FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni.
Po dolgem času sem zbral pogum za prvi post na forumu. Rad bi spregovoril o sebi in svoji depresiji, ki me spremlja že dolga leta mojega življenja. V glavnem, pred kratkim (teden nazaj) me je pustila punca, s katero sem bil v dolgi zvezi. Pred tem sem bil z bivšo tudi nekaj let v zvezi, zato sem bil praktično 10 let skupaj v zvezi. Prav tako mi je dve leti nazaj umrla mati, kar me je zelo potrlo, saj sem bil z njo zelo blizu. Sedaj se počutim zelo osamljeno, depresivno in se tega problema zelo zavedam. Prav tako mislim, da sem v zvezah iskal neko veselje oz. nekaj kar bi omililo mojo depresijo. To je seveda delovalo na začetku obeh zvez, vendar je depresija hitro spet planila po meni. Še ena stvar, ki me zelo omejuje in žalosti, je ta, da imam zelo slabo samozavest in samopodobo, čeprav sem mlad, postaven, pameten in sem diplomiral na fakulteti (pred kratkim). Zato nekih pravih (objektivnih) razlogov za to nimam. Manjka mi prijateljev in služba.
To je na kratko o meni, upam za kakšen nasvet oz. pomoč.
LP

Luke,

z depresijo nimam izkusenj, se ti bo pa zagotovo oglasil kdo, ki ti bo znal svetovati. Glede na to, da pravis, da imas depresijo, bi se bilo mogoce fajn narociti k psihiatru, toliko, da se postavis na noge in zacnes resevati stvari. Zelim ti veliko uspeha.

Zdravo.
Hvala za odgovor in lepe želje. Misliš, da bi moral začeti temo v razdelku depresija? Sem že sam razmišljal o obisku psihiatra, vendar nisem ravno pristaš antidepresivov. Jemal bi jih le v skrajnem primeru.

Pozdravljen Luke
nekateri dogodki v življenju sprožijo žalost in še mnoga čustva. Razhod je prav gotovo eden od teh.
To je stresni dogodek, ki postavi naše življenje na glavo, Spremeni se tvoj vsakdan, drobni obredi itd.
V takih primerih je obdobje žalosti nekaj normalnega in ne pomeni nujno depresije. Občutki osamljenosti pa so seveda močni.
Ker pa praviš da si depresiven bil že preteklosti je prva stopnja prav gotovo obisk osebnega zdravnika.
Tudi ta bi ti lahko predpisal AD, v kolikor bi bilo potrebno.
Nič kaj dosti nisi napisal o svoji depresiji, kako jo prenašaš, kako jo zaznavaš,kje te ovira.
Kako te vidijo drugi ko si depresiven? Se ti v obdobju depresije spremeni način življenja?
Gre samo za obdobja žalosti ali so prisotne tudi kake druge misli? Imaš stiske ali si zgolj melanhoničen?

Poskusi si dobiti psihoterapevta , s katerim bosta skupaj odkrila tvoje vzorce razmišljanja in jih predelala. Terapevt ti lahko veliko pomaga. Pomaga ti predelati čustva, pomaga ti osvetliti neustrezen pogled na sebe in pomaga ti sprejeti sebe.
Pot ni lahka in kratka, ni instant učinkov.


Prvi korak je vedno priznati si problem.Nato prihajajo možne rešitve

 

Hvala za odgovor.

Ne morem točno trditi, da trpim za depresijo ali ne (točne definicije ne poznam), lahko pa povem, da se ti občutki sprožijo vedno ob kakšni večji čustveni obremenitvi (kot je bil razhod in smrt matere). Padem v stanje brezupnosti, osamljenosti, ničvrednosti, se smilim sam sebi in podobno. Razlišljam, da je to konec sveta zame, tudi na samomor sem že nekajkrat pomislil. Mislim, da so ti občutki pogojeni tudi z mojim karakterje, saj zase menim da sem melanholik, obenem pa še precej introvertiran človek. Vsi ti občutki name vplivajo zelo negativno, saj izgubim voljo do vsega.

Glede tega, kako me drugi vidijo, težko podam mnenje. Večinoma me tisti redki, katerim zaupam, razumejo da prestajam težka obdobja. V tem času se mi seveda spremeni način življenja. Kot pravim, nimam volje za nič in večinoma samevam doma ter se smilim sam sebi. Imam dobre in slabe trenutke, kar pomeni, da sem recimo en dan ok in lahko funkcioniram normalno (za silo), pridejo pa dnevi, ko me preplavijo občutki, ki sem jih opisal zgoraj. Glede apetita in nespečnosti pretiranih problemov ne opažam.

Za prvi korak sem prijatelju zaupal svoje občutke (sploh sedaj po razhodu), ki me je skušal razumeti in mi stati ob strani. Upam, da bom zbral dovolj  poguma in se udeležiti skupine za samopomoč v Celju.

Pozdravljen Luke
občutki , ki si jih opisal vsekakor spadajo v definicijo depresije. Dejstvo je, da v kolikor se ne lotiš reševanja tega problema se depresija poglablja, obdobja so daljša.

Veseli me , da boš poskusil z skupino za samopomoč v Celju. Ne smeš pa mešati pojma terapija,terapevtska skupina z skupino za samopomoč. Samopomočna skupina je podporna skupina ljudi, ki se srečujejo z podobnimi motnjami. Morda že ko bereš naš forum ugotavljaš, da tvoji občutki, čustva ,doživljanja niso edinstvena, ampak da kar precej ljudi občuti enako,doživlja enako.

Vendar pa boš za reševanje svojih problemov potreboval strokovno pomoč v obliki terapije. V Celju obstaja program Tu smo zate  http://www.zzv-ce.si/svetovalnica-tu-smo-zate, kjer boš morda najlažje prišel do prvih odgovorov. Pojdi tudi k svojemu osebnemu zdravniku in mu povej kaj se dogaja. Do depresije včasih pride zaradi kemijskega neravnovesja in so lahko AD (antidepresivi) ustrezna rešitev ob podpori psihoterapije. Veliko pa jih poskusi brez njih.

Tudi čustvene udarce prenašamo različno. Nekateri si pustijo žalovati, drugi preusmerjajo misli drugam.

Daješ vtis, da si aktivno pristopil k reševanju problema, zato se nikar ne ustavi.

Verjamem. Saj zato se mi zdi skrajni čas, da si uredim življenje in ga poskušam zaživet srečno.

Za začetek se mi zdi že skupina za samopomoč zelo velik korak. Do sedaj sem praktično skrival svojo depresijo in občutke. Če zberem dovolj poguma za obisk, upam da dobim vsaj kakšen koristen nasvet od ljudi s podobnimi izkušnjami, tako kot na tem forumu.

Hvala za kontakt glede programa Tu smo zate. Se bom vsekakor pozanimal, kako pa kaj naprej. Upam, da bom le zbral dovolj volje za vse to. Prav tako za obisk osebnega zdravnika za opis vseh težav, ki jih imam. Vsekakor mislim, da bi bilo vse naenkrat preveč zame.

Zdi se mi, da sam glede čustvenih udarcev zelo žalujem, sem otožen, melanholičen in posledično brez volje. Mislim tudi, da sem zaradi tega izgubil punco.

Hvala za vzpodbudne besede!

Sem ugotovil, da imam mnogo problemov, za katere sploh nisem vedel. Žal tudi podzavestnih. Iz situacije ne vidim izhoda. Razmišljam o samomoru

Luke, vse se da resit, tudi tvoje tezave. Cisto res! Imas koga ob sebi, ki se mu lahko izpoves? Imas kaksno stevilko, kamor lahko poklices (razne linije za pomoc v stiski)? Glede na tvoj opis, se ze fajn matras in bi bilo fajn urgentno na polikliniko, ce si iz Lj. Daj pisi kaj. Vse se da resit.

Kot prvo pejt nujno po zdravila ker imaš klinično depresijo, ža si dolgo časa kot jaz čakal z tem in se je situacija pač poglobila...sicer pa imam jaz čisto identične probleme, čustvene udarce zelo hudo oz. sploh ne morem dati čez.

Ojla Luke

Pojdi po pomoč saj tvoje razmišljanje trenutno ni v redu. Danes lahko greš na Polikliniko, se mi zdi da delajo do 14h (psihiatrična pomoč) drugače pa na php na Zaloško zraven očesne. Psihiater je pač strokovnjak za depresije... tako kot kardiolog za srce...Nič te naj ne bo strah. Luke pojdi po pomoč in boš videl kako boš zaživel. Drži se.

V ponedeljek sem bil pri svetovalki, s katero sem se dogovoril za izredno srečanje še za jutri. Ob sebi imam očeta, ki me poskuša razumet in pozna situacijo.
Zgleda je bila moja 'samodiagnoza' depresije vse prej kot pravilna, saj imam povsem druge težave, med katerimi je največja, da zaničujem sam sebe. Še zdaj se dogajajo stvari, na katere nisem ponosen in se zaradi tega še bolj 'morim' oz. zaničujem.

Luke, vsak naredi v življenju mnogo stvari na katere ni ponosen. Nisi nobena izjema. Verjetno te pa te stvari v trenutnem stanju še bolj potrejo. Zdrži do jutri, da prideta s svetovalko do nekih odgovorov. Ti pa močno priporočam še obisk psihiatra. Res ni noben bau bau. Super, da imaš očeta, ki ti stoji ob strani.Javi se kaj.

Jaz ne vem kakšno "svetovalko" si ti našel, samo potrebuješ resno strokovno obravnavo i pomoč. Edini usposobljeni za take zadeve so psihoterapevti. Problem je lahko, da ljudje - ki niso ustrezno usposobljeni to vzamejo kot prhodno krizo, žalovanje za punco itd. Ne pa kot problem, ki se že kot si sam rekel v leče že par let. Če bi bil ti sposoben sam to predelati, bi to dal čez že - samo, žal očitno ni tako.

Saj razumem, da je ljudem težko sprejeti - da nimajo razčiščenega podstrešja, samo zavedaj se da so psihiatri in terapevti tudi samo ljudje - in antidepresivi tudi samo zdravila in nič več. Slovenija je res porazna, ker ima tak tabu odnos do psihičnih bolezni. Pa noben za boga dragega ni izbral tega stanja, ljudje grejo čez hude stvari - in logično da ostane posledice na psihi.

Nimam časa za dolgovezenje, ker se pripravljam na izpit - ampak na hitro en del iz psihoterapevtske knjige slavnega Dr. Milivojevića.

Depresivna motnja in depresivna psihoza sta osnovni model, v kateremu se lahko identificira delovanje samoprezira - ničvrednosti. Pri depresivni osebi je self v delu osebnosti kateri trpi samoprezir in obenem občuti ničvrednost.  To je stanje brez obrambe, ker se del, ki zaničuje in del, ki je prezrt, strinjata da je oseba (torej ti) brez vrednosti. Ta motnja se kaže na več načinov: zelo močna čustva ničvrednosti, izguba upanja, da se bo spremenilo na bolje - stanje brezizhodnosti, občutek brezsmiselnosti, izguba motivacije za doseganje in ohranjanje življenjskih vrednost...itd.

Ti si klasičen študijski primer depersije, ki je začela počasi kazat svoje zobe. Jaz sem se dejansko sovražila toliko, da sem želela popraskat lasten obraz ko sem se gledala v ogledalu. Prvo je seveda nastopilo z občutkom zelo hude krivice in samoobtoževanja. Zelo sem bila stroga do sebe, drakonska. Imela sem srečo da nisem zaplavala v vode samopoškodovanja, sem se pa občasno ko sem kaj naredila "narobe" pošteno usekala s čim. Občutek ničvrednosti je bil itak tu, bil je toliko hud da se nisem upala niti pogovarjati z ljudmi - saj sem bila prepričana da me bodo takoj zavrnili kot človeka. Nisem bila vredna ničesar.

Rabiš strokovno pomoč, ne kakršnokoli - ampak strokovnjaka - psihoterapevta, ki bo takoj razbral to tvojo nezdravo psihološko paradigmo in to jo pomagal podreti, ter na novo sestaviti vrednote in svoj jaz. Zdaj si dojil svoj jaz v partnerskih vezah, to pa ne gre. Odrasel človek ne enači svoje samopodobe s tem kar je naredil oz. s tem kako ga drugi doživljajo oz. KOLIKO ga ljubijo. Jasno je, da si imel v tem pogledu trdo vzgojo - ker očitno starši niso izrazili nestrinjanje s tvojo napako, ampak s tabo kot človekom - ko si naredil kaj narobe. Od tod se ta strogi model grajanja ponotranji in dobiš izredno strog in nadzorniški nadjaz. Starševska ljubezen mora biti brezpogojna, ker če ni - večni otrok v tebi, potem išče v odnosu da napolne to čustveno praznino - ampak, to ni možno.

Dalo bi se še dosti napisati, ampak toliko na kratko.

Luke vse naredi da boš najprej začel delati na sebi, pa če je še tak minimalno in težko, in pusti vse te modele samoprezira in vse kar ti prodajajo ljudje ki nimajo časa zate (psihiatri). Rabiš ljubzen in razumevanje in jaz maksimalno navijam zate ker vem kak težko je ko te nekdo, ki ga imaš rad zapusti, pa še vlagaš ves svoj čas in ljubezen v to.
Seveda si prizadet, pomoje si globoko prizadet in se ti to prebolevanje kaže v depresiji.  :wav: :rozicodam:
pusti si čas da si žalosten, ne ubijaj emocij ker nekje morejo ven.
predlagam ti da se poučiš o depresiji, pa da vzameš v roke nekaj motivacijskega namesto tablet (še vedno lahko posežeš po standardni medicini, obstaja pa tudi alternativa-tega ne pozabi.)

Hmmm takole bom rekla... Alternativa je super, ampak to je bolj kot ne preventiva. Glede na to, da luke razmislja o samomoru, alternativa tu ne bo kaj dosti pomagala. Tudi meni ni. Tako da jaz res predlagam psihiatra in antidepresive, ki ti bodo omogocili trezno razmisljanje in se bos lahko lotil resevanja tezav.
Luke, nic se ne javis, kako si?

Hvala vsem za nasvete in podporo...da naredim update. Moj glavni problem je trenutno prebolet bivšo punco, ki me je vlekla za nos zadnja 2 tedna in pol z odločitvijo. V tem času sem bil v vseh možnih čustvenih stanjih, tudi na samomor sem že mislil.

Danes sem bil spet pri svoji svetovalki in razčistil par zadev. Je opazila mojo stisko in tako se bom z njo dobival enkrat tedensko. Mislim, da mi zelo pomaga pogovor z njo. Prav tako se že potihem veselim obiska skupine v ponedeljek.

Res se poskušam zamotit, iščem podporo v prijateljih in očetu. Iščem si tudi družbo in se ravno počasi odpravljam s prijateljico na pijačo.

Rad bi se navadil novega kraja-Celja, bivališča, družbe in vsega kar spada zraven. Namreč prej sem živel pri punci v drugem mestu in se mi je podrlo celo življenje ob selitvi. Še vedno pa imam nekaj stvari pri njej, ki jih bom moral počasi odpeljati. Ampak bom raje počakal, da se strasti umirijo.

Luke verjamem, da ti je hudo. Pusti si čas. Pogovor sigurno veliko doprinese in super, da se imaš s kom pogovarjati. Lej tudi novega mesta se boš navadil. Samo počasi naprej ne hiteti.  Na dobri poti si. Javi se kaj, da nas ne skrbi. Drži se.

Najtežje je pustit, da gre. Ampak se trudim. Se pa zavedam, da bojo krize vmes in da me bo še 'grabilo'. Hvala!

Če ti pogovor s svetovalko pomaga, potem super. Je pa jasno seveda, da če si končal zvezo da si v fazi razočaranja - kar bi moral takoj povedati. Normalno je da žaluješ nekaj časa  :)

Glej s svetle plati, če nista za skupaj in nista mogla bit - potem že ni prava zate. Zunaj je še dosti ljudi.

Pa samo tako nasvet mimogrede, ne da pametujem. Mene je ljubezensko razočaranje pognalo v depresijo. Izkušnja iz tega je bila, da si več ne pletem celo življenje okoli enega človeka. Da je pač partner le del mojega življenja, ne pa njegova celota, če veš kaj želim povedati. Ker če ti je nekdo celo življenje in ne delaš več nič ob tem...potem logično, se vse podre.

Ampak so tudi taki padci in izgube del življenja. S časom bo bolje. Vso srečo.

Zdravo.

V preteklih dveh tednih, ki so bili zelo težki, sem spoznal mnogo stvari o sebi. Tu sem objavljal le dele celote, tiste, ki so bili v danem trenutku pomembni oz. aktualni. Rad pa bi vam razložil oz. opisal celo zgodbo, da me boste bolje razumeli.

Vse se je začelo v otroštvu, za katerega lahko rečem, da ni bilo srečno. Starša sta se kregala celo moje otroštvo, bila alkoholika in se nato ločila takrat, ko sem vstopil v puberteto. Takrat je mati zbolela za rakom in se borila dobrih 10 let, ki so bile težke za vse. Nanjo sem bil bolj navezan, kot na očeta, vendar sem že takrat čutil velik primankljaj ljubezni in razumevanja s strani staršev, kar je močno vplivalo name, da sem se že takrat počutil odrinjen in manjvreden.

Ob vstopu v SŠ sem spoznal punco, s katerim sem bil skupaj dobrih 5 let. Nato sem bil samski par mesecev in začel zvezo s punco, ki je trajala 5 let in se je končala par tednov nazaj. Živel sem pri njej par let, zato sem se moral preseliti k očetu v drugo mesto. Glede tega sem tudi dobil takšen občutek kot da naj spakiram in grem. Na najino zvezo je najbolj vplivala smrt moje matere, ki je umrla dve leti in pol nazaj. Tudi tu je eden dogodek, ki me je močno zaznamoval z občutkom krivde, namreč nisem dejstvo, da nisem z njo spregovoril zadnjih besed in ji dovolj stal ob strani (ob njeni nenadni smrti sem bil na morju).

Ugotovil sem, da sem bil na obe punci zelo navezan (preveč) in da sem v njiju iskal tisti primankljaj ljubezni iz otroštva. Iskal sem tudi potrditev za mojo slabo samozavest. Logično se sedaj, ko sem sam, počutim zelo osamljeno, zavrženo, izdano in nevreden življenja. Prav tako imam zadnjih nekaj let zelo slab odnos s starejšim bratom (ki mi je bil vzornik in praktično edina opora v otroštvu), ki je v tujini in se obnaša do mene zelo prezirljivo, češ, da nisem izpolnil njegovih pričakovanj in je razočaran nad mano.

Še ena stvar, ki sem jo opazil, da močno vpliva je ta, da imam do sebe vedno visoka pričakovanja, ki pa jih nisem dosegel in se nekako krivim za vse dogodke, ki so se mi zgodili v življenju. Vsi ti dogodki in dejstva vpliva name tako, da ne morem življenja zaživeti svobodno in sproščeno. Star sem 26, diplomiral lani in čakam na pripravništvo.

To je na kratko povzetek moje zgodbe, za tiste, ki vas zanima. Hodim na svetovanje in upam, da bo tudi obisk skupine za samopomoč postala stalnica.

Ste mi v ogromno pomoč z nasveti in oporo ter upam, da bom z vašo pomočjo uspel.

Luke  :rozicodam:

Menim, da je ze to, da si o sebi pisal na javnem forumu, velik korak. Itak je pa najbolj vazno, da imas voljo do tega, da resis svoje tezave. Tako da je zmaga zagotovljena.  :) Ti kar pisi, te bomo z veseljem podprli in spremljali tvojo pot k uspehu :)
Strinjam se z Veselim sonckom... Ampak krizo bos prebrodil, uvidel, da si vreden veliko vec kot mislis in zacel bos ziveti  :) Vse bo se ok.

Drzi se in pisi kaj  :rozicodam:

ojla
sm v nekako podobni situaciji kot ti, samo s to razliko da ti si ukrepal jaz pa še ne čeprav se to vleče že nekaj časa. pri meni je bil fotr alkoholik v otroštvu sicer ne tako ampak potem ko sem bila v puberteti. tako da nekako razumem tole pomankanje ljubezni saj sem bila zmeraj bolj navezana nanj.
sicer sem imela mami ki mi je stala ob strani in me mela rada sam jz sm hotela fotra in sem iskala nekakšno potrditev pri njem. zadnje čase zmeram bl tonem in že kar nekaj časa vem da bo treba ukrepat ampak mi nekako ne uspeva. zato se ponosna nate da ti je  ratalo in da si premaknil stvari in upam da bom lahko tudi jaz kdaj tako ponosna nase da mi bo ratalo nardit prvi korak
lp

zelvica999
Res je bil velik korak, da sem sploh našel ta forum, ki je bil povod, da sem se začel aktivno ukvarjat s svojimi problemi. Je pa težko, ker sem res tak človek ki se zelo navežem. Hvala ti za podporo in družbo ;)

bebebe
Lahko ti povem iz lastnih izkušenj s prejšnjo punco. Takrat sem tudi predolgo čakal, odlagal, upal in to ni bilo zame zdravo. Te čist razumem, pri ženskah je obrnjeno, js sem bil pa bolj na mamo navezan. Hvala, ampak sem še daleč od tega da bi mi ratalo :P Od kod pa si?

Drugače pa mali update: zadnja dva dneva sta bila zelo čustveno 'stabilna' zame, kljub manjšemu pretresu kakšno uro nazaj, ko sem dobil mail od bivše. Sem se že pomiril in spet na dobri poti :) Se že veselim jutrišnje skupine :D

Nisi dobil neke brepogojne ljubezni od staršev, takrat ko si jo potreboval. Nasplošno je ljubezen pogojna med odraslimi ljudmi, torej moramo postaviti neke meje - to naj bi bilo zdravo in pričakovano. Brezpogojno ljubezen pa ima največkrat mati do otroka, potem pa v času pubertete starši z nekim pozitivnim pritiskom in feelingom svobode spustijo pubertetnika počasi z vajeti. Tvoja mati je bila toliko obremenjena s svojim življenjem da je totalno pozabila nate.

Če si bil kot orok prezrt, potem logično da je to rezultiralo v slabi in neizgrajeni samozavesti. Saj ti tudi vzorni model ob katerem si rastel ni bil kaj prida da bi ponotranjil neko zdravo ljubezen in samospoštovanje. Nekdo, ki je alkoholik - ne bi rekla da ima ravno zdravo samozavest in da se ljubi. Nisi se čutil ljubljenega in tudi verjetno nisi bil ob takih težavah doma, zato si pa dojil svoj jaz v partnerskih vezah. Tam je sigurno bil nek občutek varnosti in topline? Lej pri meni je bilo isto.

Alkoholiki ponavadi zalivajo čustvene nestabilnosti in ostalo življenjsko problematiko, da nekako izničijo vpliv okolice na lastno duševnost in so v nekem stanju ravnodušnosti. To je nezdravo spopadanje s problemi in nezdrava čustvena readaptacija na negativno čustveno stimulacijo.

Tako da si zdaj sam na suhem, moral se boš naučiti vsega sam - kar je bilo pričakovano, da boš dobil v primarni družini. Kar se ljubezni tiče iz primarne družine to je konec s tem - je za tabo, moraš se prvo brezpogojno ljubiti sam.

Si eden in edini, unikat. Moraš nehati biti toliko strog sam do sebe - ker ravno ta strogi nadjaz, ki te kritizira - je vir tvojega samozaničevanja. Pa tudi, ko boš storil kaj narobe ne usmerjaj celotno jezo nase - kot na človeka, ampak na svoje dejanje. In si reci da boš to popravil naslednjič. Nobeden od zunanj to je od punce do brata ne sme imeti tolikšne moči nad tabo, da te s kritiko pobije ali z ljubeznijo vzdigne iznad tal. Oni niso tvoji rešitelji, to moraš biti sam sebi. Ženska je le del življenja, ne pa njegova celota - kot je to mama dojenčku. S čim se še ukvarjaš, kaj imaš še od hobijev, aktivnosti, dejavnosti ?

Ljudje bodo nasty, takšni in drugačni - saj nobeden ni dolžen biti nežen ali obziren do tebe, če razumeš kaj hočem povedati...če boš dovolil stvarem da ti pridejo toliko do živega, boš kaj kmalu pristal s samozavestjo na totalnem dnu. Moraš biti sam sebi opora, varnost, stabilnost in skala. Če boš hotel biti kdaj oče, boš defiinitivno moral to razrešiti. Pomisli, da ne želiš - da se tvoj otrok spopada z istimi težavami ko ti. Torej prva stvar je da počasi gradiš samozavest, to se pa začne - tako da ljubiš in ceniš sebe.

Si sposoben in mlad fant, na zelo dobri poti k ozdravitvi. Stvar ne bo enostavna, ampak počasi boš prišel do cilja.

VeseliSoncek

Hvala za nasvete in podporo. Se strinjam z vsem napisanim. Tudi sedaj, ko živim z očetom, ki je bil včasih alkoholik opažam, da še vedno ni spremenil svojih miselnih vzorcev kljub temu, da ne pije več. Še vedno se pri njemu pozna tista potlačenost čustev, ravnodušnost o čemer pišeš. Zato ga jemljem nekako 'z rezervo'. Ja v zvezah sem našel neko toplino, podporo, varnost, ki je ko sem sam nimam/nisem imel. Zato mi je pa tako hudo in nekako ne morem sam s sabo. Glede hobijev...veliko se ukvarjam s športom, fotografiram, igram biljard, berem knjige...


Drugače pa update, glede na to da se že nekaj časa nisem javil.
Moram priznat, da napredujem. Ta teden je bil stabilen v smislu počutja, tako fizičnega kot tudi fizičnega, v primerjavi s prejšnjimi. V ponedeljek sem bil na skupini v Celju, v petek pa pri svoji svetovalki. Pri slednji bom nadaljeval z obiski, saj se mi zdi da mi to zelo pomaga, glede skupine bom pa še videl.

Doma sem si že uredil sobo na 3/4 in se počutim že veliko bolj udobno in domače. Več sem se že začel ukvarjati s hobiji in še vedno se poskušam družit z znanci in prijatelji. Pri sebi pa seveda rešujem in ugotavljam vzroke, ki so pripeljali do te situacije, kjer sem zdaj in me naredili takšnega kot sem. Tudi z bratom sem vzpostavil stik in se je odzval pozitivno. Tako, da stvari se premikajo v pozitivno smer, bi pa rad razčistil stvari, ki izvirajo že iz otroštva.

