FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni vsi skupaj,
najprej vam moram rečt, da vas občudujem vse in vsakogar posebej, da se bojujete s tem sranjem - upam, da bom kmalu na tem tudi jaz. Ker trenutno se mi življenje zdi ena velika beda.

Že cel mesec prebiram tele teme, vendar pod depresijo, sem mislna da me je zadela ta, včeraj sem pa končno ugotovila, da imam verjetno KOM.

Pred dobrim mesecem, ko me je udarilo je bilo grozno, grozno,... Bruhala sem, ko nora, nato sem cel teden stradala, ker sem itak mislila da si oseba s takimi mislimi ne zasluži živeti, misli na samomor so bile na vsakodnevnem jedilniku, želela sem si smrti.
Prišla sem do edine možne razlage, da sem nora. Te dnevi so bili nevzdržni, zato sem začela brskati po netu in našla (hvala bogu) vas. Vesela sem, da nisem edina - nobenmu ne prvošem, sam je dejstvo, da ko vidiš da nisi edini, je občutek olajšanja velik.

Ne upam si teh občutkov povedat fantu, niti doma, ker me je strah, da se me bodo bali, pa sej kdo bi jim zameril, saj se še sama sebe na smrt boji. Sam mogla sem pa dat to ven iz sebe in trenutno sem zelo ponosna sama nase, v istem času pa se tresem od strahu.

Moram tud rečt, da sploh več ne upam spiti piva, vina, skratka alkota, ker me je (spet) strah, da ne izgubim nadzora nad samo. Zadnjič ko sem spala pri fantu, sem se hotla nekam prvezat, k sem dobile te misli, kaj če me bo nosila luna in takrat koga poškodujem.

H psihiatru si tud ne upam - ena zguba sem, ki vse tišči v sebi.

Dejstvo je, da mi je kristalno jasno, da ne bom nikogar poškodovala, ker so to osebe, ki mi pomenijo največ na svetu in vem, da če se komurkoli kaj zgodi, bom zblaznela (še bolj, kot že sem). Sam ne vem pa več, če ne bom seb kej nardila, ker se mam za najslabšega človeka na svetu.

POMOČ, lepo prosim,
Ali je kje kdo, ki je te misli premagal sam, brez strokovne pomoči in tablet - sem zagovornica, da ne bo pomote, vendar, da jih dobim, moram h psihiatru - še en začaran krog.
Kolk časa to sranje traja, a se je misli sploh možno znebit???
jooooooj že zdej me je strah poletja, ko bom mogla s fantom sama na morje. Kaj naj storim.

HVALA vam vsem, ki se vam da tole brat, sej vem, da bluzim, sam rabim od nekoga slišat, da nisem nora :seznojim: :seznojim:
Latifa

Dobrodoša Latifa...in ne. Brez psihiatra pa ne bo šlo. Poišči pomoč TAKOj. Zakaj bi si uničevala življenje. Ponorela ne boš, dokler tako jasno razmišljaš. In tudi nisi nora...samo bolna in prestrašena.

Pozdravljena med nami, Latifa :rozicodam:

Nisi nora, ne, včasih nas le bolezen pripelje tako daleč, da pričnemo razmišljati o tem, da smo malo čez les (in se bati svoje "norosti", ki to ni).

Prve korake proti rešitvi si že storila. Sama sebi si priznala, da je nekaj narobe in da moraš v zvezi s tem nekaj storiti. Ugotovila si tudi že, kaj je tisto, kar je narobe - in ko je problem poznan, si že na dobri poti, da najdeš tudi rešitev zanj. Psihiater ali psihoterapevt ti je pri tem lahko v veliko pomoč, glede na to, da praviš, da v tem trenutku še nisi pripravljena stopiti do njega, pa so ti v kriznih trenutkih zaenkrat lahko vsaj mala tolažba sos - telefoni (številke najdeš na tej spletni strani).

Alexx in Lisha, najlepša vama hvala.
Zdej sem pa slišala, česar sem se najbolj bala.
Moram k psihiatru :jok: :seznojim:

Ojoj, to pa posledično tudi pomeni, da bojo vsi zvedel- o neeeeeeeeeeee...
scenarij: fant me bo pustu, doma se me bojo bal,... kriza, KRIZA

Okej, se že spravlam h seb, sej globoko v seb sem vedla, da bo do tega moglo priti, sam sem pa vseeno upala, da mogoče pa le ni tako hudo.

Drugač vsak večer (da preženem grde misli) premišljujem, kako grem od psihiatra in da se počutim bolje. Sedaj je pa to potrebno udejanjiti.

Še eno vprašanje; a če bom rekla, da si želim h psihiatru v Lj., al v Kr., bo upoštevala moje želje, ker v Begunjah poznam nekoga, ki tam dela, pa nočem da me vidi.

Hvala, hvala, storkrat vam hvala za vzpodbudo.

Latifa, danes ni več tak tabu, če človek hodi k psihiatru. Povsem mogoče je, da kdo od tvojih prijateljev, znancev, celo sorodnikov, hodi na psihoterapijo, pa le ne veš za to. Sploh pa, saj ti ni potrebno vsem povedati, da boš šla tja - to je povsem tvoja stvar, tako da je povsem od tebe odvisno, kdo bo izvedel.


Tale scenarij si kar lepo izbriši iz glave... Imaš radirko ali ti jo posodim?  ;D
Ti si, ne glede na to, ali hodiš na psihoterapijo ali ne, še vedno TI. In če bi se ti slučajno zgodilo, da bi ti kdo od tistih, ki jim nameravaš povedati, da boš obiskala psihiatrično ordinacijo, karkoli očital ali te postrani gledal (oz. boš ti imela tak občutek), mu to (kar sem krepko napisala) kar lepo povej.


Glede tvojega vprašanja - k psihiatru ali psihoterapevtu lahko hodiš v katerem koli kraju želiš.

take care & b safe, T. (dans mi roza dogaja, ker je čuteča)

Vidiš Latifa...tudi ti si polna predodkov...zapustil fant....mislili, da sem nora... :ne: A ti sploh kaj opazuješ okrog sebe. Andrej Karoli, Nace Junkar...naši Blink...Koky...ostali. Si samo v akutni fazi, ki se jo da prebroditi.

Lubica...saj se toliko govori o motnjah, ti pa prideš s tako. NISI NORA...jaz tudi ne in ti gor ki jih poznam osebno tudi ne. 100%

Vidiš Latifa...tudi ti si polna predodkov...zapustil fant....mislili, da sem nora... :ne: A ti sploh kaj opazuješ okrog sebe. Andrej Karoli, Nace Junkar...naši Blink...Koky...ostali. Javno so govorili o svojih težavah. Poglej si malo to spletno stran. http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=42&Itemid=60 ...video in avdio posnetki so. Preglej jih. Si samo v akutni fazi, ki se jo da prebroditi.

Lubica...saj se toliko govori o motnjah, ti pa prideš s tako. NISI NORA...jaz tudi ne in ti gor ki jih poznam osebno tudi ne. 100%

Vidiš Latifa...tudi ti si polna predodkov...zapustil fant....mislili, da sem nora... :ne: A ti sploh kaj opazuješ okrog sebe. Andrej Karoli, Nace Junkar...naši Blink...Koky...masi na Radio Europa...umetnica,eli....ostali. Radio Triglav in v oddaji Preverjeno (eli).
Si samo v akutni fazi, ki se jo da prebroditi.

Lubica...saj se toliko govori o motnjah, ti pa prideš s tako. NISI NORA...jaz tudi ne in ti gor ki jih poznam osebno tudi ne. 100%

Sej vem alexx, nisem tako mislila,
sej pravim da vas občudujem, da ste tako močni, jst še vedno iščem to moč v sebi, da nekaj naredim. Moram se spravit gor, na pozitivo.

Sam sem brala neki o tem, da si lahko sam pomagaš z nekakšnimi tehnikami, da odložiš to za kasneje.
A men pa to ne bi pomagal.  :(

Sorry vem da že težim

Ah, nič ne težiš, Latifa. Saj smo napisali, da si dobrodošla med nami, ane  :)

Človek si lahko pomaga tudi sam, če zbere dovolj moči za to, ampak s pomočjo psihoterapije bo do pozitivnih rezultatov verjetno prišel prej, lažje, dobil pa bo tudi nek bolj objektiven pogled na svoje stanje, ki ga sam mogoče ni sposoben (ker gre pač zanj osebno - sebe pa posameznik težko gleda brez subjektivnega pristopa). Včasih nas prav ta subjektivni vidik drži v pasti - iščemo izgovore, sami sebi prikrivamo dejstva in izkrivljamo resnico o svojem stanju in zato ne zlezemo ven.

Nič ne težiš...in jaz sigurno nisem užaljenja. ;D  Ponosna sem, da sem med počenčki. Hočem ti samo dati brco, da se čim prej odpraviš k psihiatru.
Piši karhočeš in kadarkoli hočeš. In ko te stisne, samo skoči na forum. Vedno je kdo gor. ;D

Hvala, Lisha, sej se končno tud počutim, da nisem sama v tem dreku
sam sem tak človk da se non-stop neki opravičujem (zdejle bi spet napisala sorry).

Mi ne preostane nič druzga, kokr da se še teden, dva,... matram, pol pa pač pogovor z nekom, kakor praviš objektivnim.

se še kej oglasim, ne morem pisat, ker mi tlele mimo računalnika skačejo, pa nočem ,da kdo vidi, kaj počnem oz. pišem. Otročje sej vem.

Aja, sam to sem še hotla rečt, da psihiater ni tak tabu, poznam meni ljubo osebo, ki ga je obiskovala, pa je zato ne gledam nič drugače. Mene moti razlog, zaradi česar bi/bom morala tja. Se mi zdi, da je čisto normalno, ko kdo reče, da ga je strah življenja in zato rabi pomoč, ne pa: strah me je, da bom komu kaj naredila.

Ne vem no, se še bojujem z mislijo, da enostavno sem....   ... bolna

Latifa, pozdravljena
Ne vem sicer koliko časa se ti to stanje vleče. Če zadeva ni prehuda in ne traja predolgo bi mogoče poskusila s psihoterapjo?
Kar se psihiatra tiče..Če imaš finančne možnosti, in želiš obiskati psihiatra izven svojega domačega kraja, potem pobrskaj po netu in pojdi v samoplačniško ordinacijo. v LJ je polno samoplačniških ordinacij, kjer si hitro na vrsti. Mislim, da prvi pregled stane med 50 in 80 eurov.
Drži se!

Latifa, tudi jaz se kar naprej grizem v jezik, da se ne opravičujem kar naprej, pa me še tako pogosto kdo opomni: » Pa saj se ti ni treba nič opravičevati. Saj nisi storila nič narobe.«

Nič ni otročje, če želiš ohraniti malce zasebnosti. Verjemi, da te lahko razumem. Sama na svojem računalniku tudi stalno brišem, kodiram, zakrivam… skratka se trudim ohraniti določene stvari zase – ker imam do tega konec koncev vso pravico, kajne. In ti prav tako.

Muči te razlog, zakaj bi rabila psihiatra… Kdo pa pravi, da moraš vsem povedati, kaj te muči? In tudi zlagati se ti ni potrebno. Le odgovoriš bolj ohlapno…
- denimo, da bi se rada otresla določenih strahov,
- da se bojuješ z obsesivno kompulzivno motnjo,
- da ti problem delajo vsiljive misli (ni treba povedati, kakšne, so pač misli, ki ti ne grejo iz glave in te distraktirajo),
- ali pa (ta verzija, ki je tudi resnična, je še najbolj »brezmadežna«), da si pretirano zaskrbljena, kar ti povzroča težave v vsakdanjem življenju. 

Latifa, predvsem moraš sedaj misliti nase, ne na to, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Poskrbi zase.

Sploh ne veste, kaj mi te vaše besede pomenijo. Trenutno vse.
Moram rečt, da ste mi rešili, kaj pa vem, mogoče celo življenje.

Pupika, dober mesec se spopadam sama s sabo. Čeprav se mi včasih zadzi, da so se kakšne take misli pojavile že precej prej, pa jim nisem dala nikakršnega pomena, zdej pa vse analiziram, preštudiram,...
Aja, pa kadim ko nora :kadim: me ful sprošča

Spet jst ;D
neki me še zanima in sicer tablete proti temu sraju so AD-ji če sem prov razumela. A gre to za iste tablete, kot pri depresiji in a majo tud tok hude stranske učinke. Sem tud brala, da so eni bruhali, drugi niso mogli spat, pa ono in tretje.
Mene čaka cela gora učenja, pa ne vem, kako bom to shendlala.

Pa tole skoz pozabim pripomnt, taksist, faca, kaj te dons roza   :sesmejem:
pa tud to maš prov, stran od alkohola, sam včasih mi pa paše mal "se znoret", kar bom itak mogla dat za par tednov, mescev na stran.

ja, cigareti..tud jaz sem takrat začela še bolj kadit kot prej
Iz lastnih izkušenj ti priporočam čim več gibanja v naravi..sprehod..
dobrodošlo je tudi, če imaš kakšno prijateljico, ki zna smao poslušat in nič delit nasvetov. Včasih težave ne izgledajo več tako velike ko jih nekomu zaupaš. Res pa je, da znajo ljudje ki se niso nikoli srečali s tesnobo, depro..tako hitro svetovat, v smislu da se je treba samo v roke vzet, pa bo.
Včasih zna biti tako. Če depra ni preveč huda se jo da rešit brez uporabe tablet, samo s psihoterapijo. na žalost je to v SLO bolj kot ne samoplačniško.
Čeprav, ko začutiš, da rabiš strokovno pomoč jo poišči in ne odlašaj. Jaz tud n ehodim v domač kraj k psihiatru, čeprav sedaj po letu in pol, mi je itak vseeno, če kar vsi zvedo kako je z menoj
Imej se vsaj prijetno, če že ne lepo

Hej Latifa,

tudi jaz sem imela vec kot leto dni grozljivo vsiljive misli - zelo podobne tvojim... Z obiskom psihiatra sem odlasala in odlasala, cetud se je videlo, de enostavn ne hendlam vec ...
In zdaj po enemu letu sem skoraj cist ok - z obcasnimi krizami, a stanje se je resnicno izboljsalo... Kar hocem povedati je, da NISI nora in da nas je precej takih, s temi mislimi, a slednje se da ugnat v kozji rog , oziroma jih sprejet kot del sebe in posledicno tud razumet, zakaj je do njih prislo... Shendlala bos pa vse, verjemi! Ker ze to, da pises semle gor, je zelo velik prvi korak, svaka cast!
Naj te ne bo strah stopiti po strokovno pomoc, raje ne odlasaj, ker je z vsakim odlozenim dnevom tezje priti nazaj - zakaj bi se mucila in unicevala zdravje zaradi stereotipov... Adjev naj te ne bo strah - zacetni stranski ucinki odtehtajo kasnejse izboljsanje... Pa tudi ljudje smo si razlicni: kar je za nekoga dobro, ni nujno dobro za nekoga drugega, zato tud stranski ucinki varirajo od cloveka do cloveka... 
Kar se tice psihicev, ce imas sreco, lahk dobis dobrega tud brezplacno - ce si studentka v Lj, imas Rejca na Askercevi, za katerega pa je kar nekaj ljudi reklo, da jim ni bil prevec ok. Jz ti priporocam dr. Saso Rojc na Taboru, dela z mladimi (tud jz hodim k njej in zdej ze ves folk ve za to  :laughing: in pol mene  :laughing: klicejo, kaj to pomeni, kaj pomenijo una zdravila  - k da sem nek high profile dealer :) ). Ce se odlocis za njo, mi poslji ZS, da ti posredujem njeno cifro.

Latifa draga, vse bo se dobro! Poskusaj s sproscanjem - mene sprosca narava, kuzek, tek, pa tudi plavanje je zelo dobro za psiho...

Drzi se in Pisi se!

Miren vecer, objem  :rozicodam:

h

Pa se to, fant te zaradi tega ne bo pustil, res... To so samo neg misli, strah in streotipi, pusti jih vnemar.

Ps aja v tej ordinaciji smo sami mladi: od najstnikov do tistih malcek starejsih... In pol se itak spogledujemo in delamo scenarije: " Kaj je pa s temle, kaj je pa s to? Bog ve, kaksna zdravila je?  :laughing:"

Jaz sem imela tudi nasilne misli, nad domačimi nad sodelavci  :smehko: pa sploh, če je šel kdo kje po cesti mimo mene mi je kar blo, da bi ga špiknla ali pocukala ali porinla po stopnicah, spotaknila, bilo kaj, sam da se dogaja. A pa prav enkrat se spomnim, ko je sodelavka sedela s hrbtom obrnjena proti meni pa mi je nekaj veselo razlagala jaz sem pa samo gledala tiste oštre škarje ...  :unsure: .
Pa nasilne misli tudi nad sabo! Od tega, da si režem vrat, do žil, da skačem iz stolpnice mah...ni da ni.
Pa tudi to, da sem morala absolutno prebrati napisane stvari. Najbolj mučno, ko sem morala nujno nujno nujno prebrati vsak napis na jumbo plakatih ob cesti in to črko po črko. Pa verjemte, da jih v Barceloni ni mal.  ;D
No zdej je tega full manj pa tudi intenzivno ni tko več kot prej, zdej, če je kej je to, da se mi kašna beseda zahakla pa gre play rewind play rewind play rewind, dokler se vse neki ne zašteka ali pa kak komad, to je sploh super, ker gre lestvica "20 najbolj gibljivih" čez glavo. Pa še volume se spreminja. ;D Včasih je full naglas, včasih pa čis potiho.  :o
Svašta majka rodi. :A)

---> hehe Putka - drgac sm mela jz ciste iste filme k ti...  ne mores verjet...

Hello,
res sem vesela, da nisem edina. Men teli vaši nasveti res pomagajo, se ponavljam, sem to že napisala, ampak vseeno...

Dons sem že skooooooooraj sestri zaupala kaj mi je. V glavi se je res lepo slišalo, beseda pa niso in niso hotele ven. Sej mam ful razumljivo sestro in mami (zaenkrat mislem povedat njima), sam se mi zdi, da bo pa tole mal prevelik zalogaj celo za njiju :o

Drugač pa zdej tud skoz neki razmišlam, da ja preženem misli. Pa ko se učim, se skoraj da ne, derem, da mi dajo mir - joj kok se tole zmeden sliš ??? Ko pa gledam teve, pa podnapise dajem v tri črke - sicer počnem to že več let. Včasih mi je šlo to ful na živce, zdej je pa cool, da se zamotim.

Kako ste pa vi to povedali doma in kako so oni to sprejeli? Prosim, če mi malo opišete svoje izkušnje.

Aja himiko, sam to če mi poveš, jst vrjetno preden pokličem tja, rabim napotnico ane? Drugač vrjetno ni zastonj, al kako je s tem.
Kot vsi študenti, sm jst tud brez keša. Na žalost nisem po poklicu "hči" :-\

Hej Latifa, ti sam poklices, ne rabis niti napotnice, je pa zastonj ... TK da brez skrbi...

Mami je sicer vedla, da imam tezave, sam ni pa vedla, da je tako hudo - en dan sem se preposto zlomila in skoz jokala in takrat je klicala na PHP - sicer je bil to prav gotovo en hujsih dni v mojem zivljenju, a po drug stran tud en boljsih, saj sem si priznala, kako je z menoj in da morm zadeve v zivljenju mal drgac zastavt...Fant, mami , stara mama so sprejeli moje stanje, samo zelo jih je skrbelo zame --- celo leto si mi stali ob strani in mi se stojijo ob strani ...
Ti se na druge nc ne ozirat, ti nase glej, na svoje zdravje, verjamem pa, de bosta mami in sestra razumeli oz poskusali razumet..

Vse bo se dobro, Latifa, storila si ze prvi korak, zdaj pa pogumno, potrpezljivo naprej!

Ce rabis cifro od zdravnice, pa sam sporoci...

Drzi se, objem  :rozicodam:

A tako, potem so sprejeli. Si mi vlila nove moči. A pa si psihiater vzame kej časa zate, al ti sam predpiše tablete.

Sem lih brskala mal pod temo psihoterapija in našla eno v Kranju za 30 €. Mi je tud to skor mal preveč, sam nekako se upiram tabletom, zarad stranskih učinkov. Januarja so izpitni roki, pa moram kej narest.

Objem nazaj

Hej, sm ti poslala cifro.

Ja na Php so se z mano veliko menili, z osebno psihiatrinjo se pa tud o vsem mogocem pogovarjava... Zadnje case je tk, da jz ze nimam kej vec govort, ona bi se pa se kar menila z mano  :sesmejem:... Torej, pr men definitivno ni tk, da bi mi sam predpisala zdravila, pol pa jok brate, adijo...

Drz se in vse bo ok!!!!

Draga Latifa,
letos sem tudi sama prišla do točke, ko sem spoznala, da zaradi anksioznosti in depresije potrebujem strokovno pomoč. Dolgo sem premlevala in odlašala, upala na "čudež", a na koncu sem se vednarle naročila in obiskala psihiatrinjo. Pa čeprav se mi je vse skozi zdelo skraj nerealno, da potrebujem psihiatrično pomoč, po drugi strani pa zelo nujno. Imela sem zelo nasprotujoče si občutke, ampak povem ti, da sem po prvem obisku čutila velikansko olajšanje, hvaležnost in zadovoljstvo.

Nikomur doma nisem nič povedala. Ne za svoje težave, ne za zdravljenje. Enako kot ti sem verjela, da tega ne bodo mogli sprejeti. Da mene s psihičnimi težavami ne bodo sprejeli. Popolnoma nemogoče se mi je zdelo, da bi spregovorila (vedno sem namreč veljala za pridno in neproblematično hči). Par mesecev tudi nisem čutila nobene potrebe, da bi komurkoli karkoli razlagala.
Potem pa sem začutila, da moram povedati. Najprej sem povedala bratu (bilo je mučno, priznam) čez nekaj časa pa še staršem. 
V nasprotju z mojimi pričakovanji me niso "izobčili" in mi do smrti zamerili, ampak so razumevajoče sprejeli, da imam težave.
Morda ti bodo moje besede kaj pomagale. Vsekakor ti želim, da si pomagaš. Veliko poguma ti želim. :oki:

Betka

Pozdrav Betka,
te popolnoma razumem, v meni je tudi miljon nasprotij, zadnje čase se kr sama s sabo pogovarjam.

Vendar jst po moje še nisem prišla do te točke, da povem. Vem, da me bojo sprejeli, takšno kot sem, vendar je o tem tako hudičevo težko govoriti. Klanjam se vsem, ki ste ta korak že pustili za sabo in greste naprej, vem da to čaka tudi mene. Ampak je sram trenutno še prevelika - enostavno ne morem. Sem pa že toliko napredovala, da sem se odločila, da v pon. pokličem psihiatra in se naročim, sam mam občutek, da v pon. te moči več ne bo.

Te besede mi veliko pomenijo in pomagajo, prav tako tudi besede vseh ostalih.

Veliko sreče želim vsem   :oki:

Latifa

Ja, težko je govoriti o tem dokler nisi pripravljen. Posebej za tiste, ki smo take sorte, da vse radi držimo v sebi. Meni je pomagalo, da sem o svojih problemih govorila na glas, ko sem bila sama, čeprav se morda sliši čudno. ???
Latifa, želim ti, da ti do ponedeljka ne splahni pogum! Močno držim pesti zate!  :clap:

Latifa, od naročila pri psihiatru pa do prvega obiska preteče kar nekaj časa. Čakalne dobe so dolge (vsaj če želiš hoditi tja preko zdravstva), tako da se kar hitro prijavi. V najboljšem primeru boš po moje na vrsti šele čez dva, tri mesece in boš imela še kar nekaj časa za zbiranje poguma.

No, prov. Pol bom pa v ponedeljek res pokazala malo moje tiste "stare" junaške moči in bom poklicala. Dva, tri mesce... mam vsaj čas, da najdem, kje točno to je :zardevam: me mal orientacija j...

Betka,  nič ni čudno, da si sama s sabo govorila o svojih problimih - no vsaj men ne, pa ostalim verjetno tudi, saj smo bli/smo še vsi enkrat na tem.   :(

Latifa čimprej po strokovno pomoč in brez premišljevanja ali bo potrebna kemija ali ne, kajti to bo presodil strokovnjak. Poglej, če te boli zob greš k zobozdravniku, če imaš zlom noge greš in dobiš mavec, če zbolimo psihično gremo k psihiatru in to čimprej, da ne padeš še v večje brezno strahov in nerealnih misli. Sama sem zbolela že nekaj let nazaj in takrat ni bilo na voljo ničesar v smislu informacij ipd. Čeravno sem že nekaj mesecev, ne vem mogoče celo leto prej ali več, čutila, da z menoj nekaj ni v redu nisem niti približno vedela, da sem v zametkih depresivne motnje, ki se je kasneje razvila v hudo, kajti, ker so bili izvidi vsi BP, niso zdravniki vedeli kaj bi z menoj on tako sem nekega dne enostavno kalopsirala, tako fizično kot psihično.

Tudi meni so moji stali ob strani, skupaj z mano smo se izobraževali in informirali kaj to sploh je depresivna motnja in kako se jo zdravi, sploh mami je bila neverjetna, še danes ne vem, od kje ji toliko moči in energije, saj sem bila prve mesece svoje bolezni čisto nesposobna za nič, hm in tudi mene je bilo sram, neskončno sram, da sem zbolela za depresijo, joj sem norela in kričala.....no danes je vse drugače, niti trohice stigme ni v meni, predstavim se z imenom in priimkom in govorim o sebi in o nas, ki smo zboleli za motnjo, ki se jo zdravi kot vsako drugo bolezen.


čimprej ukrepaj, ne misli črnih scenarijev, čeravno vem, da je težko in drži se. :rozicodam:

jooo, latifa, ti si eno tako simpatično bitjece! tko sem bla jaz, ko sem prišla gor, cela prestrašena...  pol pa sem postala pravi zmaj direndaj....  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

kako lepo, da si z nami! takole pa mi pogum pijemo:   :utopivkozarcu: do konca! ker se ne damo!

Tako je kot pravi masi. Tudi jaz sem tu z imenom in priimkom in sliko. (Dobro...malo je zastarela...sedaj sem okrogla temnolaska). :sesmejem:  Čisto...ampak čisto nič me ni sram. In če komu pomaga mu zrecitiram vso zgodovino z obeti za prihodnost.(zase...jasno) :)

Latifa, saj boš zmogla! :kiselnasmeh:

Latifa najprej lepo pozdravljena med nami tudi z moje strani DOBRODOŠLA! Tudi jaz bi ti predlagala, da obiščeš strokovno pomoč pa naj si bode to psihiater ali psihoterapevt. Ne oziraj se na druge in naj te ne bo sram tvoje bolezni. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem da bolje da pomoč poiščeš takoj in ne čakaš predolgo, vem da je prvi korak težak vendar ko ga narediš ti bo veliko lažje pri srcu. Sama sem čakala predolgo in je bilo samo še slabše, zato, ne boj se in bodi pogumna, tukaj ti vsi stojimo ob strani. Naredi to zase ne sekiraj se za fanta in starše, kajti, če te imajo zares radi potem ti bodo stali ob strani. Poizkusi in videla boš da bo šlo, seveda ne čez noč in kot ti lahko vsi tukaj povemo ne bo lahko vendar pa se da in ko boš naredila prvi korak boš ponosna nase. Tukaj na tem forumu pa imaš vse nas, ki ti bomo z veseljem prisluhnili in ti po svojih močeh pomagali. Mogoče sedaj misliš, da ne boš zmogla, vem kako je sama nisem dobre tri mesece niti iz postelje vstala kaj šele da bi zapustila stanovanje, vendar sem nato uspela in sedaj mislim, da mi bo uspelo. Tudi sama sem bruhala tako da vem kako ti je. Uspelo ti bo verjemi vase, tudi jaz verjamem vate. Držim pesti zmogla boš  :oki:

lp.

Tanja

p.s. Pa ne pozabi nam sporočiti kako ti gre in če še kaj rabiš kar napiši.  :rozicodam:

Hej, hej vsi skupaj

tako lepo je brati vaše spodbude, srce mi razbija od razburjenja, res, ko tole berem se mi zdi, da bom eksplodirala od vse moči, ki jo čutim v sebi :A)

Amapak, kot ponavadi, mam spet nova vpr.  :kiselnasmeh:

Se mi zdi, odkar sem se registrirala sem gor, izvedela in povedala kaj za vraga božjega mi sploh je, je veliko bolje. Čez dan se mi še nekako znese učit, pa pospravlat, pa kuhat,... skratka kar pač moram. Misli so še prisotne, ampak vsekakor manj in si dopovedujem, da mogoče bodo pa odšle - zdej pa ne vem, al gre za zanikanje, al kaj?

Sicer moram imet ves čas možgane zaposlene, tko da non-stop neki seštevam, odštevam, največkrat pa kr neki razmišlam (kako sem se pozdravla, da s fantom že skupi živiva in celo, da sem zadela na lotu :-[) - ludnica jst  :dft008:

Kako pa vi funkcionirate čez dan?  Ker namreč sploh ne vem, kakšen je OKM v najšujši obliki?

Hvala, obljemček vsem

Latifa pozdravljena
Včasih pogovor in razkritje svojih težav pomaga.
Na tem forumu nas je precej, ki smo imeli hudo obliko depre in zato malo prehitro predlagamo psihiatra, pa tablete. Jaz zase, sedaj vem, da če bi pred leti začela obiskovat psihoterapijo pri moji sedanji terapevtki ne bi rabla niti tablet, niti v bolnici ne bi pristala. Ampak sedaj je kar, je.
Ker se zavedaš svojih težav, boš začutila sama kakšno obliko pomoči rabiš. Poskusi z obiskom psihologa, psihoterapevta..
Drži se

Živjo dragi moji,
se počutim zelo sebično, ker vas utrujam z mojimi težavami,ki se v primerjavi z vašimi, zdijo prave malenkosti. Ampak prisežem pri lastnem življenju, ko so se pojavile prvič (in nisem vedla, kaj mi je), sem mislila, da vodijo v lasten propad. Ne vem, mogoče je bil pa to samo prvi "cry for help" oz. upor telesa, da je treba nekaj spremeniti, na čemur zdaj tudi delam.

Odločila sem se, da bom težave probala rešiti sama, če pa se "grozarija" spet pojavi, pa psihoterapija - v tem primeru pa se itak še javim, ker mi brez vas ne bo uspelo.

Rada bi vam povedala še to, da ste enkratni, edinstveni, skratka super vsi ,ki se spopadate z lastno psiho in ste kljub svojim težavam sposobni dajati take vzpodbudne in koristne nasveta - SVAKA ČAST

skratka,
VEEELIIIIIIIKO SREČE IN USPEHOV želim vsem
Uspelo vam bo :clap: :clap:
Objemček, Latifa :rozicodam: :rozicodam:

Latifa, tudi tebi veliko sreče
Kot sama ugotavljaš, te je telo opozorilo. ne dovoli, da te bo moralo prevečkrat.
Poskrbi zase. Bodi aktivna in obenem si vzemi tudi čas za počitek. Ne rini z glavo skozi zid in ne postavljaj si nemogočih ciljev. In verjamem vate, da ti bo uspelo
Kakorkoli si se odločila, pa se le še javi kako ti gre
LP

 ;D. Tudi jaz imam take fleše in scenarije.
In pol se "zbudim" in mi je žal teh dveh izgubljenih minut mojga lajfa.

 ;D. Tudi jaz imam take fleše in scenarije.
In pol se "zbudim" in mi je žal teh dveh izgubljenih minut mojga lajfa.

Jst sem kakšen dan sposobna po dve, tri ure preživet v svojem svetu in plavam in buluzim. Zaenkrat me to še ne moti, ker je po ponavadi zvečer in ker ne morem zaspat, premišljujem. Je pa včasih mal zoprn, ker med pogovorom (če me ne zanima preveč), začnem kar neki premišlevat. Se bom odvadla. :-[
In pol valda izpadem zmedena in raztresena.

Hotla sem pa povedat tole; v soboto sem bla pr fantu (tega me je še vedno najbolj strah, ker sem tam doživela prvi "napad"). In je blo vse v redu, sicer mi je šel tm en nož ful na jetra, sem ga hotla skoz okno zabrisat; pa ne da bi mela grde misle sam enostavno mi trenutno grejo noži ful na živce. Če bi blo po moje, bi jih prepovedala v vsakem gospodinjstvu in nasploh :A)

Skratka vse cool, ampak sem pa mogla zvečer gledat un napsihiran film (skrivnostno okno), da me je ja pol strah, kaj če se še meni kaj takega nardi.
Zame so romantične komedije, kakšna akcija, pa mogoče še kakšna "dobra" mehiška.  :pomezik:

Ma ja glej jaz že tko ne maram grozljivk, v takem stanju pa sploh ne gledam in tud odsvetujem.
Gledam samo take filme, ki so nežni, pomirjujoči. Tudi, če je samo napet me mine in grem stran od TVja.

Sem pa včeraj tudi jaz travmirala, bolj ko se je približeval večer bolj me je dajala napetost in anksioznost in še malo okmja, malo nekontroliranih misli pa zmedenost pa sem potem spet brala sve in svašta na internetu (razne psihične bolezni in simptomi), prav namerno sem brskala in brala in itak sem pobrala vso simptomatiko in mi je bilo potem še bolj bad in sem bila prepričana, da sem res na robu norosti...eh.
Boljše se izogibati, ker v takem stanju kot smo je bad če poslušamo, beremo ali gledamo kaj takega kar nas dodatno vznemirja.

OOOO, vem kako je to.
Kdo bi si mislu, da lahko take malenkosti tako vplivajo na nas. Jst sem tud zadnič prebrala vse o shizofreniji, ma groza. Ampak s tem sami sebe mučimo. Jst si v kakšnih navalih napetosti pojem un komad: ... ko ti vse narobe gre, le nasmehni se,... včasih pomaga, spet drugič ne. Poizkusi, mogoče bo pa tebi tudi.

Pa ful mi gre na živce folk, k neki govori, da je že pol sveta norega, pol mam pa občutek, kot da o meni govorijo. Sej štekam, itak ne vejo, niti ne razumejo, kako se človek počuti.

Večeri pa tudi mene vržejo iz tira oz. noč - ne maram več teme.

Aha sem imela obdboje, ko sem sovražila trenutek, ko je bilo treba iti spat.  :o
Zdej je malo boljše...imam pa vseeno raje jutra kot večere. Se počutim nekako sveža, pripravljena za nov dan, pol do večera se že vsa razna sranja naberejo na psihi in je naporno.

Do večera je že vsega reeeeees too much. Pa se ubistvu sploh nič takega ne zgodi skozi dan...

Full smešno kako težje vsrkavam vso okoljsko nesnago kot  nekoč. Pa je zdaj lajf mnogo bolj umirjen kot kdajkoli prej. Se sprašujem kaj bi se zgodilo z mano, da me nekaj res iztiri?


 :'(

Full smešno kako težje vsrkavam vso okoljsko nesnago kot  nekoč. Pa je zdaj lajf mnogo bolj umirjen kot kdajkoli prej. Se sprašujem kaj bi se zgodilo z mano, da me nekaj res iztiri?


 :'(
[/quote]

Putka, jst sem si o tebi ustvarila mnenje, da se bistra, pametna, močna,... ženska. In če človeku uspe se spopadati z lasnimi strahovi in ga ne iztiri, pol je to zmaga. Te misli, tesnoba, strahovi so nekaj najhušjega, kar se mi je zgodilo v življenju. In, če se uspešno spopadaš s tem kar tudi TI se, potem ne verjamem, da bi te kaj drugega sploh lahko še bolj iztirilo. Le še tako naprej :oki:

 :zardevam: hvala Latifa vračam kompliment  :rozicodam:

Imaš prav ja. Sej, če smo dali skozi vso to bolezensko sranje in poskušamo pretentat vso to bolano simptomatiko pol ni vrag, da ne bomo zmogli enga ubistvu čis običajnega življenjskega problema (če in ko pride).

Sam razmišljam...še enkrat dat skozi tisto akutno fazo. Brrr...in tega se ubistvu najbolj bojim.
Sej psihoterapije pomagajo pa pol druženje z različnimi ljudmi in velik podpore od vseh okoli. Na tak al pa drugačen način.

Sam včasih me še malo črviči.



Tudi tebi vse najlepše!

STRAH!!!???
Stalni spremljevalec, naš "prijatelj" in "sovražnik". Te čist razumem, da te je strah ponovitve bolezni, moraš se z nečim zamotit, ne misli, da se bo bolezen ponovila, ampak na to, da jo uspešno premaguješ. Si mogoče brala knjigo secret - se mi zdi, da je kr primerna za tele naše psihe zdravit. Pa jo preber 2X,3X,... Jst v drugo berem Rojeni za uspeh, sicer je napisana v drugo smer, ampak važno je, da se prepričam (zaenkrat mi še ni uspelo), da je vse v glavi - pozitivne misli, pozitivne misli,...

Mene je trenutno najbolj strah, ker sem se samozavestno odločila, da bom tri v enem - bolnik, psihiater in psihoterapevt in samo čakam, da butne iz mene v nedojemljivi razsežnosti. Ampak pač probam to odmislit in zaenkrat gre. :clap:

Latifa, 

mislim, da je tvoj strah ob igranju treh vlog upravičen. Sama sem tudi to poskušala, ampak sem bolj zabredla. Prebrala sem pol knjižnice in številne informacije so me tako zmedle, da me je zamedlo. Poplava teh knjig je res velika. Pa še vsake oči imajo svojega malarja.

Strokovna pomoč je, za moje pojme, potrebna. prav tako pa tudi podpora ljudi, ki te razumejo in imajo radi takega kot si. S strahovi, depresijo, tečnobo in včasih 200% energije naenkrat.

Največ pa na svoji psihi in duhovnosti moramo narediti sami. S pomočjo strokovnjakov, literature, prijateljev, sotrpinov le poiščemo tisto pot, ki nas pelje k izboljšanju.

Le pogumno poišči psihiatra ali psihoterapevta.

Drži se, Tepka

Živ Tepka,
ne morem, ne morem, ne morem,...
ne upam povedat doma, fantu, da o psihiatrih in psihoterapevtih sploh ne govorim. Največja fora je pa ta, da mam občutek da mi res uspeva (če odmislim napetost in strahove, ki so pa itak skoz prisotni).

Če se ne motim, si v enem postu napisala, da imaš občutek, da si vse skupaj le domišljaš  in da ti pravzaprav nič ni. To se trenutno dogaja meni. Tak čuden filling, kot da bi jst bla ok, na vsake tok časa pa pač trenutki slabosti pridejo iz mene. Sliš se popolnoma zmedeno, sam tako občutim stvari. Sem se navadila misli, da me bo pač strah - če ostane pri takšnem stanju, bom jst zadovoljna.

Zavila sem se v neko tišino in ne najdem poti ven. Verjamem, da bo tud to minilo oz. hočem in morem verjet. :-\

Latifa,

poskušam razumeti. Sama mamskoraj idealno družino. So pa pri meni vsi bližnji sami pogruntali spremembo. Nisem mogla govorti, jesti, tresla sem se, bruhala.

Najtežje mi je bilo povedati, da sem v bolnici. Predvsem mami. Pa sem zbrala pogum. Nadrzala sem ga in jo poklicala in mi ženska reče: ja ta zadn cajt, da s si poiskala pomoč. Sej ti nismo upal reč, da obupno zgledaš.

Hvala mami 10000000X. Še za nazaj oprostim za te besede, ko si bila tiho, pa sem potrebovala tvojo podporo.

Anksioznost ni normalno stanje. Strah, ki nima realnih osnov ni zdrav. Ni normalno, da te je strah nečesa, česar ni. Ni se nam treba mučiti z njim, ker se lahko pozdravimo.

Za način pa se odločimo sami.

Čim manj strahov ti želim,

Tepka

Latifa, super, da se tako s tem spopadas  :clap:!

Sam je pa res, da se clovek NE sme matrat... Ce se bos kdaj slucajn slabse pocutila, vseeno stopi pomoc.

Sicer pa, drzi se, pogumna si  :oki:

Tudi jaz ti zelim cim vec spokoja in cim manj strahov ter vsiljivk!!!!

Pa ce ti je lazje, kar pisi na forum!!

Pa pa

h

še ena spodbuda:
jaz sem začela o svojih težavah govorit tukaj. ampak, ko sem prvemu pravemu (ne internetnemu) (pa ne me narobe razumet, saj vem, da ste vsi živi, nooooooo), meni bližnjemu človeku povedala, mi je bilo še bolje. in hitreje sem napredovala.  :kiselnasmeh:

Ful mi pomaga, da pišem o sebi, pa čeprav popolnoma neznanim osebam, ki pa me predvsem RAZUMEJO. Sam mam občutek, da nekako nimam pravice jamrat, ko pa nič ne storim zase (z jamranjem pa ne bom daleč prišla).

Sedim v sobi (se kao učim) in premišljujem; ne dolgo nazaj sem delala nekje v Lj., zdej pa od delodajalca ne duha, ne sluha. In posledično meni roji po glavi, kaj pa če sploh nisem delala, kje sem pa potem bila tisti čas,... pa vem, da sem delala, ampak ta kurčeva vprašanja over and over again.

Pol popoldan, ko pridejo domači pa "put on your happy face", v sebi pa jokam kot petletni otrok.

Sej domačim je jasno, da ni vse v redu; zakaj nič ne ješ, lej kok si shujšala (mam celih 47 kg), jst pa: toj sam stres, šola, temo za diplomsko moram vpisat, šiht... bla bla bla...

Ampak se ne dam. Sem že skovala nov načrt. Bom pred sestro poklicala delodajalca in tako pretentala, am... samo sebe - prebrisano 8)

Moram še tele nove ugotovitve napisat, ker mi misli ne dajo miru :-\

Zdej sem končno našla prave besede za opis počutja.

Hodim po robu črne luknje, not ne padem, ne moram se pa distancirati od nje. Sej se razumemo, ane? Ah, kr neki :kiselnasmeh:

Bluzim, sam ne me iz foruma vržt  :'(

Ti kar piši: z zapisovanjem šele zjasnimo misli.

hihi le zakaj bi te vrgli iz foruma, ti samo piši.....

ti samo jamraj, kolikor te je volja. sej se boš naveličala. in naredila nekaj za boljše počutje.  :kadim:

Haudy ;D

... sem lih premišljevala (zavrtela čas za dva meseca nazaj), kakšne probleme sem mela takrat, hm... nov mazolj - bel, prevelik nos, nič nimam za oblečt, poteptana rit, prva gubica na ksihtu,... BALZAM

Dons me je pa strah, da se mi ne zmeša. Življenje se res poigrava z nami, žalostno in obenem smešno. Kaj človek v življenju zagreši oz., so za te psihoze krivi starši (jst ne morem rečt, da bi bila moja mami kriva za karkoli - zasluge ima za vse dobro, kar se mi je v življenju zgodilo). Za fotra to ne morem rečt, ampak ne bi zdej o tem. Mal na glas razmišlam.  :-[

...da še veste, da sem tu  :zardevam:

Vse v otroštvu nas oblikuje in hkrati tudi pušča posledice, dobre in slabe. Saj ne, da bi človek rekel, da so starši slabe stvari naredili namenoma, da bi nas prizadeli. Pa nas vseeno je. In nekoč to izbruhne na dan. Jaz sama si še nisem razjasnila, ali želim razkopavati po teh stvareh, ali ne, ker je zelo boleče. Včasih se mi zdi bolje, da se pretvarjam, kot da ni nič narobe z mano. A to je samo zatiskanje oči. nekaj časa gre, potem pa...
Veš, moji starši so tudi krasni, se mi zdi, da ne bi mogla imeti boljših. So pa vseeno bile stvari, ki so na meni pustile globoke rane in strahove. Ko se jim ne morem upreti, je hudo. Pa se zjokam in grem naprej.

Latifa si želiš nazaj svojih banalnih problemov a ne. To sem tudi jaz rekla mojemu psihiatru.
Da si ne želim ničesar bolj kot tega, da bi imela problem, zjutri ko se zbudim, s katero barvo si bom pobarvala nohte. Ne pa da me skrbi a bom kmal ratala shizofrenik.  :predaja:
To so hudi ekstremi za katere rabiš čas, da lahko sploh dojameš kaj šele sprejmeš.

Jaaaaaaaaaaaa, želim si nazaj svojih starih, butastih težav, ko sem stala pred ogledalom in si hotela biti všečna, ugajati vsem,... Zdej se pa zgodi, da mam 5 dni v tednu mastne lase (no,itak sem večinoma doma) - pa mi je vseeno.


Tati, se strinjam s tabo. Čeprov jst zase ne morem rečt, da mam popolno familijo - mami ja, je ne dam za nič in nikogar na svetu, fotr pa daleč od popolnega. Men sicer ni težko brskat po svoji preteklosti in lahko po pravici povem, da če zaplavam desetletje, dve nazaj, fotra praktično ni bilo v mojem otroštvu. Rajši ga je v kakšni gostilni pil.

Mogoče je pa res nekaj na tem... :unsure:

jap, pa še res je

vprašanje je, zakaj ga je tam rajši pil. (oprostite, če se vtikam, moj sicer ni pil, je imel pa ljubico, kar je še hujši drek, jaz vem samo to, da ga ni bilo)

Pojma nimam, ne vem zakaj ga je pil, sej ga še danes. Jst sem kot otrok dojemala, da je to normalno, pol so bli časi, ko sem mislila, da sem jst kriva, da je 3 do 4X tedensko pijan. V puberteti nisem gojila posebnih čustev do njega, ne morem rečt, da sem ga sovražila, sam rada ga nisem mela. Vse do danes, z razliko od tega, da se mi pa zdaj dejansko smili. In se še kar razumeva.

Ljubica, ha? Vrjetno res še hujša zadeva - pa vrjetno je mami hotla to pred tabo skrit, pa ji ni uspelo. Ona je mislna, da te ščiti s tem, da sama trpi, čeprav si posledično trpela tudi ti. Ja, otrok čuti

P.S nč se ne vtikaš, men je fino, da koga zanimam in da lahko govorim o sebi in svojih čustvih tako odkrito. Ti kar še piši  :oki:

Jap nažalost poznam stistko alkoholizma v družini. Za mejhno punčko ali fantka je to skrajno stresno. Zame je bilo.  :(

Pa sej to ni res. Sem že mislna, da mi je ratalo se znebit teh misli, ampak so se prasice spet pojavile, sicer v manj kot sekundnem flešu, ampak so se. In to kar iz ljubega miru - valda zvečer. Čez dan sem že skor v redu, ta noč ima pa res očitno svojo moč.

In zdej sem čist nemirna in me je strah - spat bi šla, sam mam skor vsak večer more. Pa itak sploh ne morem zaspat, zjutri pa tok težko ustanem.

Pa še ene pike (kot ena alergija), so se mi na obrazu pojavle. Ne vem, a je to mogoče kej s mojim stanjem povezano, ali je pa res sam alergija?! Pojma nimam, me v bistvu tud ne zanima.

Nč, spat grem, tečna sem, sama seb grem na živce. K... pa vse skup

Zdej moram pa še tole napisat, če ne ne bom zaspala do zjutri:
zgornji post sm s tako agresijo napisala, da mi zdej vest ne da miru :(

Valda me zanima, zakaj se mi je zdej to na obrazu nardil. In bi prosila, če kdo slučajno ve, naj mi lepo prosim pove.

eno lepo, mirno nočko želim vsem :rozicodam:

Pusti vest pri miru in napiši kar ti leži na duši. Vest je nepotrebno breme in je najhujši sopotnik nas strahcev.

Vem...lažje reči, kot upoštevati. :( Vseeno poskusi. :)

P.S. Za pike pa ne vem...vse je možno...od stresa do alergije. >:(

Draga Latifa.. ja je zaje*ano, ko te kar naenkrat začnejo preganjati strahovi, živčnost,.. nespečnost.. razdražljivost,..ko ne želiš, da kdo to opazi  :o.. in spraševanje.. kaj za hudiča hudega sem komu naredila , da se mi to dogaja   :jok: Ampak,ti povem.. pojdi k zdravniku .. splošnemu ali psiho.. pač nekomu povej... boš videla, ti bo bolje... Kako naprej, bosta že določila terapijo.. Začni se ukvarjati s športom, zamoti se...

Sicer pa , koga pa briga, da si bila pri psihiatru ?? Saj ni treba razlagati okoli, ker ljudje, ki se niso s tem srečali v glavnem ne razumejo.. Jaz sploh ne razlagam okoli..Pač povem, da imam eno terapijo (jem AD), da še par mesecev ne bom pila  :jok:, pa tako bi včasih za dobro voljo enga rukn'la . :sesmejem:

. Imam občutek, da si študentka .. Tako še lažje balansiraš  :pomezik:..  ostaneš doma, greš k zdravniku... mi ki smo po službah, smo imeli večjo sra'je ..

Je pa res, da je moj izbruhnil kot rezultat zadev, ki so se kopičile leta in mesece... Hvala bogu, da sem imela dve super prijateljici, ki sta vse to razumeli, me spodbujali...

Tudi jaz te.. ne muči se predolgo sama - poišči tako ali drugačno pomoč.. drži se  :rozicodam:

Jaz ti tudi iz srca priporočam enega terapevta.
Mene je takoj potisnil za stopničko naprej.

Pozdravljena Latifa,
nisem sicer detaljno prebrala vseh prispevkov pod tvojim postom, ampak tudi jaz bi rekla nekako tako. Poskrbi zase. Poišči ustrezno pomoč. Če bo to zdravniška - pač. Glavno, da ti pomaga. Prej boš to storila, krajša bo po mojem mnenju pot iz tega. Meni je pol bremena s hrbta padlo, ko sem se odločila, da ne bom tega skrivala in ko sem povedala možu, domačim in najbližjim prijateljicam. Imam sicer generalizirano anksioznost z občasnimi napadi panike.

Sicer pa pišem odgovor, ker si vprašala za lise ali fleke na obrazu, jaz dobim prav lišaje po obrazu, če sem dlje časa v stresu. Ena moja sodelavka, ki pa sicer sploh nima nekih takih težav je enkrat v nekem prepiru v službi dobila rako rdečico in izpuščaje po dekolteju, da nisem mogla verjet. Rekla je, da se ji je to že dvakrat zgodilo, ko ji je telo totalno ušlo iz nadzora. Tako da ... očitno telo izven ravnovesja čuda dela. Bi pa vseeno skočila na tvojem mestu do zdravnice, če se ti v nekem razumnem obdobju situacija ne popravi. Lahko je tudi kaj čito X - zadeva za dermatologa.

Toliko od mene, srečno
Marea

Hej Latifa,
zakaj se bojiš, da bi komu kaj naredila? Nikjer nisi opisala, kaj ti dogaja glede tega... samo da si ti pač bruhala...

Nativa, ni se mi zdelo, da sploh moram opisat, kakšne misli so se mi pojavljale. Se mi je zdelo samoumevno, da bost razumeli. Pač OKM naj bi imeli tisti, z nasilnimi misli. Jst točno o svojih mislih ne želim pisati, ker se občutek krivde samo še poveča.
Važno mi je, da so/ste me pomirili.. uf... za 80%.

Ko sem pa ravno tu, vam pa lahko še povem, da sem povedala sestri  :clap: in njen odziv: nad pričakovanji, sploh ni bla zgrožena, niti me ni spraševala, kakšne misli točno so bile prisotne, samo tolažit me je začela in mi rekla, da če ne bo bolje,da naj si poiščem pomoč :wav: ona je moj angel



Alexx, mojo vest je nemogoče ignorirat, kaj šele pustiti pri miru. Npr., zadnič sem naredila na cesti prekršek in so se zaradi tega spet pojavili grdi scenariji: o fak, kaj če bi komu, kaj naredila, povozila, pustila na kom kakšne posledice,... še zdej me strese, ko pomislima na to.
In zdej sem pridobila še en nov strah, vožnja  :seznojim:

OKM naj bi bile nasilne misli?
Očitno o tem nisem dobro podkovana....

Me veseli, da si naredila prvi korak in se zaupala sestri in da reakcija ni bila negativna... :oki:

Tale razlaga je men najboljša, napisala jo je Leonarda in se nahaja v arhiviranem forumu:

"Po kmečko povedano: gre za to, da se ti vsiljujejo misli, ki jih prepoznaš kot lastne in neresnične. Veš, da njihova vsebina ni ''resnična'', torej si, nasprotno kot pri psihozah, kjer pacient verjame v resničnost svojih ''blodenj'', ves čas v stiku z realnostjo. Ampak...ker je lahko vsebina misli tako strašljiva, se ponavadi pojavi tesnoba, strah pred ''norostjo''...Sprašuješ se: kaj pa če začnem verjeti v te misli? Gotovo se mi meša, ko imam take misli? In podobno. Velikokrat vse skupaj dokaj hitro pripelje v (hudo) depresijo.
Vsiljive misli so lahko v obliki stavkov, ki ti ''narekujejo'' kakšna hudodelstva (niso to prisluhi ali kaj podobnega): ''Skoči!'' (na mostu) ali ''Ubij ga!'' (ko držiš v roki nož). Nekateri se bojijo, da bodo storili kaj hudega svojim bližnjim ali sebi, bojijo se, da bodo hudo zboleli (lahko so prepričani npr., da imajo aids), sredi predstave jih obide strah, da bodo kar vstali in začeli kričati...Vsebinska bera vsiljivk je skoraj neskončna.
Nekateri se jih skušajo otresti s kompulzijami, tj. ritualiziranimi dejanji...npr. po desetkrat preverijo, če so izključili pečico. Razumsko vedo, da so jo, a ''morajo'' preveriti...znova in znova..."

Draga,

si mogoče že slišala za metodo EFT? Po moje ne, saj bi jo sicer že uporabljala.

Je čisto enostavna - konkretna - delaš jo sama - deluje TAKOJ - in najboljše - natančen priročnik za uporabo je za vse brezplačen. Lahko si ga snameš na http://eft-slovenija.tk in takoj začneš.

Ogromno ljudi po vsem svetu si je pomagalo pri svojih težavah - pomaga pri tako težkih posttravmatskih stresnih motnjah kot jih doživljajo vojni veterani (Vietnam, Irak), ko se vrnejo domov...

Z ljubeznijo,

Pika

Zeh zeh...
Kot tista o tipu, ki se z invalidskim vozičkom zapelje v zdravilno vodo, ven pa se pripelje na novih mišelinkah.

Pozdrav Pika63, hvala ti za tale priročnik, ga bom gotovo pregledala. Moram pa rečt, da se skoraj 100 % bolje počutim. Od dneva, ko sem se razpisala tlele gor, se je stanje počasi izboljševalo in sem zdej res v redu. Res je, da se še vedno bojim: "kaj pa če spet pridejo misli"
Ampak so strahovi minimalni. Zdej končno tud delam vsak dan po osem ur (naporno zeelooo), ampak mi gre. :wav:

en lep pozdravček in objemček :rozicodam:

Jaz sem samo hotla piki 63 napisat en velik hvala, da si pripopala tale Eft.  :sunny: :angelca:

Meni je že polepšal in mi še lepša življenje. Res hvala. jaz ga že popam naprej po forumih. Ko ljudem rečem jih glih ne zanima, oz mislijo da neko meglo prodajam.