FORUM Nebojse.si

Moji občutki praznine in osamljenosti se iz dneva v dan slabšajo...
Občutek imam da vsi okoli mene vedno najdejo kak izgovor ( ne morem... nimam časa... me ni doma...).
Vedno bolj opažam da ljudje okrog mene zelo slabo sprejmejo človeka s težavami in se mu kakor se le da izmikajo....
Internet ti postane najboljši prijatelj in to je vse kar imaš :(

Pridi na katero od DAMovih skupin za samopomoc.
Spoznas sotrpine in lahko spregovoris o svojih tezavah.

Sem že bila na skupini :)....ampak ne govorim o DAMovcih ampak o drugih ljudeh, ki sem jih imela za BEST of THE BEST in me sedaj sploh poznajo ne.... pa ravno ko jih najbolj potrebuješ... da bi ti stali ob strani.

Res pridi v DAMovo skupino boš videla, da bo bolje. Drugače pa poznam ta občutek in vem kako je grozen in predvsem boleč.

Anny,

od tega trenutka dalje nisi sama - imaš sotrpinko z Obale, ki te vabi na sprehod in klepet.. :rozicodam: Še prej pa se mi lahko pridružiš oz. mi pišeš na email naslov, preko ZS ali celo, če si na facebooku..

Jaz si bom našla čas zate. :clap:


                                  Dušica

Sem bila na ljubljanski skupini, ampak se nekako nisem našla v njej. Precej neprijetno sem se počutila. Bolj mi pomaga pogovor iskrenih oseb, ki mi stojijo ob strani. :)

Resnično HVALA za podporo! :).

Hojla Anny. Če želiš mi piši na zs in greva lahko na sprehod komot .Sem iz Ljubljane.

Tudi sama sem imela precej težav z občutki praznine in osamljenosti in seveda ugotovila,da je to čist ne lastna izbira posameznika,temveč je težava v nesposobnosti vpostavljanju stikov z drugimi.
Včasih čutim potrebo po samoti tako močno,da me moti velikokrat že prisotnost najbližjih,..ja sem se kar spremenila...v določenih primerih na bolje,v določenih na slabše,...

Anny, nisi edina. Tudi jaz sem se počutil precej neprijetno na skupini. Nekako anksiozno, ali kako se temu reče. Zato pa sem bil tam samo dvakrat. Potem se je začelo poletje, jeseni pa nisem več šel.

Pri meni je pa ravno tole.. da se počutim zelo potrto ko sem sama.. če sem v družbi pa mi je veliko lažje in še boljše volje sem... Samota me tako močno ubija, da se jo če lahko temu takole rečem bojim..

Anny, popolnoma te razumem. In tudi tebe, Poni. Ampak mogoče je šlo za kak neprijeten splet okoliščin in bi se izplačalo še kdaj poskusiti? Dejstvo je namreč, da nas lahko najbolje razumejo prav tisti, ki se spopadajo s podobnimi težavami. Jaz sem trenutno v precej slabi koži in mi ogromno pomeni podpora, ki sem je deležna od treh punc iz ljubljanske skupine, čeprav smo se spoznale šele pred kratkim. Njim lahko jamram po mili volji, ne da bi me obsojale. In vsak dan mi katera od njih da vedeti, da nisem sama in da bo šlo na bolje.  :rozicodam:

Razlika v letih je nekoliko prevelika in nisem se počutila ravno sproščeno :/. Tudi težko poslušam druge ker sem sama v takem stanju :S..


citat od Lire
Anny, popolnoma te razumem. In tudi tebe, Poni. Ampak mogoče je šlo za kak neprijeten splet okoliščin in bi se izplačalo še kdaj poskusiti? Dejstvo je namreč, da nas lahko najbolje razumejo prav tisti, ki se spopadajo s podobnimi težavami. Jaz sem trenutno v precej slabi koži in mi ogromno pomeni podpora, ki sem je deležna od treh punc iz ljubljanske skupine, čeprav smo se spoznale šele pred kratkim. Njim lahko jamram po mili volji, ne da bi me obsojale. In vsak dan mi katera od njih da vedeti, da nisem sama in da bo šlo na bolje.  :rozicodam:
[/quote]

Anny,

ni dobro, da so tvoji edini stiki virtualni. ko sem bila v enakem življenjskem obdobju kot ti, sem če ne drugega te stike iz virtuale sspravila v življenje in smo se dobili posamezni člani tega foruma, ki smo začutili, da smo nekje enake starosti, in šli denimo peš na ljubljanski grad in v grajski kavarni na kak topel čaj. včasih je bilo prav zabavno. ampak za to moraš kaj tudi sama storiti in podati kakšno tako iniciativo.


je pa tudi res, da ima vsak človek svoje probleme in da ne gre ves čas govoriti samo o problemih. tu na forumu ni problema, ker je forum temu namenjen. v RL  pa se potrudi, da če ne drugega prisluhneš drugim, kaj se jim kaj dogaja in se na veder način skušaš pridružiti njim pri kakšnem dogodku, ki zanima tudi tebe.


srečno.

maja

Majč, nimam samo virtuale (forum mi samo pomaga, da vidim da nisem edina ki ima takšne težave in da mi je lažje).. imam v živo tudi take ljudi, ki mi skozi stojijo ob strani.
Ampak ko si ti v hudi depresiji in čutiš samo brezup, nezanimanje za življenje, ko si neprestano utrujen.... Je zelo težko it v neko družbo ali karkoli...
Tisti, ki te zares spoštuje in je PRAVI prijatelj te bo sprejel s tvojimi + in - in nebo šel stran... ker takšen točno ve, da rabiš oporo in pogovore.. in bo potrpežljiv tudi če si še nevem kako naporen. :)

Jaz sem sotrpin star 25 let iz LJ, ki trpi za depresijo.

Tako da lahko me kontaktiraš če rabiš družbo ali pogovor  :)  :P

Je pa tako ane, bolje da ti ljudje grejo stran - pa tako zveš kdo so pravi frendi ali pa si najdeš nove ljudi. Pri meni je bilo isto, dokler je bilo koristi so bili vsi ob meni - takoj, ko je ni bilo...nikjer ne duga ne sluha o nobenemu  :sesmejem:

Je pa problem depresivcev dualen, ful smo stalno osamljeni in bi družbo - obenem se nam pa nič in nikamor ne da.  :o Vsaj pri meni je tako...

Doživljam sama trenutno tudi to...ko me kdo potrebuje, sem vredu...ko pa jaz potrebujem koga, pa ni nikjer nikogar. Ali pa moje težave niso tako "pomembne" kot od druge osebe. Po drugi strani, če se distanciram od teh ljudi, pa ostanem sama. Kar je pa tudi en drek.

V glavnem, če si iz LJ, me lahko kontaktiraš za kak pogovor, kavo... :)

Anny,
jaz sem iz Lj in imam letos še nekoliko več časa. Stara sem 21 let, če si moje starosti in če se ti še da, se lahko dobiva. Tudi jaz imam podobne probleme in bi bila prav vesela tvoje družbe.  :)

Evo, še en iz okolice Lj, loh naredimo en meeting, več nas je, bolj je prijetno...torej, kdaj se dobimo? Al sm že prepozn   ;D

Zdravo

Jaz bi se tudi pridružil.
Imam tudi podoben problem kot ti Anny. Sam sem v Lj nikogar nimam za druženje, sovražim samoto oz. se je rahlo bojim, rad se družim.

Jaz sem takoj za kakšen meeting.

LP

Hej

Na stran sem prišel čisto po naključju, med iskanjem rešitve za moje probleme. Težave, občutek manj vrednosti in pomanjkanje ljubezni me spremljajo že vse od malih nog. Nekako sem skozi puberteto te probleme potlačil globoko vase in se jih takrat niti nisem zavedal.

V moji mladosti sta se starša prepirala vsako noč, bilo je grozno. Še danes imam pred seboj sliko očeta in mame sredi noči, ko se zmerjata in drug drugemu izmenjujeta klofute. Seveda je sledila ločitev. Oče je odšel, mama pa je še nekaj časa vstrajala pri njegovih starši, mojih starih starših, skupaj z mano in starejšim bratom. A tudi tedaj ni bilo nič lažje. Ob prisotnosti alkohola in občasnih srečanjih z očetom, ter konflikti s starimi starši, so bili zame in tudi za starejšega brata to neznosni trenutki. S časoma se je odselila tudi mama z bratom, jaz pa sem ostal pri starih starših. Prepirov sicer nisem bil več deležen, sem pa po drugi strani "izgubil starše". Meni je še danes hudo, ker nisem bil deležen ljubezni, ki jo potrebuje vsak otrok in to se mi seveda tudi pozna.

Prišel je čas pubertete, čas, ko sem pričel obiskovati srednjo šolo. Prvi letnik je nekako še šlo, potem pa je šlo vse skupaj samo navzdol. Namesto obiska predavanj, sem iskal družbo in tam iskal, česar nisem bil nikoli deležen. Želel sem biti ljubljen, zaupanja vreden in spoštovan. Vse te vrednote si prizadevam še danes doseči, a žal brez uspeha.

Po tem, ko nisem uspel dokončati šolanja, sem več let delal, ta in ona dela. Nabral sem si vrsto izkušenj, delal večinoma cele dneve, tudi v tujini. Kasneje sem začel preko študentskega servisa delati v x podjetju, kjer delam še danes.

Kmalu po pričetku dela v podjetju x, sem se spravil nazaj k šolanju in po nekaj letih vendar le končal srednjo šolo in se isto leto vpisal tudi na fax.

Zdi se, kot da se stvari postavljajo na svoje mesto, da se mi življenje obrača na bolje. Morda je iz kratke, površno zajete zgodbe tako razvidno. Na žalost, pa se še vedno borim z osamljenostjo. Težko bi rekel, da imam kakšnega pravega prijatelja (v pravem pomenu). Seveda se najdejo prijatelji, s katerimi gremo na pijačo, a prijatelja za pogovor  in pravo druženje nimam. Velikokrat sem sam v stanovanju cele dneve in čakam, da mine dan. Včasih po več dni skupaj. In ja imam hobije, ukvarjam se s športom. A na koncu dneva sem še vedno sam in osamljen.

Bil sem pri terapevtu na pogovoru in bilo je bolje nekaj časa. A dejstva, da nimam pravih prijateljev, družine ipd. s katerimi bi se zabaval, pogovarjal o resnih temah ni. Veliko svojega časa v zadnjem času namenjam temu, kako se rešiti iz te situacije. Veliko razmišljam tudi o samomoru in koncu te nevzdržne situacije. Ne želim, da bi bil kdaj komu v breme, v napoto. Velikokrat, ko sem družbi imam občutek manj vrednosti in se počutim, kot da ne sodim zraven. Drugače pa je v moje življenju vse monotono, vsakodnevne rutine, vsak dan ista pesem, isti dogodki in na koncu še pred spanjem ure samote. Veliko sem premišljeval o tem kako in kaj naprej, a na koncu je bila situacija vedno ista. Ostal sem sam. Morda obstajajo ljudje, ki sprejmejo osamo kot del svojega življenja, a sam tega ne prenesem več. Bolečina, ki jo povzroča je hujša od marsikatere bolečine, ki sem jo v življenju trpel.

Lp,
Osamljen

Osamljen hvala za tvojo zgodbo  :oki:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,18050.0.html  !

Družbe in ljudi je vedno dovolj za preganjanje osamljenosti. Po mojih ugotovitvah so pa psihični bolniki tisti, ki ne želijo družbe. Take izkušnje imam jaz večinoma v življenju in tu na forumu, sem pa spoznala tudi res super ljudi - s katerimi smo v kontaktu izven foruma in smo se tudi globlje spoznali / se družimo.

Osamljen človek je tisti, ki se je odločil tako. Torej ti si osamljen, ker si se odločil biti osamljen in grem garantirati da je v nekem trenutku zagotovo obstajal nekdo, ki ti je družbo ponudil - a je ti nisi hotel. Noben ne bo silil vate in če ti odajaš ta vibe zaprtosti, bodo ljudje šli dalje  ;)

Torej kot prvo dovoli sebi, da spustiš ljudi v svoje življenje. Ker dokler nekoga ne spustiš, družbe tudi imel ne boš.  :)

Pomoje sploh ni vprašanje družbe, tvoji konlikti izhajajo kot si sam ugotovil iz otroštva. Ko boš to predelal, verjamem da bo občutek šel počasi stran...

Keri športi so ti všeč, Osamljen?

Rekel si, da si se po psihoterapiji počutil bolje. Že to je razlog, da vztrajaš. Samomorilne misli pomenijo, da ocenjuješ, da se situacija nikoli ne bo izboljšala in da tvoje trenutne zmožnosti za premagovanje tega stresa presegajo dejanski stres. Morda narobe ocenjuješ ta stres in je v tvoji bližini kar nekaj ljudi, ki bi se želelo družiti s tabo. Pogosto je tako, da če sebe vidimo slabo, potem nas tudi drugi začnejo tako dojemati (če imamo slabo samopodobo, potem pričakujemo, da nas drugi ne bodo marali, zaradi česar se zapremo vase in potem se drugi res ne želijo družiti z nami, ker mislijo, da se mi ne želimo družiti z njimi; seveda pa velja tudi obratno). Po drugi strani morda misliš, da teh problemov ne boš mogel premagati. Lahko ti povem svojo situacijo, čeprav ni čisto primerljiva. Pred dvema mesecema sem imel kar hude samomorilne misli, obupaval sem nad sabo, ker nisem in nisem opazil uspeha, čeprav se močno trudim, hodim na terapijo, delam na sebi itd. Ampak ker sem imel v preteklosti že depresivna obdobja in so minila, sem vedel, da bo tudi to minilo. Družil sem se z ljudmi, kolikor sem se lahko, vztrajal sem pri aktivnostih, in začel sem si zapisovati vsakdanje uspehe. Premišljeval sem tudi o tem, ali se res ni nič spremenilo v zadnjih letih. Opazil sem, da se je, da moj trud ni bil zaman. Še vedno imam kak depresiven dan in verjetno bodo še prišla depresivna obdobja, ampak sem se iz situacije naučil, da v resnici ni bilo tako črno, kot se mi je tisti čas zdelo. Velikokrat sem se počutil zelo osamljeno. Najtežje mi je blo po kakem druženju s prijatelji - ko so odšli domov s svojimi partnerji - in sem razmišljal o tem, kaj je z mano narobe in ali bom sploh kdaj imel ob sebi osebo, ki me bo imela rada. Ampak zdaj opažam, da me imajo ljudje radi. Povabijo me na kako zabavo, rojstni dan, na pijačo ... ali pa me zgolj z nasmehom pozdravijo, ko me vidijo. Vse to so znaki, da me spoštujejo. Tudi jaz nimam pravega prijatelja, s katerim bi delil res vse, ampak imam pa veliko ljudi, s katerimi se vsaj občasno družim in take, ki jim lahko zaupam svoje težave. Pravi prijatelji so res redki, vendar to ne pomeni, da so ti drugi prijatelji kaj manj pomembni. Z vsakim človekom imamo drugačne odnose, prava prijateljstva se razvijajo počasi, skozi leta. Ni pa nič narobe, tudi če nimaš najboljšega prijatelja. Tako pač pride v življenju, ne pomeni pa to, da si slaba oseba.
Morda ti bodo te moje misli kaj pomagale.

To kar občutiš so zgolj čustva in ne odslikavajo popolnoma dejanske situacije. Pomisli na dobre stvari, ki se ti dogajajo v življenju. Morda jih trenutno res ne vidiš, ampak morda ni bilo vedno tako. Pomisli na ljudi, ki so se znašli v res hudih situacijah, pa so vseeno vztrajali. Vsem se dogajajo težave v življenju, veliko je takih kot si ti (če ne, ne bi bilo tega foruma). In če začneš delati spremembe, potem se bo tvoje življenje res spremenilo.

Prvi korak si že naredil - šel si na psihoterapijo. Počutil si se bolje. Napisal si tudi, da se ti zdi, da se življenje spreminja na bolje. To je dober znak in razlog, da vztrajaš. Ampak ne moreš pričakovati, da se bo vse spremenilo v enem tednu, mesecu ali celo letu. Spremembe so počasne, zato je treba vztrajati. Pogum imaš, potrebuješ predvsem voljo in čas.

Tu na forumu smo te pripravljeni poslušati, če pa bo ti bo res hudo, pa povej čimprej in se dogovori s psihoterapevtom za čimprejšnji pogovor.

Sj nevem ce bi to pasal v to temo sam rd bi dou to vn iz sebe... sj niti nevem kje naj zacnem, uglaunm je neka oseba ki si jo tok fucking zelim zravn sebe da sploh nemorm povedat z besedam teh bednih obcutkov ampak ze sam k pisem o tem mi gre na jok... najprej sm mislu d je sam se ena punca ki mi je vizualno zlo usec ampak je tud neki vec zravn nevem ce je to ljubezn ampak je neki posebnga kar nism obcutu se nikol in ob nobeni osebi... je prva oseba k sm jo spoznou s katero sm lahko govoru o svojih tezavah in k me je razumela in na zacetku je blo use bl preprosto ampak k sm spoznou da mi pomen neki vec se je use zakompliceral in usakic k sm jo hotu prasat ce gre vn al pa met kakrsno kol komunikacijo z njo so se zacel pojavlat usi te ce-ji in usa ta glupa uprasanja k se pojavlajo v moji glavi "kaj ce ji morim, kaj ce se ji sploh neda ubadat z mano"... preprosto mi psiha nepusti da bi ji karkol reku...res se slis glupo in tud je pac nikol nism znou nagovorit zenske ki mi je usec, z kolegicam komunikacija tece dokaj lepo in use je cool ampak cim pa hocem njej kej napisat pridejo usi te jebeni ce-ji... edini frend k sm mu povedu za to prau da mam vec sans pr njej kokr ksn drug tip in rd bi mu vrjeu ampak me pomoje ona ne gleda kokr cloveka ki ji je usec. Spoznou sm jo na svoj 18 rojstni dan k je biu prvi rojstni dan k sm ga praznovou po 9 letih kr takrt sm za darilo dubu novico da bo fotr su v zapor in takrt se mi je lajf sfuku in zdj spet za r.d. spoznam osebo ki si jo tko moc zelim in nebo nikol moja...pac se ena od mnogih stvari ki sm si jih mocno zeleu in je nebom dubu pac nekatrim nm ni namenjen d bi bli srecni in zadovolni z svojim lajfom... iz dneva v dan iscem nacine d si nebi naredu kj in spet sm se zaceu drogirat d bi pozabu  na use, ze od prejsnga petka sm na speedu (amfetamin) najprej je pomagu zdj sm pa ze dubu tako toleranco na to da tud to vec nezaleze... mah sj nevem vec kdo sploh sm in zakaj zivim kaj je tista jebena stvar v lajfu za katero bi se splacal sploh zivet... od mejhnih nog nepoznam drugacnih obcutkov in jih pomoje tud nebom nikol spoznou jebiga pac ni mi namenjen da bi biu srecn da bi prsu dam in lahk normalno govoru o us tem sranju k se plete po moji glavi da bi jo lahk objeu in ji vsak dan povedu kok mi pomen to da jo poznam in d je zravn mene pac tak lajf ni zame... sam sabo bom dokler bom zdrzu v temu sranju...

Zna bit zajeban tole ja. Če se z njo razumeš nisi tok napačen; tudi, če nič ne bo iz tega. Si na dobri poti, če boš nehal z drogami... ni druge opcije. Nehaj. Al pa dej travo ne pa speed.  :closedeyes:
Napiši še kaj...

Oila

Kaj pa, če bi svoja čustva zlil na papir oziroma bi ji napisal mejl in potem bo, kar bo, dobiš od nje pozitivni ali pa negativni odgovor. Mogoče bi ti bilo tako lažje, kot pa v živo s pogovorom. Vsaj vedel boš pri čem si, tako se ti pa vedno uprašanja v glavi pojavljajo. Probati ni greh :oki:

Pa pusti drogo, ker nima smisla lajfa uničvat z drogo. Kaj pa, če ti slučajno da možnost ta punca? Ne si situacije zajebati zaradi droge, ker potem ti bo pa res še bolj hudo.

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prejšnji dan manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj.
Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla k meni in mi povedala da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi oči. Želel sem si da bi bila moja ampak ona name nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak preveč sem se bal in še zdaj ne vem zakaj.
Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja ampak zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem, da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kadarkoli prej. Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si, da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem, da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me
poljubila na lice. Hotel sem ji povedati kaj čutim, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj, ljubim jo ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj.
Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si želim da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim, da ve, da, nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislil in jokal.
Naredite si uslugo, povejte
tistemu fantu ali dekletu da ga/jo imate radi, čeprav ne veste kako bo
reagiral/a. Povejte kaj resnično čutite do njega/nje ker ne bo tam za vedno.

In še to.... ni si vredno uničevat življenja z drogo!! Always look on the bright side of life  :)

Hvala usm za odgovore. Zdj sm ubistvu prsu gor d bi zbrisu dol spet zrd ush teh cejou ampak sm ze prepozn...
mp2011 trava ma name depresorski ucink in je poi use sam se huj, glih zato speed kr je v cisti obliki dost nenevarn (v primerjavi z ksno drugo kemijo) in sm v druzbi poi vsaj bl komunikativn, drgac se pa sploh neprikazem uzuni med folkom. Pa tud nevid se nauzvn, ce se pa rezem, grizem, razbijam clenke...se vid in te poi folk se sprasuje kaj je blo...
I am tired of everything sm ze probu, napisu sm ze use sam se poslt bi mogu ampak me je kr neki nek najbl ogabn obcutk...kot da bi mi neki stisnl vs zrak iz pluc in nism mogu udihnt srce mi je zaceu razbijat pa trest sm se zaceu zrd uprasanja kaj bo ce poslem to in odgovor v glavi je biu najhujsi mozn scenarij... zato sm raj spet potlacu to vase, kar ubistvu delam ze ceu lajf... use bedne obcutke, zalost, jezo use to sam tlacm vase ze od vrtca ko nism biu sprejet v druzbo zrd ič-a nakonc priimka do zdj z njo... skrivat se znam najbl...zakaj je lazi bit v tej poziciji kokr si namesto da nardis korak naprej...kaj je tm naprej tok strasnga...
Anny res zalostna zgodba ampak me ona res nima za neki vec od frenda... rd bi vrjeu d je neki vec ampak pac ni... tko k nikol nism meu druzine tko tud nikol nebom meu osebe do katere cutm kej tazga... to sta 2 stvari k si ju neizmerno zelim sam tega nikol nebom meu pac ni mi namenjen.
Sori ce sm koga obremenjevou s tem sj sploh nevem zakaj sm su objaulat to... sam zdj je kar je.

Nikoli ne smeš rečt : " nkol nebom meu... men ni namenjen..." zato ker slej kot prej pride oseba in to takrat ko najmanj pričakuješ :). In nikogar ne obremenjuješ... Prav je da poveš kar ti leži na srcu in mi smo tukaj zate in vsekakor nisi SAM!.  :rozicodam:

Anny hvala za te besede :happy: