FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

končno sem zbrala pogum in si priznala, da imam očitno težave, ki jih preprosto ne morem več ignorirati. Večino mojega življenja me spremlja občutek, da mi v življenju 'nekaj manjka', da ne bom nikoli srečna, da bom ostala sama in da tako plačujem kazen za napake, ki sem jih storila v prejšnjem življenju.
Zadnja dva meseca sta bila zame še posebno težka. Tako intenzivnih občutkov nemoči, obupa, bolečine v prsih še nisem doživela in skoraj vsako noč sem zaspala v solzah. Kar nekaj znancev je storilo samomor in tudi sama sem že pomislila nanj, vendar me potem vsakič odvrne od tega misel na ljudi, ki bi jim s tem povzročila neizmerno bolečino.
Pika na i je verjetno bila tudi to, da se mi je v zadnjem letu sesul svet. Izgubila sem veselje do vseh stvari, ki sem jih včasih rada počela (risanje, branje, telovadba), mami je hudo zbolela, pustil me je fant, ki sem ga imela neizmerno rada, zasovražila sem svoj študij, izgubila sem stike s prijatelji, ker mi ni več do druženja.
Svojih občutkov nisem zaupala še nikomur, sam me je po eni strani močno sram, še posebej ko vidim, da imajo nekateri ljudje mnogo hujše težave kot jih imam sama, ki nimajo niti strehe nad glavo niti za jesti.
Trenutno brskam po spletu in poskušam dobiti čimveč informacij glede psihoterapije, saj se mi zdi, da je čedalje huje in sama tega boja preprosto ne bom zmogla.
Naletela sem tudi na ta forum in ob prebiranju različnih tem ugotovila, da nas je kar veliko s podobnimi občutki, kar me je na nek način pomirilo, saj me je zadnje čase trgalo v srcu, ker sem imela občutek, da so okoli mene sami srečni, super uspešni ljudje, ki name gledajo pomilovalno in s kančkom manjvrednosti.

Vsem želim, da se rešimo teh groznih občutkov in začnemo živeti boljše življenje, ker si to vsi zaslužimo!

Kocka dobrodošla na našem forumu.

Veiko časa se težave nabirajo in nekega dne pride kapla čez rob.
Sesuje se svet, naše počutje in naša podoba o nas samih. Ta del je še posebno težak,
kadar smo vajeni navzven biti vedno nasmejani in zadovoljni. Včasih je pokazat "šibkost"
zato zelo težko ... A konec koncev strah, žalost, sram  so tudi samo čustva, so človeška, vsem nam so znana. In biti depresiven lahko pomeni tudi da smo bili predolgo močni, predolgo smo "zdržali" vse hudo.

Pot psihoterapije ti pomaga spoznati sebe, v vseh barvah in odtenkih.
In sprejeti sebe tako kot si. Naučiti se živati na način, da slišiš sebe, svoje potrebe in
da si upaš povedati kaj ti ni ok. Pomaga ti tudi pri predelavi stisk, travm in te uči spoprijemanja s stresom. Bodi pa pozorna da so trije poklici v tej smeri: psihiater, psiholog in psihoterapevt.
S pogovorm ti pomaga psihoterapevt, z zdravili pa psihiater, psiholog naredi psihološke teste ipd.

Lahko se pridružiš kateri od naših skupin za samopomoč
kjer srečaš sotrpine, ki se soočajo z podobnimi težavami. Včasih je tako fajn,
ko vidiš, da nisi edini in kako so to fajn simpatični ljudje.

Bodi lepo  :rozicodam:

Najlepša hvala za tako vzpodbuden odgovor  :rozicodam:

Vedno sem se trudila biti dobra oseba, prijazna, poštena do drugih in pozitivno naravnana, kot so me tudi vzgajali starši. Zato nisem nikoli razumela, zakaj vendar tako trpim, kaj sem storila narobe, saj se vendar dobro z dobrim povrne, jaz pa nikomur nočem nič žalega.
Najhuje mi je, ker sem izgubila voljo do študija pa čeprav sem se vedno rada učila in bila odličnjakinja, saj mi je izobrazba zelo pomembna. Zdaj pa se zaradi neuspehov počutim totalno nesposobna in neumna.
In prav imate, najhuje je pokazati šibkost, še posebej, če je drugi od tebe ne pričakujejo. Vendar se mi zdi, da jo je nujno treba pokazati zavoljo napredka.
Ko zberem pogum, se pridružim tudi eni od vaših skupin za samopomoč, čeprav priznam, da me je malce strah, da ne bi izpadla otročja ali drama queen.  :zardevam:

Dobrodosla med  nami .
Poznam tvoj obcutek ko ti gre vse narobe in razmisljas samo se o tem da bi bilo najazje vse zakljuciti  ampak ni poguma in tako je prav ker pred nami je se veliko cudovitega ki moramo narediti