FORUM Nebojse.si

Mislim..da tole je nekaj o čemer je res potrebno govort. Stvar je med ljudmi kar razširjena.  "kaže se pa v pretirani prijaznosti in z strinjanjem z vsako stvarjo in pretirani ustrežljivosti." Sama s težavo pokažem navzven,da sem jezna,razočarana..najtežje pa pokažem svojo bolečino. Vedno sem mislila,da te stvari niso za javnost..in nikakor ne smem pretiravati z njimi. In hranila sem tako pozitivna čustva,kot negativna. Jok..nikoli. In potem sem s časom povsem nevede avtomatično včasih,z določenimi osebami v pogovoru o določenih stvareh začela povzdigovati glas,ne da vpila. a se je čutilo,da izpuščam nekaj svojih potlačenih čustev. Na presenečenje sošolcev sem nedavno nazaj odklonila enega od njih ko je želel od mene prepisat neke vaje.. pa sem mu,kar avtomatično zabrusla..Sam nared.. Jezna sem bla.
 In končno mi enkrat ni blo mar za pripombe,ki so prjhajale za tem. Ko bi le lahko odreagirala tako še kdaj..ko bi bilo res nujno. A ne kar zamrznem ponavadi...

o,ta tema je pa nekaj zame.. :happy:
treba je o tem govorit..se zavedati ce si v taksnem polozaju..in zaceti izrazat custva,ki se nabirajo v tebi,preden postanes kot temptirana bomba..
moj problem je zelo podoben tvojemu,jade*shade.
nekaj casa nazaj mi je psihiatrinja powedala,da me je vcasih prav 'provocirala',da bi izvabila iz mene jezo ali kaj podobnega..jaz tega nisem opazla..nikoli nisem izrazala custev..jih nisem znala..tega pri nas ni bilo,oz.me niso naucili..vedno 'nasmejano' vljudna.. ko je pa poclo..uf..groznje..razbijanje(z vrati ponavadi)..potem se je pa to obrnilo navznoter-samoposkodovanje.
trenutno delam na tem..na custvih..izrazanju..pa ceprav samo z eno osebo..powem stvari,ki jih prej nisem..upam samo da se to ne bo sprevrnilo v samo negativno izkusnjo,neuspel poskus..

Pred parimi dnevi sem v lokalni trgovini nakupovala špecarijo, nakar sem zagledala žlahtnico(ženo pokojnega strica), ki me je opazila. Ženska je precej primitivna in ima nabrušen jezik, ki ga ne špara in od nekdaj mi je zoprna. V preteklosti sem z njene strani doživela marsikatero grenko.
 Gospa me je jasno, opazila in se mi začela približevati. Pretvarjala sem se, da je nisem opazila in se začela hitro pomikati proti drugim policam. Hudič babji pa mi je kar sledil. Nakar me je pri policah s pijačo sladkobno nagovorila: "Ja kam pa bežiš, a se me izogibaš?" Ne vem od kje mi je bila dala drznost in moč, da sem jo pogledala direkt v oči, se mirno nasmehnila in rekla: "Ja, izogibam se ti, ker mi niti najmanj ni do tvoje družbe, brez zamere. Je to problem?" Ženska ni uspela izdaviti niti besede, le pordela in osupla se je jadrno pobrala. Ne znam vam opisat kako božanski občutek me je prevel. Obraz se mi je razpotegnil v širok nasmeh in kar na vriskanje mi je šlo :sesmejem:

Lep pozdrav,
H

Harlekina me vzames v solo  :zardevam:  tudi sam bi komu rad povedal kaj taksnega.
 :clap: :clap:  cestitam za ta "podvig"

Harlekina...kaj naj rečem...vsaka čast in kapo dol. Pridem še jaz na učne ure in malo vaje. :clap: :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:
A se počasi dogaja...zadnja dva meseca, da tudi jaz malo napredujem. Ko mi kdo kaj nalaga in pripoveduje poskušam gledat stran in odgovarjam z...mmmmm, a ja...hm...u....o...pa jih mine. Večino. Za tiste druge pa rabim tvoj pristop. Bravo... :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:

Tole je pa super tema.
Vrjamete, da se nikoli ne kregam? Včasih sicer niti svojega mnenja nisem znala izrazit, sm se kar nekako strinjala s tistim, ki je imel nekako največji vpliv name, izražanje čustev pa je bilo zame sploh nekaj nenavadnega... jok, besede:"rada te imam", jezo ali kaj podobnega je bilo zame prav čudno :A). Tudi koga objeti mi je bilo težko. Res. Niti z obrazno mimiko nisem znala pokazat, kaj čutim, naredila sem se hladno, nedostopno, se obrnila stran. Dejansko pa sem vsa čustva izlila nekje na  samem, ko ni bilo nikjer nikogar. Ali še huje, vse sm ponavadi obrnila proti sebi. Če sta se kregala starša in je slučajno kaj letelo name, sm bila takoj obupno slabe volje. Ampak ni bilo opaziti. Vse sem tiščala v sebi. Edino enkrat se mi je uspelo tako zjokat, da sm komaj nehala, ko smo se malo sprle z najboljšimi kolegicami (ena je v hudi depresiji) in se enostavno nisem mogla zadržat pa če sm se še tako močno trudila, gledala stran in ne vem, kaj še. Ja, ponavadi sm hotela biti močna ženska, realist, taka, ki zdrži vse hudo, vse zmore... dejansko pa je bilo vse narobe, samo obrnila sem se stran od težav in se delala, da zmorem.
Ne vem, kje se je to obrnilo, ampak se mi zdi, da počasi napredujem. Pred starši svojih čustev še vedno ne znam pokazat, jezim se le redko, redko pokažem tudi druga čustva. Pred drugimi ljudmi jih pa vedno bolj in vedno lažje izražam. Se razjezim, komu kakšno "zinem" nazaj, ugotavljam, da mi je dejansko še najtežje nekomu rečt, da ga/jo imam rada kot prijatelja/ico, da je dober človek. Mi je še vedno malo nerodno.
In na žalost take stavke kot jih je izrekla Harlekina, verjetno ne bom nikoli sposobna :(. Da bi bila kdaj toliko samozavestna, da bi to lahko komu rekla v obraz, če bi se delal kdaj norca iz mene ali drugih, potem sm pa na konju! Harlekina... :clap:

najprej bravo Harlekina

pri sebi opažam, da zadnje čase lažje in bolj normalno izražam čustva. zdi se mi, da mi gre predvsem veselj in jeza zelo od rok.
meni največji problem dela žalost. vsa ostala razpoloženja in čustva lažje obvladam in sprejmem. ko pa sem žalostna pa se kar zaprem in ne morem povedat kaj mi je. žalost me prime predvsem kadar me kdo od bližnjih prizadene. saj žalost zaradi nekih vzrokov- ki se mi zdijo sprejemljivi ni problem (smrt, bolezen..) ampak zaradi prizadetosti - to pa ne gre.
takrat obmolknem, ker se me zdi, da če bi povedala da bi izpadla totalno otročja. tako držim v sebi, se v sebi zjokam in počakam da izvodeni.
ja, še me čaka delo :seznojim:

meni so vedno govorili da mi na obrazu piše kakšne volje sem... pa sem hotla večkrat zakriti - včasih se mi posreči, včasih ne... rečem si: srečna sem, moram biti - in začnem verjeti svojim lažem... na kratki rok je to kar uspešno, dolgoročno pa me uničuje... kdo bi se rad kar naprej smejal, če v sebi joče?? potem se pa ljudje okoli mene čudijo ko kar naenkrat planem v jok... brez razloga... včasih je pač vsega preveč...

Ljudje pri meni nikol ne vidjo,mojga dejanskega počutja. Zgleda da dober prikrivam. Nič čudnega tko je pač že od malega..Če ti neprestano govorijo..ne smeš,ne smeš,ne smeš.. Pač ne smeš pokazat kaj se v resnici dogaja  s teboj.  :-[

Harlekina  :clap: :clap: super.
Ja js sm se pa naučila direktno govort o svojih čustvih, samo je pa res da si tega ne upam še čisto v službi pa kar vsakmu..

Vedno sem pokazala da sem jezna, slabe volje in zato me ni nihče dobro sprejel.. zdej si pa mislim, njihov problem. Pač bodo že prežvel, če jim pa kej ni všeč nej se pa stran ubrnejo.

Sej se da ljudem tud na lep način povedat kar jim gre. Drugače pa priporočam da se takim izognete že na daleč, ker mi smo itak občutljive dušice pol nas pa ti vampriji sam cuzajo pa matrjo,ker majo s sabo same probleme, ki se jih niti ne zavedajo.

Čustva je dobro izražat, dat vn, js jih ponavad dam vn skozi šport, rekreacijo, al pa mečem kamne če sm jezna al pa kej takega, da ne škodujem osebam okrog sebe, če mi gre na jok se pač jočem, sicer mi ne rata glih pred vsemi, ampak bo.

Pa saj bo bolje, tudi izražanje čustev pride.. daj času čas

Sj je res da je potrebno izražat svoja čustva.. A folk včasih strese svojo nesrečo ..še na druge.
In jst sem kar se tega tiče kt štala za muhe.

Pozdrav vsem,

meni se tudi zdi da sem kot odprta knjiga... ko sem slabe volje sem raje sama, kot da me sprašujejo kaj je narobe in se potem obremenjujem... težava pa je v tem da sem pogosto slabe volje in potem se izoliram, kar še poslabša stanje... sprehodi v naravi mi pomagajo da se sprostim, ponavadi grem kam, kjer ni ljudi... zdi se mi, da to še povečuje moje težave... :032:

Trudim se sprejeti svoje omejitve, ne bom se več upirala... za druge pa me ne zanima, naj si mislijo kar hočejo!

Rada bi pohvalila forum, res mi pomaga prepoznavati težave, ki jih doživljam dan za dnem... tolaži me to, da nisem edina.

Tudi mene čaka veliko dela z izražanjem čustev

Značilnost nekoga,ki ima takšne težave je tudi slaba vest..ali krivda. Ljudje nas opozarjajo na našo slabo voljo in mi se potem še bolj počutimo krive. Tudi krive za njihove težave,čeprav to nima niti najmanjše veze..

Ne sprejmejo nas takšne kot smo, radi bi nas videli nasmejane, polne energije... Tisti pa, ki nas sprejmejo nas še bolj morijo s svojimi težavami, kot da bi mi v tem uživali? Ne bi rada posploševala, a moje izkušnje so take. Zdi se mi, da je vedno slabše s tem.
Najbolj pa mi gejo na jetra tisti, ki se me vidno izogibajo ali me gledajo postrani... na zadnjem žuru (prjatu od fanta je praznoval rojstni dan) recimo, namesto da bi slišala spodbudne besede, je blo par takih izjav, da bi se najraje zjokala - party braker ipd. Ko bi se vsaj znala šalit na svoj račun, samo ne, vse jemljem resno! Potem pa izrazi čustva med takimi ljudmi...
O krivdi pa nisem nikoli razmišljala... je nemoč biti to, kar ljudje pričakujejo od tebe? Če sem slabe volje to ni nč slabega in zaradi tega se ne smem počutit kriva. Trudim se, le malo ljudi (beri: nobeden razen mojga fanta) pa to opazi...

:038:

Pred nekaj dnevi sta se iz mene norčevala mož in sin. Zelo me je prizadelo, vendar jima nisem rekla popolnoma nič. To pa zato, ker če bi karkoli rekla, bi mi kaj zabrusila in meni bi bilo še bolj hudo. Ne obstajajo besede, s katerimi bi ju lahko prepričala, da ni bilo lepo od njiju, da se norčujeta iz mene, in da s tem kažeta svoje nespoštovanje do mene. Tuje hudobije ni mogoče premagati. Tudi poučiti ne. Mogoče bi mi celo rekla, da je bil vse skupaj pač hec, in da jaz ne razumem heca. Ampak jaz vem, da ni bil nedolžen hec. Kar si mislita o meni, si mislita in to tudi izražata. To je neizpodbitno dejstvo. Jaz pa sem zaradi njunih besed popolnoma razvrednotena v svojih očeh in vidim tolažbo samo v tem, da se ne bom več dolgo klatila po tem svetu. Kakšna sreča, da nisem več mlada, saj če bi bila mlada, bi to pomenilo še veliko trpljenja v prihodnosti. Tako pa bom nekako potrpela, dokler se ne stegnem. Če sem do sem vzdržala, bom še naprej. Enkrat bom pa tako vsega rešena.

Moje misli se nenehno vrtijo okoli moje hibe, zaradi katere se mi norčuje svet. Za to hibo pa nisem čisto nič kriva, saj si je nisem sama povzročila. Kakor si nisem sama naredila črnih oči, tako si tudi te hibe nisem sama naredila. Ona je samo stvar Narave, ki te obdari z enim ali drugim.

..sovražim če kdo strmi vame in kaže s prstom...

Kaj..boš vidu v prihodnost če boš še pol ure strmel. Omg  >:(

tayana
tale tvoj mož bi si pa res že zaslužil eno brco v rit. kadar začutim, da si žalostna je vedno nekaj v povezavi z možem. zberi pogum in se odkrito pogovori z njim !
mogoče boš celo pozitivno presenečena. vse dokler boš le tiho v sebi trpela in prenašala vse, bo mogoče celo mislil, da ti je tako všeč. če res ne zbereš moči, da bi se pogovorila mu napiši. ampak povej, kako te zbadljivke bolijo, povej kako ti je hudo ko si kar naprej sama doma.
Ne odlašaj! vsak dan je dragocen in ne čakaj, da jih bo enkrat konec ampak vzemi svoje življenje v svoje roke
držim pesti zate

ne vem, jaz sem ful dolgo skrivala čustva - da ne bi kdo videl da je kaj narobe... pa sem potem ugotovila, da nikomur ni mar tudi če jih pokažem... nihče nič ne opazi... pravzaprav je še huje - ljudje gledajo skozte kot da te sploh ni...

Se strinjam z pupiko Tayana. Povej jim. Moški so včasih malo *butasti* in jim moraš vse narisat. Konec koncev...mož te je vzel tako kot si. Za sina si pa najdražja mama...posnema pa očeta.

why...ne vem če ljudje res ne opazijo...samo bojijo se...sebe...svojih čustev.
Danes mi je soseda povedala, da je njena vnukinja spontano splavila dvojčke (fantka in punčko) v 5 mesecu nosečnosti. Nisem vedela kaj naj rečem. Grlo se mi je stisnilo in na jok mi je šlo...in sem poskušala reči kako besedo tolažbe...pa nisem vedela kaj.

Hvala, pupika in Alexx! Samo moj mož misli, da je pobral vso pamet sveta in misli, da vedno ravna prav. On si ne zna dopovedati, da dela kaj narobe. Nikoli se ne počuti krivega. Za nič na svetu ne bo priznal, da je storil kaj slabega. Moje besede vedno pohodi. Zato se ne borim več. Nimam niti moči za to. On mi celo reče: "Tudi če bi bil kriv, ti ne bi priznal," in se napihnjeno smeje sam svoji nagajivosti. Da bi se opravičil, pa ni govora. Tega ne bom doživela. Poln je samega sebe. Vsak pogovor izpelje tako, da sem poražena. Namesto da bi me klical po imenu, me naziva: "Vi gospa," in "mati". Čeprav sem ga prosila, naj me ne naziva s temi izrazi, ker imam svoje ime, znova in znova počenja to dalje. In pri tem neizmerno uživa. Če imamo kak obisk, se spravi na mene in se prične vpričo vseh norčevati iz mene. Takrat se mu tudi sin pridruži. In pri tem imata usta do ušes. Tudi kadar obiščeva taščo, obisk ne mine brez norčevanja ali kritiziranja. Pri tem pa mu raste špeh od zadovoljstva. Ko sva sama, se skoraj nikoli ne norčuje iz mene. On to dela pred drugimi, da bi sam zrasel v očeh drugih. Kadarkoli greva k tašči na obisk, vem vnaprej, da se me bo lotil ali z očitki ali pa z norčevanjem. Eno pa vem zagotovo: ko bo naslednjič hotel iti z menoj k tašči, mu bom rekla, da naj gre kar sam. In ko bo vprašal, zakaj, mu bom povedala vzrok.

Kilograme, ki sem si jih nabrala v zadnjih dveh letih, mi oponaša, čeprav je sam vsaj 40 kg težji od mene. V obraz mi je že rekel, da me ne spoštuje. Tudi da sem grda, mi je namignil in se pri tem zadovoljno krohotal. Da me ima rad, pa je nazadnje rekel pred dvajsetimi leti. Ko sem bila v psihiatrični bolnišnici, me je v sedmih mesecih obiskal samo enkrat. Tudi sicer nisva veliko skupaj. Če ni službeno odsoten, je pa po cele dneve v družbi  vrtičkarjev. Tako sem vedno sama. Dvajset let sem jokala zaradi njegovega potepanja, zdaj pa sem srečna, če ga ni doma. Takoj ko pride domov, prižge TV, kar pomeni, da je konec najinih pogovorov. Niti 5 minut ne more počakati, da bi si kako rekla. Tako se tudi jaz umaknem v svojo sobo.

Ja, pupika, imaš prav, da je skoraj vsaka moja žalost povezana z možem. Čeprav se ne prepirava veliko (enkrat na leto), pa je zakon vseeno ena sama figa, ker sva oddaljena drug od drugega za nekaj svetlobni let. Med nama ni pogovorov. Pojma nima, kaj je v moji duši, kaj me muči ali veseli. Nič! Jaz pa mu tudi nič ne rečem. Kaj bi človek govoril takemu, ki ne zna razumeti? Saj je tako, kot da bi mu govorila v kitajskem jeziku. Škoda besed in škoda, da bi se tako poniževala in mu kazala, da me kaj boli. Kajti če bi mu izdala svojo bolečino, bi bila v njegovih očeh še nižja.

Ne Tayana. On to dela, da bi zrasel v svojih očeh, ker ve, da je ničla. Značilnost *ubogih na duši* je tako obnašanje.
A ni nobene možnosti, da zaživiš na svoje?

Huh tayana, to je pa kruta zgodba.
Že zdavnaj bi morala na svoje, ampak to sama veš.

Imaš kak načrt, kaj kaniš storiti okoli tega  v bližnji prihodnosti?

Uf, Tayana, žalostna zgodba :( Koliko pa je sin star? Ali res ne obstaja možnost, da bi šla na svoje? Ali si sploh želiš iti na svoje ali imaš željo "rešiti" zakon? Lahko ti napišem, da bi na tvojem mestu šla od doma, samo vem, da je težko, kadar so čustva vpletena in če gre za družino. Vem pa zase, da ne bi bila tiho in da bi, če bi bila na tvojem mestu, povedala nazaj obema, da to ni prav, kar počneta, da me boli, kar govorita ... poskusi na miren način to narediti, pa poročaj, kakšna bo njuna reakcija.

Držim pesti zate in ti želim vse dobro! :)

 :wav:

Odseliti se, bi bil pravi absurd, saj imam za 15 let delovne dobe zelo nizko invalidsko pokojnino in se niti pod razno ne bi mogla sama preživljati. Niti za položnice ne bi imela dovolj. Prisiljena sem tudi mamo preživljati, ker ji moja polsestra zarubi vso pokojnino, ker je tako zakreditirana. Dobesedno zlorablja to nemočno ženico.

Najbolje se mi izide, če vse lepo potrpim in živim svoje življenje. To je še najboljša varianta in mi še najbolj koristi. In če me mož prenaša in mu je prav, da živiva pod isto streho, je toliko bolje. Sva pač cimra! Sama moram poskrbeti za to, da si zapolnim dneve tako, da mi je najlepše. Če mi to ne uspe, mi za vratom piha depresija. Lahko rečem, da sem kar uspešna pri premagovanju le te. Enostavno nimam časa za depresijo in ji v svoji glavi tudi ne dam prostora. Tu in tam pa le podležem. Vem pa eno: nisem več tako vesel človek, kot sem bila. Tudi govorim manj. Postajam vedno bolj asocialna.

Sin, ki je star 30 let, živi s svojo ženo pri nas. Saj je na splošno dober fant, toda takten pa ni. Nima občutka, da mi včasih reče táko, ki me prizadene, poniža. Počutim se kot en majhen otrok, ne pa ženska zrelih let in mama, ki bi jo bilo treba spoštovati.

Jaz sem se zavila v molk, umaknila se v samoto in v tej samoti si moram sama ustvariti svojo srečo. Drugi mi je ne bodo. Opažam, da z leti dobivam debelejšo kožo, kar pomeni, da lažje prenašam težave, kot sem jih v mladosti. Nekoč nisem mogla živeti brez ljubezni, zdaj se mi zdi, da lahko. Toda hrepenim pa še vedno po njej, priznam.

Možu ne pripovedujem, kako se počutim. Ko sem bila na psihiatriji, me sploh ni vprašal, kaj mi je, da sem se znašla tam. Ko sem po končani hospitalizaciji poskušala narediti samomor in sem se spet znašla v bolnišnici, se je do mene obnašal sovražno. Obiskal me je samo enkrat, tik pred odpustom, ko ga je na to nagovorila moja hči. Držal pa se je na obisku, kot mačka, ki so ji vzeli mlade.

Ah, ne bi več! Oprostite, če sem vas zamorila!

Ne, Tayana, nikogar nisi zamorila! Če je pa tako v tvojem primeru, ko praviš, da imaš za 15 let delovne dobe zelo nizko invalidsko pokojnino in da se ne moreš sama preživljati ..., potem je najboljša rešitev ta, ki si jo že sama omenila - da si sama izpolniš dneve tako, da bo tebi najboljše: greš ven, bereš knjige, greš v družbo med ljudi, ki te spoštujejo ... Jst tud, odkar se ne počutim dobro v svoji družini, veliko hodim ven oz. sem zelo malo doma, preprosto zaradi tega, ker se mi jih ne da gledat in poslušat. Grem na šiht, fitnes, na druženje, se sprehajat ... samo, da sem čim manj doma. Ko sem ta vikend šla v Gorje, mi je bil luksuz .... mir in neobremenjevanje ... čim pršla dam, je že po 20 min fotr neki začel težit. :o

Želim ti vse dobro! :)

Tayana, kaj pa kakšna pomoč, podpora, dodatek...karkoli preko CSD ali pa pokojninskega zavoda? občinsko stanovanje,.... ker tako živeti... to je pa res hudo. In vem, da zaslužiš bolje...

Kaj pa vem, res je lahko pametovati od daleč, a vendarle - rešitev se vedno najde.

Objem
Arwen

Tayana, forum je namenjen temu, da si med seboj svetujemo, zato nikar ne skrbi da si komu zatežila
Razumem, da je po toliko letih skupnega življenja to postala navada in da si se s tem sprijaznila. včasih je to najlažji način. ni pa rečeno, da je najboljši
predlagam ti, da si omisliš kakšne hobije, druženje.. ne vem.. nekaj kar te veseli in se boš imela možnost umaknit vsaj za nekaj časa od doma. ko boš postala bolj samostojna in neodvisna bo mogoče tudi tvoj mož spremenil poged nate. če ga pa ne bo, potem boš pa vsaj bolj uživala v življenju kot sedaj.