FORUM Nebojse.si

V bistvu mi je vseeno, če kdo prebere ali ne, pač nekam morem napisat tole zadeva. In upam da bom uspel izrazit  svoja čustva, oz. dejansko mišljenje v moji glavi, ker mi drugje to ne uspeva.
Skratka, kot prvo bom napisal da sem obupal. In ne, ne gledam neracionalno na to. Sit sem občutka boleče tesnobe, paranoje v moji glavi,  sit sem obupa ki konstantno visi nad mano.  Sit sem tega da sem bil čez celotno osnovno šolo psihično nadlegovan in se nisem znal branit. In to ni bilo samo v osnovni šoli, praktično čez precejšni del srednje šole, praktično pri večina aktivnostih v karkoli sem se vključil. Sit sem obdobji kjer se v celoti zaprerm vase in izoliram druge. Sit sem ker nimam nekih dejanskih kolegov. Sit sem ker imam težave v komunikaciji z  drugimi.  Sit sem da zaradi obdobja depresije v zadnjih letih praktično sm zapustil vse svoje kroge znancev, hobije, kakršnekoli aktivnosti. In ko pride obdobje nekega treznenja, kot je recimo to zadnje leto je pogubno. Sit sem da se počutim izoliranega od ostalih in sit sem da kar večini normalnih ljudi se zdi samoumnevno, je zame jebeno težko. Sit sm nenehnih skrbi ki so v moji glavi, kostantna paranoja, agonija. Sit sm jebene skupine za pomoč, ker mi nič ne pomaga. Okej, to ni čisto res, ampak ja, ne vidm napredka, ne vidim kako bi meni vse skupaj pomagalo in ja, se trudim naredit zadeve na bolš. Ampak pride moment pogubne depresije, anskinioznosti in ostalih zadev, ki mi vse porušijo. Praktično kar počnem je to da se zamotim z nečem, da ne premišljujem konstatno v zadevah, in gledam ene in iste pregledane filme. Sit sem da nikjer se ne morm vklopit, praktično celotno moje življenje in sem se trudil, obiskoval različne aktivnosti. Enostavno še folk ki ima hujše težave kot jaz, se lažje vklop, lažje dela kakrkol kot jaz.  Sit sem da nisem uspel v nobeni stvari, katere sm se lotil. V prov nobeni jebeni stvari. Sit sem da se počutim osamljenega, še večja ironija pa je, da ob tem da sem našel neko osebo,  nevem kako odreagirat, kako ravnat, kako bit pač normalen fant od neke punce. In kostatne paranoične misli glede te osebe. Očitno sm pač nek "srečen" izbranec statistike, kjer pač nekdo more dobit večino negativnih stvari v življenju.

super bodi ponosen nase, da si dal vse iz sebe ven kaj te teži....to si naredil ful korak...zdej pa vrjami vase in delaj na svoji samozavesti..ne rabiš bit takšen kot so vsi ostali...si unikat...edinstven...in se sprejmi takšnega kot si, noben ne pravi da moreš bit bela ovca, črne ovce smo bolj opazne in še bolj posebne...drži se  :rozicodam:

Prav imaš.Tudi jaz sem sita. Vsega,še najbolj pa sama sebe.
Razumem te v nulo. Vidim misli v tvoji glavi,ker je ,kot da bi občasno mislila svoje.
Tvoje mislil so mešanica jeze,veliko jeze, nemoči,obupa,želje po vdaji .... hkrati pa zvenijo kot klic na pomoč.
Naj se že pojavi nekdo ,ki bo končno razumel in ZNAL pomagat !
Ne bodi užaljen ,ne imej občutka , da se delam pametno.
Dve leti nazaj sem bila tako sita vsega, da sem nekega meglenega in deževnega večera pognala po avtocesti na 170 proti varnostni ograji nad eno globeljo... ma ni blo videt par metrov naprej po cesti,tako je lilo,pa sem si mislila.. vsak bo prepričan,da me je zaneslo,da je bla nesreča...jaz bom pa končno imela mir...
Zadnji trenutek sem obrnila volan,res zadnji. Veš,globoko v sebi sem ves čas vedela,da se samo igram,nekako..da sama sebe prepričujem,da si želim konca,da bodo potem vsi videli,kako sem trpela,kako hudo je bilo z mano,pa ni nihče razumel in mi pomagal..take reči,če na hitro in na grobo pojasnim in se ne spuščam pregloboko.
Sem se ustavila in si malo preuredila misli.Pustila,da mi odtavajo,da mi pade adrenalin,da še enkrat preverim , kaj mi pomeni živet,občutit dež,meglo,tla pod nogami,pričakovanje,da bom videla mojo družino..
No,v naslednjih dneh se ni nič bistvenega spremenilo.Sem si pa priznala, da NISEM SITA ČISTO vsega.
To je en vidik.
Je pa še eden. Tisti,ki bo zvenel tako zelo klišejsko in pridigarsko,je pa tako zelo zelo resničen.
So ljudje,ki prav v tem trenutku,ko midva premišljava,kako sva vsega sita,razmišljajo o tem,kako bi morda ušli kakemu fanatiku z mačeto; ljudje,ki bi dali nevem kaj,da bi bili res SITI; pa če gremo bližje - na onkološki - ljudje,ki bi brez pomisleka takoj menjali z nama.Kaj imava midva ,kar oni nimajo ? Čas. Možnosti.
Pridigarsko ,ne ?
Ja,je pa vse relativno,tudi to,kaj je trpljenje. Oprosti,ne zameri za vse napisano,ampak res te razumem.
Kar hočem povedati , je, da se NIKOLI in pod NOBENIM pogojem ne smeš predat in obupat. Borit se moraš.
Vztrajat moraš. Ljudje smo tako narejeni,preživijo borci. Jaz v to neomajno verjamem,zato zdaj vzpodbujam tudi tebe. Zaupaj vase ,potrudi se , vztrajno išči pomoč,ljudje razumejo.

Vso srečo.
A

Andrea
Hvala ti za tole kaj si delila oz napisala o sebi, tole na koncu mi je dalo za mislit in se mi je kr v srčku tetoviralo...
hvala ti :rozicodam: