FORUM Nebojse.si

No, pa dajmo :)
Mogoče se mi zdi, da bo zdaj vse skupaj postalo tako resnično, čeprav je resnično že nekaj časa... tudi jaz sem ena teh, ki je neprestano v skrbeh in zmeraj jo preganja tisti : "Kaj pa če..." In ta kaj pa če mi gre že pošteno /saj vsi vemo kam/...  :zardevam: In tako imam takšne misli prisotne že kakšno leto...
In ta kaj pa če se je stopnjeval že do te mere - kaj pa če zbolim za shizofrenijo, kaj če se mi zgodi kaj hudega in bom na invalidskem vozičku, kaj če dobim privide,...vglavnem psihiranje do te mere, da se mi včasih zdi, da sem le čisto malo stran od tega, da se mi zmeša. Kot neka gumica, ki čaka da jo raztrga od napetosti.
Šla k psihiatru - dobila antidepresive.. temu se vztrajno izogibam - hočem sama prebrosti to, ampak včasih je res kak dan, ko me preganjajo črne misli. čeprav vedno vse mine in na koncu sem še vedno živa in prisotna, ampak vseeno mi je naporno imeti v glavi toliko misli, ki pa mi ne prinašajo nič dobrega - samo dan mi kvarijo.
Največji strah je biti sama...iti kam sama... v mislih imam padla bom skupaj, naredila si bom sramoto, kaj si bojo mislili drugi o meni, ojoj...vsi bodo paničarili okrog...kot neka trema..velikokrat se mi dogaja, da me panika zgrabi v prisotnosti več ljudi... da se moram izkazat, nič ne smem narediti narobe, da ne bodo rekli kaj slabega o meni... to je velikokrat tudi pri pogovorih - kaj če česa ne bom vedela, imeli me bojo za neumno.
zdaj hodim k psihologu in delava na tem...sicer gre to vse skupaj počasi, ker so čakalne vrste dolge... vem, da razlog vseh teh moj frustracij izvira iz otroštva, ampak jaz se kljub temu ne dam...
veliko je stvari, ki bi jih rada kdaj povedala na glas, pa sem vedno potem raje tiho, da se mi ni treba kregat, postavit za sebe...velikokrat se raje podredim in molčim, kot pa da povem svoje želje in občutke... zmeraj mi je bolj pomembna sreča drugih in dosti krat pač na ta račun trpijo moja čustva,... vem da je to dolgotrajen proces... ampak rada bi si upala ! :) že to bi bil odličen začetek, da se tej moji vsakodnevni "prijateljici" postavim po robu :)

Uf, zdaj pa sem se razpisala :)
Lepo bodite vsi ! Temperature so se zdaj že normalizirale, tako da ne bom padla skupaj ;))
Malo heca...ampak to nas mora držati gor!  :sunny:

Karyin dobrodošla!  :rozicodam:

Si na pravi poti preseganja vzorcev iz preteklosti.
Počasi postajamo (prav zaradi anksioznosti) vse bolj to kar si zaslužimo biti.
Ko se rešimo omejitev, zapovedi in prepovedi, ki smo jih vkodirali vase na poti življenja, lahko zacvetimo v polnem sijaju sebe. In tesnobe je veliko manj, saj smo zadovoljni sami s seboj in zaupamo vase.

Občutek tesnobe, panike in strahu nas vztrajno vodi v delo na sebi,
čeprav je ta pot težka, vijugasta, strma in včasih res "panična", je nagrada notranjega miru velika :-)


Drži se, lepo da si z nami  :rozicodam:

Lepo napisano Aslan  :rozicodam:

Tudi jaz doživljam nekaj podobnega, vendar ne preko anksioznosti in paničnih napadov, pač pa preko občutkov nemoči, frustracije, obupa, ogroženosti, groze, ki se odsevajo vzporedno tudi v sanjah. Ti občutki se mi največkrat dogajajo v povezavi z možem. In potem te občutke ter situacije, v katerih nastanejo, analizirava s terapevtom, pri čemer si pomagava tudi z gradivom iz sanj. Sanje namreč niso neke fantazije brez povezave z realnostjo. Še kako so povezane in še kako pomembne, saj pomagajo razkrivati to, kar je skrito v nas in kar je za nas najbolj resnično, čeprav boleče.

metu