FORUM Nebojse.si

Že dlje časa se sprašujem, kako se jo pozdravi (depresijo namreč). Skozi vaše zgodbe, ste večinoma vsi še na tabletih oz. se zdravite, nekateri leta, nekateri pa celo življenje. Se trudite 100% ali 50%. Saj je vseeno koliko, zanima me, ali lahko verjamem, da se vse skupaj da rešit in se odrešit teh nihanj, s trudom in zavzetostjo, močjo, hrabrostjo, ki jo nosim in jo nosite v sebi. Se da?
Mi kdo lahko zanesljivo lahko potrdi, da je depresijo vrgel stran s sebe? 

 :jok: ;D :) :jok: :) :) :)

Zvezdica, če se primerjam s takrat, ko sem se začela zdraviti in danes, sem prepričana da sem depresijo premagala sigurno v 90%! Vse bolj in bolj pa verjamem, da če bom vztrajala jo bom sigurno lahko čez nekaj časa vrgla stran!!!!!!!To želim in hočem.Za to se trudim 100%, vendar mi še vedno malo ponagaja, ampak če bi vsa stvar ostala na tem mestu,kot je sedaj, lahko zagotovo trdim, da sem jo premagala glede na to v kakšnem stanju sem bila pred zdravljenjem.

Moje mnenje je, da je za popolno ozdravljenje pomembnih več dejavnikov.
- kako hitro si začel z zdravljenjem
- koliko časa si vztrajal z zdravljenjem
- koliko si naredil na sebi, kako se spopadaš z težavami

- odvisno od tega kako huda je tvoja depresija
- lahko imaš le eno epizodo, drugim se ponavljajo

Zagotovila, da se depresija nikoli več ne ponovi ti ne more nihče dati.
Depresija je zelo "družabna bolezen" in se hitro prilepi še h kakšni drugi zraven.

Po mojem mnenju največjo napako delajo vsi, ki ČAKAJO, da bo bolezen minila sama od sebe.
Nekateri čakajo leta in leta, trpijo in zavozijo svoje življenje...
Mine "depresivno razpoloženje", "depresivno motnjo" pa je potrebno zdraviti.

Zvezdica, sam lahko recem da sem depresijo premagal 80%. Tistih 20% pa je anksioznost,
na katero se je depra tudi "prilepila" Je pa stanje pred 1 letom in danes 100% boljse.
Ostalo pa se podpisem pod Aslan. In vsem ki se trudijo brez zdravil in kupckajo ali ja ali ne?
Dalje boste padali v depro in ankso, daljsa bo pot ven. Tiste misli ki vam jih je "podarila" depra
boste dokaj hitro spravili v red. Misli in vzorci ki pa se vam vlecejo vec let, pa so zelo trdovratni.

imam depresijo, panične motnje, KČVB (nekaj na črevesju) ..mogoče bi še kaj našla in naučila sem se živeti s tem, boriti in depra je postala čisto majčkena :clap:
pred leti, ko so se mi pojavile težave najprej itak nisem vedela kaj mi je. Spoznanje in priznanje, da imam depresijo, mi je omogočilo sprejeti strokovno pomoč.
V začetku, ko sem bila zelo na tleh, sem se zdravila samo z AD-ji in po potrebi pomirjevala.
Ko sem se fizično pobrala sem začela intenzivno delati na sebi, saj sem spoznala da pregovor: POmagaj si SAM in BOG ti bo pomagal- 1000% drži.
Najprej sem začela z več gibanja in druženja. potem sem nadaljevala z jogo, sproščanjem in avtogenim treningom. Ko sem dovolj visoko priplezala, na stopničkah k ozdravitvi,  sem lahko začela tudi brati knjige o samopoči in duhovni rasti, saj so mi v najbolj težkih trenutkih te knjige bolj škodovale kot koristile. Sedaj imam 3 knjige, ki jih redno prebiram in to so Alkimist, Umetnost sreče (Dalajlama) in Skrivnosti
Skrb za telo mi je postala navada in sedaj najmanj enkrat tedensko grem v hribe, hodim na aerobiko, jogo , pa tudi doma redno vadim jogo. Da sem prišla do te stopnje sem rabila veliko samodicipline in še danes je to včasih problem,.. ampak ko spoznaš kakšne koristi od tega vlečeš potem je lažje

In seveda začela sem spreminjati vzorce svojega razmišljanja in obnašanja. Iščem srečo in lepoto v malih stvareh. privoščim si počitek, ki si ga prej nisem, dopuščam si napake in od sebe ne zahtevam nemogočih in totalno prefektnih stvari. in ne poskušam spremeniti ljudi okoli sebe, kajti vem da je to nemogoče in da lahko spremenim le pogled na njihova dejanja.

še vedno me kdaj prime tesnoba, še vedno me je kdaj strah.. pa saj mi to pripada. konec koncev sem samo človek
ampak po letu in pol zdravljenja si upam trditi, da sem boljši človek in da živim bolj kvalitetno kot pred zdravljenjem.
Ali sem ozdravela? Ne vem, in me ne zanima- glavno mi je da sem zadovoljna sama s seboj in življenjem, in da je črnih dnevov čedalje manj,
Ali bom celo življenje jemala tablete? Ne vem in se s tem ne obremenjujem. Ob vsej kemiji ki jo pojem s hrano, ob vsem onesnaženem zraku ki ga vsakodnevno vdihnem v svoja pljuča mi ena tableta na dan res ne more narediti veliko dodatne škode.
In za konec, samo majhen nasvet tistim, ki ste na začetku poti navzgor: Zaupaj Vase in imej se rad. kakor se mi je pred leti to zdela obrabljena in neumna fraza, tako sedaj spoznavam da je temelj za ozdravitev sprejeti samega sebe in se imeti rad

Uf.. sem se razpisala

Copy/paste Lost. Zaradi GA sem fasala depro in tudi jaz sem se otepala zdravil....o budala. Sedaj ni več niti sledu od depre...ankse pa približno 10-15 %, a se trudim menjat vzorce razmišljanja. To pa je bolj Sizifovo delo in veliko logike je treba uporabiti, da ne reagiraš trapasto.

P.S. Na žalost se mi še zgodi, pa malo zatežim koklji in Lostu.  :-[ :-[ :-[ Sorry lubčka moja. Saj vesta, da vsa imam rada.

Pupika se podpišem pod tvoj celoten prispevek  :oki: :pomezik:

Pupika  super.
Ja js sm na svoji poti in tud delam na sebi, skrbim za svoje telo, že od nekdaj sem "športnica" po duši- rekreacija, rolanje, tek, kolesarjenje, hoja na manjše hribce, pa aerobika je bla pozimi pa tko..

Zdravila pa res pomagajo umirit misli, prej tega resnično nisem sprejela, nisme niti hotela vedeti kaj so zdravila, niti slišati o njih..ko sem si končno priznala da imam mal depresije, sem se pa odločla za "pomoč" pri zdravniku in sama pri sebi sem se zaklela, da ne bom nič več "samevala" med 4 stenami kot kak pozabljen kužek.

Zdej se spravim med ljudi, na sprehod pa če tud se mi včasih ne da,zaradi lastnih misli v katere sem ukalupljena.. kaj pa če.. kako pa bo.. to ni zame.. ipd..
Na koncu pa ugotovim da je blo fuuuuul fletno da sem šla.

V glavnem ja Pupika  :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :oki:

Lep pozdrav vsem.

Jaz sem imel depresijo, ki pa smatram, da je bila le namiščjena ali pa blažja oblika.
V bistvu ne vem, ker nisem nikoli šel zaradi tega k zdravniku.

V končni fazi niti ni važno, ker več nimam teh simptomov.

Nimam pojma samo vem, da sem se pred začetkom zdravljanja počutil dost obupano, zdaj pa precej bolje, čeprav sem nehal jemati tablete, stanje se je izboljšalo.

Zvezdica, poglej vendarle sebe - krasen primer si, kako lahko človek napreduje! v kratkem času si naredila ogromno in če s tem tempom nadaljuješ  :clap: sledi več kot očitno zmaga na celi fronti  :clap: ; je pa seveda za vse potreben čas. Pogumno in korajžno naprej..če se slučajno kje zaustavi pa smo tu, da te spodbujamo dalje  :-* :rozicodam:

POZDRAVLJENI


ZDRAVILA SEM SE ENO  LETO ZA DEPRO IN ANKSIOZNOSTJO.( Z ZDRAVILI CIPRALEX IN PAROXAT) HODILA NA PSIHO TERAPIJE. SEDAJ BO DVE LETI , OD KAR NE JEMLJEM NOBENIH TABLET.
POČUTIM SE ZELO DOBRO IN UPAM, DA SE TO VEČ NE BO PONOVILO. TO ŽELIM VSEM VAM.


L.P. KATARINA

Zvezdica, hčerkica  :-* kako kaj? predvidevam, da si do sedaj ugotovila, da si na dobri poti popolne ozdravitve  :clap:

objem  :-* :-* :-*
 :rozicodam:

Poznam mnogo ljudi, ki so prehodili pot, in se rešili depresije. Moraš se zavedat, da depresija bržkone zadane večini ljudi v življenju.

......depresivno razpoloženje občuti seveda vsak človek, depresivna motnja pa je bolezen, ki ne prizadane vsakega in to dvoje je potrebno ločiti, razpoloženje, ki ni bolezen in motnjo, ki je bolezen.

 :oki:

Imela sem depresijo, ostajajo še določene "vedenjske motnje" - v bistvu niso tko hudo motnje, ampak bolj posledice določenih situacij v preteklosti.

Ampak vseeno lahko rečem: Premagala sem depresijo! :oki:

sončnica  :clap: :clap: :clap:

...ne da bi vedel. :(

bravo, bravo, bravo   :wav:

vsaka čast  :oki:

Isto pri meni :wav:

kaj lahko specificirate te "vedenjske motnje"??

http://www.pb-begunje.si/Osnova/stran.php?tid=255

Urnebes: http://www.pandemonij.net/F60F69.html
Vedenjske motnje so naceloma neki nezeljeni vedenjski vzorci (ni nujno da nezeljeni s strani druzbe, ampak nezeljeni določenemu posamezniku, ker mu onemogoca normalno bivanje s soljudmi) - recimo banalno - posesivnost, agresija... ki nimajo nekega vzroka - zaradi katerega bi se lahko agresija opravicevala...

V glavnem, vec je napisanga na zgornjem linku.

LP, soncnica

tu je opisano, kako se začnejo te motnje razvijat v otroškem in mladostniškem obdobju, kakšne so in kako ukrepati
http://otroci.tuditi.delo.si/2006/04/10/kadar-so-motnje-vedenja-hujse/

Pa še tole sem hotel povedat, ljudje smo si različni, nekateri so veseli in govorijo samo pozitivne stvari, nekateri pa na žalost samo negativne in, če si depresiven, negativne ljudi ni dobro imeti poleg.

  se popolnoma strinjam z matejem! tako kot pravijo da je smeh nalezljiv je tudi slaba volja nalezljiva.

Ampak, če si žalosten nujno poglej tale video.
http://www.youtube.com/watch?v=NzQUtElQXX0
 :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

No, to nikoli ni najbolj prijetno ali koristno, je kot da bi ti kdo pil kri (vsi smo bili že najbrž na obeh straneh "slamice", predpostavljam). Od tega, koliko krvi imaš na zalogi, je odvisno koliko preneseš preden omagaš, koristno ali prijetno pa ni nikoli.

No ja, resnici na ljubo so tudi pozitivneži včasih lahko pravi energijski vampirji, še posebej, če človeku ni ravno do smeha...

ojej, narežala do solz....
ta bejbek prekaša v smehu še nino osenar :sesmejem: :sesmejem:

Po dobrih treh tednih prostosti, se gremo igrico "Ponovi vajo s Cymbalto 60mg".

se je kdo zdravil s tabletami xanax? kakšne izkušnje?

Xanax je pomirjevalo in ne AD in deluje povsem drugace. Z kaksne tezave in po
priprocilu koga, zdravnika, psihiatra ?

ja, osebni zdravnik, sem potrebovala nekaj, da se zberem, da uredim misli, oz preprečim, da se mi pojavljajo "vsiljive" misli...kot temu jaz rečem.. :o

Tega sem se bal, samo to je praksa da vecina osebnih zdravnikov predpise pomirjeval in basta.
Potem pa ko prides cez nekaj mesecev nazaj in reces da ti ne delujejo vec, pa ti rece da vecja
doza je pa ze nevarna in da lahko postanes odvisen  ??? ja kdo mi jih je pa predpisal ?
Ja pomirjevala to res preprecijo.... Mogoce ce anksa ni tako moteca in jo ima clvoek pod kontrolo
brez ADjev , sem ter tja kaksen xanax in seveda psihoterapija, mislim da je tudi to resitev.
SAmo ko pa obstanes...ne gre ne naprej ne nezaj...potem so edina resitev ADji in redna psihoterapija.

po enem letu borbe lahko rečem, da sem kar v redu. imam krize, ampak te krize so kratkotrajne in če sem pred enim letom in pol dneve preživljala z bolečinami in slabim počutjem je sedaj takih dni za vzorec.
JUPI  :wav:
razmišljam pa o nečem drugem. na žalost še nobenega nisem spoznala, ki bi kakšno leto jemal AD in sedaj že par let imel mir pred depro, ankso in tableti
ma nisem pesimist po naravi, ampak zadnje čase čedalje manj verjamem da se AD-jev ne navadiš. vsi razalagajo, kako močni so odtegnitveni simptomi. in skoraj vsi se potem javijo, da se jim čez čas ponovi depra v še hujši obliki in so spet na AD-jih.
ne vem..v bistvu če od tablet ne postaneš odvisen, zakaj potem odtegnitveni simptomi?
razmišljanje.. malo manj optimistično.. in niti ne vem , če v pravo smer

To vprašanje sem tudi jaz hotela že postavit, pa nisem imela poguma.
Tudi jaz v tej smeri razmišljam pupika. Če sem se mučila mesec dni, da sem se rešila Paroxata...kako naj potem rečem, da se ne navadiš. In vse ostalo... :(

Jaz nisem imela (razen parkrat kot neke mišične krče) nobenih odtegnitvenih sindromov ali kaj podobnega. Sedaj je točno 3 mesece odkar sem nehala pit AD-je - prostovoljno, niti v dogovoru z zdravnikom.
Sem imela par (res) črnih, žalostnih trenutkov (dni). Naučila sem se, da imajo tudi "zdravi" žalostne dneve. A to še ne pomeni, da si depresiven. Razpoloženje nam seveda niha, a je trend gibanja krivulje počutja še vedno pozitiven.
Predvsem sem se pa naučila, da ne premlevam dosti o tem, kako se počutim in zakaj sem dol. Ampak se raje osredotočim na dejstvo, da je jutri nov dan in mi bo gotovo bolje. In da izkoristim dan (tudi žalosten) za to, da naredim kaj dobrega, pozitivnega. Zavedati se je treba tudi tega, da mi (depresivni) nimamo ponavadi neke posebne motivacije. Zato je treba NAJPREJ začeti delovati, migati, ustvarjati...šele potem dobimo zagon, voljo.

O takih stvareh ne razmišljam, saj se silim, da imam samo pozitivno naravnane misli. Zato o prihodnosti premišljujem samo v lepih barvah. Vzela sem v zakup, da se mi lahko stanje poslabša in bom morala zopet jemati zdravila. Vem pa, da se zaradi tega DANES ne bom obremenjevala in o tem razmišljala. To ni predmet današnjega trenutka! Naučila sem se živeti sedaj in tukaj. Za vnaprej si ne delam preveč planov, poskušam raje kar največ iztržit iz današnjega dne.
Na srečo so minili časi, ko sem o vsaki zadevi razpredala in jo secirala v nedogled. Premalo časa živimo, da bi si smeli dovoliti, da nam take, ponavadi brezplodne zadeve, grenijo dan.
Zato, Pupika (in ostali), Carpe Diem in uživaj...

Mina, ti si res faca :oki:
sama sem sicer precej spremenila svoj način razmišljanja, in sem tudi prenehala z analiziranjem vsake stvari, ki se mi dogodi, oz. še slabše, ki bi se mi lahko dogodila. poskušam živeti DANES in tukaj.
samo včasih še vseeno pride kakšen črviček v moje sive celice in mi povzroči negativne misli. čeprav tole razmišljanje okoli AD-jev je bolj  posledica tega, da razmišljam, da bi jih opustila. sva tudi že z zdravnico o tem govorili, da je eno leto kemije kar dovolj.
pa ne vem, ali se sploh splača iti skozi fazo odtegnitvenih simptomov, ali se bolj splača sprijaznit se z eno tabletko na dan

Črvičke znamo zatreti. In jih moramo takoj, v začetni fazi....

To isto sem jaz parkrat vprašala dr.D. Pa mi je vsakokrat odgovorila, da že sama najbolj vem, oziroma, da če mislim, da ne bom zmogla, naj jih pijem še naprej. Po dveh meecih premlevanja, je dozorela odločitev v meni in sem nehala. Če bi mi predlagala zdravnica, bi me verjetno bolj "grizlo", če delam prav. Ker je bila odločitev samo moja, vem, da sem se odločila pravilno in da bom zmogla. Če pa ne....me AD-ji še vedno čakajo...v lekarni...
Ti sama se odloči, kot najbolj sama veš in čutiš. Ne pusti se vplivat od nikogar. Premelješ lahko za in proti - odloči se po svojem! Srečno.

mina, kapo dol  :clap: :clap: :clap:

hvala bogu da se pobiram, zgleda da res čas dela svoje-nisem obupala, to mi daje nove moči...in pa načrti za prihodnost...včasih treba odpreti oči-ne pravijo zaman-najbolj  slep je tisti, ki noče spregledat!
pozdrav

Viktorija vidiš to je važno, da nisi obupala. Bravo!  :clap: :clap: :clap:

ja dečko, res je, saj se bomo pobrali in to vsi-verjamem v to!!

Trenutno sem v tako kruti fazi žalosti (poudarjam žalosti!) - z razlogom. Vendar si upam trditi, da nisem depresivna.
Ne jemljem zdravil, ne pomirjeval, niti AD-jev. In občutek, da vem, da bo tudi to (kmalu) minilo, me navdaja z optimizmom.
Časi, ko sem bila depresivna so za menoj. Upam in želim, seveda. Predvsem pa delam na tem...In gledam krivuljo počutja, ki teži navzgor.
Želim vam, da tudi vi vidite, kar vidim jaz...svetlo prihodnost...

Mina ma ti si en naš sonček!  :-* :-* :-*

Saj ta žalost bo tudi minila pa bo vse dobro, res prav z veseljem te spremljam kako pozitivno gledaš na ta svet.  :oki:

Alexx hvala za odgovor, imaš prav moram delati na samozavesti,ker je nimam.Celo moje življenje je ena sama igra in pretvarjanje in to je velik problem.Hrepenim po nekem mirnem,normalnem življenju,ki ga nikoli nisem imel oz. zdaj ko imam depro živim,kot upokojenec pa mi ubistvu,kar paše,manjke mi samo sonce.Saj nisem kakšen manijak na lepotne operacije.To kar se je meni zgodilo pa je naivnost in sem zelo jezen sam nase..Prvič sem bil tudi v kozmetičnem salonu,tako da sem tej kozmetičarki hitro verjel in so se potem po posegu,vrnile vse travme iz pubertete.Z psihoterapijo imam pa že,kar nekaj izkušenj že ko sem se zdravil.Res pa je da z antidepresivi nimam izkušenj.Na drogi v bistvu človek odrine probleme v podzavest,ko pa z drogo prenehaš pa se ti vsi kompleksi in problemi,ki jih nisi razrešil vrnejo,kot bumerang.Tudi z psihiatri na polikliniki imam izkušnje,saj ne da niso ok. samo v glavnem ti predpišejo tablete in to je to.Jaz rabim bolj močno psihoterapijo,kjer se res poglobiš vase.Koža na obrazu pa je moja občutljiva točka,ahilova peta že od nekdaj.Ja psiha je čudna zadeva.Glede kozmetičarke pa lahko povem,da še zmeraj nevem,kaj je hotla ona na meni pomlajevati razen ,da je hotela denar,oziroma,da služi,ker v prvi vrsti je njej najbolj pomenbno ,da čimveč zasluži a ne.Moj namen ni bil estetska operacija in zato,ker na to nisem bil pripravljen se mi je zgodilo, to kar se mi je zgodilo.Mislil sem,da bom dovolj močen in mi bo ratalo brez tablet,samo vidim,da rabim tablete,ker sem non stop živčen.Sem pa nov na temu forumu,zato kar bruha iz mene ven,ampak je dober filing. :)

Nič hudega če si nov. Saj tu si itak pomagamo ne glede na staž. Ne vem kako poglobljeno psihoterapijo misliš, a morda ti bo ta prispevek naše koklje pomagal. Sama pa nimem izkušenj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,477.0.html
Dr. Ilinova tudi odgovarja tudi na forumu. Morda bi ji zastavil kako vprašanje ki bi ti pomagalo: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=0&Itemid=51