FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni "sotrpini",

Prvič pišem na ta forum. Nekje pri 12. letih sem doživela prvi panični s hudim strahom pred smrtjo, ničem, neobstojem. Starši so me sicer takrat odpeljali na urgenco, vendar iz sramu nisem nikomur upala zaupati kaj me res muči. Svojih občutkov sem se zelo sramovala.  Tiho sem trpela še velikokrat. Bila so tudi obdobja, ko je to čisto izginilo. Sedaj je spet tu in sedaj z vso silovitostjo.

Pojavlja se ponoči, ko se zbudim s hudimi kriki. Čutim ujetost, brezizhodnost, strah, strah,... obup. Jočem, stiska me. Napad mine, ostaja pa tesnoba v trebuhu. Ko gledam sebe in ljudi ter moja otročička, me stiska. kaj smo čudna bitja, živimo in se borimo, ampak vsi bomo umrli. Jaz bom umrla, ne bo me več, takrat čutim hude telesne simptome, paniko, tremo, strah...
Zakaj smo ljudje še tako patetični, da se bojimo konca, ki je neizbežen in nimamo nad njim nobene moči???
To me hromi, bi zbežala (nimam kam). Hodim tudi na psihoterapijo, vendar ni nič bolje. Ko se vklopi tesnoba (lahko iznenada podnevi) ali ponoči, sem kot ohromela. Začnem jokati, stiska, boli, peče, groza me spreletava po telesu. Karkoli naredim ne deluje, smrt visi nad mano, tako kot nad vsem nami...

Prosim za kakršen koli nasvet, a ima še kdo take simptome, karkoli... Postajam čisto obupana, saj se teh simptomov, ki so sedaj kar stalno nekje v ozadju ne morem več nesti...

Hvala!!!! :'(

O kako dobro mi je poznan ta občutek, ko se že zjutraj zbudiš s to mislijo in jo imaš v glavi vsak proti trenutek čez dan in še huje zvečer, ko si utrujen od te misli da bi zaspal, pa te še kar preganja in ne pusti spanca. Ampak to mine in so dobri dnevi, pa se spet pojavi tu in tam.
Kaj je rešitev? Mani je pomagalo že to, da sem to misel povedala na glas pri psihoterapevtki, v joku seveda, in tudi to česa me je strah. Ampak ne hodim več na psihoterapije in pač živim z vzponi in padci iz dneva v dan iz tedna v teden...
Dejanske rešitve še nisem našla, poleg ADjev in obiskov psihiatra, gibanju v naravi, delanju stvari ki me veselijo, še vedno pridejo tisti "hudičevi" dnevi, ki pa minejo.
Tako da poskušaj živeti za lepe trenutke, za malenkosti, za trenutke z družino, z otroki, vsak dan posebej in se ne preveč ukvarjaj s tem, kako in kdaj boš - saj veš kaj. Pa srečno in naj te hitro mine!  :rozicodam:

identično pri meni, to je tako grozno  :seznojim: vse te misli in razmišljanja, tudi če hočeš nemoreš mimo njih
je pa tako, če se zavestno ustaviš pri razmišljanju, če si najdeš nekaj kar te zaposli, če nekako si najdeš neko mantro, ki ti pomaga pri "teoriji smisla življenja" itd.... lej boljše kot nič :)

in vse kar je, je to, da se moremo vsak dan znova zamotit, trudit in prisilit razmišljat kar se da "običajno" in o običajnih stvareh ter o realnosti ki je trenutno tukaj
čeprou se podvomi kdaj tudi o tem, ampak lej, če ne gre drugega si zmisli neko svojo teorijo, si laži, nima veze.... samo najdi si nekaj kar te bo veselilo ali zamotilo in boš videla, da se bo dalo iz dneva v dan

čeprou je včasih tako, da štejemo tele dneve in ko pomislimo na... ogromno dnevom...nam le to vzame voljo, ker je že en dan težko izpeljat. ampak lej res druge kot ne misli o tem kar misliš, je edina pot... mislim edina, da boš spet to kar si bila.... brez sranja v glavi

Hvala da delite vaše stiske z mano. Jaz sem dolgo časa mislila, da ni nikogar tako čudnega kot sem jaz... Vidim pa, da nas je kar nekaj...
Meni preusmerjanje pozornosti ne pomaga, ker je vedno čas ko se umiriš, če ne ko zaspiš. In takrat seka ven  :seznojim: :'(

razmišljamo o uvedbi Adjev. Zanima me kakšne so vaše izkušnje...
Pa ste kaj prišli do dna, zakaj eni to imamo eni pa tega hvalabogu nimajo????
Kot je meni terapevtka razložila, se človeštvo od nekdaj boji smrti, se z njo ukvarja, gradi piramide, si "izmišljuje" božanstva, bogove, posmrtno življenje, išče smisel,... Strah pred smrtjo je do ene mere normalen...
To kar imamo mi je seveda totalno hromilo življenja...  ???

Je sploh upanje, da se s tem sprijaznimo, da se simptomi umirijo???

malinka11,
Moje mnenje je, da takoj začni delati na tem, da to zadevo enostavno odmisliš. Ko se ti pojavi tisti tik, pojdi drugam se zamoti...ker nisi še tako globoko padla, da bi imela telesne simptome skozi ves dan, samo beži od te misli, ker ji ne boš prišla do dna in kar nas najbolj matra je sprejeti, da bomo vsi nekoč umrli... ampak druge ni, saj veš in to je tako težko sprejeti. Potem pa vprašanja o smislu....nehaj...takoj...
Jaz to delam že 10 let noč in dan, bo dovolj za obe. Sem si nakopala samo gorje.
Tudi jaz razmišljam zakaj smo eni tako dovzetni za ta strah. Mislim, da se res zgodi nekaj s kemijo v možganih, ker nekoč nisem bila taka, bila sem celo nasprotje tega kar sem sedaj.
Ad ti bo pomagal, da ne boš tako občutljiva, ti pa boš dodala ostalo.
Želim ti, da najdeš svoj mir  :rozicodam:

Ponoči je bilo zelo hudo, imela sem panični napad...
Spet me zelo daje, čeprav je jutro. Solze kar tečejo, to je tako grozljiv občutek groze in ne glede kaj naredim, noče stran... Tako sem obupana, ampak to je res, kar naenkrat me ne bo več...
Tej impulzi, čustva, telesni občutki, ki jih daje moje telo so grozljivi :'( :'( :'(
Ampak vse je res, vsi bomo umrli, to mučenje in stalno zavedanje tega je hujše kot smrt sama... :(

malinka 11

Pojdi do psihiatra in se pomeni z njim. Morda se bo odločil za kakšen AD, ali pa te bo napotil na psihoterapijo. Nekaj moraš narediti zase, ker tako ne boš mogla funkcionirati.
Imaš vsaj kakšen xanax za take primere?

Želim, da pozabiš na to grozoto.  :rozicodam:

malinka... panični napadi so hudič.. sem se kar dolgo bodla z njimi... do dokler se nisem zavedela, da če sama zadeve ne bom vzela v svoje roke, je nihče ne bo.  najprej sem jih sprejela, in sicer tako, da sem si rekla: dobro, smrt nekoč tako pride, kaj lahko storim:  delovno mesto je tako urejeno, da lahko v bistvu vsak dan nekdo sede na moje mesto in nadaljuje, kjer sem končala jaz.. vsa dela ki jih imam sproti delam, ne odlagam situacij na "pozneje".. stvari ne puščam v zraku,   na dokumentih, ki to potrebujejo, so rumeni listki ki označujejo posebnosti...

enako sem storila tudi doma... kratka svoje "zunanje" življenje sem uredila do te mere, da se mi zdi, da ga lahko vsako sekundo zapisustim... tudi drugače sem začela živeti.... ko čutim da se me loteva panika si rečem: pred čim strah?? poizkušam racionalno odgovoriti... 

pskratka: paniko obvladujem do te mere, da sem imela v zadnjih dvanajstih mesecih 2 panična napada... in sicer ponoči...sta me vrgla iz spanja... prej... prej vsak dan..... vsako noč....

poizkusi nekako stvar vzeti pod kontrolo....

Trenutno sem na porodniški in še polno dojim. Zato zavlačujemo z vsemi zdravili...
Mi je prišla pod roke knjiga o EFTju.
Imate kaj izkušenj s tem?

Hvala

Vse tehnike sproščanja so dobrodošle, tudi EFT. Na youtubu imaš polno oblik sproščanja, kar poišči jih.
Poizkusi tudi z melisinim in metinim čajem.
Ne razmišlaj o smrti, ko pa imaš pred sabo drobceno življenje polno upanja. To je smisel, kar držiš v rokah.
To je ta čudež življenja  :) :-*
Le poglej ga  ;D :rozicodam:

Ma meni se zdi nasvet: odmisli prav  :seznojim:
Jaz bi raje rekla, da opusti dojenje in začni s tabletami...
Iz svojih izkušenj ti povem: otrok začuti ko z materjo nekaj ni v redu !!! Samo če boš ti v redu, bo tudi otrok v redu !!! Moje je bila non stop nemirna, nervozna, kričala...zakaj - ker jaz nisem bila v redu !!! Če bi jaz še enkrat dala to skozi, bi ziher pričela s tabletami, bi mi bilo marsikaj prikrajšano...to so pač moje izkušnje, vsak se pa odloči po svoje...srečno !!!