se bo to zgodilo kot posledica AD-jev. Pa še prehad me muči zadnje dni.
Pa hvala za besede. No 5 zdravnikov in študent medicine pravijo, da sem telesno ok :P Krasno  :rozicodam:


Antonieta hej :)

Ja, niti slučajno ni lušno bolehati za 1000 in eno boleznijo. Žal pa včasih pripelje stvar tako daleč, da ni druge kot si pomagati s strokovno pomočjo.

Želim ti vse dobro  :rozicodam:


P.S. Sem imela pa včeraj po skoraj treh mesecih reeeees dober dan. Če tri mesece nisem mogla verjet, da bom še kdaj lahko vesela in neobremenjena s tem, da boleham, sem si včeraj dokazala, da to ni res. Veliko tudi razmišljam o tem zakaj se mi to dogaja, pišem dnevnik in berem knjigo Anksioznost za telebane. Po praznikih pa še v terapevtski boj z boleznimi.

Te zelo zelo dobro razumem, sam sem isti, en dan gre gor pa sem super, nekako pomirjen, potem drug dan me pa ze zjutraj popade neka tesnoba in sem ob 1 popoldan ze preprican, da me bo pokopal tumor v glavi in sem fuc cel dan. Nekako sem si reku, da si ne bom pustil, da mi slabi dnevi pridejo do zivega, ampak mi se ni najbolj uspelo, ko me prime anksa je konec.

Nisi edina, zmoremo :oki:

Hej hej!  :)

Kako ste strahci?

Jaz te dni prezivljam kar dobro. Nekako drzim dobro pocutje. Noge ignoriram, glavoboli so se umirili, naperost v oceh je manjsa. Kdaj je sploh ni  :) trudim se zaupat vase in verjet v moc psihe. Ne googlam o simptomih bolezni, berem knjigo, celo risat sem nazaj zacela. Sicer malo, ampak sem. Celo v soping sem sla po novoletno bozicna darila. Pa se super sem se imela.

Zelim vam cimbolj skulirane praznike, cimmanj strahov, nic tesnobe. Da bi uspeli ankso poslat vsaj na dopust, dni pa preziveti s svojimi najdrazjimi in cimlepse  :rozicodam:

nora

Najprej vse dobro v novem letu zelim vsem strahcem, predvsem pa tistega osebnega miru, po katerem vsi tako hrepenimo in ga iscemo kot iglo v senu nekateri bolj, drugi manj uspesno :sesmejem:

Nora, me veseli, da si fajn! A ves, da sem jaz tudi bolje? Mislim, da so AD zaceli po mesecu in pol jemanja res delovat in me nekako spravili spet na noge. Nekako spet cutim, da postajam tisti stari jaz, pa ceprav je bil prav tisti jaz ta, ki je zabredel v vse te tezave ... Ampak ok, to se bo pa s psihoterapijo resilo, vazno, da sem zacel nekako funkcionirat in spet zivet malo manj anksiozno zivljenje brez misli na mozganski tumor vsake dve sekundi ??? Sele zdaj, ko gledam na te pretekle 3 mesece, opazam, kako zelo izkrivljeno podobo o svetu sem imel ali pa imam, saj je vse relativno konec koncev ... :onaposlusa:

Kako si prezivela praznike potem, je slo tudi naprej tako lepo? :zvizgam: Obljubim, da bom bolj pogosto spet gor, ampak ti prazniki so me enostavno tako okupirali, da skoraj ni blo casa mislit na kaj druzga kot zlahto, praznicne dobrote in seveda faks; izpitno se kar nenormalno hitro bliza :seznojim:

Se beremo! :)

Hej! :)

Hvala lepa za lepe želje, tudi tebi vse lepo v 2015 :)

No, krasno :) Super, da so se tudi pri tebi stvari postavljajo nazaj na ustaljene tire. Je lepo prebrat take stvari. Je uspeh že, da se človek zave, da blodi in da vse skupaj ni tako, kot se zdi skozi naše prestrašene oči  :wav:

Če se spomnim kako mi je bilo, ko sem svojim bližnjim povedala za diagnozo GAM ... prav težko sem spravila iz sebe. Pa ne zato, ker bi me bilo sram, ampak zato, ker enostavno nisem in nisem verjela, da je to psiha. Sem imela občutek, da vsem, ki sem jim povedala, da bom tako ali tako še enkrat mogla razložit, kaj je v resnici z menoj in da so se zdravniki zmotili ??? Pa še grozno sem se počutila ob tem. Zdaj na situacijo gledam drugače, pa čeprav me nekaj malega simptomatike še vedno daje. Ampak ji ne posvečam preveč pozornosti. Predvsem pa me ne omejuje pri vsakdanjih stvareh, ki jih rada počnem.

Prazniki so bili pa super. En kup sprehodov in pohodov po okoljskih hribčkih, druženja z meni najljubšimi pa še polno ene dobre hrane. Ja, končno se mi je vrnil apetit in sem jedla, jedla, jedla :D

Srečno med izpiti, pa čimmanj projekcij bolezni na tvoje telo ti želim :)

Hoj!

No pa so me ujeli spet eni čudni dnevi. Me spet skrbi. Sem na antibiotikih pa me obhajajo čudne misli. Pa noge me spet hecajo. Verjetno, ker se obremenjujem. Ne vem ... Pa spet kaj pa če ... začelo se je z mislijo,da kaj pa če bi bila res bolna, ali bi se mi ob vnetju stanje poslabšalo in sem se začela opazovat  :(

Pa še zdi se mi, da sem sama s seboj. Pa mami me razume. Njej pa tudi ne morem težit. Oostali, ki vejo kaj se mi dogaja me razumejo, saj vem da me, ampak odkar je moje počutje bolje, se mi zdi, da nikogar kaj dosti ne gane. Verjetno pač mislijo, da sem krasno, obremenjevat pa jih nočem preveč. Vem, da ima vsak svoje težave. Mah najbrš so dnevi čudni. Pa to da sem popoldneve prejšnega tedna preživela bolj notri, mi tudi zagotovo ni koristilo.

En rahlo prestrašen pozdrav,

nora  :rozicodam:

Nora, kaj se ti dogaja z nogami? Res me zanima? Tudi sama sem hipohonder, neizmeren strah pred boleznijo, vsak simptom takoj poberem. Tudi mene hecajo noge ....

Hej, tinna25  :rozicodam:

Oprosti za malo pozen odgovor.

Moje noge nekako čudno brnijo. Kot, da bi od znotraj bile nekako nemirne. Če napnem mišice pa je ok. Tudi če hodim oziroma se gibljem je dobro. Težava nastane, ko sem pri miru. Ponoči je dobro.

Nadležna tale bolezenska, ane? :)

Kako si ti?

LP, nora  :rozicodam:

Mene tudi moti, ko se uležem. Ponoči in ko hodim sem tudi jaz ok. :)

Joj joj, res smo si bogi :)....ampak moj "mož" pravi, da prav, da se mi nekaj dogaja, vsaj vem, da sem živa :).

meni se je zgodilo, da sem simptom (bolečine pod rebri) imela par mesecev... vseskozi sem možganom dopovedovala, da je psiha.... in kaj se mi zgodi: rečem en dan: dej mam pa tega sost, dej grem pa h dohtarju... bolečina nek dan v trenutku mine in se pojavi drug simtpm: srček prične poskakovat. tri tedne sem že brez bolečin, ki je bila prej neprestana... in tri tedne mi v prsih srček dela pavze... mislim... zdaj čakam da mine to poskakovanje in da se pojavi nekaj tretjega....

Tinna25,

Sem spregledala tvoj post  :D Pa dobivam obvestila na mail ... Oprosti.
Hm, se tebi z nogami isto dogaja? Tudi vibrirajo? Ali kaj drugega?

Antonieta,

Ja, tudi bolečine obvlada tale anksa. Jaz še zdaj težko verjemem, da meni to dejansko psiha dela.

Nora je tale naša glava včasih.

Punci, bodita lepo, pa oglasita se še kaj  :rozicodam:

iskreno nimam pojma kaj delajo. :) bolj imam feeling, da mi mišice trzajo. Saj ne vem več.

Tudi jaz se nenehno sprašujem kaj, če to ni anksioznost? Čisto začaran krog. :(

Hojla!

Kako že? After the sunshine, there's gotta be some little rain sometimes ...
Srce malček nori, tresem se občasno in sem že nekaj dni precej nemirna. Kot bi imela tremo, a samo fizične simptome. Pa spet želodec in noge. Očitno nekaj ne počnem najbolje. Blah.

Sem bila pa zdaj precej dolgo skoraj popolnoma ok. Nogice včasih še malo nagajajo, ampak je šlo popolnoma lepo, brez hujših izpadov. Zdaj nekaj dni pa spet skrbi na kvadrat, bolezni gor, bolezni dol. Googlam ne več o simptomih. Težko je take dni normalno preživet. Sem pa bistveno bolje kot lani, ko tudi funkcionirala nisem. Zdaj vse teče normalno, le strahci se me držijo. Realno vem, da je to psiha in da bo vse ok.

LP vsem,

Nora

Zdravo družba!

Pa sem dobila titulo "povratnik". Vsaj dozdeva se mi ...

V tem času, ko nisem bila aktivna, se je zgodila kar precej novega. Še kar nekaj časa sem obiskovala psihoterapijo in šele, ko sva obe s terapevtko ugotovili, da je praktično ne potrebujem več, sem jo počasi nehala obiskovat. Tablet nikoli nisem več jemala.
 V tem času sem postala tudi mamica in moje misli so bile pretežno usmerjene v otroka. Zdaj, ko pa dete ne potrebuje mamice več toliko, pa sem se prvič srečala s paničnim napadom. Razumem, da nisem imela ravno veliko časa zase ipd in da vse neprespane noči telesu ne delajo usluge. Pa sem nekako vse skupaj lepo prebrodila, kljub temu, da sm se med napadom skoraj res prepričala, da bom umrla.
No do nekaj dni nazaj je bilo spet vse ok. Potem pa je udarilo. Boleti me je začelo pd desno stranjo reber Ob vdihu in premikanju. Spet strah, da sem bolna! Jetra, žolč, slepič ... ni da ni. Pridružilo se je tiščanje v grlu, želodcu, slabost, petkrat na dan na wc ... vse tako, kot je bilo par let nazaj :(
Danes grem k osebni se pokazat. da bom mirna. Vsi goorijo, da sem se zaležala, oziroma se pretegnila, ker prenašam dete z desetimi kilogrami in da me prebava heca, ker me heca psiha. Mene pa je na smrt strah. Sploh ne vem česa. Da se mi kaj zgodi, da dete ostane brez mame ... ne vem :( ugibam.
Kot dodatek se mi dozdeva, da se me prijemlje nek nepojasnjen strah pred slabostjo in bruhanjem. Sicer se mi dozdeva, da zato, ker sem med nosečnostjo imela zaradi prehlada in zamašenega ušesa hudo vrtoglavico in sem bruhala kar nekaj dni vsakič, ko sem premaknila glavo Groza.

Če se komu ljubi in je tu, naj napiše kaj vzpodbudnega :seznojim:

Hej.

Danes imam hudo slab dan. Panika že tretjič. Je pa to dokaj nova izkušnja zame. Srce mi nori, ne morem jest. Čakamme eno leto stara naporna deklica. Jaz pa komaj živim.
Strah me je. Strah me je, da je nekaj narobe z mano. Strah me je simptomov. Strah. Strah. Strah.
Skrbi me za pupo, skrbi me, ker nic ni od mene danes. Skrbi me vse.

Prosim za kake fajn besede. Meni se zdi, da me bo kr pobralo.

Pozdravljena. Tudi sama se borim z izgorelostjo strahovi ankso. Bojim se bolezni vsi fizicni znaki me prestrasijo. Kako si ti? Kaj novega.lp

Hej, upanje 83!

Danes katastrofalno. Trije panicni napadi eden za drugim. Strah spet, da bom umrla. Pa se panicar se cisto na novo. Me se nikoli ni panicni napad do priblizno meseca nazaj.
Na jok mi gre. Tesko sprejmem, da je to panika. Vseskozi spet “kaj pa ce”.

Pa se enkup skrbi povezanih z otrockom.

Kako si ti?

Jaz ko gledam za nazaj sem imela kar nekaj panicnih drugace sem se kar drzala. Po 4 porodniski sem sla nazaj v intenzivo nocne celodnevne nagledala se vsega plus utrujenost nenaspanost in me je samo odrezalo. Prvic u zivljenju mam antidepresiv. Na zacetku sem si pomagala z helexom in dominorjem. Trajalo je dolgo da je AD prijel in full stranskih. Sedaj sem povisala dozo in spet bolijo misice noge hrbet mrazi me. Danes me kar neki grabi na momente. Se moj sel na fuzbal in nisem rada sama. Pa se tamala naporna 18 mesecev povsod jo je dosti.

