FORUM Nebojse.si

Evo me, sem se odločila, da se še sama predstavim, ker opažam, da nekateri na forumu mogoče napačno dojemajo mojo zgodbo. Pač ne poznajo me in jim tega ne gre zameriti.

Torej, moja diagnoza so panični napadi. Že nekaj let, pravzaprav 10 let. Z njimi se super uspešno soočam, našla način. Bilo je pa grozljivo, res grozljiv je občutek, ko se ti zdi, da si na pragu smrti. Kako mi je uspelo se soočiti s paničnimi napadi, je, hmmm, zanimiva zgodba. Lahko jo delim na ZS. Zakaj ne bom javno objavljala, pa sem se odločila na podlagi nekaterih komentarjev in (ne)dozorelih ljudi, ki si dejansko mečejo pesek v oči. Sama močno verjamem v zakon privlačnosti, ga uporabljam v življenju redno. Z njim sem si dejansko pridobila krasnega partnerja, sanjsko službo, ki me osebnostno izpopolnjuje, ter ljudi, ki delujejo v skladu z mojim načinom razmišljanja. Zakaj sem panik, tudi vem. Dejansko se spomnim iz otroštva dogodka, ki je sprožil val napadov.
Pravzaprav bi kdo rekel: "Kaj hudiča počneš na tem forumu, če je vse kul?" Ja, to bi si tudi rekla sama najraje. Nekako takole gre ta moja zgodba. Ker sem se po dolgih letih jemanja AD-jev dobro počutila, sem se nekako odločila, da preneham z njihovim jemanjem. Pravzaprav sem bila zelo neodgovorna, kar sem počela. Jedla sem jih, ko sem se spomnila in si totalno porušila ravnovesje. Začelo se je novembra 2013 z nespečnostjo, hudimi nočnimi morami, agresivnostjo in najhujšim občutkom (gorenjem po telesu). Seveda sem bila mnenja, da je zopet na plan pokukala anksioznost in panični napadi. Ampak temu ni bilo tako. To so bili odtegnitveni simptomi, ki so me dodobra prestrašili.
Odločila sem se, da obiščem psihiatra. Ker sem se zelo slabo počutila, so me obdržali v psihiatrični bolnici. To, kar pa sem doživela tam, je pa PORAZ! Psihiatrinja mi je (verjamem, da mi je želela dobro, naredila pa je slabo), dala dva AD-ja, ki ju sploh ne bi smela skupaj predpisat (piše v navodilih, pa še farmacevti so me opozorili na to). Po jemanju sem dobila hude samomorilne misli in občutek, da se moram pikat v telo z iglo (kljub temu, da prej nikoli v življenju nisem imela takšnih misli). Ker sem ji povedala, da se ne počutim dobro, mi je zdravila ukinila dobesedno čez noč. In potem se je začela kalvarija. Postala sem človek, ki si sploh ni bil podoben.
In to je tisto, kar me je vzpodbudilo, da sem se prijavila na portal, ker sem potrebovala tolažbo ljudi, ki so morebiti doživeli isto. Danes, ko tole pišem, se počutim dosti bolje, mislim, da je najhujše za mano.

Žalostno pa je to, da sem dejansko ugotovila, da sem ODVISNA od AD-jev. In to me žalosti. Takšno je pač moje razmišljanje. To, da menim, da AD-ji povzročajo odvisnost, ni plod mojega razmišljanja, ampak skupek mojega razmišljanja in dognanj različnih nevroznanstvenikov in psihiatrov po svetu, katerih članke in videe sem prebrala ali pregledala.

Zato mojih postov ne jemljite osebno, ne razburjajte se. Če menite, da trosim bedarije, ok, me pač ignorirajte. Jaz se tudi ne ukvarjam z ljudmi, s katerimi se ne strnjam. Pač različni smo si in prav je tako.

Za konec pa bi želela izraziti veselje, da obstaja ta portal, da se lahko pogovorimo konstruktivno, da lahko vsak zase poskrbi, kot meni, da je zanjga prav.

Pa lep pozdrav vsem skupaj!

Hey Inka  :rozicodam:

Kako ti gre?

Hej, Zelvica, počasi gre. Dopoldnevi so najbolj tečni, se mi zdi. Tega strahu se še moram rešit, pa tečne omotice, ki je ni konec, pa bo.

Hvala za vprašanje, pa ti? Kako si kaj? Je kaj bolje?

Inka  :rozicodam:

me veseli da gre, ceprav pocasi. Tale zoprnija bo kmalu izginila in lahko se bos posvetila stvarem, ki te zanimajo. :) Jaz se drzim, jutri visam pa bo najbrz kar pestro spet  ;D komaj cakam da pridem do tiste doze, ko me ne bo vec tako premetavalo in ko bom spet imela malo vec volje do stvari.

Drzi se  :rozicodam:

Hojla Inka 235. Kako si kaj danes? En velik objem saj bo bolje boš videla.

Zelvica999 z višanjem si korak bližje k zmagi :wav:. Objem :rozicodam:

Inka se javlja ... po dolgem času, heh. Torej, jaz sem zbrala pogum in sem se preselila v drugo državo, da raziščem sebe, svoje strahove, da pridem temu šitu do dna. Tukaj imam samo partnerja, ki je v službi. Tudi sama si iščem službo, dva tedna sem od doma. Pod temo o zdravilih sem napisala, da imam ravno krizo, kar se tiče jemanja Cipralexa, ampak bo že. Mora bit.
Sedaj pišem knjigo in sem zelo vesela, da se lahko končno posvetim tistemu, kar me res zanima. Imam pa seveda še vedno en kup strahov za razrešit. Predvsem ugotavljam, da so določeni strahovi plod te moje domišljije, ki pokuka na dan, ko imam tiste čudne dni, ko ga kaj biksam z zdravili ali pa mi nagajajo hormonči. Ženske najbrž veste, o čem govorim.
Tukaj sem sama, s težavami in problemi :D. Sama s sabo, z namenom, da se rešim bremen, ki so se nabirala leta.

No, se bom še javila kaj, da povem tistim, ki dvomijo vase, da je vse mogoče. Da se pohvalim, da lahko vsak doseže, kar si želi, če le pokuka iz lupince.  :rozicodam: