FORUM Nebojse.si

spet sama. en frend je pri men a ta ima sam depresijo tako da mi ne more dosti pomagat. sedi ob meni in nic ne rece. prebrala sem clanek na zadovoljna.si Ste depresivni?

Depresija ni posledica človekove šibkosti in je ni moč premagati samo z močno voljo.

ko se trudim pa ne gre... drugi ljudje znanci pa tega ne razumejo!kako jim dopovedat? kako jim dopovedat da bi se rada spremenila a se ne morem??

pomemben odnos, ki ga vzpostavita terapevt in klient. Lahko bi rekli, da je odnos tisti, ki zdravi in ne metoda.

pa odnos ki je pomemben, zaupanje. in najhuje je da ko si depresiven ti nihce ne stoji ob strani in to me najbolj na dno spravi. kako dopovedat ljudem da jih potrebujem? prosila sem nesteto ljudi naj mi stojijo ob strani saj za 15 min na teden pa niso hoteli. in jaz razumem to kot zavracanje. jim pac ne pomenim sem jim odvec in s tem nimam cloveske vrednosti in se ne cenim ker to ne naredijo za mene. drugega nimam. starsev nimam tako da je kot je. potem sem jezna na njih. ne da se jim dopovedat da bi samo 15 min njihove navzocnosti pomagalo ker bi se bolj cenila kot clovek in videla da nekomu pomenim nekaj in postala bolse volje. kaki prasci so ljudje. trenutno res sovrazim vse.

Zdravo Sabina!

Tisti kateri to ni dal skozi oz. se ne bojuje s tem, dam roko v ogenj ne razume našega stanja v kakšnem smo in nam tudi nekako ne zna pomagati.
Meni so na začetku govorili, da sem nor, da si stvari namišljam, da se mi ne ljubi delati, da se mi ne ljubi iti ven, itd., ampak jaz resnično nisem bil zmožen narediti enega koraka še v stanovanju kaj šele drugje.

Lej draga Sabina imaš tukaj nas, ki te razumemo, skušamo razumeti kako ti je, piši, daj dušo iz sebe, pa bo lažje. Trudili se bomo da ti bomo pomagali tako kot smo že marsikomu.

Drži se in ne obupaj!  :-* :rozicodam:

Oj Sabina,

Jaz te razumem kako se počutiš-tvoj tekst je, kot, da bi ga jaz pisala...tudi jaz nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani (imam sicer starše, sestro, sam moji problemi jim pokvarijo dan, tako, da se jih niti ne upam obremenjevati)....in ostali...vse je nekam površinsko....3 besede in konc....se že kako izognejo....sam, da je njim fanj....al pa je tako, da me kontaktirajo samo, ko imajo sami probleme, ko bi pa jaz nekoga rabila, pa ni časa, beri: jim ni do tega, da bi me poslušali, da bi si kvarili dan z mojimi teženji.
In potem čakam tisto sredo, da se za 70 EUR vsaj psihinji izpovem...in zdej sam čakam, da bom en dan šla še njej na jetra... se mi zdi, da je bila zadnjič prav znervirana, ko sva končali.

oprosti...nič preveč vzpodbuden post .... edino to ti lahko zagotovim, da te 100% razumem ...

...pa to....da ko ti je hudo za znort...pridi sem, na forum....več ali manj se vedno kdo najde in kaj odpiše....

aja, pa to, da pridi na skupino za samopomoč, pa boš koga spoznala in ne boš več tako sama...

Siti lačnemu ne verjame.....to velja tudi za depresijo. To da si zalosten in brezvoljen se nekako razumejo
ker so tudi oni vcasih, samo le nekaj ur ali kaksne dan. Tezje pa razumejo nase strahove, zalost ki traja dneve, nemoc, beg....izogibanje......Sam sem na zacetku samo z voljo  brez zdravil in na silo hotel odgnati depro, samo je bila mocnejsa. Ko je kemija koliko toliko uravnovesila stanej v mozganih
sem sele videl v kaksnem razsulu sem. Okolici niti nisem poskusal razlagati ker me je bilo sram bolezni
in...ker se sam nisem razumel kaj se dogaja. LE tu na forumu sem nasel ljudi KI so me razumeli in pomagali
da sem bolj spoznaval svojo bolezen.
Sam sem rabil skoraj leto da sem 100% zacel zaupati terapevtu. Ker zaradi vsega kar sem dozivel
sem izgubil zaupanje v vse in predvsev vase. Z pomocjo terapevtke in foruma sem pocasi zacenjal
dobivati zaupanje najprej vanje...potem terapevtko in sele na koncu vase. ZAto.....ne isci pomoc
tam kjer te ne morejo ali nocejo razumeti. DObila jo bos tu.....in pri terapevtu.

Hvala vam za odgovore! Kristy prav nic nisi tecna sama vem kako je in te razumem! IN ja Lost sit lačnemu ne verjame točno tako. ter dečko kot praviš tisti ki niso šli skozi to ne razumejo in res je.
Hvala vsem za suport. res sem zelo vesela da nisem sama v vsem tem dreku. zdi se mi kot da bi mi govorili drug jezik kot oni drugi ki so up.. nedepresivci...
Kristy prav nic nisi tecna in ce bos kdaj rabila pogovor sem tu.

Hvala  :rozicodam: ... velja tudi zate !

Meni pa se zdi, da ne, da ne razumejo, temveč nočejo razumeti....nočejo se poglobiti v pogovor, nočejo se postaviti v tujo kožo....ker je to pretežko, zahteva preveč energije.... in kar je še huje, nočejo niti poslušati....se pravi: samo poslušati, sej sama nikoli ne zahtevam nobene rešitve, ne vprašam zanjo...ogromno bi mi pomenilo, samo, da bi me poslušali....ampak zares poslušali, ne tako - skozi eno uho notri, skozi drugo vem....pa ajd, naprej....ja, in to je že preveč...in pol valjda res dobiš filling, da ni nikomur mar zate.....pri meni je bilo v nekih momentih tako, da sem pomislila, da kaj, ko bi bila resnično hudo bolna....da bi morala v bolnico(ne psih.)....a bi bilo potem kaj drugače, bi me potem poslušali, bi se zamislili kaj jim hočem dopovedati ?
Ne vem... tale še predobro drži: "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal". Sam kaj, ko kadar si v riti, si sam ne moreš pomagati.....pa smo spet tam....

Hello Sabina,
Se strinjam z Dečkotom, kdor ni dal tega skozi, ne more vedet. Iz lastnih izkušenj ti povem, da tudi jaz nisem razumela. Pred prbl. dvema mesecama, ko mi še nič ni bilo, sem že v ta stoto (priznam, da mi je bilo včasih odveč - se kesam) poslušala zelo ljubo osebo, ki je imela/ima anksioznost, pa s poslušanjem načeloma nisem imela težav, razumela pa nisem - žal. Ni mi bilo jasno, kako se lahko vsega boji, stvari ki mi jih je govorila... tema, nisem in nisem mogla razumet, kje pravzaprav je težava.

No, zdej razumem  :o

Vendar boš, tako kot jaz tule našla toliko podpore in razumevanja, pa če potrkaš še na kakšna vrata strokovnjaka, ni vrag, da ti ne uspe.

Srečno, pa en objem ti pošiljam

Tudi jaz imam trenutno malce težav s tem, da me ljubljena oseba ne razume. Imava se zelo radi, naredili bi vse druga za drugo..ampak, ona misli, da je to dovolj, če imaš nekoga tako rad..da se bodo "težave" že rešile..
Ko ji začnem govoriti, kako se počutim..opisovat svoje strahove..ne razume, kako globoko to "leži" v meni..kako padam v začaran krog..v bistvu se že vrtim v njem 5 let..in vsak dan je vse huje..
In pol me vpraša, kako mi lahko pomaga, ji pravim, da mi ne more - sama si moram! Lahko mi pa stoji ob strani! In je malce žalostna zarad tega..takoj začne govorit o svojih čustvih do mene..a mene ne "sliši"..
Mene pa to na nek način odriva stran od nadaljnega pogovora..bojim se, da bi se zarad tega začela oddaljevat..da bi najina komunikacija počasi "zbledela"..tega pa nočem!
Sem se odločila, da bom še vse 1x napisala na papir in ji dala za prebrat..če bo hotela, bi tudi rada, da gre z mano 1x na srečanje skupine..da vidi, kak je to, ko te zgrabi panika/strah..ko se treseš..celo telo ti vibrira..tišči v prsih..ne moreš dihat..in pol, ko opaziš, da to nekdo vidi, je še huje..

Bi prosila za kak nasvet..na kak način naj se pogovorim z njo?
Ker ona je zaenkrat edina, s katero se želim pogovarjat o tem. Zato si tudi tako močno želim, da bi me razumela. Ker se mi zdi, da ves ta folk okrog mene ne razume takih stvari..nočejo se sploh ubadat s tem..
Sem par tednov nazaj šla na uvodno predavanje Šole čustvene inteligence - 5 Jezikov Ljubezni..
Pa to omenila sodelavcu..ker vem, da bi mu prišlo prav..pa mi reče, pazi, da ne padeš v kako sekto..halooo!

Prav vesela sem, da sem najdla ta forum..tukaj se ne počutim samo..trudite se razumet vsakega..sončki ste..  :-[

Lp

Po teh dveh alinejah ki si jih navedla me prav zanima kakšen hud "specialist" je napisal članek. Upam, da ne dela v zdravstvu.

Večina ljudi je pač odločena da ne bo razumela, oziroma da sami najbolje vejo kako in kaj, meni recimo je najbolj zoprno to da me sestrin tipo enostavno presoja tako kot svojo mamo ki je alkoholik. Bi rekel da je med nama par majčkenih razlik... Na dolge proge se lahko samo toliko okrepiš, da njih in njihovih strokovnih mnjenj ne šljiviš pet posto in pač počneš kar lahko. Od mene se trenutno pričakuje da bom še enkrat preštihal vrt, ampak prav žal, trenutno nisem sposoben in se lahko vsi skupaj obrnejo od znotraj navzven. Me ne bo kaj prida motilo.
Če s takimi ljudmi ne živiš pod isto streho jih skenslaj iz svoje družbe, drugače pa velja tudi razmišljati o menjanju okolja....

.. kdor sam česa ne izkusi, težko razume, kako je to, pa če se še tako trudi, ne more razumet, ker sam tega ne doživi.... (in dokler tega ne doživi)... tudi, kdor želi razumet, ne more vedet iz prve roke... samo res osebno doživeto je prava izkušnja...


...drugo pa je, ali svojci vsaj stojijo ob strani, tolerirajo, podpirajo, ... ali pa ne. v slednjem primeru, če le skomignejo z rameni ali se celo norca delajo iz naših težav.. je pa na nas stvar, da razmislimo, koliko jim sploh zaupat, se nanje zanašat....

Mene včasih, ko poslušam kakšne pametnjakoviče, ko komentirajo razne duševne bolezni, da smo to sami slabiči, nesposobneži in ne vem kaj še vse, tako razpizdi, da bi kakšnega kar užgal >:(
Res je, da če ne probaš na svoji koži ne veš kako to zgleda, ampak pri drugih boleznih nihče ne pametuje, pri psihi je pa katastrofa, ker je še zmeraj tabu ???

Sabina kako nimaš nikogar? Seveda imaš. Imaš samo sebe. In to je dovolj. Nase se lahko vedno zaneseš in si vedno stojiš ob strani.

Sami sebi moramo postati najboljši prijatelji in si zaupati. Odkriti moramo moč, ki je v nas in ki nas varuje. Prav tako nosimo vse odgovore v sebi.
Ko smo sami tako trdni in verjamemo vase, se nas potem tudi razne kritike od zunaj ne dotaknejo več.
Torej moč je v tebi!

new born daj ji za prebrat ta članek http://zadovoljna.si/clanek/trend_report/ste-depresivni.html morda bo saj 1% več razumela. ja tut jaz sem jezna na moje "prijateljice" meni pa res NIHČE razen vi tu na forumu ne stoji ob strani. svojcev nimam, starsi so v tujini 2000 km stran tkao da se vcasih sprasujem cemu sploh zivim in ce bi se ubila tak ne bi nobenmu blo mar zame. ja jeba je ta depresija. ce si nogo zlomis te vsak vid ce pa mas zlomljeno psiho pa nihce...

Orhideja1... ja ko si dovolj mocen. in ko se imas rad. ko se nimas rad verjetmi da je grozno da ne vidis resitve drugje kot v striku, pistoli samomoru ali v drugih ljudeh da bi te ujčkal in ti dajal potrditev... do te točke moras prit.

Nadja, ko sem sama iskala rešitev v štriku, mi je bilo bolj malo mar, a je komu kaj zame ali ne... ko sem ugotovila, kaj se dogaja z mano, kje se skrivajo problemi in težave in kakšni so, ko sem se začela zavedat bolezni, je bil prvi korak pot k osebnemu zdravniku, nato jemanje AD-jev, nato skupina za samopomoč, pa iskanje strokovne pomoči, pa spreminjanje vzorcev, samoanalize... in ko sem začela iskat samo sebe, sem tudi našla pot do ljudi, ki so v mojem srcu...

In danes sem na dobri poti k samozavesti, k ljubezni do sebe... in s tem ljubim tudi druge... in prejemam nazaj tisto, kar dajem.

Aleluja  :o!

Ne vem kako lahko to napišeš nekomu v depresiji....misliš, da si mu pomagala s temi stavki ?

kristy se strinjam s tvojo izjavo. npr ko sem jaz v depresiji in ležim celi dan v postelji bi samo rada da bi npr 3 moji prijatelji pozvonili na vrata in me vprasali kako sem in potem stali ob meni in se pogovarjali z mano saj za pol ure ali 1 uro ker bi potem res videla da jim je MAR zame da jim nekaj POMENIM in se bi tudi potem pocutila BOLJE ker bi videla da si s casom ki so pri meni vzamejo CAS zame in se samo na podlagi tega zacela CENITI. ko pa nimas nikogar se pocutis kot kup dreka ki je tam v postli. ce se starsev nimas kot jaz je tolk huje ker res dobesedno nimas nikogar a tezko je to ljudjem razumeti saj 99% ima starse in nekoga.
ja moc je v nas v kolikor smo zdravi, se cenimo spostujemo. tudi to mi je 1x kolegica rekla: ja saj lahko sama nekaj naredis. a ne razume ko smo depresivni nimamo ne moci ne volje ne upanja. nic. to ne depresivci ne razumejo. da smo v podnu v breznu brez dna. brez izhoda.

Jaz te razumem.
In kar je še najbolj žalostno, da ti to reče nekdo, ki je depro že okusil in ki ve kako je, ko si v tem stanju, ve da takrat ne moreš nič SAM narest....ko je že pozabil, da je takrat vseeno bil NEKDO tam, ki mu je nekako pomagal, pa magari samo malo....no, ko bivši depresivnež to reče, to mi je še najbolj žalostno od vsega...

Nadja, kako nimaš prav nikogar na svetu? Nikogar, s katerim bi se lahko dobila na en sok, na en sprehod, da bi te ne morile temačne misli? Kaj, ko bi prijateljev ne čakala, ampak kakega od njih morda sama poklicala?
Daj, razloži nam malo tole.

ton: moja starsa ki sta mi unicla zivljenje  :clap: (prasca) sta na svedskem. zakja sta mi unicla? ker se nista odlocla pred mojem 14 letom kje bi zivela in sem se pri 20 letih jaz mogla odlocit da bom v sloveniji (moj life 1-2 leti svedska, 2-14 let slovenija (pri 3 letih oce sel na svedsko z mamo same ble v sloveniji se vidli 1x na leto za 1 mes), 14-20 let svedska, 20-23 slovenija in sla sama starsa sta ostala gor) potem pa se nemcija avstrija ful sem se selila. sedaj imam naj frendico v avstraliji in eno ki bi mi stala ob strani na svedskem. tu v celju mam samo povrsinske frendice in eno k je ok sam ma 2 otroka pa nikol casa zame tk da ko sem v depresiji kot danes sama samevam doma ni zive duse (medtem ko vi tu na forumu morda imate mamo oceta partnerje otroke 99%) zelim si da bi frendica iz avstralije bla tu. v depresiji sem tut zato ker morda nikol ne boma zivele v isti drzavi in ce ne bos nikol zivel v isti drzavi s tabol frendico je to ful bad in logika da si v depresiji. resitve pa ni. ker ona  v slo ne bo. bla bi v avstriji sam ne zna jezka...ves to je ful komplicirano marsikdo ne razume. tako da tu v ce sem sama. nimam starsev prijateljev znancev pekel je to verjemi in tut zarad tega sem v depresiji. na svedsko pa ne morem ker mi ni vsec samo ce sem tam sem v depresiji

ton: sabina = nadja. ena in ista oseba sam neki mi je nagajal tu na forumu

NADJA=SABINA, odloči se, kateri nick name obdržiš, ker dva sta proti pravilom, da enega zablokiramo, drugače pa v pravilih lepo piše, da se uporabnik ne sme prijaviti z dvema imenoma.

masi

...napisala sem že, da ne odpiraj novih tem in da imaš svojo temo, kamor sem združila vse tvoje poste, ponovno si odprla temo, sem jo združila, vendar če boš ponovno odprla temo, jo bom odstranila iz foruma.

Čakaj, tebe se pa spomnim - saj si že bila tu, ne?
Ampak kakorkoli: seveda mora biti življenje brez korenin problematično za vsakogar, še bolj pa za občutljivega človeka. Če prav razumem, si se sicer bolj zaradi jeza ne starša odločila za življenje tukaj, zdaj pa tudi tu ni nekih sanjskih učinkov? Ampak kako pa poteka tvoj dan? Greš v službo in potem v osamljen dom? Nikogar ne vidiš, nikogar ne srečaš? In če nimaš nekih silnih razlogov za 'sidranje' - zakaj pa ne poskusiš še kje drugje, magari v Avstraliji, če je prijateljica že tam? Ne vem, samo sprašujem.

masi daj blokiraj ti enega ne vem kako se ga blokira nimam pojma???
ton zakaj ne v avstraliji? ker je ful ful tezk dobit tam drzavlanstvo pa da delas tam pa to. sj frendica hotla da pridm tja. samo ona gre sedaj na svedsko od 15.12. pa nekje do 5.5. 2009 bo na svedskem tam pa NOCEM biti. ce sem tam sem sam zaradi nje gam! ona pa misli tudi v evropo se vrnit to sem  jo kao jz prepricala. ona je isto kot jaz bega sem in tja. in ce bi bila z njo bi bla kot sem rekla par mescu tu par mescu tam in tut tak life sem mela dokler nisem se bolj zapadla v depresijo ker nisem tako mocna in rabim neko stalnost dom ki ga nikoli nisem imela. moja prijateljica pa tudi ne. obe sma zgubleni dusi. tezko je to. mrda nikol ne boma v isti drzavi. jaz na sve pa avstraliji ne morem bit. ona neki sanja o avstriji tam morda tut jz ne bom. vse skupaj nima nobenega upanja in prihodnosti glede tega da bi bila v isti drzavi kot prijateljica in tudi zato sem zelo zelo na podnu. najraj bi blokirala kontakt z njo ne vem kaj naj ne vidim resitve izhoda zato sem tudi depresivna. isto pa zaradi sluzb in placila sluzb v sloveniji grozno je ker vem da je v tujini drugac. tja pa spet ne morem. brezizhodna situacija

Ne znam ti nič pametnega svetovat, ker sem jaz celo življenje zabetonirana samo na eno državo (Slovenija ofkors) in verjetno ne vem, kako ti je ... sem se pa vmes spomnila na tole..

Ko je šla moja kolegica živet v Avstralijo, ji je kolega rekel -> če greš v Avtsralijo zato, da zbažiš od starih problemov, in da boš začela kao novo življenje, potem raje ne it. Ker bojo prej ali slej problemi prileteli za tabo.. In potem lahko zbežiš na katerikoli konec sveta, pa bo enako.

Nisem pa iz tvojih postov razumela, kje bi pa ti rada živela ? Ne glede na kolegice, tudi če bile one v Franciji recimo.. Kje bi pa ti rada živela svoje življenje ?

oki Nadja zdaj si samo -  Nadja.

madame bovary zivela bi v sloveniji sam z mojo frendico. ona verjetno nikol ne bo zivela tu ker NI slovenka. je pol svedinja pol madzarka. ja prekletstvo mene ker sm zivela v tujini pac imam ljudi z drugih koncu.
ja jaz bi rada zivela v sloveniji samo tu je problem ker so ful slabe moznosti za zaposlitev in denar v bistvu me to ful ovira za sreco v sloveniji in zivim res na podnu ze neki casa brez dela. pac problematika je v tem da ona ne bo v slo jz pa bi bla v slo. ma sj po drugi strani mi je vseen kje sem. no nemcija mi je npr vsec sam tam so hladni ljudje in fantje zato mi tam tut ni vsec drugac pa mi tam najboj finacno socialno ustreza samo spet nimam nikogar tam pac komplicirano

Ton: ja bila sem ze tu.
ja zivljenje brez korenin je pekel. Sploh NE OBSTAJAS. obcutliva sem pa tak al tak. ze pri mojih 3 letih sem se ful jokala ko je oce odsel.

 Če prav razumem, si se sicer bolj zaradi jeza ne starša odločila za življenje tukaj, zdaj pa tudi tu ni nekih sanjskih učinkov?

zaradi jeze na starsa odlocila da bom v sloveniji? ne. odlocila sem se zarad SEBE. slovenija je bil moj dom do 14. leta starosti. potem sem sla na svedsko in vlekla mamo tja ker je tu bila obupana depresivna jaz sem ji pomagala in ker mi na svedskem ni bilo vsec sem se odlocila da grem nazaj.

Ampak kako pa poteka tvoj dan? Greš v službo in potem v osamljen dom? Nikogar ne vidiš, nikogar ne srečaš?

ja tocno tako. dan poteka tako da sem samo notri. nocem nikamor. nimam sluzbe. psihologinja mi je napisala da nisem sposobna za delo zarad depresije. dom je pa osamljen ker zivim sama. prijateljic prijateljev nimam. saj tistih pravih ne. bolj znance

In če nimaš nekih silnih razlogov za 'sidranje' - zakaj pa ne poskusiš še kje drugje, magari v Avstraliji, če je prijateljica že tam? N

jaz sem se v mojem lifu ze selila 26 x. toliko se po moje NIHCe od vas ne bo. to te unici. izcrpa. toliko poskusov pa nic. tako da imam trenutno poln kufr vsega. zgubila sem menstruacijo zarad tega. moram met en dom. magari tu v samoti. pa naj bo tako. nimam vec niti volje in  moci se kam drugam selit. frendica pa tak ne misli bit skos v avstraliji jz pa tam niti ne morem dobit delovne vize kesa pa nimam niti za karto sedaj. pride pa v evropo. samo ona si nonstop premisli tako da ji tut ne verjamem nic. jo vzamem bolj za rezervo

Tvoja zgodba draga Nadja je kar zapletena.
Življenje od nas terja stalne odgovore na naša pretekla dejanja. Vsak od nas mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve. Glede na napisano se ne moreš odločiti, kje in s kom bi živela. Verjetno se boš morala odločiti in to svojo odločitev živeti, ker bo samo tvoja. Verjetno ni zdravila, ki bi se odločil namesto tebe.

Ljudem ne rabimo nič dopovedovati kaj nam je. Razumejo ali pa ne. In kot pravijo že ostali na forumu, razumejo tisti, ki so to doživeli. Ostali pa - tisti, ki hočejo - so lahko naša podpora, naša opora. In tu smo eden drugemu opora, čeprav se ne poznamo. Že samo pisanje je terapevtsko.

Včasih se mi zazdi, da smo počenčki in strahci celo v prednosti pred materialnim svetom. Trudimo se prevrednotiti svoje življenje in ga napraviti srečnejše. Ampak tako razmišljam, kadar imam dober dan. Kadar sem pa na tleh se mi pa tako razmišljanje ne zdi ravno spodbudno. Taki smo. Kaj čmo?

Drži se

res je odločitve me tepejo. v bistvu če sem iskrena sem 13 let ne morem odlociti kje bi zivela. imam 13 let natanko iste probleme. v slo pac ni denarja pa so ok fantje je ljubezen pa odprti ljudje, na sve zaprti ljudje pa je denar pa standard v nemciji pa partiji tako da nikjer nisem 100% zadovoljna. vcasih si zelim da ne bi vse videla kar sem.
tudi moja mama se ni  mogla odlocit kje bi zivela in tako je prepustila odlocitev meni da sem se z 14 letim odlocila da sma sle na svedsko. jaz pa sem ista kot mama. ne morem se in ne znam se odlocat. in to me tepe. ker izgubim vse. ce bi se odlocila bi morda pridobila vse. tako je. vztrajat je treba ne obupat. jaz pa obupam in vse gre v nic in na koncu nimam nic.

ampak... kljub vsemu - nekaj te pa le žene? okelni se tega in potem gradi naprej korak za korakom... pa seveda bi bilo zelo pametno se do kake strokovne osebe napotit?

ne vem res kaj naj nardim. vsi pravjo da sem odgovorna za zivljenje. a kako naj bo en depresiven clovek odgovorn za zivljenje k se komi vlece po svet? res poln k... mam vsega. najraj bi izginla s tega sveta. pogresu me tk ne bi noben. resitve pa tk ni.

tako kot vsak drug... vsak je odgovoren zase, vsak se odloča zase, kako in kaj,... ali gre levo ali desno, .... in kaj bo ukrenil v dani situaciji.... prvi korak je osebni zdravnik...psihoterapija... odločitev za naprej....  Ker rešitev je. Ker ima vsak zakaj svoj zato... ker upanje umre zadnje, ker poti so ... le korak je treba narediti - in tega lahko samo ti. Namesto tebe, žal, nihče tega ne more.

Objem
 :rozicodam:

Hja, če si boš tako govorila, potem tudi nič bolje nikoli ne bo! Jamranje nas ne pripelje do željenih ciljev..počutja..
Dejmo, zmigajmo guzice! :pomezik: Saj se vendar gre za nas! Noben nam ne more pomagat, če sami "nočemo"..
Pozitiv vajbrejšns....lalalalala...  :zvizgam: :onaposlusa: :)

Nadja..tukaj imamo vsi tako ali drugače težave z osamljenostjo...tudi tisti, ki so po več ur na telefonu..Ti imaš fantastično kompleksno situacijo..Si pravi kozmopolitski nevrotik....internacionalka, ker mi ni jasno kje še nisi živela in kakšne zamnimive nacionalne mešanice so tvoji znanci... :)

Kristy je lepo povedala kako si lahko sam v svojem družinskem krogu..In "kako lačna vrana siti ne verjame". Zato je depresija tak hudič, ker te odtuji, loči, osami...od najbližjih..

Odgvorna pa si!!! Če ne drugače, mda na vse mogoče načine iščeš pomoč....Ko prideš v psihiatrično bolnišnico si na tleh, uničen, nesposben biti na svoji nogah...In po nekaj tednih se čudiš kako si lahko izplaval iz tistega pekla...Pomagajo ti ljudje, sotrpini, terapevti...Vedno se  najde nekdo, ki ti ponudi pomoč..

Jaz sem bil enkart tri mesece na psihiatriji pa moji domači, ki me imajo baje tako radi, še vedeli niso..Ni blo nobenga obiska....

Odgovrna SI!!! Tu ti ni pomoči..Če is jo sama ne boš poiskala...

Žal ljudje še vedno premalo obvladajo empatijo. To pa je posledica tega, da ne prepoznavajo in obvladujejo sebe. Empatije oziroma vživljanja v drugega oziroma sposobnost razumeti stališče drugega je možno šele, ko znamo prepoznati svoja čustva, svoje potrebe in svoje želje, nato te sprejeti in obvladovati in šele potem smo sposobni razumeti tudi to, da imajo drugi drugačna čustva, drugačne potrebe in drugačne težave.
Sama sem se z nerazumevanjem soočala že v najstništvu, ko so se prvič pojavili simptomi anoreksije. Nihče ni mogel razumeti, da odklanjam hrano, ker jim je to bilo preprosto nemogoče. Ker tudi sama nisem razumela, zakaj to počnem, ampak sem samo to počela, jim tudi nisem mogla pri tem pomagati. Ker se je takrat o motnjah hranjenja vedelo bolj malo, je bilo še toliko težje.
Prva, ki me je vsaj poskušala razumeti, je bila mama, ki me je poslušala v nedogled in se tudi sama zavzela za to, da bi poskušala razumeti, kaj se v meni dogaja. In sčasoma je razumela, ker je to hotela. Oče na drugi strani je do pred kratkim bil prepričan, da preprosto nočem jesti in da je to posledica neke moje trme, uporništva in podobno.
Prvič sem se počutila razumljeno, ko sem prišla s 26 leti na ambulantno terapijo k svoji psihiatrinji. Takrat nisem bila čudak, nisem bila nekdo, ki je padel s kakega drugega planeta in zato ne sodi na ta svet, ampak nekdo, ki ima težave. Takrat sem spoznala, da moram najprej sama pri sebi sprejeti dejstvo, da imam anoreksijo in ko mi je to uspelo, le tega nisem več skrivala kot vsa leta pred tem,ko sem si izmišljevala najrazličnejše izgovore, zakaj ne grem s kom na kosilo in podobno. Zdaj, ko se o tem veliko več ve, je lažje, a še vedno je le število tistih, ki so pripravljeni razumeti, majhno. Razlika je le v tem, da se ne trudim več vsem razlagati,da bi ja razumeli mojo težavo, ampak pač sprejmem, da nekdo ne more ali noče razumeti in se osredotočam na tiste, ki to zmorejo in hočejo. In je veliko lažje. Navsezadnje imajo pravico, da me ne razumejo, jaz pa nimam pravice, da bi jih pripravila do tega, da bi me razumeli. Raje okrog sebe "zbiram" tiste, ki so sposobni razumeti in mi posledično lahko tudi pomagajo. A le delno, največ je še vedno na meni. Jaz sem tista, ki lahko odzive tistih, ki so prepričani, da so ljudje z anoreksijo "kreteni", ki jim je edini cilj, da bodo vitki tako kot une manekenke, ki se sami sebi zdijo lepi in privlačni, ko so shirani, sprejmem tako, da pač ne poznajo zadeve in zato njihovo mnenje nima vpliva name. Seveda me še vedno zaboli, a zdaj sem sposobna to predelati tako, da pač njihova razlaga ni pravilna, ker jaz sama vem, v čem je point.

Ja empatija ni razširen šport..zato pa je tak šit na svetu..za mnoge..

se strinjam.. pa tako malo je potrebno... topel objem, spodbudna beseda ali dve, rama za naslombo, pa seveda človeka slišati, čutiti njegovo stisko ... oh, prav res je tako malo potrebno...

P.S. Včeraj me je soseda nadrla ker sem kupila "Kralje ulice"...brezdomski časopis. Saj so sami lenuhi pravi. Pozablja, da ima 1300€ pokojnine...vsako leto dobi marca *kao prvoborec* 2000€...in vse vozovnice ima zastonj (no skoraj). Nima pojma kje je rojena...Kolašin ali selo v CG pogve kje...niti ne ve koliko je stara. Priučena med.sestra s činom polkovnika. Že 30 let je upokojena.
Nikoli...ampak res nikoli ni dala niti centa za UNICEF...Prijatelje mladine..."Nemoj ti meni...kud zna kam  gre ta para."
A ja...tudi komentar...Ti pa ne govoriš *slovenačko* kao moj Pavle...imaš Primorski akcent.  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Đisz...še enega stavka ne pove pravilno...jaz pa rečem ma...pa včasih hor...ko sem utrujena. ;D
 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem: In prekleto sem ponosna na Primorske korenine.

P.S. Vedno pišem Primorska z veliko črko...Primorski ponos iz časa boja za Primorsko. Nasledila sem ga od staršev ki so demonstrirali proti fašizmu.

ja ta svet je tako egoisticno usmerjen. in morda se bolj bo. opazam razliko ko sem sla na svedsko to je bilo leta 1990 in sedaj ko sem se vrnila 2007. res ogromna razlika. res slovenija ratuje svedska. neodvisnost. nihce ne rabi nikogar. ja tako je na svedskem. vsak se zase drzi. nihce ne potrebuje nikogar. zalostno. kot da medcloveskih odnosov ni. kot da jih je oddaljiv in zbrisal denar. tam ima VSAK clovek od socialke okol 400 eur za prezivetje in potem ti se vse stroske placajo od karte zdrav zavarovanja, vse poloznice in najemnino tako da ti ni treba za NIC skrbeti. a po drugi strani je to kot sem rekla. ni medsebojnih odnosov. vsak se te izogiba in traja celo vecnost vcasih tudi kako leto da te ljudje spustijo blize in sem se zaradi tega odselila ker ne maram takega zivljenja. to me ubija. sem prevec komunikativna in medosebni odnosi so mi št. 1. ja in sedaj tu opazujem frajercke z fajn avti pa to da bi mel nekoga sam za sex in čao in ni pristnih odnosov...ja na zalost to prihaja sem. ta egoizem. grozno. ni empatije. moj oce tudi ne cuti empatije do drugih ker ima sam nesteto problemov. morda jaz sploh ne bi imela problemov ce bi mi on dal saj malo ljubezni tako pa hlastam za ljubeznijo ki jo nikoli nisem dobila od njega. in sedaj se od fantov ne. najraje bi se razjokala saj se pocutijm ful poden od podna a je tako. nisem mela oceta. nimam fanta. s tem moram ziveti. vem da bi mela fanta ce bi bila srecna. a ne morem biti. sem sama. brez svojcev brez vsakogar. tako zivljenje je pac pekel. clovek ne more biti srecen. prijateljice in prijatelji je vse kar imam.
zalostno za to starejso zensko res mislim tisti ki imajo ko bi lahko pomagali magari s kake 2 eur. zalostno. tudi opazam da bogati ljudje imajo manj empatije kot revni. resni so bolj srčni. na zalost je tako.

Ja res je tako Nadja..S tem,da ti bolj opaziš  ta pojav družbi, ker si sama ranjena na tem področju..bližine, topline in dajanja...

Tvoj oče in mati nista ravno reveža v matrialnem smislu..pa te držita v šahu stem..

Mah jaz sem se vedno s tem obremenjeval , ko me ljudje niso razumeli, pa ful me je prizadelo vsakič, res no. Pač takšen tip, da se za vse sekiram in obremenjujem.

Še danes si kdo norca naredi z mene zaradi depre in še zaradi nečesa drugega, ki jih ve samo določen krog oseb, še huje je ko tega ne razumejo domači.

Pri meni mami dokler sama ni zbolela ni razumela, potem je začela "kopčati", čeprav mi je v težkih trenutkih stala ob strani, ampak dvomim, da je vedela zakaj mi sploh stoji ob strani  ;D, verjetno zaradi uvidevnosti?

Saj še danes ne vem ali je dobro določene stvari sploh razlagati ali biti tiho in v sebi zadrževati, ne vem?  :unsure:

hm ja pa ta svet je tudi tako "nor". po eni strani se govori kako je treba imeti sam sebe rad. in od tod tudi nastaja EGOIZEM. po drugi strani pa ljudje jamrajo da ni ljubezni. se pravi ena skrajnost do druge.

ljubezen do sebe                                                                          ljubezen do drugih
egoizem                <-----------------------------------------------> radorarnost
egocentricnost                                                                             žrtvovanje za druge
sebicnost                                                                                    odvisnost od odnosov
neodvisnost


vse je tako prepleteno da na koncu clovek bi rad nekaj onega in nekaj drugega. kaj je prav kaj ni? kje so meje? hkrati ko nas ta svet sili v uspehe, ugled v druzbi, potrjevanje da bos v druzbi sprejet in ugleden in da te bodo obcudovali po drugi strani primanjkuje pristnih odnosov ljubezni pogovora...
zato tudi filmske zvezde niso srecne ker ni pristnih odnosov. premalo je custev, pogovora, casa drug za drugega.. vse mora iti hitro... cas je denar... tempo je hiter... in potem cez nekaj casa se sesujemo in se sprasujemo kaj se je zgodilo...

Tudi sama se srečujem z zavračanjem okolice, prijateljice s katerimi smo se dolgo družile, so mi rekle da se izmišljujem da je depresija samo izgovor in da nočejo več imeti opravka z mano. Že tako je sama depresija precej hud udarec zame, potem pa še ta udarec. Vendar se nekako počasi pobiram, starši mi stojijo ob strani, sorodniki, družim se z ljudi s katerimi se prej nisem veliko vendar se v njihovi družbi počutim precej bolje kot sem se v družbi bivših prijateljic. Vendar pa še vedno boli to da si mislil da imaš prijatelje, da si se marsičemu odpovedal za ta prijateljstva potem pa nož v hrbet. Vendar pa pravijo da prijatelja spoznaš v nesreči in sem vesela, da mi nekateri še stojijo ob strani in mi pomagajo.

LP

ja muha res je. meni so tudi vsi obrnili hrbet. se starsi. frendice. tako da...  ja res spoznas jih v nesreci... meni ni takrat NIHCE stal ob strani tako da si srecna da jih imas nekaj ki ti stojijo ob strani

Nadja, midva sva pa bila že na kavi, sem te spoznal po tvojih postih, si zelo prijetna punca.

Res je zelo malo ljudi, ki so pripravljeni stati ljudem s tovrstnimi težavami ob strani, razlog je pa v tem, da skorajda vsak, ki nekomu razdaja ljubezen in pozornost pričakuje, da je bo od njega tudi sam deležen. Zaradi motenj je naše počutje in zdravstveno stanje takšno, da ljubezni in pozornosti nismo sposobni vračat, saj nam ni mar niti zase, kaj šele za nekoga drugega, velikokrat nimamo energije niti za enostavne vsakodnevne aktivnosti, kaj šele za naklanjanje in izkazovanje ljubezni drugim, zato ljudje okoli nas obupajo, odnehajo in odidejo iz našega življenja.

zelo dobro napisano in se zelo strinjam, potrebno je pogledati vase in si realno priznati, da je naše vedenje, posebno, če traja dolgo časa za najbližje hudo naporno in enostavno ne zmorejo več.

Ja žal, ko se srečamo z depresijo se posledično temu srečamo tudi z pravimi obrazi
nekaterih naših bljižnjih....

Meni se vedno najbolj vtisne stavek "pa saj imamo vsi kdaj slabe dneve zakaj tako
kompliciraš okoli tega".....oh kako bi jih.....po glavi.....

Težko se je znajti tako sam in depresiven. Se mi zdi, da je to najtežja pot. Je pa že
prijava in sodelovanje na tem forumu prvi in zelo pomemben korak. Tu lahko dobiš
tisti začetni veter, ki ti potem odpira vse ostale poti. Ampak počasi.

Jaz sem se vrgla tudi v gledanje filmov, branje knjig.......zraven pa aktivno za začetek
bila veliko prisotna na internetu.....in sčasoma so začeli prihajati v življenje novi
ljudje......

Tako da Nadja......si verjetno res na začetku......verjemi pa,da se stvari začno obračati
na bolje.....in berem, da si že bila na kavi.....
Torej nič hudega, če ti ljudje odhajajo iz življenja, ker to pomeni prostor za druge ljudi...

Drži se!

lpb

Eni odhajajo, drugi prihajajo. Tako je to v življenju. Pogosto se zgodi, da se nam pred nosom zaprejo vrata, potem pa se odprejo tista, skozi katera moramo iti.

se strinjam z gornjim...
v vsaki stvari...tudi, ki se na prvi pogled zdi negativna, je priložnost..

empatija...nekajkrat se ja zapisala ta beseda:
a je vsak depresiven tudi sposoben empatije? torej...pričakuje se jo od drugih...ali se jo drugim tudi daje? kolikokrat se mi je kdo na dolgo izkašljeval...jadikoval...bila sem dober in potrpežljiv poslušalec...ampak, ko sem rabila "ramo" za 5 min tudi sama...je ni bilo??!!

potrebno je vzeti predpostavko, da je zaznavanje, čustvovanje, razmišljanje osebe v depresiji spremenjeno do take mere, da bistveno vpliva na razsojo okolice...tolmačenje besed, dejanj, ne-dejanj okolice je dostikrat nerealno, črnogledo, negativno...mislim, da si je to potrebno priznati - niso vedno slabi res slabi....

tudi sama, ko imam svojo depresivno epizodo tolmačim stvari drugače, kot sicer...in moje vrednostne sodbe so lahko čisto napačne...

ja...ta svet je takšen...ampak tudi MI smo del sveta in torej smo del povprečja...če smo dobri, ga malo dvignemo, če smo slabi ga malo spustimo...in kar naj bi bil svet....po mnenju večine v tem forumu slab...se bo potrebno zamisliti...in ker je edini človek, ki ga lahko spremenimo MI sami, bomo morali kar delati na tem, da (P)OSTANEMO dobri in pozitivni...

kdor proba živeti po nekih moralnih normah, v sintoniji s svojo vestjo (v upanju, da je ta na mestu, seveda)...je res včasih razočaran, prizadet, trpi...ampak naša je odločitev ali želimo biti verni samemu sebi ali se pustimo, prepustimo slabim zgledom...mislim pa, da srečnejši za to ne bomo...

ja, svet je za ne drek! ampak ne bom nikogar obtoževala...samo vprašala se bom kaj JAZ počnem in bistveno mi bo ali sem s svojo vestjo pomirjena...

pa še nekaj okrog "pomagati depresivnemu":
depresivni si predstavlja pomoč predvsem v razumevanju, njegov okolica pa morda vidi stvari drugače, vidi, da bi rabil nek stimulus...torej ga priganja k fizičnim aktivnostim, k drugačnemu razmišljanju, k potrpljenju, k spremenjenemu, drugačnemu pogledu na dogodke, situacije...
vemo pa, da so spremembe težke in boleče...že za zdravega človeka, kaj šele za človeka, ki ima probleme...večina ljudi stremi k ohranjanju znanega, čeprav slabega...pa naj bo to način življenja, način komunikacije, odnosi med ljudmi..etc...
spremembe zahtevajo napore, odrekanja, bolečine...ampak cilj...cilj je tisti, ki nas mora prepirčati v to, da je vredno narediti neke korake...korake ki pomenijo spremembe v naših življenjih...

ker sem postavljena nekje vmes...med zdrave in bolne (kar se depresije tiče)...čutim sedaj z enimi, sedaj z drugimi, odvisno pač od stanja v katerem sem...zato se še toliko bolj zavedam v boljših trenutkih, da je moja razsoja v času depresivne epizode še kako nerealna in nepravilna...

in kot je nadja zapisala...depresivni ne vrača...saj nima pravzaprav rad niti samega sebe...ampak, če to razume, je že pol na konju in je sposoben oprostiti nemoč okolice...ker samo dajati, brez prejeti, na daljše obdobje ne gre...tudi zdrav se izčrpa...tudi on je potencialni bolnik in se zato mora obnašati samoohranitveno in razsodno...saj dva zrušena se težko pokonci postavljata...

vemo pa, da so spremembe težke in boleče...že za zdravega človeka, kaj šele za človeka, ki ima probleme...


ja res je. in jaz sem bila NONSTOP v spremembah. nihce ne ve da sem se selila vsake 2 meseca vcasih tudi vsake 14 dni. prakticno jaz nimam niti predispozicij da bom kdaj zdrava. saj nimam nikogar razen 1 prijateljice ki je sama v dreku. moji starsi so 2000 km stran. se niti ne brigajo zame. sem edinka. mama je alkoholik oce depresivc in psihopat. tako da nimam niti osnovnih sans. jaz se lahko samo sprijaznim z depresijo. na delovnih mestih ne zmorem ker nimam zivcev. sedaj cakam na zdravljenje depresije ki tudi dvomim da bo kaj pomagalo saj bi rabila svojce tu in nimam nikogar zato preklejem starse proklete vsak dan. prasca sta res. brez svojcev ne moremo biti zdravi. na zalost tako se mi zdi. saj rabis 100% suport od ljudi. magari samo oceta mame in ene prijateljice ki jo mam tudi dalec. no pa eno sedaj mam tu sam ona ma sama probleme tak da brez predispozicij ne gre...nimam vec moci

Nadja verjamem, da ti je res hudo.....in res imaš hudo situacijo.....

Pa začni morda z čisto majhnimi koraki......vsega kar se ti je nabralo ne boš
mogla rešit naenkrat.....
Morda bi bilo dobro predelat to jezo na starše.....pa vsekakor ne sama....ustrezna
strokovna pomoč bi bila zelo dobrodošla......
Ko ti je najhuje zberi moči in pojdi ven na kratek sprehod......
Zdaj ne vem na katerem koncu SLO živiš....zagotovo pa se najde kdo na forumu, ki
bi šel s tabo na kavo ali pa na sprehod.....pa možnost imaš it na skupine.....

Starši te ne razumejo in podpirajo, mi na forumu te razumemo in podpiramo na koncu
pa je vseeno vse na tebi....in ker nam v takih  situacijah zmanjkuje moči - premisli kaj
pa bi zmogla v tem trenutku in usmeri energijo v tisto....vse kar boš storila v to smer
bo zate dobro tako zdaj kot na dolgi rok....

In imaš šanse Nadja.......kljub temu, da se ti zdaj to zdi nemogoče......

Drži se in napiši še kaj!

lpb

hvala Bogica. zivim v ce. sedaj sem spoznala eno novo prijateljico s katero sem cele dneve. tako da malo bolje je. tako da ona je edina katero imam.

nadja, če bom kdaj v celju, pa te povabim na kofe....savinjčani skup držimo....popravljam-ko bom v celju...sem 30 km stran, tako da ni panike...napiši na os, če boš pri volji...