Bravo luke, tako se dela!  :clap:
Samo sedaj, ko napreduješ nikakor ne ustavi konjev. :rozicodam:

Vidiš, da zmoreš sam poskrbeti zase. Ponosna sem nate  :)

Svetovala bi ti, da od očeta ne pričakuješ preveč – ker ima on lastne težave, ki jih mora razrešiti . Seveda, če jih bo sploh hotel.

Ti si sedaj odrasel in si popolnoma sposoben poskrbeti sam za sebe. Isto tako ne pričakuj magičnih rezultatov čez noč, ker psihološka struktura se ne oblikuje v enem dnevu – ampak celo življenje. Otrok ponotranji starševsko obnašanje, torej vsa leta teh odnosov so v »tebi«. In ravno to, kakor so se oni obnašali do tebe - se ti zdaj obnašaš sam do sebe.
Če so te žalili, ti govorili da si brezvreden, da te bodo zapustili in tebe kritizirali kot človeka, ko si naredil napako – ni čudno  da imaš priučen samoprezir.  Sporočilo je pač jasno,  ko narediš kakšno napako, se počutiš manjvrednega. To je drugače priučeno čustvo, ki je družbeno nekoristno – ker nam škoduje in rezultira v depresiji.  Moraš torej nadomestiti to »brezvreden sem« z »naredil sem napako, počutim se krivega in ni bilo prijetno, vendar bom v zameno naredil kaj lepega da stvar popravim in napake ponovil ne bom«.
Dalo bi se še dosti napisati, ampak rabil bi res strokovno vodstvo neke osebe – da ti pomaga porušiti te nezdrave strukture in da boš zgradil zdrav odnos do sebe. To bo zelo težko, ampak verjamem da ti bo uspelo.

maja_tolovaja

Hvala, se nimam namena ustavljat, četudi še dobivam polena pod noge od bivše. Me hvala bogu to ne potre več toliko da se ne bi mogel več pobrati ;)

VeseliSoncek

Hvala :) Od očeta res ne pričakujem preveč, pač živiva skupaj in se več druživa. Ampak neke globje povezave pa ne pričakujem. Kot sem rekel, mu verjetno še malo zamerim glede vseh stvari. Prav tako pa sva si tako različna po načinu razmišljanja, ker on še vedno razmišlja podobno kot alkoholik. Ampak jaz ne mislim reševat še njegovih problemov, ker imam svojih dosti.

Žal se še ne počutim čisto odraslega, manjka mi služba in s tem povezana samostojnost. Ampak upam vsaj na pripravništvo marca.

Ja, glede načina razmišljanja, ga bo treba res spremenit. Morem rečt, da sem že začel bolj optimistično gledat na stvari. Veliko delava na tem z mojo svetovalko.

Vzljubi prvo sebe, pa potem bo prišla ljubezen, pa ne se pustit, da te ponovna zavaja punca. Enkrat bi, potem nebi. To kar si želiš in k čemur stremiš to dobiš-vsaj pravijo.
Pa poslušaj svetovalko,ker ti bo vse z razlogom rekla, ti pa moraš to ponotranjiti in verjeti. Vreden si ljubezni in vse ob svojem času. Tudi če bodo potrebna zdravila se ne brani, samo ti res priporočam da najprej raziščeš vzrok, nato pa če ne bo bolje iščeš še druge rešitve in predvsem se pozanimaj o depresiji. če poznaš vraga ga lažje primeš za vrat :sesmejem:

 

Ko boš srečal pravo dekle za sebe, te bo to vzpodbujalo na tvoji poti in boš rastel z njo skupaj - ne bo ti pa "metala polen pod noge" na noben način.

Vse kar slabo vpliva na nas, ni vredno. Ljubezen ne ubija  :)  Človeku je najpomembnejša psihična samostojnost, ker, ko je ta stabilna - bo vse ostalo tut prišlo s časom. Sicer pa lažje rečno kot storjeno.

si pa vsaj na dobri poti. mene zmeram neki bremza, ali pa že najdem kakšen izgovor. sam žal večno tako ne bo šlo. jz sm drgač iz bele krajine. tle pri nas je bolj tako tako s tem te takoj obsodijo če zvejo da hodiš k psihiatru al pa kj podobnega. pa tud nobenega pametnega ni tle tok da bi mogla glih v NM ampak to so pa spet stroški.
ah ja sj bo zdj mal lepše vreme  in se bom pol malo lažje spravla kj nardit

maja_tolovaja
Ja točno na tem probam delat zadnje čase. Da napredujem v življenju, se ukvarjam s stvarmi, se spravim ven. Najtežje pri vsem tem mi je, da ne mislim na punce oz. iskanje punce, ker sem osamljen. Drugače pa se s časom vedno bolj zavedam vzrokov/posledic v svojem življenju. Hvala :)

VeseliSoncek
Ja vem, da je temu tako. Hvala bogu me ne vleče več k njej oz. me sploh ne privlači več. Pogrešam samo bližino/ljubezen. Ampak tud tega se bom navadil. Hvala :)

bebebe
Verjamem, tud sam sem biu tak. Iskreno povedano že celo življenje iščem neke izgovore. Ampak jih zdej ne več, ker vem da mi niso prnesl nč dobrega, ampak samo potuho za lenobo/krivdo...ja zdej ko je lepše vreme, se kr lažje diha. Sonček pa to :)

Zdravo!
Še ena ki se je našla v tvoji zgodbi in opogumila za pisanje na forum. Tudi sama izhajam iz družine kjer je bil prisoten alkohol, poleg tega pa sem pred štirimi meseci zaključila dolgoletno zvezo.
Hočem samo povedati, da sem ponosna nate, da ti je uspelo! In upam da bo tudi meni nekoč. :)

Zdravo.

Po eni strani sem vesel, ker vidim da nisem edini v podobni situaciji, po drugi strani pa nikomur (tudi tebi) ne privoščim biti na tem mestu. Ker vem, kaj prestajaš in kako se počutiš.

Hvala, čeprav sem še daleč od uspeha. Lahko pa rečem, da se stvari počasi premikajo na bolje :) Tudi tebi želim veliko uspeha :D

 :rozicodam: :rozicodam:
Moja mama je bila alkoholik ampak nehote ceprav se smesno slisi, takrat ni bilo adjev in podobnih zdravil, zelo malo psihoterapevtov, pa tudi skoraj da nisi smel recti da si depresiven ker si dobil takoj stigmo da si nor, svojo zalost in strah je zdravila z alkoholom...in to pocnejo in so vsi dusevno potrti bodisi depresivni, anksiozni ali pa shizofreniki( ki so zlorabljali droge ni vazno katere) ker srecen clovek jih ne potrebuje...
zato ne obsojam alkoholikov, ker vem kako tesko in se tezje jim je kot je nam, dam pa kapo dol tistim ki se kljub depresiji itd spucajo in odvadijo... hitro lahko pade v odvisnost od bilo česa čisto vsak in ni vazno ali je bogat ali reven

Ja saj vem, da je mnogo ljudi na svetu, ki svoje probleme utapljajo v alkoholu in drogah. Mene kljub okolju ni nikoli to mikalo, niti nisem videl izhoda v drogah ali alkoholu. Tudi nimam teh želja, ampak bi rad svojo situacijo izboljšal, ne pa pozabil. Moram pa povedat, da napredujem :)

jaz sem jih, po ločitvi staršev sem postal ze anksiozen in depresiven, potem sem pa se zacel plus z solo ukvarjati z dejavnostmi pri katerih so moral biti ful samozavesten in močan, a ljudje pokvarjeni...in to me je še bolj uničilo, ker sem zelo umetniški, ampak danes je umetnost v napačnih rokah... vglavnem vedno sem bil drugačen od ostalih, ampak nisem bil samotar, imel sem veliko druzbe in zal napacne, tako sem prisel v stik z alkoholom, ki mi je odvzel depro in ankso...woohoo in kmalu sem postal odvisen, kljub temu pa naredil solo in studij vse letnike, celo delal v nemčiji in potoval ampak vedno sm mogu bit pijan, da me ni depra in anksa potunkala, no pred letom in pol sm pa spremenil nacin zivljenja, vso odvisnost vrgel stran, druzbo odslovil, sedaj prihajao v moje zivljenje samo dobri ljudje, js se se pobiram ampak vem da sem na dobri poti, ker ipak so posledice ostale custvene....hvala bogu mi čiki in alko nista pustila telesnih posledic...to je bil pac moj lexaurin ali xanax...katerih se nikoli vec ne dotaknem... ker je prelep life brez teh strupov...sam pac učenec je moral bit pripravljen da je poklical učitelja k sebi... Bojevnica velik respect, brebral sem vašo zgodbo in res vi ste dokaz da se res da :rozicodam:

oi POKORA :)))) bravooo tudi js sem se losala čikov, wow ti pa še alkohola pohvale res, moj ata je tudi premagal alkoholizem in vem , da ga ni lahko.....škoda bi bilo tako lepega fanta, da ga čiki in alkohol uničijo ko nam že tako in tako anksioznost škodo dela..
hei LUKE upam da napreduješ in si bolje :rozicodam: