FORUM Nebojse.si

Ma saj ne vem več, kaj je z menoj. So dnevi, ko me je tako hudo strah in v sebi čutim obupen nemir, da se resnično bojim, da bom tudi znorela in takrat sem ponovno pripravljena preiti na ADje, nakar se zadeva obrne za 360°. Čutim popoln mir, nobenega strahu od nikoder, skratka popolna sprostitev. Z anksioznostjo se spopadam že vrsto let, ampak imam občutek kot da je zadnje čase (mesece) situacija drugačna od tiste, ki sem jo vajena. Sedaj so dejansko prisotna nihanja (nekaj dni zelo slabo, nekaj dni super).
Trenutno se tako dobro počutim, da ne potrebujem psihologa (na katerega sem se naročila in dogovorila termin v začetku decembra), pa bom vseeno šla.

Poletje - nevem ali je krivo vreme, ali hočemo preveč od sebe. ampak tudi jaz sem zadnji mesec sama sebi zoprna. Nič mi ni prav, včasih kar tavam po stanovanju in razmišljam . Kakšen dan ali dva pa sem čisto OK , takrat se začnem spraševati zakaj je pa sedaj v redu počutje. A ne najdem odgovora. Kakšen dan bi najraje kam odšla da ne bi videla in slišala nikogar, kakšen dan pa sem vsa super dobre volje, klepetava . No ja saj bomo že preživeli , tudi za nas bo še sijalo sonce.  :rozicodam:

Enako tudi pri sebi opažam, apakt ravno ta trenutek se mi je utrnila misel, da so pri depresiji tudi taka nihanja? Kdaj bi se zavlekla na kavč in tam ležala, kdaj pa sem hiperaktivna. Ali pa je to normalno, in dajem nihanju razpoloženja prevelik poudarek??

Pa še ena rožica za vse, na tak kumern dan... :rozicodam:

Se podpisem pod obe prehodnice. PRIDEJO misli.....in ce ne naredijo prevec SKODE tudi tako oddidejo.
Samo ne smemo jim prevec verjeti in se pustiti da nas "zapeljejo". Povdarek moramo dati da so to
SAMO MISLI, ki kot vemo v depri in tako depresivnih dnevih niso ODRAZ realnega stanja.
Je pa pametno o njih predebatirati z svojim terapevtom....vsaj jaz bom.
Vsem ki ste se ze oglasili in tistim ki se se boste v tej temi.....  :oki:  GREMO NAPREJ !!!

sej smo kar vsi pri tem...mene je zagrabilo na dopustu...3 dni sem bila kot rozca..2 dni pa sama sebi tecna...da sm se prjatla k je biu z mano zivciem pa je bilo spet podobno...rala...vse me je motilo...najrajs bi bila sama...ampak potem pa pac mine...al se sprijazis s tem al pa tecnaris...meni ze drugega ni preostalo kot da se sprijaznim s tem da imam pac malce slab dan...sej potem me je minilo...

je pa cist odvisn kako se spoprimljes s temi zadevami...al jih vzames kot take it easy sej bo minilo...al pa se obremenjujes...

poletje, same here!
S tem, da mene zdej, zadnje čase zamede samo še za kak dan ali celo polovico dneva, ostalo sem pa cool. In tudi isti filingi...da bom znorela. Brrrr.
Probaj čim bolj ignrorirati in si ponavljaj, da ubistvu sploh (kao) nič ni.

Poletje, poskušaj misliti pozitivno, delaj kar te veseli, pojdi v naravo, poslušaj glasbo, preberi kakšno knjigo, pogovarjaj se... Dihalne vaje, meditacija, sproščanje, avtogeni trening... pomagajo. Po več letnem soočanju, spopadanju z anksioznostjo, depresijo, veš, da po dežju ( ko se slabše počutiš ) posije sonček. :sonce: Potrebno je včasih ali večkrat potrpeti, sprejeti svojo motnjo, slabo počutje, kot del življenja. Tudi nekaj optimizma ne škodi. Si rečeš:"saj bo bolje." :zvizgam: Jesensko, zimski čas lahko poveča depresivnost, nihanje razpoloženja. V tem času je dobro, da si dovolj na svetlobi, zraku... Če imaš občutek, da je zadnje čase situacija drugačna, od tiste, ki si jo vajena, se o tem pogovori s terapevtom. Pogovor pomaga, lajša... Sam imam anksiozno, panično motnjo, ki je precej neprijetna. Morda te razumem, poskušam razumeti-občutiti, vendar kako se počutiš veš samo ti, tvoja čustva, telo. Dobro je, da deliš svoje misli, občutke še z nekom, da imaš nekoga, ki te posluša, razume, spodbuja, nameni toplo besedo, ( prijateljica, družina, terapevt, skupina, forum...) - to pomaga. Vse dobro ti želim, da bi imela veliko lepih, sončnih dni, notranjega miru... Pogum še naprej! :wav:

'Ne verjet mislim', izgleda enostavno, pa ni vedno. Glej npr. danes zjutraj se prebudim in v glavi mi že rojijo negativne misli, pa si govorim, da ne sme ostati na tem, da se moram skulirat in preusmerim misli v to, kaj vse me še danes čaka, ... uspešno, vse dokler ne peljem psa na WC (pa da ne bo kdo narobe razumel  :sesmejem:), mislim do zelenice. Ob tem imam ves čas občutek nesigurnosti in se sprašujem, ali se resnično pogovarjam s psom in ali je ta ob meni, ali se mi samo dozdeva. Pa kaj bodo sosedje rekli, če se dejansko pogovarjam sama s seboj. Noro ne?, psa gledam, pa nisem prepričana vase, da je res tam, bojim se, da bi se osmešila. Se je že to komu pripetilo? Človeka ali stvar gledaš, pa vseeno nisi prepričan ali ga dejansko vidiš. Enkrat (pred cca. 2 leti) nisem šla ven iz stanovanja, ker sem se bala, da na sebi nimam hlač. Morala sem počakati na nekoga, ki je prišel domov in sem lahko nato zapustila stanovanje. Bila sem oblečena, tipala sem si hlače, nisem pa verjela vase in sem čakala 'potrditev' od kogarkoli (nisem druge spraševala, če sem oblečena ali ne), samo to mi je bilo dovolj, da sem šla potem v miru ven. Prej pa jeza, jok, norija. Pa saj jih tipam, sem si govorila, kje je potem problem.

Sprehod in vsi ostali, hvala za spodbudne besede. Res komaj čakam na psihoterapevta.

Trenutno si v takem stanju, da nisi v nič sigurna. Se pravi...šejki. Takrat se pa v naših glavah marsikaj dogaja. Počakaj na terapevta in mu tudi to povej. Morda bo on vedel kaj več povedati. Do takrat pa ni mesta za paniko.

poletje jaz se tok sama s sabo pogovarjam (sicer ne naglas ampak v mislih), da sem včasih sure, da sva dva v družbi. Pa tudi tko mislim, da bom zdej zdej neki zinla na glas in pol bojo vsi okol mene: wOOt?  ???
Pa to mi dogaja že skor eno leto pa še zdej nisem začela sama s sabo govort. Na glas mislm.  :)


Tisto drugo o čemer govoriš je pa mislim, da okm?
Jaz sem hodila v službo in sem bla sure, da sem doma neki nardila psu. Ker sem mela agresivne misli. In potem sem mamo klicala iz službe, tko kao, da vidim kako je pa da se po glasu prepričam, da nisem ničesar zagrešila.
Mislim, da je tudi odbita pisala, da je en cajt mislila, da ji raste lulek.  :sesmejem:
Ni smešn. Vem.
Skratka, vsi mamo take nebuloze, psihoze ampak minejo.

jaz se pogovarjam s sabo non stop... pa če me kdo sliši al pa ne... pa naj si misli folk, kar si hoče - njegov problem... važno je, da sem s sogovornico zelo zadovoljna  :pomezik: in se pomenjkujeva same pametne reči  :zvizgam:

(in jaz to resno mislim in povem)

Depresija se lahko kaže v občutku manjvrednosti, nizki samopodobi,- samozavesti, potrtosti, tesnobi, motnji zaznavanja, čustvovanja, razumevanja... Psihoterapevtu točno povej, opiši, svoje težave, lahko si napišeš na list papirja, kako se počutiš, razmišljaš, misliš, ( s tem pomagaš sebi in terapevtu, za lažje razumevanje težav in pravilno pomoč ). Včasih tudi pri sebi opazim, da se pogovarjam s sabo, preverjam, če sem prav oblečen, ko grem iz stanovanja, kje imam ključe, denarnico, ( strah, da sem kaj pozabil ). :) Ko se pogovarjaš z živalmi, rastlinami... ni nič narobe, to je normalno, pravilno. S tem krepiš medsebojno povezanost, imaš nekoga rad-a, kažeš naklonjenost, lajšaš osamljenost... Pravijo, da so rožice lepše,- lepše uspevajo, če se z njimi pogovarjaš. Naj te nebo strah, kaj si drugi mislijo, ne obremenjuj se z njimi, imajo svoje probleme. O sebi poskušaj razmišljati pozitivno, da si vredna, dobra, pridna, sposobna... da se sprejmeš takšno kakršna si. Več samozavesti, dobrega mišlenja o sebi, pa bo bolje. :sonce:
Poletje, vse dobro ti želim, drži se. :wav:

Zdej sem pa potolažena.  ???  :o  Ne, ne resno mislim (mal se šalim s temi smileki).
Še bolje pa bo, ko bom začela z AD-ji in obiskom psihoterapevta.

...ja tudi jaz poznam te nadležne misli, katerim včasih resno vrjamem...pa pride spet dan ko si mislim,. kako so me lahko tako zmedle... 8)

...in ravno tako nihanja..
mislim, da bi bilo dobro, da si začnem pisati dnevnik za vsak dan posebej ali pa vsaj označiti z barvo, kaksne volje sem oziroma kaksen dan sem imela..npr: zelena za dober dan in temno modra za slab dan.
Ker vsakič ko sem slabše, ko imam obdobje nihanja, mislim da sem že skozi slabo in da dejansko ni napredka...sploh...
..no pa me mami potem potolaži, da so tudi boljša in dobra obdobja.. :onaposlusa:
vendar vcasih težko vrjamem..takrat...
Držite se..

Gigli

Saj ne vem, v katero rubrikco pašem. Kar povsod malo smetim. Sori.

Pol leta je od prvega hudega napada panike, potem pa vse po vzorcu, tesnobe, napadi, nihanja, depresija... Zdaj sem na Asentri 1,5 meseca in se mi je stanje izboljšalo, začela sem spet v službo hodit, skrbet za familijo in spet padla v stari vzorec. Na živce si grem, ker poznam vso teorijo, zjutraj pa vstanem v isti - prejšnji dan.

zdaj sem že dva dni čisto na tleh, slabost, vrtoglavica, mravljinci. Pa ne vem a je to od lune, PMSje, psihe, službe... Ampak taki izgovori se mi zdijo tako banalni. Povejte, a vas tud vsaka luna in vsak PMS vrže, da ne bi iz postelje vstale. Saj vas berem, nihanja so, biti moramo močni, vztrajni. Tako vas občudujem, ker tako pogumno vse to prenašate, nekateri že toliko let.

Super ideja se mi zdi pisanje dnevnika. Včasih sem to rada delala, zdaj se mi ne da več. Ampak verjetno pomaga, da spoznaš svojo bolezen. Vzroke za nihanja, kritične momente ipd. Sploh če delaš to usmerjeno.

Ma rabim eno palco, da me nekam porine. Danes grem prvič k psihiatru (bila sem sicer na EKIju), upam, da se bova ujeli.

hvala k me poslušate, moji vsi pravjo pa sej bo, sam skp se vzem. Pa ne morem folk, ej.
Tepka (dobesedno)

Tudi od nekaterih svojih, npr. od očeta pred leti, sem slišala podoben komentar. Sedaj imam včasih občutek in si rečem "a sem jaz kriva za takšno stanje, si jaz povzročam dodatne težave, ipd."

Je pa res, bolj ko razmišljam o strahu slabše je. Treba je počet različne stvari, probat mal odklopit to 'noro sceno' v kateri se nahajamo.

Tudi jaz se enako sprašujem Tepka. Jaz jemljem asentro že dve leti in sicer eno tableto na dan. Potem pa me vedno pred luno, po luni, pa vreme in pms - totalno uniči. Sicer imam samo zdravila psihoterapijo pa samoiniciativno. Resnično si želim izvedeti ali bo kdaj to minilo?
vsem pošiljam sončen pozdrav!

pozdravljena Jona,

saj veš, da ne vem odgovora, kdaj bo minilo. Še za sebe ne. Vem pa nekaj: MINILO BO.

