FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni

Že dolgo časa spremljam forum in sem zbrala pogum in se odločila, da tudi jaz prijavim.

Stara sem 22 let in že nekaj let sem depresivno razpoložena. Poleg tega, da sem depresivna pa še naslednje:
* bojim se ljudi- ne vseh ampak določenih
*nizka osebna samopodoba- od oš naprej so me psihično maltretirali sošolci z žaljivkami in podobno
*vase zaprta in nedostopna, tihe sorte
*zaradi razmišljanja in strahu se bojim, da mi nič ne bo uspelo
*tesnoba- zaradi šole, čeprav sem jo že zaključila
*moje razpoloženje stalno niha- vesela ali pa v dveh minutah depresivna
*moja čustva so mrtva- ne pokažem ali ne izrazim mojih čustev določeni osebi, čeprav pri sebi točno vem, da imam rada ali da mi ni vseeno za to osebo
*ne zaupam več nikomur, razen sebi
*včasih me prime, da bi se nekam v zemljo udrla za par dni in imela mir pred vsemi, da se pomirim, preden si sebi kaj naredim


Če grem kam na pogovor, potem dobim spet tisto samozavest, ki me drži pokonci dokler me spet kdo ne sesuje v slabo voljo in depresijo ali pa se, kar sama. K psihiatrom/psihologom ne želim, ker nisem nora in nočem, da me s kakšnimi tabletami nafilajo. Jaz rabim samo nekoga, ki bi verjel vame, in me podpiral.

Oj.  :) Tole se sliš, kot depresija ja. In to nima veze z norostjo, ampak so to čustvene težave... ubistvu zelo pogosta zadeva roko na srce. Zdej, če imaš tak iracionalen strah oziroma predsodek do AD-jev ti jih jemat ni treba; tvoja izbira, ampak psihoterapija bi ti pa vseeno koristila. To je namreč ene vrste podpora.
Razen, če si mislila kaj bolj osebnega; družbo oziroma koga, ki mu lahko zaupaš imaš? Drži se.  :oki:

Matic

Oi

Za psihologinjo sem ubistvu enkrat že dobila od zdravnice kontakt, naj se naročim. Problem je, da sem doma povedala za to in potem bilo doma celo sra*** zaradi tega. Tablet in podopnih antidepresivov nočem in ne smem jemati. Niti jih ne potrebujem, ker se znam sama pomiriti.

Glede na to, da nobenemu več ne zaupam, odkar me je lastna teta izdala in zaje****, bolj malo komu povem. Družbe in prijateljev nimam, no razen ene prijateljice, ki se pa slišiva samo preko mejlov, ker živi na drugem koncu države. Njej občasno povem kako je z mano, če me upraša, da bi ji pa ''težila'' z mojimi problemi pa spet nisem taka oseba, ker najraje nobenega ne obremenjujem.
Ubistvu najraje potlačim vase pa je za nekaj časa vredu, dokler spet ne izbruhne iz mene in potem se vrtim v tem začaranem krogu.

No pomoje ti starša ne moreta preprečiti, če res hočeš na terapijo... ali se motim? Drgač pa lahko za druženje koga spoznaš prek interneta; mogoče, kar s tega foruma, če rabiš, da oseba razume tvoje težave.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14422.80.html (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14422.80.html) - lahko napišeš v tej temi

To je bilo ubistvu tri leta nazaj, ko sem mami povedala, da sem dobila kontakt za naročiti se k psihologinji. Takrat se potem mama nekaj drla name, da kaj se grem in podobno. In sem spet dobila samo potrditev, da se pri nas doma težave pometajo pod preprogo in bolje biti tiho, kot pa narediti ''sramoto''. Starša sta ločena že 10+let. Očetu itak nikoli nisem nič omenjala za noben problem.
V treh treh letih sem se potem nekako sama naučila svojo depresijo krotiti, ampak zadnje čase spet malo huje vse skupaj postaja.
Sem pa že od rojstva bolna za eno redko boleznijo, sicer nič smrtno hudega dokler redno jem zdravila. So pa druge stranske posledice in težave te bolezni zaradi katerih sem depresivna in ne morem ''normalno'' živeti.

Ja sej to pomoje ni redkost... predsodki do takšnih problemov. Težko je to; zbiraš pogum, ampak te drugi ovirajo. Sj pr men je blo isto. Ti morš narest, kar je zate dobro; kaj zdaj nameravaš glede terapije in družbe?  :)

[/quote]
 kaj zdaj nameravaš glede terapije in družbe?  :)
[/quote]

Zaenkrat nič, ker ne vem niti kje naj začnem. Najprej moram še pri sebi razčistiti potem bom pa videla kako naprej, če mi spet vse skupaj prej dol ne pade.

Hočeš brco v rit? Tole ni glih dober načrt.  ;D

Brco v rit bi rabila vsak dan, še bolj pa nekoga, da bi me stalno priganjal.

Haha a nimaš staršev za to?

Ja pomoje čimprej začni s terapijo in družabnostjo. Da ne bo "oh sej je še cajt ne mudi se" pol pa kr naenkrat "ma zdej je pa res že prepozno brezveze".  :)

Za družbo dvomim, da jo bom kdaj imela, ker se res preveč bojim ljudi. Že samo ven iti po nujnih opravkih je zame to cel projekt in že dan prej v glavi razmišljam kaj in kako. Za nove ljudi spoznavat mi je pa sploh težko :o Potem je pa še tisti problem, da kar blokiram in ne vem več kaj naj sploh še povem in potem nastane tišina.
In ja res je, stalno odlagam v prihodnost ''saj bom enkrat'', in ta ''enkrat'' se nikoli ne zgodi. Toliko sem se že navadila na to, da sem samotarka.

Druženje bo sčasoma lažje... vaja dela mojstra al kva že. Jst sm biu na istem en let nazaj... brez družbe in to že dolgo. Se pa da spremenit to, ampak, če boš tko razmišlala boš pri 30ih v istem sranju. Druge opcije ni, kot da se soočiš s problemom.  :)

Ja hvala za uspodbudo. Za družbo pa, če ne prej pa ko grem v službo.

Res je tukaj edina rešitev prijeti bika za roge. Toda kot prvo je treba ta problem ozavestiti. Sama praviš, da ti kar odgovarja biti samotarka, posledično menda ne čutiš neke potrebe po druženju? To lahko postane velik problem ko si boš zaželela, da bi bilo kontra.

Ja res je in tega se tudi bojim. Sedaj sem že približno pet let brez družbe in mi je tako ok, ker se takrat niti nisem vredu počutila med tistimi ljudmi in, če je le bilo možno sem bila raje sama. Puščam ''priprta vrata'' glede družbe. Ne rabim pa dvajset ljudi za družbo, zadosti je eden ali dva. Po drugi strani je pa težko preklopiti iz stanja samotarke v družbeno stanje, če ne gre oziroma pri sebi nemorem. Najbolj se pa bojim, da spet na kakšen osebek naletim, ki bi samo vame rinil ali pa bil on stalno v središču pozornosti in imel samo on govoril, drugim pa še do besede ne pusti.

No takih osebkov se da izogibat...ti pa se za vsak slučaj izogibaš tudi vseh drugih. Ne rabš tako močnih obrambnih mehanizmov, ko nisi zares ogrožena. Ne pametujem; samo direkten sem... sem bil sam na istem.  :happy:

Ko spoznaš je že prepozno, če pa večkrat naletim na take, se pa začnem izogibati vseh in sem raje sama zase.

Podnevi sm uredu, dokler nekaj delam in si zamotim misli ter razmišljanje...zvečer, ko se umirim in sm sama me pa začne samo sesuvati v slabo počutje in po glavi mi hodijo negativne misli, začnem premlevati dogajanje celega dneva in ljudi. Dokler sm v pogonu sm uredu, kot se ustavim in umirim, mi upade ''adrenalin'' je slabo z menoj in je najbolje, da grem samo še spat, preden kakšno bedarijo naredim. Najhuj je pa, ko pridem nazaj v hišo se vsedem za računalnik, da mal pregledam po netu in potem dobesedno obsedim za računalnikom in zabijem pol dneva za njim. Pa nisem zasvojena z njim, ampak enostavno samo obsedim za njim. Najraj bi samo še delala, ker sm takrat uredu in spala, da ne razmišljam o neumnostih in stvareh s katerimi si uničujem možgane.  Sploh več ne razumem kaj se z menoj zvečer dogaja.

jaz tudi se rad usedem in poskusam kaksnega najti za klepet na netu da se mu lahko odprem in zaupam kar drugim neupam in neznam  :zardevam:

Danes sem spoznala, da mi doma očitno res privoščijo, da se počutim slabo in nisem srečna. Med pogovorom je slučajno naneslo na to, da bi rada hodila k psihoterapevtu....in je že bilo sranje. Skoraj podobna reakcija, kot takrat, ko sem omenila, da sem od zdravnice dobila za naročiti se pri psihiatrinji. Pa sem povedla, da je pri psihoterapevtu čiisto drugače, ampak ne.  Najraj bi vse, kar mi leži na duši zmetala ven iz sebe pa po celi bajti kričala, da bi vse moje skrivnosti za tiste ki ne vejo, vsi vedeli, ker jih ne morem več držat v sebi. Mogoče bi me potem bolje razumeli ampak dvomim, prej bi izpadla da sm res psihopat. Tolčem se lahko po glavi zakaj sem sploh omenila karkoli od psihoterapevtov :mah:. Še dobro, da nisem omenila, da bi hodila samoplačniško, ker bi še tukaj okol denarja poslušala. Mah brez veze, kva sem se sploh rodila, bi bil svet brez mene dosti lepši, drugega kot problemov in stroškov z mano tako ni. Če že diham še ne pomeni, da se živo počutim in če se smejem še ne pomeni, da sem srečna. Vse me duši. Vsak dan je vse sfejkano od nasmeha do dihanja. Samo, da mi noben ne teži z najbolj glupim in osovraženim  vprašanjem ''Kako si?'', če rečem, da sem dobro potem lažem, če rečem, da sem slabo potem vsi vame drezajo in sprašujejo ''zakaj?''- pa kaj jih briga zakaj, samo vedeli bi radi zakaj pomagal pa tako ali tako nihče nebi, ker jih samo iz radovednosti zanima, zato raje odgovorim, da sem ''vredu''- čeprav nisem, ampak imam vsaj mir.

Everything is cold and dark. 

poznam ta ocutek totalne stale ce te doma starsi ne razumejo in ne podprejo ko najbolj rabis ter jim nikakor ne mores dopovedati razjasniti kako se pocutis da vsak njihov ne je zate kod zebelj v krsto ko bi se samo naredili da razumejo in te podprli ce tudi nebi vedeli zakaj pa i vse lazje prenesli

tko jaz mislim soory

Jaz sem pa cele dneve taka kot opisuješ ti.
Ti imaš srečo, da lahko zvečer zaspiš. Jaz pa se premetavam cele noči. Nočem zdravil....
Tako je že od januarja naprej. Sem tesnobna, ne zanima me preteklost, ne sedanjost ampak se obremenjujem s prihodnostjo... Rajši bi bila alkoholičarka kot da se takole matram cele dneve. Zasvojena sem z odnosi. Pijanc se vsaj kdaj pa kdaj strezni.
Tudi družbe nimam. Danes je v vasi veselica. Rada bi šla pa nimam nikogar, tam pa tudi nočem biti nikomur v napoto.ehhh
Lp

@alfaromeo155
saj tako tudi je...še tisto, kar vem, da bi meni pomagalo, ker jaz vem kako se počutim oni pa ne, pa pol ko omenim me nazaj s takimi zabijajo, da je najboljš da sm tiho pa sanjam da bo enkrat bolje. Ampak ok, če se pri nas težave tišči v sebi in se jih pod preprogo pometa naj bo pa še naprej tako. Ma ja to je pri nas očitno tabu. Samo ne vem kako bo tisti dan, ko bo vse ven iz mene izbruhnilo. Komaj se opogumim pa vsaj za psihoterapijo pogledam, da bi šla če bi mi pomagalo, me že zabije nekdo, da mi vse skupaj pade dol in sm spet brez volje in mi je za vse vseeno.

@DALIDA2014
ja tudi sama se čudim kako lahko ponoč spim, glede na to, da cele dneve nič takega ne delam. Očitno zaspim od psihične utrujenosti in spim tudi po 12ur. Ven pohajat in to pa tudi jaz nočem hodit, ker sama ne grem, mi je brez veze ker se čudno počutim, ko vidim da so vsi v dvoje jst pa sama. Nekak nimam nič za početi, če sm sama. Sploh pa ne hodim vn pohajat v domačmu kraju, ker še tiste nujne opravke, ki jih imam tukaj me stiska in duši.