FORUM Nebojse.si

Živjo. Sm se odloču neki napisat... mogoče bo pa kšn dobr nasvet.

Ubistvu se gre za nek dogodek, ki naj bi bil travmatičen, ampak konc koncev se je dobr iztekl, tako da bi rad nanga zdaj pozabu. Problem je, da mi psihoterapevt - to predvidevam, ker se ni odzval ma mojo izjavo glede tega dogodka in me o tem ni vprašal - ne verjame (psihiatru pač nism povedu, ker nikoli nisva šla v podrobnosti oziroma preteklost). Posledično sem mu nekatere ostale omembe vredne dogodke zamolčal. Kar me je najbolj prizadelo pri tem dogodku je, da (takrat, ko se je to zgodilo) ni bil noben na moji strani - s tem ne mislim, da nisem imel podpore, ampak, da so te ljudje verjeli lažem neke druge osebe in se postavili na njeno stran (sorodniki, prijatelji, učitelji, uradne osebe, zdravniki/psihiatri). Posledično sem razvil neko "jaz proti svetu" oziroma "ne zaupaj nikomur" mentaliteto, ki me pač ovira v mnogih pogledih.

Tud v zdravstveni kartoteki mi pišejo določene stvari (poleg depresije in socialne fobije), ki me pač prikažejo kot problematičnega. To je zdaj sicer preteklost, počasi se pobiram; vseeno me je prizadela reakcija neke zdravnice, ki je pred kratkim prebrala moj karton.
Ko sem bil spet pri njej je bla že malo nespoštljiva. Pol je pa ta "jaz proti svetu" oziroma "vsi so sovražniki" mentaliteta (kot že mnogokrat) prerasla v jezo, obup in jok istočasno. Obup in jok zaradi moje nemoči, da bi (takrat in sedaj) kaj spremenil ter jeza, maščevalnost, agresivne misli proti tistim, ki so se mi zamerili.
Psihoterapevt je sicer rekel, da je normalno, da sm jezn, ampak itak ne ve cele zgodbe.

Ma ne vem... mam potrebo, da bi vsaj nekdo slišal VSE in sočustvoval z mano. Drugače pa znanci pač ne vedo skoraj nič o tem in tudi ne morem tazga bremena naložiti drugemu. Ena znanka mi govori, da se ful dobr razumeva, ampak, da nikoli nič ne povem, da sm skrivnosten... ne zaupam ji. Pa tud trudim se bit prijazen, kar je opazila... in zdaj težko povem, da fantaziram o maščevanju, da znam bit krut.
Ne vem... sem napredoval v teh zadnjih parih letih, ampak še zmeraj imam resne probleme.
Težko bom našel zaposlitev, če ne bom rešil teh stvari... ok dost za danes.

LP

Pa misliš, da psihoterapevt ni prava oseba, ki bi morala slišati, verjeti in sočustvovati s tabo? Ni nujno, da ti prvič ni verjel, lahko je bilo čisto nekaj drugega.

Self pity much?

Zdej bom sebi nasvet napisala :P (mam podobne težave)

Nisi tok pomemben, da bi se drugi ljudje obremenjevali s tabo, bili "proti tebi". Če imaš občutke manjvrednosti, nesamozavesti..je težava v tebi. Če bi bil zadovoljen sam s sabo, se ne bi nič obremenjeval z mnenjem ostalih.

Vse kar lahko narediš je, da poskušaš biti dober do sebe, do drugih, postavljaj si cilje in jih dosegaj. S tem se zviša tudi samozavest.

Ampak je pa tudi res, da smo tukaj psihični bolniki, ki ponavadi egoistično mislimo samo na svoje težave in s tem velikokrat škodimo drugim. Npr.: mami me je po tem vikendu "nadrla", zakaj sem ves čas tako zamorjena. Rekla je, da me ne morejo gledat, ko cel vikend hodim okrog z groznim izrazom na obrazu in da naj se potrudim bit boljše volje...da naj se že enkrat začnem trudit in ko se bom trudila, se bom boljš počutla. Pa zakaj mi tablete ne delajo itd. Jaz se pa že tako ali tako z razlogom slabo počutim, nimam zanalaš zamorjenega izraza, ker bi mi blo to v veselje.
Hočem povedat, da do neke mere smo problematični, da ponavadi ne vplivamo pozitivno na okolje, saj še zase velikrat nismo sposobni poskrbet.
In pa še to, da se mogoče nikoli ne boš mogel znebiti misli o maščevanju in pa jeze na cel svet. In to te naredi čudnega, negativnega, pač takega, ki se mu je najbolje izognit. Lahko se celo življenje sprašuješ, kako se tega znebit in čakaš da bo bolje, lahko pa sprejmeš kot del sebe (mogoče ne boš nikoli drugačen). In če sprejmeš kot del sebe, sprejmeš kot svojo hibo in se naučiš živeti s to oviranostjo (kot se naučijo tisti, ki jim amputirajo nogo živeti s protezo).

Najbrž mal ostro mnenje, kot že napisano na začetku, sem pisala bolj sebi..

Nasvet ne pomaga nič v moji situaciji. Ljudje se niso obremenjevali z mano. Obsojali so me zaradi stvari, ki jih nisem naredu. Kako naj imam potem dobro mnenje o sebi, če ga 25 let noben ni imel. Ma ja smilm se samemu seb, to je to...  :clap:

Ja za začetek. Vseeno bi rad čustveno podporo... ne vem ni dovolj.

Jah, dejstvo je, da če še tok krivimo okolje, travme iz otroštva in nasploh vse drugo kot sebe, nismo več 3-letni otroci brez možnosti odločanja. Zdej smo odgovorni sami zase. Z možnostmi odločanja pa pride zelooooo veliko različnih rešitev. Ampak ja, najlažje se je usest pred komp ali kamorkol že in pisat/govorit, da je vse bed. Pa istočasno nič nardit. Al pa delat in delat, pa nič ne pomaga... Ne vem, včasih se mi zdi, da ne morem nič več narest, pa je še vedno narobe in ni upanja zame. Ampak zihr grem lahko še na kakšen tečaj več, preberem še kakšno psihološko knjigo, povabim koga kam, pomagam drugim, sem bolj prijazna...

MP2011 :rozicodam:

Nisem cisto razumela tvoje objave, no, vsaj tistega dela o fantazijah o mascevanju ne ... A je to pri tebi tudi del tezave ali ne? Si pa morem mislit, kako grozno se moras pocutit, ko ti nihce ne verjame ... Tudi mene to spravlja v obup, to in ignoranca ... A si kdaj poskusil pisat dnevnik? Ce nikomur ne zaupas pa zelis ven spravit te stvari, bi jih mogoce kam zapisal (potem pa zazgal) .. Samo predlog  :-[
dr.hauska se strinjam s tabo ampak vcasih moramo pa tudi pojamrat, marsikdo od nas ima kaksne travme iz otrostva, ki so povezane s starsi (pa se mogoce niti niso zavedali, da delajo kaj narobe), pa nam je jasno, da niso mislili nic slabega ampak ce smo jezni, je to treba dat ven. Enako je z jamranjem ... Pa tisti, ki jamra nam nic ne skodi, kvecjemu sam sebi.
Vcasih se nam vse podre in zelimo slisat samo kaksno toplo besedo, samo nekoga, ki nas poslusa ...
 

Se strinjam želvica. Itak da rabmo kdaj pojamrat. Ampak jaz sem zaradi zadnjih par tednov jamranja in samopomilovanja trenutno na točki, ko se mi vse zdi grozno in nerešljivo. Sem napisala, da sem bolj sebi svetovala. :)

Upam, da MP2011 ne zameri in bo dobil potrebne tople besede...

Točno tako dr. Hauska, tudi jaz imam pri tem v mislih predvsem sebe. Lepo povedano  :clap:

Zdi se mi dokaj zdravo, da se želiš nekomu zaupati in čutiti razumevanje. Drugo pa je, če mislimo, da bodo drugi rešili naše težave. Nekatere terapije poudarjajo pomen sočutnega poslušanja sočloveka (ne mislim terapevta), brez dajanja nasvetov, kritike, ocene... 

Kva pa si prčakvala, če smo pa v podforumu Depresija.  ;D
Lej rajš se cmeram prek neta, k pa v živo.  :sesmejem:

Jah niti ne, ker se tistih ljudi pač izogibam. Sj pravm, da bi pozabu na zadevo, če mi neb v zdravstvenem kartonu pisal neki, kar ni res...

Ah kje. 100% se zavedam svoje odgovornosti. Zato pa je stvar tako grozna...

No če je bil namen samo cmeranje, je na forumu res dovolj uporabnikov, ki talajo rožce. Tako da ja, si na pravem kraju :) Vsi to kdaj rabmo. In moje malo ostrejše mnenje mislim da tudi ne škodi :)

Pa zdravstveni karton je res najmanjša stvar. To vidi samo zdravnik, ki ne sme povedat naprej. Ne si s tem samemu sebi težit no.. ;) Who cares, če piše neki narobe.

Pa lahko gledaš tudi iz tega kota, da če je 100 % odvisno od tebe, te noben ne more nategnit, če mu ti tega ne dovoliš. Tko da to v bistvu ni grozna ampak je kul stvar :)

perfektcionist si kakor tudi mi vsi, in vsi smo na nek nacin umetniki in nadpovprecno inteligentni ampak cena tega je psiha v k...u, bodi ponosen nase da si poseben :wav:

Ni nujno, da si nadpovprečno inteligenten če si perfekcionist :D

Sem pa opazila, da tisti, ki so res zelo nadpovprečno inteligentni, nimajo depresije.

študije ravno nasprotno dokazujejo in morem recti da sem sama tudi to ugotovila da so nadpovprecno intelegentni bolj podvrzeni depresiji ker se poglobijo v okolje in situacije

V povprečju je to res. To pa pomeni, da ne velja za vse depresivce, da so nadpovprečno inteligentni. Mogoče jih je 13 od 20ih napovprečno inteligentnih..ne pa 20 od 20ih.

Pa sej ni tok pomembno actually.. :)

SSKJ:
 inteligénten  -tna -o prid., inteligéntnejši (ẹ̑) nadarjen za umske dejavnosti: inteligenten človek; v vsaki situaciji se znajde, je zelo inteligenten; nadpovprečno inteligenten dijak; njegova mati je naravno inteligentna / kot inteligentno bitje se mora zavedati nesmiselnosti tega dejanja / v razredu je nekaj zelo inteligentnih učencev bistroumnih, bistrih / psi te pasme so zelo inteligentni ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 // ki vsebuje, izraža inteligenco: lep in inteligenten obraz / zastavljati zahtevna, inteligentna vprašanja inteligéntno prisl.: inteligentno govoriti, odgovarjati, ravnati ♪

Po tej definiciji res ne dvomim, da je več kot pol foruma nadpovprečno inteligentnih.

Kako oceniš, da je nekdo zelo nadpovprečno inteligenten? Meni je en kolega, ko je bil v dokaj omamljenem stanju, povedal njegov IQ, 144. Nima depresije, zlati maturant, je izjemno vešč v socialnih interakcijah, kolerik.

MP2011, kaj se ti je zgodilo? kaaj si ti zagrešil v tej zveezi in kje so krivdo preložili nate? nihče ti ne bo mogel pomagati, če mu ne boš zaupal, kaj se je zgodilo, da bi človek sploh razumel, kaaj se ti dogaja.

Glede spovedi: zadeva je očiščujoča. če imaš spovednika na mestu, te ne bo bosojal ali ti govoril kake neumnosti, ker eni žal tudi to znajo. takrat skušaš razbrati zase kaj med vrsticami in si misliš, Kristus, kako si omejen. ampak odveza od greha poteka kot zakrament po vsakem duhovniku, ker je za to tudi posvečen, ne glede na to, da kdo kdaj nima tri čiste v glavi. in lahko je očiščujoče. Bog te vzame v zaščito, skozi trpljenje se prenoviš.

tole "agenst the world" mi je znano. sama tega nisem počela, ampak sem bila deležna obsodbe za nekaj kar nisem storila: nekdo mi je rekel, da kakšne so ene punce in češ da jaz sem gotovo tudi ena takšnih. nisem bila in nisem. zelo sem dala na mnenje tega človeka in napravil mi je za par leet nepopravljivo škodo, dokler nisem v svojem trpljenju in obžalovanju  tako zrasla, da sem zbrala pogum in temu človeku tudi povedala,, da je to naredil, da jaz nisem takšna in da vem, da sem v redu oseba. za to sem rabila nekaj let.


in kaj tebe zdaj tare?

lahko se pomeniva na privat, če žeeliš, ker neki bleknit, pa nič povedat, saj ti nihče ne bo mogel svetovati. in brez skrbi, jaz ne produciram maščevalnosti v svojem srcu, ker upam, da sem s čim takim že opravila. se pa znam razjezit in skregat, pa potem tudi pomirit te "hude duhove" - svoje in tuje.


maja

MP2011, samo še to: vedi, da je ta čaas idealen, da lahko postaneš to, kar želiš biti in to, kar v resnici si in svoje obrambne mehanizme spremeniš v kake druge manj destruktivne odzive na to, kar se dogaja. mislim, da vem, za kaj gre. dobil si diagnozo (fiktivni predal) osebnostne borderline motnje ali kaj takega in rekli so ti, da nimaš emptije, da je nisi sposoben in samo manipuliraš in rabiš okvirje in meje, v katerih lahko deluješ. češ da empatija pri tebi ne pali, ker je nimaš. kakšna debela laž. in potem ti rečejo še, da se ne moreš spremeniti.


vse to je ena velika laž in za marsikoga, ki ni pripravljen delat na sebi slab izgovor za to, da mu ni treba.

ampak lahko. moraš pravzaprav. če hočeš živeti bolje in ustvarjati takšne odnose, kot si želiš. začnni govoriti resnico, poišči sebe v svoji notranjosti, izjokaj svoje rane in prizadetosti, potem paa se začni graditi na novo, da boš na koncu stopil lahko pred vsakega človeka in mu pokazal kdo sploh v resnici si.


veš, tanja lamovec nas je vse, ki smo jo brali s svojo potezo - samomorom hudo oškodovala in prizadela, njen uvod v knjigi: KAKO MISLITI DRUGAČNOST, kjer govori o tem, kako se preobraziš in ugotoviš kdo sploh si, pa je fenomenalen. jaz sem vedno rekla, da so veliko več kot vse te diagnoze. hecno, psihiatri tako dolgo študirajo, se imajo za vrh inteligence, pa nas v resnici sploh ne vidijo, kdo mi smo v resnici. dobro vsaj to, da naas znajo v tem smislu zdravit, da za posamezno duševno krizo poiščejo pravo zdravilo, ampak to ni še nič. ogromno moramo narediti sami.


tudi mene je strah, strah, da bom izvedela preveč, da bo to bolelo, ampak če sta dva normalna človeka, ki sta si blizu in se razumeta, se lahko dogovorita za primerne okvirje okoliščin v katerih sta se znašla. in bojevniki luči niso egoisti in destruktivci, ampak se primerno ozirajo tudi na svojo okolico in ljudi okrog sebe.


prosim za začetek: nehaj se obsojati. nobena jed se ne poje tako vroča, kot se skuha, daj času čas in uči se novega primernejšega ravnanja. psihiatrom pa zapri gofljo o osebnosttnih motnjah in ne skrbi, če boš ravnal drugače, si dovolil čutiti in biti emmpatičen, ti bodo brez težav našli novo diagnozo. malo za šalo. življenje  in ljudje smo veliko več kot fiktivno zamišljene diagnoze, ok? ampak s tem nisem rekla, da je pa s tvojim načinom vse kul, delaj na sebi, da to navado železno srajco slečeš in si oblečeš kaj bolj primernega. tu te pa čaka garanje in ja če greš  kspovedi, boš dobil odvezo in pokoro - neki boš moral narest, npr. kaj zmolit ipd. popravit, kar se da predvsem pa začeti na novo in Bog bo s teboj. Jezus sam je rekel: komur grehe odpustite so jim odpuščeni, komur jih zadržite so jim zadržani. to je rekel apostolom naslednjikom cerkve, torej gre za zakrament, ki ga je zapustil Jezus sam s svojimi besedami zato je to svetost cerkve, ne glede na to, kateri bizkecc ti bo kaj rekel v spovednici, ker je njegov domet tak kot je. vsekakor upam, da boš naletel na kvalitetnegaa duhovnika. meni je blo najhuje, ko me je en spraševal o čistem življenju (sex pa to) pa čistodt pred zakonom, pa potem rečem, da z mojim bodočim možem pa sva že bla valda sexualno aktivna in tip meen začne predavat o posilstvih in kaj on vse v spovednicah posluša in res je izpadlo tko, kot da vsi razen tissti, ki se držijo čistosti pred poroko, eden drugega posiljujemo itd. hallo! to je bil pater ambrož. pri frančiškanih. ne it k njemu. men ni bil kul.


drugače pa jaz ta koncept čistosti danes razumem in glede na svoje težke izkušnje in preizkušnje, ki sem jih morala dat sama čez lahko celo rečem, da je namenjen zaščiti in da ni slab koncept, če ga le zmoreš/ta.


maja

Hvala za komentarja. Ma sej ta tema je bla tista "spoved", ki sem jo želel. Od zdej naprej se bom trudu čim manj razmišljat o preteklosti, čeprav je težko... sj mi gre definitivno na bolš, ampak se mi včasih ne zdi dovolj.

vse bo še o.k. nihče ti ne more garantirati, da te ne bo še kdo kdaj razočaral. lahko paa poskrbiš, da do tega izpostaviš sam en konstruktiven odnos zate, da ne jemlješ tega kar nekdo reče ali naredi nase, ampak gledaš na to tako, da veš, da so ljudje pač omejeni eni. vidijo kot pač vidijo, ampak to je samo njihova precepcija, ne tvoja. ne rabiš zaradi njih trpet. važno je, da sam ravnaš v odnosih v skladu s svojo vestjo in da se odločiš vedno znova za tako ravnanje. to je največ. dvignit glavo in it samozavestno dalje. pa vedi, da resnično razumeš in poznaš svojo resnico samo ti sam in Bog. ljudje še prepogosto obsojajo druge. če bi se jaz sekirala, kaj bo kdo rekel o meni bi se lahko že prežrla in to povsem brez potrebe. enkrat mi je kurski napisal, da vrednotenje ne odvisi le od dejanske vrednosti, ampak je produkt dejanske vrednosti in spoznavnosti cenilca. in resnično pomembno je samo to, da si iskren do sebe in drugih in tisti, ki bo tvoj prijatelj te bo vprašaj po tvoji resnici ne glede na to, kaj menijo drugi.


drži se.

maja

še to: o spovedi, da malo povem, kako jo vidim.

MP2011 ti si se "spovedal" nam, oziroma malo potožil, nič konkretno povedal, za kaj gre, in dobil nekaj podpore v besedah.

Pri spovedi, ki je kot sem rekla zakrament, pa poveš celo zgodbo. Bog te preko duhovnika odveže tvojih grehov in jaz grem k spovedi tudi po Božjo mislost in pomoč, da bi mi pomagal, da bi od zdaj dalje ravnala drugače in predvsem, da me ne bi nikdar zapustil, da On ostane v mojem življenju, ker se jaz povezujem z Njim.

nekaj zanimivih stavkov je v katoliški veri. eden teh je:
"Božja pomoč ostani vedno pri nas!"
Drugi pa je:
"Svojih poti mi daj spoznati, svojh steza me uči, ker si ti Bog moje rešitve, vate upam ves dan."

Tisto, kar po mojem mnenju zdravi in deluje zdravilno na nas ljudi, ne glede na to, kaj smo doživeli in kako nas je to ranilo in preoblikovalo, ali celo omejilo, je nova pozitivna krepilna izkušnja, ki nam pokaže, da se da ravnati drugače. s tem ne podcenjujem tega, da je telesne simptome duševnih motenj potrebno zazdraviti, lahko tudi z zdravili, sem pa prepričana, da obstajajo razlogi, da do teh in teh težav v duševnem zdravju tudi pride (v nas je dispozicija lahko, vendsr so ključni pretirani vali obremenitev, da se to zgodi.


drugače pa tole ful pomaga (povem iz lastne izkušnje):
http://www.kurescek.org/

      Molitvene prošnje    Družine Marijinega in Jezusovega Srca       031 85 44 46


maja

"To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa." (3) 10.2.1990

Lahko Ga povabiš v svojo družbo, da ti pomaga:


http://www.youtube.com/watch?v=0xwzItqYmII&list=RDoni0tO_HN30#t=37

jaz sem ga in ga bom in ne bom nehala to delat. over and over again


maja

pa še tole, potem pa neham:


http://www.youtube.com/watch?v=DbviXG_56ss

Si uredu, si nice...samo znaš se včasih človeku obesit za besedo in zamorit sceno.  ;D Verjetno se prepoznaš v tujem stavku in se počutiš, ko da ti nekdo nekaj hoče...in takoj zavzameš ravno to stališče, ki si ga sam za sebe že rekel da ga imaš. Ti proti ostalim.

Spremenit se da, jaz sem bila zelo, zelo agresiven človek. Toliko, da bi se brez problema stepla z moškim na ulici, mu jezikala nazaj, provocirala druge, zelo sem bila cinična in sarkastična...itd. Spomnim se da mi je en rekel, da sem kot zmaj.  :sesmejem: :sesmejem: V fundamentu sem bila pa čisto nesrečen in zagrenjen človek, predvsem pa jezen. Sem tudi maščevalna oseba kot ti, iskreno, včasih sem fantazirala da bi določene ljudi hudo prebutala, ker so me prizadeli. Ampak...to vse uničuje tebe. Sovraštvo in jeza sta strup, katerega ti spiješ in pričakuješ da bo tvoj sovražnik umrl. Ne bo. Treba se je losat tega, predvsem pa oprostiti. Ne zato ker si ta nekdo to zasluži, ampak zaradi tebe samega.

Pa tudi zaprta sem bila zelo. Tako kot ti. Vse me je morilo, samo o sebi nisem mogla govoriti. Bil je pač nek zid in nobenega nisem spustila blizu. Mislim da je bila Želva z foruma prva, ki je vedela o mojih težavah  :sesmejem: Počasi sem postala čisto odprt človek...zid je bil farsa. Zaradi njega sem še bolj trpela, sploh me ni ščitil.

Zdaj sem zgrožena, ko se spomnim svojega nekulturnega in agresivnega obnašanja. Zelo nedamsko. Zgledala sem ko une prepotentne temnopolte ženske, živa groza...samo sem reagirala tako iz strahu. Človek reagira z napadom, ko ga je strah. In pa seveda, ko je dal čez toliko stvari - da je ratal ko robot. Žal je tako...

Waw, kok dobro napisano!

Lepo je slišat, da se da stvari spremenit in potem imeti boljše življenje.

Hvala, da si delila svojo izkušnjo. :)

 :rozicodam:

MP2011, se opravičujem, ker sem te zaasula s komentarji, tud jaz sem v tvoji zgodbi našla kompenzacijo za nekaj, kar mori mene, ammpak to ni prav.

da popravim:
ti veš vse, veš, kako bi bilo prav zate, to si povedal. samo začni se trenirati v novem načinu. težko je, ko se moramo učiti skozi bolečino, ampak verjemi mi, da se skoz njo v resnici največ naučimo.

so pa eni ljudje, kot praviš zase pa kruti učitelji. zelo zahtevni do drugih, skrivaj lastno ranljivost, da pa bi sami dali kaj od sebe jih pa zmanjka. če so drugi ob njih naivni in kaj dajo na besedo takega človeka, je to lahko vir ranjenosti za tega drugega. tako je življenje mene ranilo. zato te podpiram in kar priganjam k temu, da nekaj premeniš, da delaš na sebi. in vedi, da njsi le ti ranljiv, ampak so enako ranljivi tudi drugi okrog tebe. kot bi želel, da drugi ravnajo s tabo, ravnaj ti z drugimi.


in žal mi je, da se ti je v mladosti to zgodilo. naj pa ne ostane pri tem.

maja

Rešitev, da se človek reši takih negativnih misli in občutkov je v tem, da najdeš vsaj enega, ki TI VERJAME.
Za začetek bi ti morali verjeti vsaj tvoji najbližji.
Potem pa tudi traja nekaj časa ( najučinkoviteje s pomočjo psihoterapevta) , da se človek "očisti" in živi pozitivno naprej.

Res je rabim nekoga. "Najbližji" so pa krivi za zadevo... No u glavnem na terapijo pridno hodim.  :)

V redu je Maja.  :)

MP2011, samo še to:
oprosti si!

ves ta svoj način. nisi se znal najbolje odzvati na vse skupaj, te je pa v globalu očitno ranilo.


vsi smo delali napake. tudi jaz. garala sem, da sem se spremenila, da sem, upam da, postala boljša, predvsem pa sem rabila čas, da sem si odpustila nekaj, kar sem naredila v odnosu do neke ljubljene osebe.

mislim, da je šlo za to, da me je scanslal, jaz pa tega nisem prenesla in sem mu rekla v zagrenjenosti neke zlo grde besede, česar navadno ne počnem, res ne. potegnila sem jih ne vem od kod. pozneje se je moja kemija sesula oziroma je že bila v fazi sesuvanja, padla sem v psihozo in pozneje preganjalne scenarije. trajalo je nekaj časa, da sem se sestavila nazaj skupaj, še dlje časa pa je trajalo, da sem si to, kar je bilo odpustila. vmes sem imela še celo amnezijo na to, kar sem mu rekla
zato sem se spraševala, čemu se je nehal pogovarjati z mano. potem sem pa čez čas šla gledat nazaj svoje lastne maile in se prišla do teh grdih besed. menim, da tega človeka Bog neizmerno ljubi in tudi varuje, ker mi je za kazen spustil preganjalne bloddnje (občutek sem imeela, da mi strežejo po življenju takrat ali pa je bila to samo moja potlačena slaba vest). no do omenjenih prispevkov sem prišla, ko sem se spraševala, zakaj sse ta človek več z mano ne pogovarja, zakaj se ne odziva na mojo željo po pogovoru. meni se je kemija v času grdih besed rušla in ko semm bila jezna, užaljena, sem bila res močno jezna in užaljena in ker sem škropijonka sem pičila. zlo, zlo, zlo grdo. teh grdih besed ne maram ponavljat, ker me spravljajo v jok, sem se jih pa naučila od bednega folka na nekem forumu. nikdar prej in pozneje jih nisem uporabila. pa ravno pri njem, ki mi je  toliko pomenil.


napisala sem tole, ker sem se počutila neizmerno krivo za vse:

IMAM PRAVICO, DA ŽIVIM

Še vedno se zgodi mi,
da pride dan, ki gre mi stran.
Je trenutek, ko ne spim
in se v solzah prebudim.

Še vedno se dogaja,
da obžalovanje me prevzame,
da si kaj težko oprostim,
in z bremenom tem živim.

Vedno pogosteje se zgodi mi,
da skozi bolečino se učim,
a kljub vsemu se zavedam,
imam pravico, da živim.

So trenutki, ko hudo je,
ko najraje bi odšla,
a ostajam tu zato, da drugače naredim,
da tisto, kar hudo je v meni, na bolje spremenim.

Ko bi le lahko dojela,
da naredila sem,, v kar sem verjela.
In končno čas je, da si oprostim
in v miru zaživim.

Grdo se sliši, ampak prav je, da mal trpimo, ker se prek trpljenja prečiščujemo in tudi naš lastni značaj. trpljenje sili k spremembi, ker šele po njej nastopi olajšanje. fino je, da zanaliziramo kaj pa tudi zakaj smo ga polomili, da si to oprostimo in da tega ne ponavljamo. jaz ko grem k spovedi mam občutek, da je Bog še bolj z mano in da sem z njim zares povezana. jaz po ta izgubljeni stik z njim prihajam, ko grem k spovedi in po milost, da mi pomaga, da se popravim. in tako je, da ko se zavedamo lastnega napačnega ravnanja in svojih grešnih dejanj, potem ne samo sebi, ampak tudi drugim lažje oproščamo, ker ne ravnajo vedno prav. eno je oprostit, drugo pa dovolit, da drugi še naprej serjejo po tebi. to sta dve popolnoma različni zadevi. včasih moramo postaviti mejo, da je za naprej vse ok. in če  nam en odnos nekaj pomeni, potem tudi predebateramo zadeve, kjer je stvar eskalerala. če nam ne pomeni nič, potem se ne odzivamo. jaz sicer tega ne počnem, ker vem, kako zelo to boli. če dam koga na hladno, kot sem dala kolega, ki mi je izjavil, če sem vesela, ko dobim spermo v usta. no tu sem ga pustila v tiišini dolgo dolgo časa. nekaj mesecev in potem sta se izmenjevala njegova jeza, ponovitve grdih besed in opravičevanje ter želja po nadaljnjem prijateljstvu. jaz se nisem odzivala malo pred zadnjo manijo in v času nje pa je moje srce preplavilo usmiljenje dobesedno in zdaj veliko lažje odpuščam. to je po svoje dar da to zmoreš, ampak najprej si moraš priznati in odpustiti lastno grešnost, potem se ti odpre srce še za druge. jaz sem takrat sprejela dve kolegialnosti iz strani dveh oseb, ki sta me prizadele in pretresle v  življenju. dovolj je bilo trpljenja na obeh straneh. to se mora enkrat nehat.


želim ti čim več notranjega miru in res sprejmi odpuščanje. če bi osebe, ki si jih prizadel s svojim načinom, vedele kako se žreš za to, bi ti že zdavnaj odpustile in če bi bližnji, ki so te po krivem obsodili vedeli, da so to storili, bi se ti iz srca opravičili za krivico, ki ti je bila storjena. ampak ne sekiraj se, rasteš zase, ne za druge. in Bog pozna tvojo dušo, tudi kapacitete in te skozi bolečino uči. ni samo slabo. oz. prišel boš točno tja, kamor moraš priti. ne vdaj se im mirno zaživi svoje življenje po poti, ki je samo tvoja.

in pogovor je rešitev. vesela sem, da imaš dobro psihoterapevtko,ki te uči novega  načina. vse bo o.k.

maja

Hm... ne vem, če sem kdaj rekel, da sem koga prizadel...

z načinom all against absolutno prizadaneš vsakega, ki ti želi priti blizu. to, da tega ne pustiš lahko prizadane. pa recimo, da je to le moj pogled.
še to: anksiom komuniciranja pove, da je nemogoče nekomunicirati. in molk je hudičevo zgovoren.
tudi to, če ne narediš nič, ko bi moral lahko boli. oprosti projekcijo sem naredila.
ta pristop ne zaj****, ker ne naredim nič je storjeno zelo veliko.
in rekel si, da znaš biti krut. po tem sem sklepala na to,kar sem pisala, ampak sory, projekcija z moje strani na mojo situacijo.

ostani "nezmotljiv", če tako hočeš. spet moja projekcija. greh ni sam narest napake, ampak tudi opustit kar bi lahko storil dobrega.

jaz pa moram nehat pisat tu, ker sem še vedno v starem filmu in delam projekcije.


oprosti, če sem ti naredila krivico. povedala sem, kako vidim.

maja

Nobene krivice kaj ti pa je. Zato pa je forum...  :)

:) pa si me mal pomiril zdele.

noro je, kar se meni dogaja. zadnje čase sem zelo v starih filmih in spet ne mmorem odklopit. res se včasih vprašam, zakaj se mi to dogaja. pa strah me je, da bi rekla še kaj, kar bi komu obrnilo želodec, ker tega res nočem.
včeraj me je neka družinska prijateljica sprovocirala, da sva se pogovarjale o starih scenarijih. on mi je pripovedovala o neki stari ljubezni in kako ji je bilo to the top in kakko se je slabo končalo. ne vem ali je naredila potem v moji zgodbi projekcijo svoje. povedala sem ji za fanta na katerega se nanaša moja omenjena pesmica. povedalaa sem ji, kako me je prizadelo in mi padlo dol, ko mi je ta fant rrekel: midva nisva prijatelja....noro res noro...ampak zaradi mene in tega koliko je meni ta oseba pomenila. potem pa je naredila to projekcijo ali pa ne projekcijo, ker ona baje zaznava energije in ve, kaj mi mora povedst, kot da je orodje od Boga, da ji je to dano. rekla je, da ta fant ne more bit men prijatelj, ker hoče več od tega, da je to razlog. in menne je to vrglo. spet mi je težko, spet sem v tem prekleto bolečem filmu. upam, da bom kmalu našla svoj mir. rekla mi je, da bom. sammo ne vem še na kak način...skratka upam, da bo kmalu bolje.

upam, da nisem naredila prehude projekcije.

še to: zadnje čase se mi dogajajo čudne zadeve. danes sem se skor scmerala, ko sem prebrala župnijski list. tam je neka prav tako maja pisala, da ima dva otroka in da je izgubila moža. pisala je o hudem križu, ki ga tozadevno nosi, da ne razume smisla, da se je to zgodilo, da pa mora bit pogumna. že ko sem delala na ZUPJS-u me je ena podobna zgodba neizmerno pretresila. jaz ne bi rada, da se kdaj zgodi kaj hudega. itak je bilo hudega v mojem življenju že too much in res težko se poberam včasih. in potem se spomnim tistega skopega stavka: "Močna si." iz katerega sem črpala moč. ampak zddaj mi to več ni dovolj. ne morem živeti le od enega stavka. zadnje čase tudi sama kar mal težko diham, ampak saj bo menda kmalu spet bolje.

maja

maja

ostani "nezmotljiv", če tako hočeš. spet moja projekcija. greh ni sam narest napake, ampak tudi opustit kar bi lahko storil dobrega.
 
[/quote]

V vsaki maši v Cerkvi se dokaj na začetku moli tole:

Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil, mnogo dobrega opustil in slabega storil...

o tem govorim MP2013.

Zdaj bom pa nehala moriti tule. dovolj je bilo.

maja

tale sekirancija ne pelje nikamor. tudi sama sem padla v stare filme, ampak to ni prav. ker sekirancija res nikomur ne koristi.

hrib se strese, grom vse zmaje in vse se spremeni; le ljubezen še ostaja in živi do konca dni.


MP2011, imam en čudovit predlog za oba: nehajva se sekirat vsak za svoje stvari na tri, štiri, zdaj. ti reci tri, štiri, zdaj, prosim.


ti maš za iskat delo, jaz tudi in še strokovca mam za naštudirat, za kar prav ne zberem volje in moči. pa malo razmišljam tudi o zanositvi, kdaj, kako it v to. mislim, da bova imela vsaj enega otroka. mislim. skrratka nni časa, da bi se metali ob kla.

maja

MP2011, a si v redu?

upam, da te nisem kaj zamorila. ma sploh se ne smeš sekirati. različno se vedemo, različno odzivamo na situacije, jaz sem pa impulzivna in znam izustit kake totalne neumnosti, ki jih pa tudi ni fajn poslušat.

želim ti, da se ob psihoterapevtki čim več naučiš, da ti bo potem lažje.


nikoli se ne vdaj.

jaz pa sem zadnje tri dni žalostna in me skrbi za neko meni zelo drago osebo, skratka upam, da je dobro. mora bit.


maja

Mhm ni panike. :oki:

Držim pesti.  :)

MP2011, pozabil si nama rečt tri, štiri, zdaj okrog sekiranjcije, da prenehava s tem. jaz to rabim - en tak in-put od zunaj, da se gre še nekdo zraven.

ker veš, sekirancija res nikomur ne koristi, kar pa delaš pri psihoterapevtki, pa ti bo pomagalo izboljšati kvaliteto življenja in doživljanja. upam, da je zares dobra in da obvlada.

maja

MP2011, zamerim ti, ker nisi rekle tri, štiri, zdaj, da se vsaj jaz neham sekirat, ker ti se pomoje ne. vsaj upam, da vsaj eden ne.

drgač pa mislim, da bi ti pa jaz morala bit prijatelja in bi eden drugega naučila "kozjih molitvic". ti bi men razložil, zakaj se tipi kot si ti vedete tako kot ti, ker verjemi, nisi edin tak tip. še preveč jih je, ki funkcionirajo na ta način. jaz pa bi ti razložila, zakaj ženske nimamo nobene logike.


tolk od mene. zdaj pa dovolj, res dovolj. saj te ne obsojam, samo malo sem jezna nate, malo. ;)

maja

Sorry spregledu sm. Ja prov maš... preveč sekiranja škodi, tako da nehaj s tem.  :)
Drgač pa; Kaj si mislila s "tipi, kot si ti"? Kar se tiče ženske logike oziroma pomanjkanja le te pa so to samo predsodki...

ps