FORUM Nebojse.si

Že dlje časa prebiram ta forum in šele sedaj sem se opogumila,da napišem par vrstic.
Počutim se zelo osamljeno in v zacaranem krogu.Lani sva se z možem preselila
v okolico Lj.sama nisem taka,da bi šla kar ven in ljudi po cesti ogovarjala.Trenutno nimam
nobene prijateljice za klepet pa ze dlje casa imam probleme s strahom in nihanjem
razpoloženja.Včasih imam občutek ,da je vse vredu ne pride 5 min ,ko sem čisto na tleh.
Še slabše postane takrat,ko začnem o tem razmišljat pa napadi panike...
Hvala vsem,ki mi boste prisluhnili. :rozicodam:

Dobrodošla med nami in lepo pozdravljena,

ja zdaj nisi več sama  :rozicodam: in prisrčno vabljena k nam v družbo, tako na forum,klepetalnico in na naša srečanja-bowling, skupini za samopomoč, novoletno srečanje, aha pa še v kino gremo v petek, aktivnosti več kot dovolj in družba je super.

masi

Tudi moja socialna mreža je več kot siromašna. Če si kje v bližini Kamnika, te z veseljem povabim na kavo.

Lep pozdrav,
H

Mia, kot je Masi rekla - skupine za samopomoč, druženje, bowling... prijavi se na novoletno srečanje (pridita oba z možem)... in počasi se bo mreža poznanstev pričela tkati  :clap:

objem  :rozicodam:
Arwen

Mia evo nas...tukaj smo..ne boš več sama.
Tudi v živo smo zelo simpatični ljudje....zato se nam pridruži na kaki od skupin za samopomoč,
p na bowlingu ja..tam je sploh veselo...
Vsi smo bili nekoč na tem da gremo prvič pogledat kdo so to DAMovci..
Tudi jaz sem bila na tem, vsa prestrašena, nikogar poznala.
Zdej pa sem našla tu kup sorodnih duš, tudi prave prijatelje.

Če si bolj na obrobju mesta in je veliko travnikov si kupi kakšnega psa.
Odlična družba za osamljene dneve in pomoč pri navezovanju stikov z ljudmi na cesti.
Pa še ven greš, hodiš, se gibaš...dogaja se ti...

Drugače pa NASMEH...odpira vsa vrata...
neznanki se nasmehneš, jutri si že pokimata, tretji dan se pozdravita, ja pol pa že kako rečeta...
če smo mi odprti in sijemo pozitivnost se ljudje tudi sami približajo nam...

Dobrodošla... :rozicodam:

Hvala vsem za res lepe besede.Zelo bom vesela,če bom spoznala kakšno sorodno
dušo,itak ste pa na temu forumu vsi zelo prijazni. :oki:Trenutno sem res zelo zelo na dnu
kar se tiče psihičnega počutja.

Mia, mi je poznano tako razpoloženje... si strokovno pomoč poiskala?

Drugače pa kar korajžno na kako skupino
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

in ostala srečanja  :clap:

Dobrodošla mia29.  :rozicodam:
Kar pogumno in brez strahu...tukaj na forumu ne pustimo nikogar samega. Vedno je kdo tudi v čvekalnici. Zvečer je pa itak gužva. :)

Arwen,hvala bom pogledala.Klicala sem na polikliniko ampak so mi rekli,da so vsi
zasedeni naj pokličem spet konec decembra.Sem pa videla na forumu,da je objavljen
seznam psihologov,ki jih predlagate uporabniki.
Alexx,hvala tudi tebi,kako se vesela takih besed,bom prišla zvečer kaj v čvekalnico.

hm, ja čakalne dobe, veš kar pojdi do svojega osebnega zdravnika za začetek in se pomenita, saj so splošni zdravniki, kar dobro informirani o naših stiskah, tako da ne čakaj....

mia, te čisto razumem... Tudi jaz sem šla skozi to, ko sem se priselila, nisem poznala nikogar. V bistvu sem bila osamljena kar kakšni dve leti, dokler ni sin začel hoditi v vrtec, potem pa sem spoznala veliko sorodnih duš in mi je bilo lažje.  :oki:

...jap, Mia, tudi jaz sem se najprej na osebnega zdravnika obrnila...

Tudi sama imam probleme s strahom in ta je vedno večji včasih imam občutek
da bi najraje kam izginila saj ne prenesem več tega občutka...vcasih pa sem zelo trdna in mi ni pride do zivega.
Trenutno sem v obdobju,ki me je strah it ven kako bo,ko bom zunaj,strah it
z avtom,strah pred napadom panike,strah življenja...Toliko me zacne bit strah,da me zacne
kar zelodec matrat.Več kot razmišljam slabše je, zato se takrat
poskušam s čim zamotit ampak vedno mi ne uspe.Ne vidim se ven iz tega začaranega kroga
,vem pa samo to,da morem čimprej do psihologa,sedaj prebiram okrog katerega najbolj priporočate.
Vesela bom vsakega odgovora. :rozicodam:

Mia, sem združila tvoji temi,tako da imaš svojo temo in tu nam piši. Poglej nekaj smo ti že napisali in res sem mneja, da stopi do svoje zdravnice, da se ne bi začela vrteti v t.i. špirali strahov...., na forumu je ogromno informacij kako se uporabniki spopadamo z motnjo in kot smo napisali že, pridruži se nam in za prvič naj pride kdo od tvojih s teboj.


masi

Mia,
pogumna borka si. Ankso najbolje premagam tako, da jo pogledam v oči in ji rečem, hej punca a si spet tle. Pejva skupaj, da nama ne bo dolgčas. Bova vidle kera je boljša.

Pogumno,

Tepka

Odseli se nekam, kjer se bos pocutila dobro  :rozicodam:

Takoj !

Zakaj bi pa morala vse zivljenje jest zdravila z namenom izdrzati slabo razpolozenje v novem okolju , ki ti ne pase, vse do konca tega zivljenja!!!

Pa zakaj ne primete bika za roge .

In , ali si nasla prijatelje v okolici? 

martinca, tale prispevek je iz leta 2008  :zvizgam:

Aja, sem prebrala, da iz leta 2010. In sem si mislila, ce pride kaj okoli ... Selitev je sprozilec mnogih stisk. Mora ti biti vsec takoj, kamor prides, potem bo pravo in varno brez panike  :-*

sorci  :sesmejem: dobra martinca tako zagnana si res, da po arhivu koplješ.

100% verjamem v to, kar trdim . A da sem zagnana?  ;D  Po moje imam  prav :oki:  Veste zakaj? Ker je to moj problem bil in ker podobno vidim pri vec ljudeh, kako hudo zbolijo ob preselitvi  :o Selitev mora biti v prijetno okolje, kjer se varno pocutis, kjer pripadas, potem ti iskanje sebe in svojega prostora v tuji okolcii ne povzroca psihicnih problemov!

Mislila sem si, ce bo punca morda prisla kaj okoli, ceprav je "1 leto mimo", no pa je ze 3  : ji povem resitev! Poberi sila in kopita, od koder si prisla, ali pa se vseli na nek lepsi kraj, kjer zacutis domacnost, toplino in varnost!  :wav:  Kja je to takega, ve da imam prav, zakaj bi se silil biti nekje, kjer si stalno nesrecen!

Bla sem na istem .... hudo zbolela po selitvi : hud nemir nenehna obkladanost s stevilnimi zvoki, nenehno gneco, povsod za mano in pred mano in ob meni ljudje, pa vrvezavost misli,  je imelo vrhunec v kratki psihozi (samo 1 dan), potem pa pomiritev, potem pa panicna motnja in depra. Nekaj let muke.

 Sele po odselitvi iz hrupa polnega mesta, nazaj na dezelo, sem ob vsakodnevmem fizicnem delu z zivalmi in tudi eni tezji sluzbi v tovarni brez zdravil ozdravela v 2 letih, postopno. Najvec pa  mi je pomenila DOMACNOST in PRIPADNOST OKOLICI, MIR, PRIJAZNOST SOSEDOV... (VARNOST.)

! 

Te Mie ne bo vec nazaj, samo 1 dan je bla z nami... Ne bo vidla nic.

Masi, drugace ne kopljem po arhivu z namenom : samo veckrat pogledam, katere teme prebirajo drugi (kje je kdo) in  potem vstopim v temo, ki jo prebirajo drugi, ce me pritegne naslov in najdem tudi take, kjer lahko iz svoje izkusnje kaj povem. )