Da ti se tukaj odgovorim. Imas kaj za pomiritev?kot si sama napisala gre za strah. Panicni napadi so hudi. Moramo pa se zavedati da nam nic ne morejo. Bolj se borimo z njimi slabse je. Si pribala z kaksno tehniko dihanja. Meni ponagajo tudi afirmacije. Sama sebi v ogledalalo ponavljam Vse je v redu. Danes tudi jaz cudna in zalostna. Jokala kot dez. Drzi se. Vse bo ok

Hej!

Nekam je sel ves tekst, ki sem ga spisala.
Trenutno sem ok. Sem predihala. Nimam nic. Dojim, pa tako ali tako ne smem. Pa itak se bojim zdravil. Sem rabila pogum ze za ad nekaj let nazaj.
Dozdeva se mi kaj je krivo za trenutno stanje. Prometna nesreca soseda, ki je pustila precej posledic, prijateljica se je 14 dni borila za zivljenje otrocka, spim slabo, moja enoletnica pa ziva in naporna za znoret. In vedno me pokoplje, ko je vse hudo mimo. Pa se trebusne tezave sem imela. In sem si sevede se strah pred slabostjo navlekla.
Je bilo pa danes grozno. Sem se ze na pol poslavljala.
Imam trisov cd. Hvala za opomin. Bom zvecer poslusala. Dihala.
Danes sem res prestrasena. Ze en mesec nazaj je bilo hudo. Sem pristala na urgenci. Hiperventilacija ob panicnem napadu.
Tolazim se, da sem enkrat pospravil stvari in jih se enkrat pac bom. Sem pa ze zmenjena s svojo bivso psihoterapevtko. Upam, da sem na pravi poti ...

No, pa se s sluzbo sem zacela 14 dni nazaj.
Pa saj se slisi vse logicno ... pa vseeno se kljub vsem dogodkom ne zgodi takole vsakemu cloveku. Upam, da me ne zamelje spet v zacaran krog te smotane ankse.

Pa lep pozdrav vsem!

Uff ja cisto prevec vsega. Vem kako je. Meni je na urgenci enkrat rekel da kljub dojenju 1 Helex ne bo nic skodil. Meni je zelo pomagal Dominor. Je naravn. Uzames zv 3h pred spanjem. Ko je hudo prvih 10 dni 1 zj in 1 zv. Utrujenost naredi svoje nespanje tudi. Pojacata ankso.

Pomije se mi je res samo prevec stvari nabralo. Pa zdaj se dejansko vse postavlja na dobre tire, mene pa zdaj mece. Ne vem no. Nekako sploh ne dojamem, ko me zacne telo opzarjat. Ronem z glavo skozi zid. Pa se obremenjujem se mnogo prevec zaradi pupe. Podrta ji pa itak ne koristim. Pa se dva dni smo praznovali cez vikend. Me je verjetno se zato skrbelo.
Bom prebrala okoli dominorja in dojenja. Hvala!
Upam, da si ti bolje? Kako zvozis vse? Intenziva je ze tako naporna. Sploh za take kot sem jaz.

Dobra fotka pri nicku Nora :sesmejem:
Ja, najprej je treba zase poskrbet. Za spanje, gibanje, hrano, sprostitev in zabavo.
Vem pa, kako tezko je sploh kaj od tega dosegati ob majhnem otroku. Sama sem bila prve mesece ali pol let kot zombi. Spala po par ur samo. Ce sem v enem dnevu enkrat jedla, se tusirala in umila zobe, sem ze zmagala. Tamal me je zelel vseskozi zase. Njegov idealni vecinski cas je bil, da pociva priklopljen na mojo dojko.  :sesmejem: Jaz pa nisem imela srca ga samega puscat..da bi karkoli zase naredila. Tud v svinjaku :sesmejem: smo v zacetku ziveli. Scasima se je pa postimalo.
Probaj cimvec zase naredit. Ce imas starse ali tasco, jih vklopi, da ti pomagajo. Jaz sem bila vecino dneva bila sama, moj je pa delal. Probaj tudi pri sebi raziskat, kaj je razlog, ki te v paniko spravlja. Vse bo se dobro :rozicodam:

Puncka je ze 1 leto. Ce ne bo slo brez AD se ne upiraj. Bolje da ne dojis pa si ti ok. Kot da se 1 leto dojis a nisi vredu. Ce ti nisi dobro nebo niti za njo dobro. Jaz sem 4 dojila samo 4 mesece nisem imela mleka. Ostale 3 pa dojila vsako 2 leti. Ne skrbi itak otrok star 1 leto je ze vse. Jaz sem taka da ne predelujem sproti tega kar me matra in se nabere. Tudi jaz se bojim zdravil in tudi zaradi srca vecine ne smem. Lani smo v prometni izgubili kolega njegova hci je bila stara samo 4m in druga 1.5 leta. Veliko hudega sem dozivela. Vem da moram to vse predelati. Tudi jaz hodim na psihoterapijo. Ce sem full utrujena sem takoj slabji.

Dobro jutro! :)

Včeraj sem se dvakrat trudila odpisat preko telefona, pa me nekaj heca. Napišem cel spis, ko pa oddam sporočilo, pa vidim samo dve ali tri besede.

No, bom pa zdajle ponovila :)

Upanje83, se strinjam, da je najprej treba poskrbeti zase in ne najprej za vse ostale. Zaenkrat mi je še znosno in tudi mislim, da je panika povezana predvsem s preteklimi dogodki, zato trenutno o tabletah ne razmišljam še. Mene po moje muči to, da predlogo sploh ne ugotovim, da me nekaj matra.

Nives, hvala :) Ja, verjetno se tule veliko ljudi strinja s tem, da bi morali zase bolje poskrbet, samo praksa nam peša :) Z mičkenimi je pa še malo težje. In ja, tudi moja je na začetku precej časa visela na meni. Pa nosila bi se pa... Do nedavnega ni bila preveč navdušena nad ljudmi, spi ne najbolje, hrana ni njena najljubša stran... pa še kaj bi se našlo. Sem se pa odločila, da greva s kolegico enkrat na teden zvečer na sprehod/pijačo/kvačkat. Mislim, da bo za začetek.
Dejansko od včeraj razmišljam o dejanskem razlogu za tale šmorn. Pa mislim, da bi znalo bit, da me je strah kaj bo, če se mi kaj zgodi. Kaj bo, če mala ostane brez mene? Pa razumsko dobro vem, da je take stvari brez veze razmišljat. Lahko stopiš na cesto s hiše, pa te povozi avto in te ni. Pa o tem ne razmišljaš vsak dan in ne paničariš zaradi tega.

Je pa pri meni do zdaj vedno bilo nekaj pred paniko. V prvo sem zbolela in sem se dejansko slabo počutila. In potem še strah in še slabše počutje. In zvečer, ko sem se ulegla v posteljo sem bila čisto zanič. Zjutraj pa bum - panika in na urgenco. Prsti na rokah so se mi kar zakrčili. Hiperventilacija in panični napad.
Potem je bilo vse ok do sredine prejšnjega tedna, ko me je začela mučiti prebava. Pa nisem čisto prepričana, da ni bila že to posledica psihe. In potem strahovi pred slabostjo in kako bo... Dva dni od treh smo praznovali rojstni dan moje pupe in mi je bilo kar stresno. Kako ji bo? Da ne bo zoprna, da ne bo jokala ... No, na koncu je bilo vse super. Mala srečna, mama srečna. No in nekako je šlo s paniko, do včeraj. Potem pa ni več šlo. Je pa ta vikend prinesel vsaj malo dobrih informacij in mi je malo odleglo.

Seveda me je že včeraj mučilo kako bo danes zjutraj in ko sem se zbudila za v službo sem morala takoj preverjat utrip in se mi je zazdel malo visok in sem že imela čudne misli. Pa sem kar vstala in se delala, da nič ni. In je šlo stran!

No, tako se jaz kotalim. Kako sta vidve?

Lep ponedeljek!

Jutro Nora :)
Jaz sem naspana in spočita. Rahlo me muči ena zadeva, za katero pa vem, da jo bom že ta teden uredila. Prejšnji teden sem bila en večer na plesnih, en večer na eni delavnici, enkrat pozno popoldan sestanek, pa petek s prijateljicami na pijači. Manj s sinom in mi je to zameril. Prejšnji teden je bil več z atijem in me malo zavrača. Takole to zgleda...
Zdaj bom pa ta teden precej s sinom, ker mi je to zelo važno. Uspelo mi bo, še kaj se razmigat, morda kaj prebrati, enkrat se bom dobila z eno prijateljico, verjetno bom pa manj z atijem. :kiselnasmeh:
Okna tudi kličejo po tem, da jih nekdo očisti. Včasih se mi zdi, da grem iz ene službe v drugo in jih ni konca. Ko se želim malo spočiti in polenariti, me pa itak kje zmanjkuje. Vsaka reč se nekje pozna.  :kiselnasmeh: Vse so mi pa pomembne. Potem se pa pejt... :sesmejem:
Lep začetek tedna ti želim Nora!!

Hvala za lepe želje!

Mene danes malce stiska v grlu (kot bi imela cmok), spet mam občutek, da bom malo več časa preživela na wc-ju :(. P kislina se mi vseskozi dela. Je koga tule tudi prebava matrala ob slabih dnevih? Mene kar malo v slabo voljo spravlja to čudno počutje. Vseskozi sem nekaj na pol :( Sem že imela misli, da bi šla do svoje zdravnice, pa vem, da spet nič ne bo in da mi bo lepo povedala, da je to tesnoba. ji včasih kar težko verjamem...

Upam, da tole mine kot je minila napetost preteklih dni in da bom vsaj po sredi malo bolje, ko grem k psihoterapevtki.

V bistvu sem trenutno v fazi, ko mi gre kar na jok zaradi vsega  :'(

Nora :0053:
Bo minilo in bo vse še ok. Jaz sem tudi mela prebavne težave, ko me je dajala tesnoba. Dobro je, da hodiš na psihoterapijo, da boš počasi ugotovila, zakaj te tesnoba in panika dajeta. Pri meni so bili eni potlačeni deli moje osebnosti pa mojih čustev. Ko se to sprošča, človek kar zadiha. :oki:
Drži se!

Veš kako komaj čakam!  :(

Sem že enkrat šla čez podobno in sem mislila, da sem uredila tole svojo podstreho. Pa počutje je bilo potem fenomenalno. Zdaj pa spet takole ...
Hvala za tolažbo okoli prebave! Si me res potolažila :rozicodam: Da mi misli ne bi ušle spet kam med hujše bolezni.

Nives, res hvala!

Je kje na forumu tvoja zgodba?

Me veseli, ce lahko pomagam. :)
Moji pretekli prispevki so moja zgodba. Da bi vse v enega natlacila, bi bila cisto predolga :sesmejem:

Jutro :)

Za nekaj odtenkov sem bolje. Panika me je nazadnje v ponedeljek zjutraj. Sicer vlačim s seboj še špikanje pri srcu, pospešeno prebavo, včasih cmok v grlu. Pa včeraj zvečer so me dajali neki čudni občutki tik pred spanjem, a jih ne znam najbolje opisat. Sem že ležala v postelji in me je že začelo pobirat, ko me je spreletel kratek občutek take sproščenosti, da mi je bilo kar grozno ??? In tako še nekajkrat, potem pa sem zaspala.

Se mi pa prvič v življenju dogaja, da verjamem, da je to "samo" tesnoba.

Lep dan želim :)

Jaz bila vceraj popoldan kar tesnobna in danes proti jutru. Prav cutila sem musklfiber v nogah od napetosti in nepravilnega dihanja. Sem kar svoh. Komi se privlecem v sluzbo. Hvala bogu je petek. Upam da bo okk

Danes je itak znižan tlak zunaj in seveda s tem povezano slabo počutje. Človek pomisli na morebitno virozo?

Hej :)

Upanje83, si kaj boljše?

Gogi, ja. Včasih človek res ne ve kaj ga muči. Je bilo pa včerja pri nas toliko lepše :)

Miren začetek tedna vsem!

Hey. Vikend bil kar ok. Sploh nedelja. Zadnje case pa full slabo spim zaspim k top a skos se zbujam.

Hej!  :)
Kako ste?

Mene spet skrbi ... resno me daje tole, da sem rahlo omoticna. Pa vceraj me je spet stiskalo v grlu. Sem spet na tem, da bi sla h zdravniku, da me malo pomiri. Je bila se katera taka mogoce omoticna in tako utrujena od dojenja in neprestanega zbujanja? In da je tole tudi fizicno lahko malo povezano? Ah ... vikend, jaz pa spet s svojimi crnimi mislimi, da je kaj hujsega ...

Vesela bom kakih vzpodbudnih besed  :'(

Zivjo Nora.   :rozicodam:
Samo tesnoba te daje in si zato omoticna ali pa je zaradi zdravil. Neprespanost, stalno zbujanje... uffff. To tudi za nekoga brez ankse ni fino, kaj sele za nas. Nujno si skusaj zrihtati kako pomoc, da se naspis in spocijes! Veliko lazje reci kot storiti, vem... Ce ne gre drugace, spi cez dan hkrati z otrokom.
Tesnobni smo, ker nekje nismo skladni sami s seboj. Vsak ima svojo dolznost skrbeti za svojo dusico in telo, ne glede na vse obveznosti, ki jih imamo.
Naredi kaj zase danes dopoldan. Se vedno lahko das otroka v vozicek in gres za 1 h na sprehod.
Soncka v tvoje srce :sonce:

Hey. Tudi jaz bolj taka. Zbudila sem se ze ob 5h kljub temu da sem sla pozno spat. Krcne zile so mi spet butnile vn in me fejst boli. Takoj se cisto zasikiram in panicarim. Utrujena in nenaspana pa te cisto razumem da se ti ze blede. Sej se vsakemu

Hvala punci! Ja, verjetno je res, da je neprespanost dokaj huda rec, tudi ce nisi tesnoben. Mah, mene je po malem bilela glava, pa se ta cudna omotica. Pride pa mine. Potem pa misli naredijo svoje.
Nives, tablet pa ne pijem.

Pa se vreme ni prav prijazno.

Hvala za soncka. Lepe besede res pobozajo  :)

Dan!  :)
Kako ste?

Jaz sem danes malo tako tako. Po protokolu. Moja mala je bila bolna (viroza s kaslejm in smrkanjem) in ko je koncno bolje, mene nekaj zvija. Pa tudi vem zakaj. Kolegica je zbolela za trebusno virozo, mene pa je tako skrbelo za malo, ker ni jedla, pila slabo in je bila kar boga. In same misli na neko prebavno stvar pri meni povzrocijo tezave. Strah me je bilo, da ne bi mala zbolela, dehirdrirala ... Pa se moji strahovi pred slabostjo ...
Joj no. Spet malo tavam. Ampak. Od stirih zjutraj, ko me j malo zacrvocilo pa do zdaj bi se pomoje ze mogli razvit vsi znaki viroze, ce bi le ta obstajala. Verjetno to, da sem sla dvakrat na wc prakticno normalno ni ravno zaskrbljujoce? Saj me heca samo glava, ane?  :'(

En boljsi dan, kot je moj, vam zelim  :rozicodam:

nora meni se tudi zdi, da te heca glava in razmišljanje o strahu pred strahom  :sesmejem: Saj veš, prebava se čisto spremeni v takih primerih. Mene recimo požene. Danes sem bila dogovorjena za prvo izmed 4 srečanj (velika skupina dijakov ....) in me je že od zjutraj črvičilo, imam strah pred javnim nastopanjem. Potem so mi pa sporočili, da srečanje odpade ... in črvičenja ni več  :sesmejem: .. ja, kaj nam delajo te misli. Naravno odvajalo jaz temu pravim  :kiselnasmeh:

Jaz sem drugače dokaj OK  :)

Regina, zivjo  :)
Hvala za odgovor. Tudi meni se usto dozdeva. In ja, tudi mene pozene. Ampak saj verjetno poznas tisti “kaj pa ce”  :). Ta meni naredi najvec tezav. Pa se strahove hrani.
Nekako se v zadnjem casu malo tezje soocam s temi strahovi. V prvo je bilo kar okej. No, vsaj mislila sem. Pa verjetno ni bilo tako dobro, ce sem zopet tu. Sicer pridno delam na tem. Hodim na psihoterapije in pocasi prihajava s terapevtom do pravih tezav. Je vcasih kar hudo. Ampak pride pa dan, ko me takole zmelje kot danes. Prevec pozornosti posvetim telesnim obcutkom. Pa se za malo me zaskrbi. In je to to.

Me veseli, da si ti okej. Tudi jaz v splosnem sem. S padci  :)

Ohh seveda poznam, ni tedna, ki bi minil brez ''kaj če'', žal je tako.. treba sprejeti in živieti stem, predvsem pa se ne dat strahu, paniki in razmišljanju.  :pomezik: Meni psihoterapevtkinja pravi, da se mi, ki imamo težave z anxo spopadamo najveć s prihodnostjo, zato tudi ''kaj če''. In prav ima, .. živeti tukaj in sedaj! Meni to žal še ne gre oz težko. VEDNO se najde kaj, kar me sekira in se potem živciram in razmišljam tudi za dolgoč asa vnaprej  :o :o :o .. ne gre se, da ne zaupam vase, gre predvsem zato, da grem ven iz neke ''cone udobja'' iz neke rutine, v neke nove stvari,... in potem je tu ''kaj če''... no pa še kaj drugega  :sesmejem: ..eh problemov en kup. Včasih boljše, včasih slabše ... no važno je, da so vzponi. saj veš, brez vzponev pa ni padcev in obratno! Eni pravijo temu življenje  ;D samo, da nas bolj heca in delamo čisti halo iz tega  :kiselnasmeh:

Ja no  :) mas prav. Tudi meni gre teorija super. Jaz trenutno vsaj vem da se ob takih trenutkih pri meni lepo obnese tolazba, objem. Sprav potrebujem neke realne podatke o tem, da me prepricajo. Potem pa toplo odejico in malo casa zase. Tega mi pa malo primankije ob naporni enoletnici. Sem se pa danes odlocila, da malo izkoristim varstvo, ko bo na voljo. Sem in tja kdaj. Raztrescene mame nihce ne potrebuje. No, pa kaksne urice spanja vec se tudi ne bi branila  :)

No, sem nekaj pojedla in sem ok  :)

Hvala ti! Pisi se kaj  :)

Seveda, vsak potrebuje malo časa zase, tako, da kar uživaj prosti čas, ko bo tvoja mala sreča v varstvu!  :rozicodam:

Pozdravljeni vsi skupaj.

Sem nova na forumu, tako da nevem natančno kako deluje.. po nekaj mesečnih borbah sama z seboj sem se odločila posvetiti proučevanju paničnih motenj in ankcioznosti.
Tako sem tudi naletela na društvo in ta forum. Na kratko bom opisala svoje izkušnje....po karakterju sem zelo pozitivna oseba, vendar sem nekega jutra končala na urgenci zaradi mravljinčastih rok, hitrega bitja srca ter se nekaj drugih simptomov. Nikoli nisem vedela da obstajajo panične motnje, ki sem jih od tistega dne dalje do pred kakimi 2 meseci dozivljala najmanj 4x na dan. Stanje se je umirilo brez zdravil, s prijateljem, ki je psiholog in ima poseben pristop do pacientov sva obdelala nekaj urne terapije (pogovori od otrostva dalje), najvec pa mi je pomagalo EFT tenika torej tapkanje. Svetujem vsem s podbnimi tezavami..EFT tehnika je izredno ucinkovita. Hkrati naj navedem, panicnih napadov nimam vec, pridejo pa trenutki, ko sem tik predno ga dobim, vendar ga s tapkanjem prekinem (strah pred smrtjo, boleznijo, prihodnostjo), za vsak strah posebaj tapkam. Upam da bo ta informacija komu v pomoc

Pozdravljena pozitiva! :)

Dobrih nasvetov se nihče ne brani :) Super, da tako lepo voziš. Take besede dajo vzpodbudo tistim, ki gredo skozi najhuje.

Jaz sama se borim na vsake toliko s črnimi mislimi in scenariji. Je pa vedno zato nek sprožilec. Največkrat pri meni izhaja iz nekega povsem normalnega(mogoče bolje rečeno - vsakdanjega) telesnega občutka. Slabo počutje me ujame tudi po stresnih dnevih. Najslabše je, ko me zaradi psihe zapusti urejena prebava. S slabostjo trenutno nisva najbolj na "ti". Strahovi so se s časom malo preoblikovali, zmanjšali in nekateri celo odšli. Prave panične napade in ubijalsko GAM, pa upam, da sem pustila za seboj. Če je pa nisem, pa se vsaj ne pojavlja v tako burni obliki, da bi mi oteževala življenje v taki meri, kot nekaj let nazaj.

Vse to predpisujem predvsem celostni psihoterapiji in samostojnim delom na sebi. Tehnike kot so preusmerjanje ipd. so bile pri meni učinkovite, ko je bilo še toliko hudo, da me je panika vseskozi grabila in se tudi brez zdravil nisem znašla. Torej za prekinitev panike, ki pa je že bila tu. O EFT-ju sem brala, lotila se ga pa nikoli nisem. Mi je šlo vmes že tako dobro, da se mi je zdelo, da ne potrebujem nobene opore več. Pa po enem letu spet obiskujem svojo zlato terapevtko, s katero sva naredili večji premik v nekaj mesecih kot pa nekaj let nazaj v bistveno daljšem obdobju. Ravno zadnje leto sem kar pogosto na preizkušnji. A sem hvaležna zanjo. Trenutno rijem po svoji psihi, preteklosti in začenjam dodobra razumet od kod vse to. Včasih precej boleča naložba za življenje.

Hvala za tvojo izkušnjo  :rozicodam:

Lep dan,
nora

Tudi jaz sem, ko se mi je začela pojavljati najhujša anksioznost in panični napadi, hodila na EFT terapije. Vsakič sem tako jokala, vendar sem se po srečanju počutila bolje. Človek potem to kar malo pozabi in ne bi bilo nič narobe, če bi se je spet malo lotila, glede na to, da postopek že približno poznam. Sama sem včasih kar malo jezna nase- se lotim nečesa (EFT, čuječnost, dihanje, avtogeni...) in namesto, da bi vztrajala, opustim in se lotim spet nečesa drugega.

Nora
 kakšno terapijo si obiskovala oz. jo še obiskuješ?

Hej, betula!

Hodim na psihoterapijo. K res super zenski. Kaj vec pa lahko na privat  :) tule me je se vedno malo strah se prevec izpostavljat   :( pomagam pa z veseljem  :rozicodam:

En soncen pozdrav!

Res upam, da ne bo to narobe izpadlo, ampak začutil sem, da moram to napisat. Namreč zmotil me je tvoj nickname oz. uporabniško ime ''nora''. Berem tvoja sporočila v tej temi ki si jo začela in tako lepo pišeš in odgovarjaš, obenem pa si se sama ''ožigosala'' z besedo, ki če bi te z njo nekdo na ulici označil, bi to bila zelo neprijetna izkušnja. Tukaj pa ker je to uporabniško ime ki si si ga sama zbrala, te vsi s to besedo naslavljajo in ti z njo (predvidevam vsaj do neke mere, morda podzavestno) identificiraš.

Prosim ne to narobe vzet, ampak s tabo bi se mi blo grozno na forumu pogovarjat, ker bi neizbežno moral naslavljat tko fajn punco s tako neprimerno besedo. Na srečo si že dobila zvrhan koš lepih odzivov od ostalih.  :)

Nisi nora. Super si. Lp  :rozicodam:



p.s.: če se kdaj premisliš glede imena, mislim da ti ga lahko admin spremeni

nora je v tujini tudi ime

Hoj!  :) joj, ne MorsVictrix  :) zgolj naključje. Ah tisti, ki so zares nori, ne vedo, da so nori. Je pa moj nick prišel z Nore - hiše lutk. Pa hvala drugače za lepe besede  :) sem pa trenutno precej dobro  :)

En morski pozdav vsem!

Ok, kul. Potem pa te nimam problema tud jaz tko klicat.  :zardevam: :rozicodam:

"Nora" in "pozitiva" mi lahko kaj več povesta o psihoterapiji? Eft.. kam? H komu? Dobiš napotnico ali samoplačniško? Nima veze tud če je.. res opisuješ, kot bi jaz pisala svojo zgodbo.. rabim pomoč.. in nočem se takoj začet filat z AD če se lahko s čim drugim opomorem.. :/

Sam v info:

EFT je samo tehnika ... tapkanje ... po meridianih...za sprostitev...

EFT (Emotional focus therapy) pa je tudi ena od zvrsti psihoterapije.
Uporablja se predvsem za partnersko terapijo.

Psihoterapij imaš veliko različnih pristopov, je pa cilj vsem enak.
Predvsem šteje odnos z terapevtom, manj same tehnike.
Psihoterapija je proces, ki traja ... lahko je kratjoročna terapija (do 12 srečanj)
usmerjena na eno težavo. Ali pa dolgotrajen proces kjer gre za globlje samospoznavanje svojih vzorcev čustvovanja, razmišljanja, vedenja (1-3 leta ali tudi več). Vedno skoraj se ukvarjaš na terapiji tudi z otroštvom, z primarno družino, kakšne relacijske izkušnje si dobil kot otrok in kako te vzorce preigravamo v odraslosti.

Vsekakor je bolje prvo izbrat psihoterapijo kot zdravila.
Blaga doza AD sicer na terapijo ne vpliva.
Višje doze AD pa zavirajo proces terapije, ker klient "ne čuti" vsega tistega kar bi sicer...
ne pride v stik z bolečino in je proces zato upočasnjen ...
 :rozicodam:

Hvala Aslan, bom malo pobrskala kako in kaj in kam. Ima mogoče kdo dobre izkušnje s kakšnim od psihoterapevtov v osrednji Slo? Kakšno priporočilo?  :043:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Tukaj imaš seznam tistih ki sodelujejo z društvom
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85   in še seznam VSEH v SLO
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

No sem se opogumila in eni gospe psihoterapevtki za začetek napisala mail... da vidim kakšen bo odgovor... korak za korakom... saj bo šlo ane.. zato pa so ti ljudje da pomagajo.. ne da te postrani gledajo, tako kot nekateri ki ne razumejo.. :/

Sonchy,

Super, da si se opogumila  :oki:
Nekje sem prebrala, da je zdravilen odnos s terapevtom in ne terapija. Jaz hodim k eni krasni zenski. Sva se takoj ujeli. Je pa res, da ce se ne ujames, potem se ne mores odpret, biti tak kot si. Ze tako je vcasih tezko kaj na glas povedat. Mislm, da je cilj, da ozavestis, kaj te pahne v tako stanje, da ugotovis kaksno prtljago si privlekel s seboj in zdaj postaja pretezka. Je pa tako, da bi maraikdo to potreboval, pa nima tezav. Skode narediti ne mores, lahko si pa na daljsi rok izboljsas zivljenje.

V osrednji sloveniji je terapevtov ogromno. Je pa super hodit tedensko. In ja, zal so denarci potrebni, oziroma na koncesijo traaaaaajaaaaa. Naj me popravi kdo, ce se motim.

Jaz z veseljem delim s teboj tudi kaj bolj osebnega, ampak ne bi javno.

Srecno  :rozicodam:

Pozdravljeni, prvič se javljam, upam, da ni narobe, da kar pod to temo, saj mi je naslov pisan na kožo. Nisem še vsega prebrala, bom, ampak sedaj se mi mudi povedat svoje občutke in vas vprašat po mnenju. Najprej pa to, nikomur ne privoščim teh občutkov, ampak je pa na nek način olajšanje, da v tem nisi sam. Moja težava je, da v določenih obdobjih padem v anksioznost, vsaj sama sem si tako razložila. Pri sebi najdem simptome, ki jih pripišem usodnim boleznim in sem zato na smrt prestrašena. Letos spomladi so me prestrašila špikanja in zbadanja po trebuhu, ki najbrž niso bila nič, saj sem v momentih, ko je anksioznost popustila, sama pri sebi prav vedela, da sem telesno zdrava in bila vesela, da sem "čez", ampak te epizode so se ponavljale in se občasno še pojavijo. Pri tem nikoli ne gre za to, da bi bila sama bolečina huda, prej je neznatna in jo kar iščem, problem je strah. Strah, ko se pojavi, je grozen in me hromi - poleg groze, od katere sem prav zakrčena, tudi nimam apetita, spremlja me slabost ipd. Dosedaj sem se vedno nekako izkopala iz tega, včasih s kakšnim Persenom in so mi stvari za nazaj prav butaste, ampak nikoli ne vem, kdaj bom spet reagirala na tak izkrivljen način. Trenutno, zadnje dni oz. nekaj tednov sem večinoma ok, pojavila pa se mi je kislina oz. zgaga. Ni hudič, da se spet sprašujem, od česa je sedaj to in paniciram. Upam, da je to posledica večtedenske živčnosti in vas prosim za izkušnje, ali je to možno. In seveda da sploh to tukaj sprašujem, kaže, da nisem ravno 100% ok

Hvaležna bom za vsak odgovor

Mijav

Ja, to je vse res. Vsa taka špikanja in zbadanja v trebuhu se rada pojavijo takole, pri kakem hudem strahu, ali pa anksioznosti. Tudi v romanih to pisateljice velikokrat uporabijo, ko opišejo, kako je koga zvijalo in črvičilo v trebuhu - morda pred kakim izpitom.

Spominjam se, kako sem bil jaz po očesni opareciji velikokrat na kontroli. Pa tam tisto merjenje očesnega pritiska, ko ti nekaka svetleča modra palčka nekaj sekund pritiska v oko. Meni so to zdi tako grozljivo..... Pa odstranjevanje šivoov po očesni operaciji kar v živo.....
   Ko smo odhajali od tam, je mamca rekla, da je lačna in bi šli kaj pojest. Meni je pa takrat samo ob misli na hrano postalo slabo.
   Ja pa ob sprejemu v bolnico me je bolel trebuh. Od strahu seveda. Sploh nisem mogel pojesti kosila. Ga je moj brat takrat.

Skratka, preveč nakladam. Te stvari so znane. študentje to dobro poznajo. Trebuhobol in slabost. Nekateri celo bruhajo samo od strahu pred izpitom.

Res pa je, da se take stvari ne pojavljajo samo v zvezi s kakimi očitnimi in tukaj prisotnimi stvarmi. Lahko so navezane tudi na davno minule dogodke iz morda zgodnjega otroštva. Dogodke, ki smo jih že zdavnaj pozabili. A potem se zgodi nekaj, kar ni nujno povezano s tem. Je pa kot nekakšen sprožilec, ki sicer ne obudi spomina na take dogodke, obudi pa strah v nas. Tako nekako. Žal ne znam bolje pojasiti tega. Morda bo znal kdo drug.


                         Poni

Zenna, ne da bi ti privoščila razna "špikanja", (bog ne daj) ampak nekako me res pomiri, ko berem, da nisem samo jaz takega smotanega mišlenja... da imate ostali točno takšne ali podobne težave, in da je še kdo tu ki me razume...  Popolnoma te razumem kako se počutiš... ko me špika pod rebri, pomislim, fak, rak na pljučih... ko me zbode pri srcu, joj kaj pa če me bo kap.. ko me peče zgaga, joj rak na želodcu... in pol se ne moreš zabremzat in greš gledat kaj taki simptomi pomenijo in itak prebereš ter pobereš na spletu najslabše možne variante in pol imaš cel dan pokvarjen... oz. cel teden, mesec... in stalno o tem razmišljaš... tudi mene zadnje 14 dni peče zgaga, ne tko intenzivno, ampak tok da stalno čutim.... 12. julija grem sicer na ORL pregled, ker moja zdravnica želi izključiti ostale bolezni, preden mi potrdi, da gre res za kakšno depresijo ali anksioznost... ampak glede na to kar se mi dogaja, mislim da sem že sama to ugotovila.. 27. imam dogovorjen prvi obisk pri psihoterapevtki, kot sem že omenila... občutki so mešani... ob dnevih ko sem z mislimi popolnoma v "črni luknji" si mislim, joj komaj čakam da grem k njej... potem pa pride dan, ko sem kar ok, si pa mislim, ma daj no, blede se mi, kaj bom jaz hodila tja, a se malo zmišlujem in iščem probleme v sebi ki jih ni? Bom prišla tja, pa ne bom vedela kaj povedat? Ampak zdaj bom tako rekla.. več je dni ko se počutim slabo,in zelo malo takih, ko sem dokaj ok... zato je bolje da grem..

Hvala obema! Res. Nisem razmišljala, odkod sprožilci, ampak ja prav možno, da so v igri kakšni davni dogodki...
Soncy, ne morem verjeti, kot da mene opisuješ. Edino jaz tudi k zdravniku ne upam. V slabih momentih guglam in sem potem napol nora od strahu. Imam pa tudi jaz momente, ko si mislim, da ne morem dočakat, da bi šla k zdravniku/terapevtu in momente, ko si mislim, kakšne norosti, še dobro da nisem šla tega res komu razlagat... In seveda, ko sem ok, sem kar potolažena, da je "samo" anksioznost, ampak lahko že kmalu "zbolim" za neko drugo sceno in se mi to zdi resnično. Ravno zato, ker to je naporno, verjetno pamtno it po pomoč...

Veš Zenna tudi pri meni je trajalo da sem šla k zdravniku.. je pa res, ko sem klicala za izvid urina, krvi in tsh, mi je zdravnica rekla da je pač vse ok, če pa se bo tako počutje nadaljevalo in negativne misli, naj se pa kar oglasim ponovno.. tako da me je kr mal spodbudila.. in res sem šla nazaj... škoda da sama seb lažem že kar nekaj let, da je z mano vse vredu, se zapiram vase, skrivam pred ljudmi, ko pa vem da to ni ok... treba je kvalitetno živet, ne samo živet..

Zenna, mi je zelo poznano. Tudi sama imam obdobja, ko me anxa čisto spravi iz tira, kakor, da sem drug človek. Ponavadi se tudi pri meni pojavi kakšno špikanje, v trebuhu/glavi/pri srcu... takrat pa - če sem v dobrem moodu in pozitivna, gre hitro čez in se sploh ne sekiram - lepo si razložim kaj je to in grem naprej. Če sem pa razdražena in v slabem moodu pa se to ponavadi prelevi v prako ankso, ki traja eno uro ali pa en teden. Lahko je pa tudi že napačno razmišljanje povod v ankso, kak slab spomin, kaka neumna ideja .... Zadnje čase mi gre boljše in nekako mi uspe to premagat, ampak ja, nikoli neveš. Nisi sama  :rozicodam:

Zenna pozdravljena,
ne vem, če si kaj brala moje poste.. No ti na kratko napišem. Julija 2015 se je pri meni začelo s paničnimi napadi in potem posledično hudo ankso. Evo sedaj bo tri leta od tedaj in ves ta čas so se mi konstantno pojavljale bolečine v telesu, špikanja, krči.. enkrat v glavi, pa v prsnem košu, pa trebuh me je bolel ponoči konstantno eno leto in pol, pa želodec, pa prebava.. za it res v "Idrijo" ti povem.. ma skozi me je nekaj bolelo uglavnem. In v moji glavi kaos, vse možne diagnoze sem si postavila, če sem googlala, pa sploh. In konstantni strah, kaj se dogaja v mojem telesu. Borila sem se na razne "naravne" načine (torej brez kemije), včasih sem videla izboljšanje, včasih prav nič. In skozi so bili vzponi in padci. Počasi je šlo na bolje komaj letos na začetku leta, dala sem si v glavo, da je to psiha, nič drugo ne more bit, ker od l.2015 bi bila že zdavnaj pod zemljo, če bi bilo kaj resnega. In ti povem, da sem se zavestno odločila, da ne bom več letala od zdravnika do zdravnika, ker me je to samo še bolj dol vleklo. Sproščanje, joga, narava, moja družina.. in čas.. to so moji najboljši prijatelji v borbi z ankso!! Tako da ja, nisi sama brez skrbi.  :sesmejem: :sesmejem:

Hej vsem tule :)

Jaz mam pa spet neke čudne dneve. Sicer relativno dobro prenašam vse skupaj, ampak nekako sem spet na stopnji osnovne šole, ko so me določeni dogodki znali iztirit in sem bila čisto nemočna in razdvojena. trenutno me daje najbolj to, da v določenih - sicer res redkih - konfliktnih situacijah izgubim občutek za kaj je prav in kaj ne. Včasih se mi sicer dozdeva, da delam prav, pa me kar hitro dvomi zgrabijo zaradi vpliva okolja. To me pa spravlja v tako zoprne situacije. Se mi zdi, kot da bi mi svet požrl vso moč. Ne maram se kregat, ne maram, da me kdo ignorira, ne maram bit v konfliktu. Pa sta vedno potrebna dva in sama nisem zadosti za svoje dobro počutje.

In včeraj me je ujela taka situacija in danes spet slaba prebava, nemir ... kot bi me znotraj pretresalo.

Včasih ne vem več, ali me "delo na sebi" izčrpava ali mi olajšuje življenje.

Že dva dni mi gre na jok.

Kako ste drugi kaj? Upam, na boljše dneve ...

LP, Nora