FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

že nekaj časa berem pa sem se danes opogumila in registrirala. Mislim, da trpim depresijo vendar v to nisem popolnoma prepričana. Vam bom opisala svojo zgodbo.

Stara se 22 let, študiram fotografijo. Pri sedemnajstih sem zanosila in rodila prelepega fanta, za njegovim očetom ni šlo, sedaj mi plačuje preživnino in s svojim sinom nima stikov. To me sploh ne muči. Živim pri starših.

Ko sem se po enem letu "porodniške" vrnila spet v šolo. Zagledala sem se v asistenta profesorja, 6 let starejšega. Več kot eno leto sva bila prijatelja, nato sva postala par. Prve pol leta je bilo kot v pravljici, lepo je sprejel mojega sina. Z oktobrom je odšel v Ljubljano študirat, jaz sem seveda ostala doma. Ni prihajal vsak vikend domov, ni se mi vedno oglašal na telefon in jaz, priznam, sem nagle jeze. Skupaj sva bila leto in pol. V tem času sem jaz dokončala maturo in prvi letnik faksa, ostala sta mi samo dva izpita, ki sem jih morala opraviti v avgustu. En teden pred mojim izpitom sva se skregala zaradi neumnosti in po tistem se mi ni več oglašal na telefon. Nakar me po štirinajstih dnevih pokliče, pove da sva končala, reče da se mu mudi in se kasneje ne oglaša več na telefon. To je bilo 14 dni pred začetkom predavanj.
Teh 14 dni sem večinoma prespala, ker nisem mogla iz postelje.

Ko sem odšla na predavanja sem vso mojo žalost potlačila in se obnašala kot da sem srečna. Zaradi tega sem spala po 3 ure na noči, dajala me je nespečnost. To je trajala dva meseca. Prijatelj, ki je vedel za mojo nespečnost, mi je priporočil kitajsko masažo z maserjem, ki se tudi pogovori s tabo. Kot neke vrste terapija. Maser mi je svetoval naj se skrivam svojih čustev (od tega sem baje imela vse hrbtne mišice zategnjene) ter naj se čimprej pogovorim z njim.
Ker se mi ni oglašal na telefon sem odšla na žur kjer je vrtel kot dj. Prvo me je grdo gledal nato je pristal na pogovor. Rekel je da on me ni dokončno pustil in da je za to da se stvari rešijo itd. Odšla sem srečna domov, tisto noč spala kot dojenček.
V naslednjih dveh mesech sem bila deležna samo par smsov, zato sem se odločila da ga jaz pustim. Poskušala sem ga poklicati vendar neuspešno, zato sem ga pustila preko maila. Stvar sem pustila za sabo in si s prijateljico rezervirale letalske karte za Anglijo, 12 dni med prvomajskimi prazniki. Sem velika oboževalka Beatlov zato sem si hotela ogledati Liverpool, še prej pa London.
Res sem vse pozabila in razmišljala o potovanju. Še vedno me je dajala nespečnost zato sem začela kaditi travo, da bi lažje zaspala.
Brez volje sem bila za faks, veliko sem se ukvarjala s sinom in mislila samo na potovanje. Moje razpoloženje je bilo nuli, brez trave nisem mogla zaspati, saj mi je le ta spraznila glavo žalostnih misli.
Po treh mesecih je končno prišlo potovanje, bila sem polna adrenalina. Prvi dan sem zelo uživala, naslednji dan manj in tako naprej. Mislila sem si, da bo boljše, ko bom prišla v Liverpool. V Liverpoolu je bilo zelo lepo, vendar tudi če sem bila obrožena z Beatli, ki jih tako zelo obožujem, nisem začutila tistega pravega navdušenja, kot sem ga prej že če sem samo po radiu slišala njihovo pesem. Želela sem si samo domov, v svojo posteljo in nikoli več vstati iz nje. Ne rečem da mi ni bilo lepo, vendar nisem dobila tistega pravega zadovoljstva kot bi ga morala.
Ko sem prišla domov, so stvari šle samo še navzdol. Prijateljica me poskuša razvedriti, hodiva ven, pohajava, hodiva na žure, vendar jaz se ne morem sprostiti. Za trenutek se lahko sprostimo edino, če sem popolnoma sama s svojim sino, vendar še to ne vedno.
Več ali manj visim na računalniku, ne naredim nič, samo da mine čas. Bojim se uleči v posteljo, ker imam polno glavo črnih misli, prihodnost se mi zdi brezupna, saj ne vem kaj bom ko končam šolo. In to bo čez eno leto. Bojim se iti iz hiše saj se mi zdi da me vsi čudno gledajo. Danes recimo, morem po sina v vrtec s kolesom, ker nimam avta, vendar se iz neznanega razloga bojim. Jokala bi pa ne morem.

Ne vem ali je samo obdobje, prebolevanje fanta ali pa sem res zbolela za depresijo.

Hey... sliš se, kot depresija ja.  :) Poskusi ostati aktivna in družabna. Dobro bi bilo poskusiti tudi z antidepresivi, predvsem pa s psihoterapijo. O prihodnosti ne razmišljaj, če te to spravlja v obup. Osredotoči se na faks, hobije in pa počutje; bodi v sedanjosti in ne tuhtaj o preteklosti in prihodnosti!

Drži se

Matic

Pozdravljena !

Ja lahko bi to bil začetek depresije,ni pa nujno.Potrebno bo stopit do zdravnika in se z njim pogovoriti o problemih,ki te težijo.
Imaš odgovornost - sina ,ki te potrebuje.Zaenkrat se ne obremenjuj s prihodnostjo,pomemben je ta trenutek . Nekaj boš morala spremeniti,najti nekaj kar te razveseljuje in sprosti.
Ne odlašaj z obiskom zdravnika,saj je prav vsak dan pomemben.
Srečno !

lp

Najlepša hvala obema za nasveta :)
danes sem šla s tamalim z dvema prijateljica na kavo in sem se še kar ok počutla, čeprav me zdaj zvečer spet stiska. mi je pa mama danes kupila aparat za sladoled, tako da se bom s tem zamotla  :clap:

sem gledala prej po netu za psihoterapevte in me zanima če lahko za psihoterapevta dobiš napotnico ali je to samo samoplačniško?

Jaz bi se na tvojem mestu več ukvarjala z otrokom, kot pa čas za računalnikom in podobno zabijala. Namesto, da gre u vrtec, ga imaš lahko za en dan doma takrat, ko imaš čas,  pa gresta ven iz hiše,  kamorkoli pohajat in se imata skupaj lepo. Zvečer boš tudi ti zmatrana in boš brez negativnega razmišljanja šla spat.


Bojim se uleči v posteljo, ker imam polno glavo črnih misli, prihodnost se mi zdi brezupna, saj ne vem kaj bom ko končam šolo. In to bo čez eno leto.

Zdej dokončaj šolo, o prihodnosti boš pa po njej razmišljala. V enem letu se lahko še ogromno spremeni, verjemi.

ksru lepo vse ampak z otrokom se vec ukvarjaj in ne bos imela casa drugega razmisljat

Drviš v katastrofo. Poišči strokovno pomoč čim prej. Sedaj imaš tudi potuho in podporo doma, a si zadosti stara da poskrbiš za svojega sina.

V tem času pa pozabi na moške in drogo. Osredotoči se na sinka in izpite.


Tvoja veza pa itaq nima prihodnosti. Glede na to kar pišeš.  :ne:

Najprej pojdi do osebnega zdravnika in če je v redu se z njim vse lepo pogovori in naj te on usmeri dalje .
Drugače pa greš na urgenco psihiatrije in tam ti takoj pomagajo in svetujejo .

lp

Pozdravljena,

tudi jaz sem bolj nova na tem forumu. Imam težave z anksioznosjo in tudi jaz si delam razne črne misli kot si ti navedla. Pred tednom dni sem se opogumila in šla do osebne zdravnice in ji vse razložila. Ta mi je dala kar napotnico za pod nujno k psihiatru. Rekla mi je, da zakaj bi trpela, če ni treba..sploh pa ker se bližajo izpiti (tudi jaz sem študentka). Pogovorila sem se s psihiatrinjo in predpisala mi je antidepresive..zdaj jih jemljem že teden dni..na začetku je malo čudno, ampak povem ti, da učinkuje..predvsem je dobro da padeš v "sistem", sem pa naročena tudi na pogovor.
Na začetku se mi moje težave niso zdele velike, ampak sedaj ko vidim, bi bilo bolje, da bi odšla prej k zdravniku.
Isto svetujem tudi tebi, opogumi se in pojdi do zdravnika in mu vse razloži. Zakaj bi trpela in samo čakala, da vse mine, če si lahko pomagaš? že za voljo tvojega sinka :)
Pa meni zelo pomaga tek...ko imam slabe trenutke grem tečt in gre kar vse stran :)
Ko je človek na tleh, si težko pomagaš..samo priznat si moreš, da potrebuješ malo pomoči.
Sem bila pa tudi jaz zelo proti tabletom, ampak niso nič tako grozni, važno da pomaga in lahko normalno živiš :)

Vso srečo!

Popolnoma se strinjam z Lilly. Zakaj bi trpela, če ti lahko pomagajo.
Lažje boš končala študij, več volje boš imela tudi za ukvarjanje z otrokom in hobije.
Saj, lahko je drugim rečt, osredotoči se na sina. To lahko reče nekdo, ki ni skusil depresije. Ko globoko zabredeš vanjo (in ti si na tej poti), lahko postane ne samo skrb za sina, pač pa tudi osnovna skrb zate samo, velik problem. In pot nazgor je toliko težja in daljša, kolikor globje si.
Zato ne čakaj. Imaš namreč veliko znakov, ki govorijo o depresiji in nastavke še za tiste, ki jih sedaj mogoče še ni.

ukrepaj!

Ribica

Aksru,

jaz pa mislim, da to še ni depresija... da si se samo malo iztirila zaradi tvojih neuspešnih ljubezenskih zvez..

Pišeš, da nimaš problemov s tem, ko oče tvojega fantka ne obiskuje... hm, hm, je to res...ali te nekaj vseeno črviči tam nekje v ozadju ?
Ne vem..samo sprašujem.

BTW, travco pa vseeno opusti, dolgoročno ima zelo slab vpliv na psiho  :excl: :excl: :excl:

Kaj bo jutri...bomo videli...ne obremenjuj se kaj bo jutri....nekaj bo že  :pomezik:
Še naprej bodi v družbi, igraj se s tvojim fantkom, pejte na izletke, ... poskušaj ostati pozitivna, ... v travco se pa raje uleži, ne jo v usta devat  :pomezik: ...

Drži se  :rozicodam:

Pozdravljeni!

Pred kratkim sem odkrila tale forum in sem se odločila, da še jaz nekaj napišem, ker imam zopet črne dneve. Velikokrat me popade tesnoba in žalost, nenadoma se mi prikradejo črne misli. O vsem tem kaj imam, kaj nimam, kaj vse imajo drugi, jaz pa stoojim na miru že nekaj let in nimam moči da bi se premaknila. Strah me je prihodnosti.

Ker ste razumljivi in z dosti podobnimi težavami, vam bom skušala nekako bolj prikazat mojo težavo, ki me pesti že nekaj časa. Mogoče mi boste znali kaj svetovati. Predvsem to, da se mi dogaja da se z nekom pogovarjam in ga nekako poslušam, vendar nehote zaidem z mislimi na druge stvari, ponavadi na moje težave ki me pestijo v vsakdanjiku. Potem pa kot da bi se zbudila, pravzaprav poslušala razlago sogovornika dalje, izgubim rdečo nit o čem se gre. Sploh če oseba pričakuje odgovor o čemer je tako veselo govorila, jaz pa ne znam odgovoriti. Sram me je to priznati, da mi misli odletijo, ker vrjamem da se nebi nihče želel več pogovarjati z mano.

Druga stvar ki me zelo pesti pa je, da imam ves čas občutek, kamorkoli pridem in vidim kakšno osebo na novo, da me ta oseba od nekod pozna. Da kamorkoli grem, se o meni pogovarjajo, me obrekujejo, namenjajo grde poglede itd. Pa če je popolni neznanec, ki ga prvič vidim in ko me pogleda, takoj ta občutek, ter da ve vse o meni in mojem življenju. Se mi je že večkrat naredilo, da sem kam prišla in mi je neznana oseba rekla hej, jaz te pa poznam/se te spomnem iz tam in tam, meni pa ni bilo nič jasno.  Zelo neprijetno in paranoično, postanem takoj zmedena in kot da ne zmorem razmišljati več potem. Če bi me kdo v tistm momentu med mojim razmišljanjem zmotil, sigurno ne bi znala odgovoriti na vprašanje, pa če je še tako enostavno. Na splošno sem opazila, da sem postala zmedena. Delam  službi in če ne najdem takoj odgovora na vprašanje sodelavca, takoj rečem da ne vem. Pa so stvari, ki bi jih morala vedeti in jih imeti v malem prstu. Enostavno mi možgani zamrznejo. Zaradi tega se potem počutim še ničvredno, nesposobno, da me zdaj sigurno gledajo sodelavci grdo in postrani, da so vsi okoli mene slabe volje kadar sem prisotna. Boljše če me ni zraven, se vsi boljše počutijo, teče čisto druga energija. Polno stvari v glavi mi roji in ne vem kako napisati, da bo razumljivo in ne tako zmedeno. Saj ne more biti drugače, če ne vem kje se me glava drži.

Tega še pa nisem zasledila, pa vseeno če se še komu tudi kaj podobnega dogaja. Naprimer, da se s kom pogovarjam o neki stvari in če mi stvar ni zanimiva, si niti ne zapomnem. Če pride čez čas ta tema zopet na tapeto, enostavno povem, da se tega ne spomnem in se mi sogovornik čudi kako ne, če je to takoooo pomembno. Mogoče za drugo stran, za mene ne. Hočem povedati to, da se mi je večkrat zgodilo, da sem se z nekom pogovarjala o nečem in izvedla o nekh stvareh nekaj novega. Lahko je to kakšna brezvezna stvar ali zelo zanimiva tema za vse. Pa mi ta ista oseba čez čas ko pride zopet do teme pogovora reče, da tega pa ni ona izjavila in govorila. Da sem to kje drugje slišala. Pa sem 100% v sebe, da sem o stvar slišala od te iste osebe. In to se mi je večkra naredilo pri večih ljudeh. Potem sem še bolj zmedena in razmišljam ter premlevam o tej stvari kako ne, če vm da je bilo rečeno. Posledica tega je zopet padec moje samozavesti in občutek kako sem neumna, da me imajo vsi za norca da rečejo nekaj potem pa zanikajo, nastane slaba volja, jeza, razne teorije zarote proti meni od vseh.

Resnično se opravičujem moji zmedenosti, pa vendar sem se morala izpovedati. Daje paranoja občasno, strah me je marsičesa. Kako se spopasti s tem. Sploh ne vem več kaj je res in kaj ni. So res vsi proti meni? Hvala za branje tega zmazeka