Mislim, da je psihoterapija pomembnejša od zdravil. ne vem, če je primerjava primerna, ampak - če te boli zob zaradi kariesa in vzameš aspirin, te zob vseeno boli le ne čutiš. Potem pa čez nekaj ur spet. Kemija nam ustvari v možganih ravnovesje, ko se poberemo iz ta hujšga pa nas čaka veliko dela, ki ga AD ne morejo opraviti: spoznati vzroke za naše stanje, jih predelati, sprejeti, rešiti...

Zato menim, da je pomoč psihoterapevtov, podpornih skupin, ljudi v podobni godlji, ki razumejo, razne delavnice, sprememba življenskega sloga, prekinitev odnosov, ki nam jemljejo energijo, šport... pomembnejše od samih zdravil.

Pogumno Jona

Sploh pa se mi zdi, da smo na forumu sami pogumni. Eni še bolj, ker se upajo ven z imenom in priimkom. Je pa napredek že, da sploh povem, da imam problem in da prosim za pomoč.

Lp, Tepka

zivjo vsem...
tudi jaz sem nova....
splet situacij je pripeljal do tega da sem prvič dobila panični napad tam okoli 21 let. danes štejem 29...
Ubistvu nisem vedela, kaj to je... tudi ni se mi pogosto dogajalo... ko pa se mi je zgodilo, se mi je pa v vseh možnih situacijah.... bitje srca in nato kakanje... oziroma Strah, potem pa se strah pred strahom...
pri 26 letih sem odšla do psihiatrinje blinc-pesek in začela s kuro cipralex, katere sem jemala cca 2 leti nato pa sama brez vednosti psihiatra prekinila....

moram priznati, da brez cipraleksa in blinc-pesek ne bi mogla ponovno zaživeti. nazadnje sem imela panični napad tik predno sem začela jemati cipralex.... od takrat, moram potrkati po lesu, se mi ni pojavil (3leta)... sem pa bolezen sprejela in vem da je v meni, lahko da je trennutno zatišje in da boo nekoč, mogoče ze jutri, zopet prišla na dan, ampak se ne obremenjujem s to mislijo... ker sem si dopovedala, da je del mene, da me opozarja, kdaj ne mislim nase, kdaj delam vse kontra sebi ipd.  ... so trenutki, ko je možnost, da se mi pojavi, npr ko čakam na letališču ali ko sem v tuji državi oziroma ko potujem... ubistvu je moja bolezen povezana s trenutkom da moram iti nekam in trenutkom ko se odločim da grem nekam.... vse to pa je povezano s slabimi dogodki, ki sem jih doživela na potovanjih in v osebnem življenju... kar je privedlo tudi do nizke samopodobe ipd... posledično tudi izbira napačnih ljudi ali drugače rečeno, ko človek ne spoštuje samega sebe, takrat tudi veže take ljudi nase, ki mu še bolj znižujejo samopodobo... in krog je sklenjen... najtežji korak pa je izvedba sprememb v svojem življenju... takih ki so dobre zate.... meni je pomagalo tudi, da sem vzpostavila stik sama s seboj nna način, kot sem ga imela kot otrok ali najstnik... takrat je človek najbolj srečen, ambiciozen, vesel, ipd.... zato sem ponovno začela početi stvari, ki sem jih nekoč... navezala sem stike z ljudmi, ki so mi bili takrat blizu... moram priznati, da je pomagalo... brez tega da bi jim sploh povedala o svoji bolezni...

na to bolezen je treba gledati tako, kot da imaš npr sladkorno.... ali kaj podobnega.. je le in zgolj bolezen ki je del tebe.... ki jo je potrebno sprejeti....s to boleznijo ni nič narobe... zal smo eni bolj nagnjeni k temu kot drugi... zato je nesmiselno poslusati opazke ljudi, ki tega ne razumejo... ali jih zatres v kali ali pa jih enostavnno počasi izbrišeš iz svojega zivljenja... še bolje pa je, da se ne obremenjuješ s temi opazki... neuk je tisti ki ne sprejema in nespoštuje drugega...nič ni narobe če človek je antidepresive, ki so manj škodljivi kot protibolečinske tablete, ki jih nekateri jemljejo leta in leta... vendar so sprejemljivi v druzbi, zal antidepresivi niso......žal nekateri jejo tablete za ščitnico, ki so tudi sprejemljivi, drugi pa antidepresive za uravnavanje seratonnina.. ni nobene razlike... Druzba dela razlike...

ko je predkratkim prišel trenutek, ko sem začutila malo povečano bitje srca in nato ali bom kakala... sem enostavno si rekla, kaj pa je narobe, nič... če skupaj padem, me bo en pobral, če se pokakam se pač pokakam v hlače, kar ni čisto nič sramotnega, bom šla domov, magari čez množico ljudi in se umila... in napada ni bilo... v trenutku, ko sem sama sebi povedala, da sem varna, brez sramu, da sem jaz jaz ... je počutje bilo odlično, sploh zaradi tega, ker sem sama sebi še enkrat dopovedala, da je to vse in to čisto vse le plod mojih misli...in da imam kontrolo nad seboj...ampak da je to del mene in da sem to jaz, jaz ki se imam rada...čisto normalno je imeti občutek nervoze, to ni nič narobe...človek je enkrat srečen, drugič nesrečen, nervozen, zmatran ipd. to so normalna čustva...

zakaj bi si dopustili, da se obremenjujemo z drugimi ljudmi? ali oni zivijo naše življenje? ali bodo onni poskrbeli za nas? NE! samo vsak lahko sam zase poskrbi.. seveda s pomočjo svojih najbljižjih, če jih ima...

zato vsem priporočam, naj se vrnejo k stvarem, ki so jih delala srečne oziroma kjer so se počutili srečne... brez sramu.. zakaj pa ne bi človek zopet začel plesat pri 40-ih, ali pa se ponovno vpisal k učenju jezikov... ali igranju instrumenta... leta niso pomembna, pomembno je počutje, sreča,... pomembno je uzivati v zivljenju, ki ga imamo.... uzivati v pogledu na jutranjo roso, uzivati v vonju začetka novega letnega časa...
vse to ljudje doživljamo v času otroštva, nato pa se zaradi ali družbe ali situacij prelevimo v nezadovoljne, patetične osebe, ki ne znamo uživati tudi v pogledu na lepo rožo...

Čao!
Cel vikend sem premlevala svoje stanje. Na živce si GREM!!! Resnično, pridejo dnevi, ko sem tako zadovoljna, vesela in hvaležna, da mi je tako prijetno. Odločena, da bodo trajali večno!!!! Potem pa zopet, kot strela z jasnega, sploh ne vem točnega vzroka. Slabo počutje, razpoloženje, brezvoljnost...
Želim se znebiti teh nihanj, rada bi se odločila za otroka.
S svojimi strahovi,  pa nočem obremenjevati partnerja, saj je sam veliko prestal, ko se je zdravil za rakom.
Takšna sem, po eni strani prestrašena, po drugi pa polna optimizma, ko gre za druge. Na živce si GREM!!!

jona tud tule še ena taka.

Pozdravljeni vsi!

Torej, še jaz želim povedati svojo zgodbo, morda mi bo potem lažje...
Dokončno sem zbolela pred enim letom in pol, že prej sem dobivala panične napade in občasno padala v depresijo, vendar si nisem tega znala prav pojasniti, pa sem krivila želodec, pa hormone oz. moje takratno stanje nad katerim nisem bila zadovoljna. Potem se je naenkrat vsulo-tresenje, negativne misli, strah, bolečine po telesu, bitje srca, tiščanje v želodcu, itd.
Diagnoza:panična motnja. Začela sem s cipralexi, pa občasno četrt Helexa in Ladiomil. Najpomembnejša je bila podpora domačih in dobra strokovna pomoč s strani osebne zdravnice in psihiatra. Nekaj časa sem bila v depresiji, saj sem imela občutek, da sem zavozila življenje in da ne bom nikoli več zdrava in seveda da ne bom imela moža, otrok, družine,itd. Stara sem 32 let (zdaj). Počasi je šlo na bolje in po dveh mesecih sem jmala samo še polovičko cipralexa na dan. Redno sem hodila na terapije in se tudi počutila vsak dan bolje. Celo s cipralexi sem hotela prenehat, pa mi je terapevt to odsvetoval.

Potem pa.....spoznala sem krasnega fanta-dobrega, razumevajočega, ljubečega,....začela sva zvezo in se pred dobrim mesecem poročila. 14 dni pred poroko sem čisto nehala s cipralexi in tudi terapijo, kajti očitno sem delovala zdravo. Kmalu po poroki so se začeli tesnobni občutki, pa nihanje razpoloženja. Ne vem od kje in zakaj. Moj mož je krasen, dobro se razumeva, vendar meni je spet vsak dan huje. Pojavljati so se začeli mi dobro znani znaki paničnih napadov. Po strokovnem nasvetu občasno vzamem polovičko Helexa za pomiritev, me je pa strah do kam bo to peljalo?? Z možem sanjava o otrocih, vendar me je groza, saj si ne predstavljam da bi v takem stanju bila noseča. Pojavljajo se mi negativne misli, kar neki strah kako bo v prihodnosti, kako bom opravljala vse obveznosti kot žena in morda mama???Ponoči ne spim, srce mi noro bije, tresem se,itd. Ne vem kaj naj naredim, vsak da je huje, do svojega terapevta pa ne morem, ker je nedosegljiv. Naj spet začnem z zdravili?

Naj povem še to.....starši mojega moža so že v letih in pri poroki spoloh nista bila, poleg tega sta oba imela v zadnjih dneh pred poroko hude zdravstvene težave (tudi psihične), tako da d zadnjega nismo vedeli kako bo z ohcetjo. Takrat me je veliko dogodkov prizadelo, vendar sem jih nekako potisnila v ozadje, je možno da to zdaj prihaja na plan in moram razčistit. Tudi jaz bi rada spet zaživela brez teh večnih napadov groze, vendar me je strah.

Berem, da nas je veliko v tem stanju, hvala Bogu za ta forum-tudi meni daje moč. Tukaj si potem rečem-BORI SE, TAKO KOT DRUGI, SAJ BO! Vendar zdaj je drugače, imam moža in ne bi ga rada preveč obremenjevala. Naj mi prosim kdo napiše kaj v sodbudo...tisočkrat hvala in držte se še naprej.

Draga pomlad pozdravljena !
Ja verjamem,da ti je hudo,da nočeš krasnega moža obremenjevat,sploh zdaj - ko naj bi se ti dogajalo samo lepo. Jaz kot laik mislim,da si prehitro prenehala z antidepresivi in ti svetujem ponovni obisk psihiatra.
Priprave na poroko in vse skrbi,ki si jih imela,so ti ponovno priklicale težave.Pogovori se z možem,obišči zdravnika in skupaj boste zagotovo našli neko pot,katero naj bi prehodila brez težav.Mislim,da se boš potem tudi lažje odločila za otročička in vse ostalo kar si želiš  :oki:
Vse dobro  :)

lp

Hvala bikica.

Imaš prav, žal sem po značaju zaletava in tako se je zgodilo tudi slednje....moram sprejeti dejstvo da ne more biti vedno vse idealno pa naših načrtih in se sprijazniti z vsem kar življenje prinese. Moram se postavit na noge in se bom, z možem se pogovarjava in je dosti lažje.

Zdajle sem kar borbena, se ne dam paniki...

Lp vsem!

Živjo!

Po 14 dnevih sem boljše. Po telefonu sva govorila z mojim terapevtom in mi je svetoval naj tablete "prišparam" za na koncu in se poskušam sama zbrati oz. dogovorila sva se za metodo, s katero si pomagam. Seveda ni lahko, sploh ko panika napade, ko niti ne vem in nisem pripravljena. Težje je ponoči, ko se zbudim, se začnem tresti, srce mi noro nabija, zalije me vročina....ampak mi jo uspe obvladat in govorim si, da bo tudi to minilo in bo lažje. Če hočem otroka, moram biti močna in zdržat brez tablet. Molim in upam, da bo šlo, če pa ne tudi ne bo konec sveta. Tako jaz gledam na to: nekateri pač jemljejo zdravila za srce, tlak, ščitnico, jih bom jaz pač za živce. Kaj hočemo, saj je hudo, ni pa najhuje. Treba je preživeti in človek si mora pomagati, kakor si lahko. Hvala Bogu imam res dobrega moža in tudi zaradi njega se trudim. Pa ne morem mu zakomplicirat življenja, ne zasluži si tega, sicer pa sva dva močnejša!!

Najhujša reč pri vsem je, da se, ko me napade, zbojim, da se mi pa kljub vsemu ne bo tako poslabšalo, da ne bi naredila kaj nenormalnega. Ta misel me še bolj spravi v paniko. Ima morda kdo kakšen nasvet, kako se spoprijeti s tem? Do zdaj se še ni zgodili in tudi to sem opazila, da čeprav sem sredi napada, mi vseeno uspe navzven ostati v redu. Joj, te zoprne misli, ki me pahnejo v tuhtanje.
Trudim se, trudim, .....vem da razumete!
Hvala!