FORUM Nebojse.si

Me zanima, če ima kdo neprestane misli o krivdi glede določene stvari, ki človeku hodi po glavi in koliko časa je to pri njemu trajalo? Kako se znebiti misli poleg zdravil? Pri meni trajajo nekaj mesecev a zdravila niso še prijela. Zdravnica mi je rekla, da moram na učinek počakati vsaj 6 tednov in, če potem ne bo še minilo bo treba povišati dozo in potem spet čakati.

Krivo se vedno počutim, če vem, da nekomu delam/ bom naredila, samo sitnosti in ima potem delo z menoj ter stroške. Trenutno se tako počutim že štiri mesece, ker ima zdravnica z menoj samo sitnost in delo. 

Včasih je občutek krivde zelo težko pomiriti, vendar ga je mogoče na razumski ravni razložiti.
Vendar mislim da pri tebi ne gre za občutek krivde ampak za samoobtoževanje.
Obstaja nekaj načinov kako lahko omiliš samoobtoževanje :
- ne generaliziraj sebe kot slabega !   zaradi ene napake nisi slaba oseba .Si zgolj oseba , ki je naredila napako ki pa ima žal posledice očitno.
Pogosto se obtožujemo : joj kako sem bil neumen. Neumen pomeni da sebe generaliziraš kot neumno osebo kar je narobe.
Si se kdaj vprašal kaj bi nekomu ki je imel tako situacijo rekel v tolažbo ali spodbudo?

- poglej vzrok in posledico ! Verjetno si se odločil za operacijo na podlagi dobljenih informacij. V kolikor bi ti rekli, da je operacija zelo tvegana, bi bila tvoja odločitev morda drugačna. Prav tako bi morda bila tvoja odločitev drugačna če bi ti npr. povedali konkretno kaj se zgodi če operacija ne uspe.

Poskusi z kognitivno vedenjsko metodo:
prepoznaš negativno misel samoobtoževanja
prepoznaš čustva na to misel
popraviš misel
Najbolje da to delaš pismeno
Pripravi si seznam pozitivnih misli, ki ti bodo pomagale v hudih trenutkih.

V naših spletnih orodjih boš našel material za samopomoč, ki si ga lahko brezplačno preneseš ali sprintaš:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=select&id=2
 
Program KVT
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=select&id=7

Ima kdo občutke krivde, ker mu gre bolje kot drugim?

Niti ne znam dobro izraziti, vse bolj me razjeda tak občutek. Okrog mene se marsikaj dogaja, našim znancem, sosedom, prijateljem; bolezen, brezposelnost, prepiranje, ločitve ... meni je pa OK in imam slabo vest. Sem se začela izogibati stikom, ker mi je skoraj nerodno povedati, da sem fajn, da mi gre dobro. 

Znebi se krivde in daruj revežem; začneš lahko kar z mano.  ;D

Ne pomaga, žal!

Morda bi skušala občutek krivde nadomestiti s hvaležnostjo. Konec koncev nisi ti kriva za vsesplošno situacijo v naši državi in tudi pomagati ne moreš. Torej ti ostane samo to, kar sem rekla; hvaležnost, da ti gre dobro in da ti ni potrebno doživljati travm zaradi razmišljanja o tem, kje bi dobila 200 eur za plačilo najnujnejših stroškov.... daj duška svoji sreči!
Hvala bogu, da se najde še kdo, ki normalno živi... in hvala "bogu", da si to ti.

Vse dobro!

Hvala, Zala.
Razumem, da je nerazumljivo. Zato sprašujem, če se je že kdo soočal s tem. Vem, da se tole bere, pa ta res nima drugega dela.
Mogoče je tisti materialni del življenjenja še najmanj prisoten v tej "moji zgodbi". Gre bolj za odnose med ljudmi, hude bolezni. Pa ne nekje daleč proč, v moji bližini, v sosednji ulici, med sodelavci, sorodniki. Včasih se mi zdi, kot bi "preveč" sočustvovala z njimi, vse mi gre do srca, do tazadnje kosti.
 

Jagodka,

z nečim podobnim se srečujem tudi sama. Vendar, vsak ima svoje življenje in ne ti in ne jaz ne moreva vplivati ali spremeniti življenja nekoga drugega, pa čeprav nam je ta še ta blizu. Hote ali nehote smo kot rastline, vsaka ima svoje korenine in se bori za svoje "sonce". Tako je tudi z nami, sočloveku lahko ponudimo podporo, v taki ali drugačni obliki, ne moremo pa živeti njegovega življenja.

Prav zato se moramo naučiti živeti tudi z občutki krivde, ki ne vemo od kod so se privlekli. Poznam tale občutek...mogoče sem ga sedaj nekoliko presegla, bili so pa časi, ko sem npr. "zakrila" napredovanje v službi, boljšo plačo ali kaj drugega celo pred nekaterimi bližnjimi, ker se mi je zdelo, da bi s tem kurila slab občutek ali zavist pri njih... Kljub temu, da je bila takšna pridobitev posledica vloženega dela in truda, sem imela ob tem nekakšno slabo vest. Večkrat sem se vprašala - čemu. Saj nisem naredila nič napačnega, celo več, trudila sem se preko mej. 

Zares nima smisla, da se s tem obremenjuješ (to govorim tudi sebi). Vsakemu je dano svoje. Tudi ti si že preživljala težke dneve in se soočila z boleznijo. Morebiti ti je ravno to pomagalo, da si izboljšala kvaliteto življenja in spoznala določene prioritete.

Sicer se povsem strinjam s teboj, da je nekomu, ki mu je težko, reči, da si ti fanj. Vendar po drugi strani, tisti ki mu je zelo težko, običajno tebe sploh ne vidi, ker živi v svojih problemih. Zato mu ni potrebno ničesar razlagati, pač pa samo prisluhniti, kaj nam on(a) želi povedati. Nekako se mi zdi, da mu (ji) s tem v danem trenutku najbolj pomagamo... in kot ti je napisala že Zala, poskusi zgraditi v sebi občutek hvaležnosti.

Hvala, Melita.  :rozicodam:

Tako nekako, kot opisuješ, ja, se počutim.
Ne, da nisem hvaležna. Zelo občudujem ljudi, ki se znajdejo v neki nezavidljivi situaciji in pogumno stopajo dalje.
Mogoče tudi strah (zdaj, ko malo bolj intenzivno o tem razmišljam) pred tem, da me lahko zoprnije take in drugačne doletijo in da takrat pa ne bom močna in pogumna, ampak se bom sesula. 

Vse to lahko zracionaliziram, ne morem pa se znebiti tega občutka krivde.