FORUM Nebojse.si

Po večmesečnem mučenju  z anksioznostjo in depresijo se že tretjič vračam nazaj na zdravila. Počasi se sestavljam skupaj. Z zdravili in psihoterapijo.

Me pa izredno muči sledeče: tudi ko sem že bolje, me vse spominja na depresijo. Npr. sprehajalna pot kamor sem zahajala ko mi je bilo najtežje me še vedno boleče spominja na depresijo tudi ko imam dobre dneve. Trgovina, kamor zahajamo po kruh, me vedno spomni na depresijo. Vse, tisto drevo, tisti most, tisti gozd, tista hiša, totalno vse še vedno smrdi po moji depresiji.
Spomini so tako huda stvar. Vem, da bo potrebno 1000 dobrih dnevov, da bom ob obisku trgovine pozabila na mojo preteklo depresijo. Tako sveže je še vse. A to sploh kdaj mine?

Zanimivo je, da me npr. trgovina ali sprehajalna pot nikoli ne spomni na anksioznost, ki pa sem jo vseeno doživljala na teh poteh.

Zdi se mi, da depresija pusti globji pečat. Je sploh mogoče, da me moj  kavč v mojem življenju ne bo več spominjal na mojo depresijo? Ko sem tam včasih preležala? Mislim, da rešitev ni v zamenjavi kavča. Zakaj so spomini tako dolgotrajni? Bo čas zacelil rane? Čutim, da se izogibam prostorov in krajev kjer sem se zadrževala v času, ko sem doživljala ali premagovala depresijo (dopust, smučanje, trgovine, sprehajalne poti, itd..)

Kako si ob tem pomagati? Ali tako, da na silo prikličeš spomine in občutke, ko si se na kavču imel veselo? Ali mogoče tako, da se trudiš NE misliti na depresivne spomine? Oboje se mi zdi, da je vse na SILO.

Ima kdo podobne težave?

Živjo Mirjam  :rozicodam:

Biti v globoki, klinični depresiji je lahko ekstremno travmatična izkušnja, tako da nič čudnega, da so spomini na tako obdobje zelo boleči in stresni. Moja izkušnja 15 let nazaj, ko sem s pomočjo zdravil uspešno premagala depresijo, je, da so spomini počasi, sami od sebe izzveneli. Mislim, saj zares pozabiš ne, ampak sčasoma nehaš misliti na to. Življenje gre naprej.

Zanimivo pa, da zdaj, ko se ponovno soočam s simptomi depresije, z depresivnimi občutki prihajajo nazaj tudi spomini. Sredi trgovine me na primer prešine, kako sem takrat porivala voziček s hrano in mi je šlo na jok in sem se počutila popolnoma obupano ... Kot bi bilo včeraj, čeprav se je zgodilo pred 15-imi leti. Vmes, ko sem bila v redu, tega v tej isti trgovini nisem doživljala. In mislim, da bo izginilo, ko bom psihično spet daljši čas v redu.

Tudi ti najbrž še nisi čisto OK in logično, da si še vedno zelo občutljiva in da te je strah, da se bo tvoje počutje spet poslabšalo. Jaz bi rekla, da se zaradi teh spominov ne vznemirjaj preveč. Pusti času čas. Če bi te vse skupaj prehudo mučilo, pa povej to psihiatru ali psihoterapevtki. Včasih pomaga že pogovor, da daš nekaj tesnobe iz sebe, vsaj za nekaj časa.

Težko je, ampak bo šlo na bolje, ni vrag.

Mirjam...spomini znajo biti vedno boleči...Odvisno v kakšni fazi si in sedaj si v izredno občutljivi. Bo pa minil določen čas, ko boš šla spet lahko na tisto svojo pot in boš močnejša. MOrda s solzami v očeh, ker si prehodila trnovo pot vmes, ampak si jo, jo boš. Tudi meni se je to zgodilo, še dandanes, ko sem zdrava znajo spomini zaboleti, ampak drugače...po eni strani sem ponosna nase, kar sem naredila in prehodila vse ovire v življenju, ker se zavedam sebe, zato sem zdaj močnejša...po drugi strani pa me prevzame žalost, ker se je to zgodilo. Vse dobro  :rozicodam:

Mirjam,

tudi meni je znano(občutki, ko mi neka oseba ali misel ali dogodek, ali celo stvar/predmet, prebudi misel na nekdajo zelo globoko in bolečo depresijo v meni... :seznojim:) kar si napisala, čeprav z razliko od tebe, ne prebujam tega, ko grem po isti poti ali se dobim z osebo, kateri sem prvič omenila to...pač, vem, da sem izšla iz tiste najgloblje črne luknje in sedaj..se počasi že kobacam proti površju, svetlobi in mavrici, čeprav..še padem in se spodrsnem za kakšno stopnico niže, pa se zopet vztrajno pomaknem naprej...ker hočem v miru živet.. s čim manj travm!

No, morda je dobro, da greš v drugo trgovino; izbereš drugo sprehajalno pot in si nabaviš kužka.. :zardevam:..ta ti bo v veliko pomoč!


                             Dušica