FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Najprej tako čisto splošno o meni: sem 14-letno dekle, nisem še bila pri strokovnjaku (svojim staršem doma nisem povedala za svoje težave, ker me ne razumejo in hkrati tudi obsojajo 'drugačne' ljudi). Hkrati sem tudi nova tukaj in ne vem točno kako stvari na forumu potekajo, zato se opravičujem za morebitne napake. V naprej se opravičujem tudi za slovnične napake.

Najprej bi Vam povedala o svojih problemih (predvidevam, da se tako tukaj na forumih začne). Pred kakšnima 2 letoma ali 3 sem začela delati čudne reči. Sicer se mi zdi, da sem celo že prej imela nekakšne ne ravno najbolj normalne (upam, da nisem nikogar s tem užalila) probleme, ampak v zadnjem času sem se jih začela zelo zavedati. Seveda Vam vseh težav ne bom morala našteti, ampak se bom potrudila in jih napisala kar se da največ...
1.) Mežikanje
Sploh ne vem, če znam 'naravno' mežikati. V moji glavi se kar naprej dogaja tole: "Pomežikni. Ne, z desnim očesom si hitreje pomežiknila, kot z levim. Zdaj pomežikni še z levim hitreje. Naredi to še 1x. Sedaj pa še 1x tako, da boš z desnim očesom nekoliko hitrejša. POmežikni z obema očesoma hkrati. Spet narobe!" In potem ponavljam to dokler ne naredim 'prav'. Včasih se celo zgodi, da me možgani nekako izsilijo, da (čim hitreje) pomežiknem pravilno. Recimo: "Če boš naredila to v (manj kot) 3 sekundah, se bo zgodilo..." Vedno je nato primer, ki si ga resnično želim (npr. boš sprejeta v željeno srednjo šolo, boš našla fanta, ki te bo imel res rad, boš dobila odlično oceno iz npr. GEO, ipd.).
2.) Odsev v ogledalu, oknu, vodi... (ta se navezuje nekoliko na prvo točko)
Recimo hodim po hiši/trgovini/... in grem mimo ogledala. Se ustavim. Nato pa nadaljujem svojo pot. In potem ugotovim recimo, da sem pomežiknila pred ogledalom, ali pa sem naredila nek gib z roko. In potem se bom ponavljajoče vračala pred ogledalo navadno 4x ali pa 8x, da bom to ponovila. Sploh ne vem zakaj, nimam nobene obsesije (če se sploh gre za OKM), ampak vseeno se mi zdi, da to MORAM narediti. Popoln nesmisel, ampak to počnem.
3.) Dotikanje
Ok, pri tem se bom za kar nekaj časa ustavila. Moji možgani imajo nekakšno potrebo, da se dotikam reči večkrat in predvsem enakokrat z obema deloma telesa. Recimo, da se nenamerno (ali namerno) z ramo dotaknem ploščic: v meni se bo zgodila potreba, da bi naredila enako z drugo ramo. Ampak predstavljajte si, da se Vam v glavi za neko dejanje (da se dotakneš z ramo ploščic) naredi slika. Eno dejanje = 1 točka (ponavadi se mi zdi, da vidim neko črno piko). In ta točka oziroma pika se pojavi bolj na desni strani slike, ki se ustvari v mojih možganih (na desni strani v primeru, da sem se z desno ramo dotaknila ploščic). Ampak jaz bom želela ENAKO piko tudi na levi strani. Kar pomeni, da se morem z enakim delom leve rame dotakniti tistih ploščic, da bo pika na pravem mestu (včasih celo prave barve). In če se zmotim, se bom morala enako zmotiti z desnim delom, pa še pravilno izvesti 'osnovno' nalogo z levim delom. In kolikokrat se bom zmotila, tolikokrat bom dejanje ponovila z desno stranjo telesa. Vse morem narediti identično. Problem pa se pojavi navadno, da ko naredim preveč napak, že tudi pozabim katere vse moram 'zrcaliti' in potem sem še bolj slabe volje. Hjoj, upam, da sem razumljivo napisala :( . V glavnem: obsedena sem s tem, da moja leva in desna polovica telesa delata večino stvari enako. In potem se s prsti dotikam raznih predmetov po hiši (najbolj grozno se mi zdi, če dobim potrebo, da se dotaknem ljudi večkrat, ker ne najdem izgovora za dejanje in se morem potem upreti sama sebi), če med sprehodom stopim na polovici stopala na nek kamen, bom naredila enako z drugim stopalom (ni nujno, da na enakem kamnu, le počutiti se morem kot da sem naredila identično). Tudi če mi v prvo uspe dotik z drugo polovico ponoviti, morem narediti vsaj 4x (2x z vsako polovico telesa). Upam, da še sploh sledite mojemu razlaganju. Pač ponavljajoče se dotikam nečesa VSAJ 4x... Vsaka napaka= +2x. Groza me je. A to pomeni, da če bom svojega fanta (če ga bom kdaj imela) poljubila na desno lice, ga bom želela še 1x na desno in potem še 2x na levo (na popolnoma enakem-zrcaljeno gledano-delu)? Moj bogi (bodoči) fant. ???
4.) Klikanje na računalniku
Za vsako, ko odprem nov zavihek na internetu, bom 4x kliknila v prazno na tej strani. Prvič z levim klikom (preprečim strah, da bi na kakšnem drugem zavihku v primeru tipkanja kaj napisala in javno objavila in se osramotila), drugič z desnim klikom (izenačenje leve in desne strani), tretjič z desnim klikom (izenačenje leve in desne strani, ker vem da bom potem še 1x z levim klikom kliknila, da bom lahko listala po strani) in četrtič z desnim klikom (kot sem že prej omenila: izenačenje strani in nadaljevanje listanja po spletni strani).
5.) Listanje po knjigi
Ko berem kakšno knjigo (ni važno ali je e-knjiga, ali pa navadna, fizična knjiga) bom začutila potrebo, da listam po knjigi tako: 1 stran nazaj + 2 strani naprej. Včasih me bodo možgani izsilili tako: "Če se boš v manj kot 10ih sekundah uspela vrniti za 30 strani nazaj tako, da boš vse prelistala, se bo zgdilo..." In potem sledi nekaj kar si ne želim. Lahko pa del "Se bo zgodilo" nadomesti del: "Se ne bo zgodilo". V glavnem groza me je, ker se včasih ko berem preden obrnem 1 stran naprej vrnem tudi po 100, 300 strani nazaj.  :o
6.) Pisanje (s pisalom)
To se mi dogaja predvsem v šoli. Imam to potrebo, da določeno črko/besedo/poved večkrat napišem. Pač s pisalom grem večkrat čez tisto eno in isto npr. besedo. Ne vem zakaj, nimam vedno obsesij, ampak velikokrat le kompulzije. Ali pa recimo v neki preglednici, ki ima 4 vrstice v enem stolpcu. Če bom v eni vrstici stolpca neko besedo počečkala, bom še v vseh ostalih 3 vrsticah to naredila. Ali pa kar po vse preglednici. In potem imam v zvezku nekaj nakracano.
7.) Skrbi
Opazila sem, da se za določene reči bolj sekiram kot ostali ljudje. Recimo, če imam sanje, da... Ok, to mi gre grozno težko iz jezika... Da imam spolne odnose s katerim od krvnih sorodnikov... Tako grozno gnusna se bom zdela sama sebi. S svojim bratom se izredno dobro razumem in imava navado, da se vsaj 1x dnevno objameva pač kot brat in sestra. Ampak potem pa sem imela tiste sanje... In sem se gnusila sama sebi, grozno mi je bilo, če se me je dotaknil. Res, groza me je bila. Pač s takšnimi ali pa kakšnimi čisto malimi sanjami/dogodki/besedami/... se obremenjujem neskončno dolgo.
8.) Tipkanje po računalniku
Prava muka mi je trenutno tole pisati, ker moji možgani zopet od mene zahtevajo, da nekatere izmed povedi, ki jih trenutno berete izbrišem in jih nato znova napišem. Včasih celo več kot le 1x ali 2x. Se mi je že zgodilo, da tudi po 7x. Včasih celo celotne odstavke, ampak nazaj jih pa morem napisati identično.
Ok, upam, da sem Vam dovolj naštela. Marsikaj bi se verjetno še našlo, ampak mislim, da sem napisala tiste najbolj pogoste in vsakodnevne, ter da si boste s temi že lahko nekako ustvarili sliko za moje naslednje vprašanje...

Mislite, da torej imam OKM? :unsure: . Mislim vem, da Vaše mnenje ni strokovno, ampak ČE je OKM predvidevam, da bo vsaj nekaj podobnega ali pa enakega Vašim problemom, ali pač?

Hvala vsem, ki ste se odločili prebrati moje pismo! Upam, da ni predolgo in ima malo slovničnih napak (večina je itak verjetno posledica mojega brisanja in ponavljajočega pisanja besed).

Upam, da mi kdo odpiše! Prosim, če bi bil kdo pripravljen se pogovarjati z mano o teh problemih, da mi pove in bi se lahko kdaj na klepetalnici na te strani o tem pogovarjala. Samo 14 let imam in nikogar s podobnimi težavami ne poznam. Z nikomer se ne morem o tem pogovoriti, res bi bila hvaležna. :stiskrok:

Lepo Vas pozdravljam
H34RT

Bi si upala najprej stopit do šolskega psihologa ali šolske psihologinje?
 Je kak odrasel človek, ki bi mu upala reči, naj gre h kakšnemu psihologu?
 Sam nagovarjam neko tetko, naj gre s svojim nečakom do psihologa. Se zgodi, da starši pač ne sodelujejo. Morda niso dovolj pozorni, da bi opazili tvoje prisilne tike. Navedel sem možne poti, ki sem jih ob branju tvojega zapisa našel, so mi prišle na misel.

Pozdravljeni!

Hvala za hiter odgovor! Nočem biti tisti tip dekleta, ki išče izgovore, da ne bi našla pomoči-ker realnost je, da si ŽELIM pomoč in vem, da jo verjetno tudi potrebujem. Vendar Vam moram povedati, da nimam sorodnikov s katerimi bi se razumela. Pisala sem na internetu enemu psihologu in je rekel, da se mi je motnja (če jo imam) najbrž razvila zaradi travm, ki sem jih kot mlada deklica doživela. Vse travme pa se tičejo mojih sorodnikov  :( Šolskega psihologa nimamo (obiskujem zelo majhno osnovno šolo), imamo le 1 svetovalno delavko, pri kateri sem že bila in ni ravno razumevajoč tip človeka. Zato sem se tudi obrnila sem po pomoč.

Lep pozdrav,
H34RT

Že to bi bilo odlično, če bi bil brat, ki praviš, da se razumeta, bil polnoleten, ker bi ti morda pomagal poiskati pomoč psihologa v najbližjem mestu!
 Poznam in vem, da je psihologov v manjših mestih manj. Recimo na Ptuju. Od tam se ljudje razpršijo med Maribor in Ormož, nekaj pa jih le ostane na Ptuju.
 Ne veva, bodo te težave z odraščanjem in večjo odgovornostjo in dolžnostmi izzvenele ali se povečale. Nekatere bi z vajo, ki bi bila izredno težka poskusila zmanjšat. Manj pomežikov.

Pozdravljeni ponovno!

Moj brat JE polnoleten :) In z njim se res super razumeva, samo navadno... Ne vem, ne zaupam mu osebnih reči. 1x sem mu povedala, da sem bila zaljubljena v njegovega sošolca in je to povedal mojim staršem. Strah me je, da bi jim tudi to. Saj drugače mu zaupam in vse, samo...
Kako bi Vi nekoga pripravili do tega, da ne izda skrivnosti?

Izsiljevala ga ne bi (to definitivno ne). Samo drugače pa ne vem kako si zagotoviš od nekoga 100% držanje besede. Sploh ne vem kaj naj bi mu rekla: "Hej brat, nekaj ti imam za povedati... Sumim, da imam obsesivno kompulzivno motnjo. Prosim me na skrivaj, ne da bi starša izvedela, spravi k psihoterapevtu."

Sploh pa me je strah mu to povedati iz tega razloga, ker moje sanje so bile in še vedno so, postati psihologinja. To že odkar vem, da imam nekakšne probleme s sabo, ker sem tak tip človeka, ki želi svoje 'napake' izkoristiti za to, da bi pomagala drugim. Ampak strah me je, da če bi vedel za moje probleme z vsiljivimi mislimi... Da bi potem rekel, da to ni poklic zame. In strah me je: a te sploh sprejmejo potem na fakulteto v smer psihologija, če vedo, da si nekoč sam potreboval stokovno pomoč?  :'(

Lep pozdrav,
H34RT

Žal se res nikogar ne da prisilit, da bi o kaki skrivnosti molčal. Toda: če te ima brat res rad..
 Lepo od tebe, da imaš željo pomagat ljudem. Obščajno se zgodi, da prav ljudje s težavami pomagajo soljudem.
 Najbrž si nisi ogledala mojega profila, kdo sem. Sem pseba brez vida, in kar nekaj meni podobnih je tiflopedagogov, se pravi učiteljev za slepe pa socialnih delavcev.
 Če bojo motmje izzvenele, bi prav lahko postala psihologinja. Morda celo s to tvojo kompulzijo. Saj o kompulziji na tvojem obrazu nič ne piše o tvojih težavah!

Pozdravljeni!

Oh, uau. Pa res nisem preverila Vašega profila. Me veseli, da obstajate ljudje, kot ste Vi, ki delate prav to kar bi jaz rada-pomagala ljudem s podobnimi težavami kot jih imam sama. Hvala, ker ste omenili delček svoje zgodbe :) Sama osebno verjamem, da bi lahko kljub motnji ljudem pomagala. Samo po drugi strani me je strah, da ne bom sprejeta na fakulteto zaradi svojih težav. Čepav sem še mlada nekako vseeno vem kaj si želim.

Bom premislila o tem, ali bi povedala bratu, obljubim. Vesela sem, da sem našla ta forum, kjer ste tako vzpodbujajoči ljudje, željni pomagati. Hvala!

Lepo Vas pozdravljam!

Zelo podrobno si opisala svoje občutke,  in rituale.Marsikdo od odraslih bi vsega tega ne bi niti zaznal ali se zavedal
Za Okm so zelo značilni rituali in prav gotovo si poišči zdravniško pomoč.
Predlagala bi ti, da se naročiš pri dr.Drnovškovi, ki je strokovnjak na tem področju. Ali pa se z spodnjim opisom obrni nanjo po mailu in ti bo morda svetovala kateri koraki bi bili bolj pravilni.
Glede na to da si mladoletna pa ne vem ali je potrebno informirati starše.
Najvažnejše je, da vstraja pri reševanju problema.
Pa kar piši nam še, tudi to je razbremenitev. Ko se misli prenesejo na papir ali pa se v glavi iz oblikujejo bolj jasne misli.
dobrodošla.
Za študij psihologije se odloča veliko ljudi, ki imajo lastno izkušnjo. In ne boj se: ce imaš težave nisi nesposobna in težave so resljive.

Pozdravljeni!

Zelo sem vesela, da ste mi odpisali :) Imam pa nekaj vprašanj:
-Kje lahko najdem dr. Drnovškovo, ki ste jo omenili? (v katerem kraju, stavbi...)
-Zanima me, ali bi mi morda lahko poslali njen mail? (ne želim si pisati napačni osebi)
-Je zdravljenje pri njej brezplačno ali plačljivo?
-Je brezplačno v primeru, da imam napotnico od zdravnika oziroma ali napotnico sploh potrebujem?
Upam, da imate odgovore na moja vprašanja in da nisem z njimi preveč nadležna...

Hvala, ker verjamete, da mi lahko uspe študij. :) Zelo sem hvaležna, resnično, vedno sem mislila, da sem edina, ki ima čudne rituale, tukaj pa vas je tako veliko in skoraj vsi nudite ogromno podpore in delite pozitivno energijo...

Hvala še 1x in lep pozdrav!
H34RT

Dobiš mail na SZ.
Dela v Lj. Na napotnico je brezplačno.vendar je psihiatrinja in kolikor vem ne dela rednih terapij tedensko npr

Draga deklica mislim, da bi bilo dobro, da se pogovoriš z starši. Rabila boš njuno pomoč. Pri zdravljenju OKM in tudi drugih psihičnih problemih je podpora družine nujna.

Na Njegoševi, kjer dela dr. Dernovškova obstaja tudi pedpsihiater in pedopsiholog.

H34RT,  :rozicodam: ... zelo si pametna punca ...

Tudi jaz mislim, da boš morala vse skupaj nekako razložiti staršem, da ne bo šlo brez tega...ali pa mogoče najprej bratu ...

Škoda, da nimate v šoli kakšne dobre psihologinje  :(

Pozdravljeni!

-Puma!
Hvala za odgovore :) .
-Alexx!
Zelo si želim pogovora s starši o tem, ampak preprosto ne gre. Nisem ravno tisti tip dekleta, ki bi imelo razumevajoče starše. Nekako se mi zdi, da so motnje (npr. OKM) ljudem zelo neznane, oziroma se vsi 'navadni'/zdravi ljudje tistih z motnjami bojijo. Moji starši od nekdaj pravijo, da so ljudje z duševnimi boleznimi zmešani, čeprav ne poznajo dejanske zgodbe. Res SI želim, da bi lahko z njimi o tem govorila in nekako zavidam vsem najstnikom, ki bi svojim staršem lahko to povedali brez problema... Ampak sama nimam takšne sreče. :(
-Kristy!
Najprej hvala (za del da sem pametna punca) :) ! Zavedam se, da bi morala nekomu za težave povedati, ampak tako zelo me je strah. Nočem, da doma name gledajo kot na šibkega človeka (čeprav to nisem, veliko močnejša sem kot se zdi, ampak moji starši preprosto pravijo, da so duševno bolani šibki) in nekoga, ki preprosto škoda, da živi. Po svetu med zdravimi nekako velja tisto tiho 'pravilo': "Drugačno je zmešano." Ampak kot sem že pojasnila Alexx: nekako nimam največje sreče. Nisem še pripravljena na pogovor starši. Upam, da bom imela čez 1 leto na srednji šoli psihologa h kateremu bi lahko šla... Ali pa, da bi moja motnja izzvenela, čeprav je upati na to enako upanju, da boš zadel na Lotu nekaj milijonov.

Hvala za vsa 3 sporočila. Zelo sem hvaležna prav vsaki osebi posebej :)

Lep pozdrav!
H34RT

Verjetno bi mogl nehat uporablat izraz "duševne motnje", ker v bistvu podpira diskriminacijo do drugačnih... kot, da je to nemoralno... imamo motnje na duši al kaj? Drugače pa upam, da se star pes zna naučit kaj novega in te bosta starša sprejela tako, kot si... problem namreč ni pri tebi, ampak njunih predsodkih.

Pod priporočila uporabnikom boš našla linke do oddaj o motnjah.
Morda ti bo pomagala tudi informacija o mojih izkusnjah.
Dokler nisem imela težav z panično motnjo sem mislila da se psihiatrijo ukvarja z "norci".Kaj sem si pod tem pojmom predstavljala:shizofrenija izguba stika z realnostjo, nekoga ki se v kotu  trese od strahu pred prividi itd
Spomnim se da so na zdravstvenih pregledih spraševali ali imamo v družini psihične bolezni in jaz sem rekla: ne noben ni nor!
Nisem vedela, da se depresija zdravi v sklopu psihiatrije itd itd
Hočem ti povedati kaj ne osveščenost prinese. Danes je ogromno oddaj in informacij. Ravno DAM drustvo je ogromno naredilo na osveščanju. Veliko uporabnikov je bilo pripravljenih svoj primer predstaviti v medijih.
Mladi svoje stiske blažijo na različne načine in včasih se jih tolmači z puberteto.
Bi morda kakšno oddajo lahko izkoristila za ta uvid staršem. Ali pa imaš kakšno teto, ki bi se ji lahko zaupala?
In ja duševne motnje so pravilni izraz!!

Osebnostnje motnje so pa še bolj pravilni izraz. :happy:
Ja no sej vem kva mislš, da ne bo zdej o tem debata.

Pozdravljena,

Tudi jaz sem mnenja, da se moraš najprej pogovoriti s starši; pri tem pa se lahko nasloniš na kakšno bližnjo osebo, ki ji zaupaš. Veš, starši smo včasih morebiti res zateženi, kakšne reči povemo na svoj način, tudi naše mišljenje o svetu in posameznikih ni vedno zgledno, toda otroke imamo radi in jim želimo stati ob strani.
Morebiti bi prosila očeta in mamo, da si vzameta malo časa, da se z njima pogovoriš o resni zadevi. Lahko bi sprintala tole kar si napisala tu, pa bi jima kar prebrala. Mogoče njuna prva reakcija ne bo takšna, kot si jo ti želiš ali pričakuješ, vendar sem prepričana, da ti bosta stala ob strani. Morebiti bosta prvi trenutek presenečena, prestrašena, mogoče se jima bo zdelo smešno...ali pa te bosta poskušala prepričati, da si te stvari samo domišljaš, in da jih lahko presežeš (se jih znebiš) z močjo svoje volje. Tako bi reagirali večinoma vsi, ker tisti, ki ne doživljajo teh reči, ne morejo razumeti tvoje notranje nuje, da nekaj storiš. 

Kot so ti napisali že moji predhodniki, je pri zdravljenju okm večinoma potrebno resno in dolgotrajno delo vodeno s strani strokovne osebe. Biti sam na tej poti, še posebno v tvoji starosti, je prehuda reč. Zato ti svetujem, da čimprej zbereš potrebno korajžo in se nasloniš na starše.

Prepričana sem, da boš uspela in bo nekega dne okm le spomin. :)   

 

Kaj pa s stari starši. Bi ti morda lahko stali ob strani. Je kdo ki mu zaupaš, da bi ti pomagal.

Glede OKM so na tv postaji TLC že predvajali veliko oddaj. Prejšnji teden je končana serija tudi na FOX Life. Veliko bodo tudi v naslednjih mesecih ponavljali, tako da malo poglej kdaj bo.

Kaj če bi šla, do svojega osebnega zdravnika in ga prosila za pomoč. Rabiš jo čim prej. Nekateri ponavljajo kompulzije toliko časa, da sploh ne morejo funkcionirat. Vse se samo slabša.

H34RT, pozdravljena.  :)

Se strinjam s tistim, ki ti je priporočil dr. Zvezdano Dernovšek. Ona je zagotovo najboljši specialist za takšne težave, pa tudi kot oseba je super. Dela v psihiatrični ambulanti na Polikliniki v Ljubljani (Njegoševa 4; tel. 01/ 4750 685). Pregledi in morebitno zdravljenje – vse je brezplačno.

Za vse, ki hočejo priti k njej, je postopek enak: Napišeš ji mail (na naslov: mojca.dernovsek@psih-klinika.si), potem pa ona na podlagi napisanega presodi, ali te bo vzela in kako hitro lahko prideš na vrsto. Jaz bi ji na tvojem mestu poslala kar enak tekst, kot si ga nam v uvodnem sporočilu, ker je res super napisano. Potem bo pa že ona povedala, kako naprej.

Pa strinjam se s Kristy, da si izredno bistra punca. In mislim, da boš enkrat odlična psihologinja. :oki:

H34RT, pozdravljena. :rozicodam:

Jaz sem tudi ena izmed tistih, ki je imela OKM. Namerno pišem v pretekliku, čeprav je en delček OKM še vedno prisoten, ampak delam na tem, da bi tudi to precej zminimizirala. Kolikor se bo le dalo. Ker pri meni je motnja trajala predolgo, ker je bila prepozno odkrita.

Vsi tisti, ki pa začnete takoj ukrepati in začnete s pravilnim zdravljenjem, pa imate ogromno možnosti za popolno in hitro ozdravitev.

Sicer imam jaz drugačno obliko OKM kot ti. Se je pa pri meni začela simptomatika pojavljati že zelo zgodaj. Kot posledica separacije med mamo in mano.

Vmes je bilo malo pavze in potem sem zopet zbolela kot najstnica.

Na srečo sem jaz imela razumevanje doma, ampak...

Zbolela sem v napačnem času ~ pred toliko in toliko leti, ko o teh motnjah ni bilo nikakršnih informacij. No, saj je tudi sedaj absolutno premalo dobrih in strokovnih informacij glede OKM in seveda premalo res dobrih strokovnjakov, ki se znajo rokovati z OKM. Žal. :'(

In potem so nekatere osebe *nezdravljene* kljub temu, da hodijo k psihiatru, psihologu ali celo psihoterapevtu...

Zato ti svetujem, da se NUJNO obrneš na dr. Dernovškovo ~ tako kot sta ti svetovali Puma in Lira. Mogoče še kdo ~ nisem vsega prebirala.

Druga psihiatrinja, ki je tudi dobra kar se diagnosticiranja OKM tiče, je dr. Rothova. Potem so pa tukaj še osebe, ki se sedaj uvajajo pri dr. Dernovškovi in za njih si upam trditi, da bodo tudi dobre strokovne osebe. Glede drugih je pa bolj tako, tako... Saj se verjetno najde še kdo drug, ampak žal imam več slabih kot dobrih izkušenj glede nekaterih strokovnjakov.

Potem bi potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Tukaj so odlične Urška Battelino, Aleksandra Strne in Ingrid Plankar. Vse se ukvarjajo s psihoanalizo. Ampak to je žal vse plačljivo...

Ti si še mladoletna in zato ne vem kako je s tem. Sem pa v tem letu spremljala tudi uporabnico Želvico k dr. Dernovškovi in kasnjeje sva z Želvico k dr. Dernovškovi peljali še njeno sestrico, ki ima tudi OKM in je še mladoletna. Dr. Dernovškova se je zelo zavzela in sedaj ta deklica hodi na brezplačno terapijo k Idi Bržan, ki je specializantka pri dr. Dernovškovi na Polikliniki. Zato je res dobro, da kontaktiraš dr. Dernovškovo.

Že nekaj časa pa obstaja tudi OKM skupina, ki je strokovno vodena. Vodi jo Urška Battelino. Ta skupina je skoraj brezplačna. Za vsako srečanje vsak odšteje 1,00 EUR in enkrat letno plača vsak članarino v približnem znesku 20,00 EUR.

Tisti, ki obiskujemo to skupino, smo v zelo kratkem času ogromno naredili in zelo napredovali. Sicer ne vem kako je z mladoletnimi osebami, ampak vseeno se obrni na Urško Battelino. Napiši ji mail na ubattelino@gmail.com. Napiši ji, da ti je mail posredovala Janja Bizjak.

Ti bo ona odgovorila, če bi lahko hodila na kakšno OKM skupino, ker tam bi dobila vso podporo, ki je žal doma ne dobiš...

Septembra se odpirajo namreč nove skupine in na začetku bodo odprtega tipa, kasneje se skupine zaprejo. Zaradi varnosti...

Tako kot je napisala že Kristy ~ si zelo pametna deklica in želim ti, da ti bo uspelo.

P.S. Puma ti je svetovala, da si malo pregledaš še spletna orodja glede OKM in si pogledaš še kakšno oddajo, ki je bila posneta o OKM.

Tukaj je povezava do oddaje o OKM na Valu 202: http://val202.rtvslo.si/2013/04/ambulanta-202-okm/?fb_action_ids=406413379466138&fb_action_types=og.recommends&fb_source=timeline_og&action_object_map=.

Tukaj je sicer bolj opisana *moja* oblika OKM, (ki jo imajo tudi Želvica in še nekaj drugih deklet), ki se sicer razlikuje od tvoje, ampak, če te zanima, si lahko vseeno prisluhneš.

Tukaj je povezava do prispevka o OKM v oddaji Tednik: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/ujetniki-lastnih-strahov/ava2.174250055/http://.

Tukaj pa je prispevek o OKM v oddaji Turbulenca: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/turbulenca-obsesivno-kompulzivna-motnja/ava2.174262138/.

Tukaj o OKM spregovorita tudi dr. Dernovškova in Urška Battelino, ki sta bili gostji v studiu.

Srečno ti želim!

Pozdravljeni!

Veliko odgovorov se je nabralo :) .

-MP2011!
Žal mi je, nikogar nisem nikoli mislila užaliti z izrazom "duševne motnje". Hvala za Vašo podporo! :)
-Puma!
Žal večina ostalih sorodnikov odpade, saj se z nikomer ne družimo. Zelo... 'razbita' družina smo. Bom premislila glede oddaj. Hvala, ker ste delili del svoje zgodbe!
-Melita!
Tudi sama si želim, da OKM nekoč postane le spomin. Ampak povedati staršem ni tako preprosto... Veliko predvsem psihične priprave je potrebno, da znaš čim manj strašljivo povedati o motnji in da znaš nato biti še dovolj čustveno stabilen, da se ne začneš jokati, če reakcija ne bo takšna, kot si jo želiš. Trenutno pa si ne zaupam dovolj, da me ne bi slaba reakcija popolnoma zlomila. Hvala za pismo in se bom poskušala psihično pripravljati na to, obljubim.
-Alexx!
Kot sem že zgoraj Pumi napisala smo zelo razbita družina. :( Večina sorodnikov je proti nam in mogoče mi ravno to povzroča še dodatne strahove pred slabo reakcijo staršev-oni in moj brat so še edini sorodniki, ki jih imam in ne želim izgubiti še zadnje peščice ljudi v življenju. Lahko bi omenila probleme zdravniku, ampak ali je njegova DOLŽNOST obdržati skrivnost zase, če mu povem za težave? Ne bi ravno želela, da vse nato pove staršem... Bom spremljala oddaje, hvala. :)
-Lira!
Zelo sem hvaležna za vse podatke, ki ste jih napisali-in spodbudne besede! Hvala, resnično. Ji bom pisala-definitivno. :)
-Janja!
Hvala, ker ste si vzeli veliko časa, da ste mi vse to napisali! :) Vsekakor bom pisala strokovnjakom, sploh tistim, ki se mi jih našteli. Želim si, da bi imela kaj več za reči na vse kar ste napisali, ampak v glavnem se lahko le zahvalim za vso podporo in nasvete. Hvala tudi za povezave do raznih oddaj. :)

Ni besed s katerimi bi se lahko dovolj zahvalila za vso podporo!

Lep pozdrav vsem skupaj,
H34RT

Zmanjkuje mi idej.  :(

Lej punca, kmalu boš v srednji šoli...potem boš najbrž šla študirati. Potrebovala boš psihično stabilnost za prihodnost ki te čaka. Nezdravljena OKM se ponavadi vedno slabša. Vedno več časa porabiš za rituale. Kmalu bodo tudi drugi opazili.

P.S. Še vedno menim, da bi morala povedati staršem.  :kiselnasmeh:

Draga H34RT, mnogi so ti ze napisali izjemno lepo, podali dobre nasvete.
Tudi jaz se pridruzujem mnenju, da si izjemno pametno dekle  :rozicodam:.

Naj dodam še moj predlog: lahko se obrnes tudi na pedopsihiatrinjo in psihoanaliticarko (psihoterapevtko) dr. Sašo Rojc (trenutno je sicer na dopustu, toda avgusta se vrne). Do 21 leta je na koncesijo, torej je obisk brezplacen. Je fajn, dela pa v LJ.

Specializirana je za delo z mladimi, prav za tvojo starost. Je fajn zenska, razgledana, steka nas mlade - se posebno druzinske odnose, nase mesto v teh odnosih, pa seveda tudi okm. Skratka ni le strokovnjakinja, je tudi zaupnica in podpornica.

Aja, k njej hodim tudi zaradi OKM-ja - je malo drugacen kot tvoj, pa vendar ...

Vse dobro in pisi se  :rozicodam:

Himiko

Veliko zelo uporabnih nasvetov si dobila, tako da nimam kaj dodati. Pripomnila bi le, da si izredno natančno opisala svoje občutke in težave in da si ob odločitvi za obisk zdravnika vzemi s sabo ta opis, ki si ga objavila na forumu. Želim ti veliko sreče pri spopadanju s to težavo in z destigmatizacijo ljudi, ki imajo podobne težave.

Ups, nism mislu to namigovat... saj nisi. To je bilo bolj moje mnenje o tem izrazu.

Pozdravljeni!

-Alexx:
Zavedam se napisanega, ampak pripravljena sem potrpeti še 1 leto in nato začeti z zdravljenjem. Hvala za odgovor! :)
-Himiko!
Najprej hvala (za tisti del, da sem pametno dekle)! :) In hvala za še en predlog! Vsekakor nameravam najti pomoč čez 1 leto in vsak takšen predlog pride prav. Iskrena hvala še 1x.
-Sopotnica!
Prav, bom vzela ta opis. Hvala! :)
-MP2011!
Seveda, ni problema. Sprejemam tuje mnenje :) .

Hvala vsem še 1x.
Lep pozdrav!
H34RT