FORUM Nebojse.si

Lep pozdrav vsem!

Bom odprla kar svojo temo...zdaj sem se že toliko opogumila  :P.

Jaz sem ena tistih, ki že dolgo želi nekaj napisati, pa do sedaj ni zbrala poguma. Imam težave, vedno večje in kar je najhuje, začele so uničevati mojo družino.

Ne vem ali naj kar napišem kakšne težave imam ali kako to zgleda  ?

No, pa dajmo...na kratko (upam). Moj največji problem je strah...strah nečesa v naprej...predvidevanja da se bo zgodilo to in to, pa četudi se mogoče ne bo in se zato že v naprej bojim tega, kaj bo če se bo zgodilo (se opravičujem, če pišem preveč zmedeno).
Zaradi tega v danem trenutku nisem sproščena....praktično NIKOLI nisem sproščena več v svojem življenju. Ker vedno tuhtam, predvidevam, se bojim. Ne pomnim kdaj sem bila nazadnje res srečna, kdaj sem se iz vsega srca nasmejala...bila srečna ko sem z ljudmi ki mi pomenio največ na svetu (moja otroka in mož).
Prišlo je že tako daleč, da se počutim varno samo še takrat ko smo vsi štirje doma, skupaj, zaprti v stanovanju! In to ni več normalno...ker dušim svoje ljubljene. Prenašam svojo tesnobo in strah na njih, na njihovo življenje...ki bi ga oni radi uživali. Jaz pa ga ne znam, ne zmorem.

Poleg tega imam tudi imam tudi neke vrste socialno akscioznost. Zelo težko grem v družbo, zelo težko se tam sprostimi in komaj čakam, da je konec...da se skrijem v varno zavetje svojega doma. Neprestano imam občutek, da so vsi v družbi boljši kot jaz (na vseh področjih!), da nisem dovolj dobra, da nisem zabavna, da se nihče ne želi pogovarjat z menoj, v vsaki njihovi besedi vidim slabo...skratka težko mi je.

Moj mož je na drugi strani pravi socialni človek, dobrovoljec, ki obožuje družbo...in družba njega. Zato sva že na kritični točki najinega zakona. Nekaj časa je trpel, me podpiral, hodil z menoj okoli strokovnjakov...pa je vedno slabše se mi zdi, da tudi on ne more več.

Toliko zaenkrat o meni...na kratko  .

Zanima pa me ali obstajajo tudi kakšna srečanja, se kaj družite ali se pogovarjate samo preko foruma?

Hvala, ker ste me brali in, ker me ne obsojate.

Samotarka  :)

Draga S (zanalašč te ne bom imenovala s tvojim podpisom :)),
Prebrali smo tvojo stisko in verjamem, da te nihče ni obsojal. Sva razčistili to? Prosim te zate in za nas, da si to zapomniš. :). Tukaj smo v večini ljudje, ki smo imeli ali še imamo podobne težave kot ti. Bodi sproščena v našem okolju.

Napisala si, da te je mož v preteklosti spremljal, ko si hodila okoli strokovnjakov. Si bila pri psihoterapevtu? Če ja, koliko terapij si "dala skozi". Včasih potrebujemo več časa, da prepoznamo strahove in smo jih potem postopoma sposobni odpraviti.

Ta vikend poskusi se ne zapreti in uživajte v lepih dnevih,
Pozdrav, Sandra

Draga S nisi edina s takšnimi težavami,sem ti v veliki meri kar podobna...
Piši,daj iz sebe kar te teži,...predvsem pa sprosti se med nami :rozicodam:

Hvala za vaše prijazne in vzpodbudne besede.
Ja, obiskovala sem že psihoterapevta, ampak se mi zdi da smo takrat reševali napačne stvari. V bistvu nekomu ki tega ne doživlja tako zelo težko razložiš kaj točno te teži in ti obremenjuje življenje. Ker v bistvu še sam točno ne veš.
Najbolj me mori da ne znam uživati trenutka, se sprostiti in biti ZGOLJ SREČNA. Bojim se, tako zelo se bojim, da mi bo nekoč tako zelo žal za vse te zamujene trenutke sreče, predvsem z mojima dvema otročkoma, ki čisto prevečkrat vidita žalostno, nesrečno in objokano mamico.
Zanimiva pa je ena stvar...da sem v službi popolnoma drug človek. Naj povem, da sem skozi leta dokazovanja prišla v službi do lepega položaja, kjer je moje delo cenjeno. In to mi ogromno pomeni...v službi imam vse niti v svojih rokah in brez težav plujem med vsemi in vsem. Doma, v privatnem.življenju pa taka katastrofa. Moji sodelavci ne bi verjeli, da je to ena in ista oseba, če bi videli kako funkcioniram, ko nisem v službi.

Ne vem, ne najdem poti iz tega, z možem zaradi tega živiva že čisto en mimo drugega...nesrečna in obremenjena sem dan za dnem, uro za uro...

Želim vam kar se da miren večer in lahko noč :-). S