FORUM Nebojse.si

živjo, sem nova na forumu.
stara sem 15 let. velikokrat sem razmišljala da bi odšla k psihologu, da bi se z nekom pogovorila.
velikokrat me žre vprašanje o smislu življenja, ki ga velikokrat ne vidim, velikokrat me popade žalost brez posebnega razloga pa naj bo to v družbi ali pa ko sem sama, in potem se ne vključujem v pogovor, distanciram se, včasih ko je na kupu veliko ljudi, npr. ko sm kdaj zunaj, postanem zmedena, včasih živčna in se nikakor ne morem skoncentrirati in vključiti v družbo, potem pa me spet popade žalost. pa še bi se našla kakšna stvar.

se mi zdi, da je to opis je opis počutja v puberteti  :pomezik: Takrat se začnemo spraševat te stvari, nam nagajajo hormoni, zuačnemo analizit vse in vseh povrsti ter se preveč priemrjat z drugimi, smo nesamozavestni, nihanja iz dobrega v slabo počutje itd  :happy:

Verjetno če se boš pogovorila s prijateljicami boste opazle podobne stvari, ki so značilne za to fazo odraščanja in čisto normalne tako, da ne se sekirat preveč, pa ne preveč ta forum prebirat(samo moje mnenje pač), da se ti ne bo zazdelo da imaš kaj hujšega, kot samo ''stranske učinke pubertete''   :pomezik:

gre se za fazo ko se poskušamo vključit v družbo in ugotavljat kakšna družba nam sploh paše, s kom si imamo kaj za povedat in s kom prav nič. Iskanje samega sebe v današnji nori družbi  :o

Zakaj pa ne bi bilo popolnoma normalno, da ti ne odgovarja gužva in veliko ljudi na kupu? Ne moreš ugajat vsem, vsi ne morejo ugajat tebi, lahko da boš ugotovila, da ti paše malo se odmaknit od kaosa in imet svoj mir, s tem ni nič narobe :happy:  Žalost še ni depresija, je samo eno izmed čustev.

Moja sestra je ravno v takem obdobju  :happy: Mogoče ti bi pomagalo najt stvari, ki te veselijo, hobije aktivnosti, študentsko delo, karkoli, tako boš našla ljudi s katerimi si boš imela kaj povedat. Z ljudmi, s katerimi si nimaš za povedat nič pa si pač nimaš in ni nujno, da se ob vseh počutiš vredu  :kiselnasmeh: