FORUM Nebojse.si

Hey,
s to temo se sploh ne obračam več v klepetalnico, ker sem zgleda tam najbolj osovražena in najbolj opravljana oseba, zato  sem se odločila, da pozornost namenim forumu.

Minevata že 2 meseca od kar sem na ADjih in APjih, 2x pa sem obiskala psihiatrinjo na temeljit pogovor. Moj glavni problem je, da se je moja depresija začela razvijati v psihozo, h čemur sodijo prividi in prisluhi, tako da imam sedaj zjutraj 150mg AD ja in 50mg APja ter zvečer 100mg APja.
Glavna težava je v tem, da mi razpoloženje niha včasih preveč. Trenutno sem v stanju, ko me že spet oblivajo samomorilske misli in čutim neznosno bolečino.
Res, da sem se komaj zvlekla skozi praznike in v tem času izgubila veliko ljudi, za katere sem mislila da so mi prijatelji, vendar se je vse skupaj izkazalo za bolano čustveno igro. Z eno besedo, december je bil konec pekla in potem januar ponivni začetek.

Sem brez podpore družine, na faxu se izogibam ljudem, 2 prijatelja, ki ju sploh imam nimata vedno časa in svoje obveznosti, tako da večino časa preživim z mačkama, tako da imam občutek počasi, da se mi blede.

Samota ki jo čutim, se spet vrača in ko imam take momente dejansko nimam nikogar za poklicat ali pa kar koli. Sama sem za vse in včasih me je strah, da me bo poglano čez rob in ljudje sploh ne bodo opazili, da me ni.
Ker sem baje tako grozna oseba, da se me morajo vsi izogibat in trosit laži okoli, ki nimajo ne repa ne glave.

Že samo moje življenje je bilo grozno in je bolelo, vendar sem mislila, da se bo počasi začelo kaj obračati, vendar imam občutek kot da se na ogenj priliva samo olje. Toliko bolečine sploh ne prenesem več in včasih se čudim, kako naj držim glavo nad  vodo res.

Zakaj si jaz ne zaslužim sreče in mogoče dobrega tedna samo enkrat, zakaj sem jaz tista, ki konča prizadeta in sama.
Pogovori z živalmi ali samo seboj so postali dolgočasni, celo moj namišljeni svet se ruši. Sploh pa imam občutek, da se vrtim v krogu, kjer en nož v hrbet pač ni dovolj.

Kot oseba se že tako zelo sovražim, da ne vem več na koga naj se obrnem ali kako naj se lotim zadeve same po sebi. Samota je hujša kot je huda depresija.

Vem, da prispevek nima ne repa ne glave, samo počasi tudi meni zmankuje moči, da bi se borila za nekaj, kar je trenutno največji pekel, kar jih lahko doživljam.

Samota res zna nenormalno ubijati in najedati.... :zvizgam:

Pozdravljena,
Res je, da ne poznam ne tebe in ne tvoje zgodbe, vendar te popolnoma razumem in vem, kako se počutiš. Sama sem se zelo podobno počutila pred slabimi 5 leti, ko je moje življenje zaznamoval dogodek, čisto pričakovan - vendar je sesul cel moj svet.
Res, da nisem bila toliko razočarana nad svetom ali ljudmi okoli sebe, saj sem se temu umikala, saj me je bilo strah bolečine, ki bi jo lahko vključevanje  družbo prineslo.

Drugače pa jaz osebno, zaradi svoje lastne varnosti in sreče verjamem, da je prijatelj/ica je oseba, ki se ti približa na čustveno raven, to te mere, da ga spoštuješ in ga imaš brezpogojno rad, potem pa poišče točko, kjer te najbolj boli in ti zasadi nož globoko v meso, da se pocedi kri in zavedno ostane odprta rana.

Mene sama samota ni toliko motila, vendar pa čez čas je bilo vedno težje se spopadati z deprejijo in njenimi učinki na moje življenje. Še danes si nisem našla prijateljev, poleg mojega brata in očeta, se seveda tu moj socialni krog ljudi zaključi, vendar jaz sem uspela najti način, ki je meni pomagal.

Moj nasvet tebi je, da se stvari loti, tako kot čutiš, da je za tebe najbolje, neglede na to kako bodo nate gledali drugi in svet.
Sovraženje same sebe ti ne bo pomagalo iz teme v katero si zabredla, vendar je to še vedno dobra pot nekam, kjer je svetloba, saj si si to priznala.

Tvoj prispevek ima rep in glavo, vendar na različnih mestih kot običajno. Že s tem, da si to napisala nekam, dala iz sebe pokaže tvojo veliko moč.

Moraš verjeti samo vase in ti bo svet namenil srečo, ne glede na navoščljivost ljudi, ki živijo v njem.

Če boš kadar koli rabila samo pogovor, le mirno se obrni name. Bova skupaj našli vodo v peklu.
Največ sreče še naprej.
Lep pozdrav
Sara

hey :) sicer nevem kako je ko se depresija prevesi v psihozo poznam pa ta grozn obcutk samote in ko nimas podpore druzine in prijateljev (edin ene prijatelice k smo se sicer zdj fuuul odalil in se ne slismo vec tok in to po moji krivdi -.-) in ko nujno rabis pogovor z nekom ampak nimas nobenega da bi se pogovoriu z njim in ostanem sam sabo in muckom (k ga mam res rd in je edini k je ob men v takih trenutkih) ucasih nevidm druzga izhoda kokr droge ali rezanje (vem d to ni resitev ampak v tistmu trnutku nevidm druzga izhoda) pa ceprou sm ze nehu z drogami in rezanjem ampak preprosto ko si sam s sabo in premlevas misli... Sprobavu sm razne metode kako se ne porezat ampak ko pridm do neke tocke preprosto nemorm vec.... In poi je tuki se soc.fobia in ravno zrd tega sva se z prjatlco odalila...vem d ji ni problem poslusat kako ji morim s svojimi tezavami ampak neki v men mi govori kako si ona misl d sm glup k ji to govorim in kako si misl d  ji samo nabijam z "namislenimi" problemi (sicer niso namisleni samo to mi mori po glavi) in zato sm ji nehu pisat na fbju in use paceprou vem d si nemisl tega ampak.... In zdj sm se pr sestri kjer pa sploh nobenga nepoznam in kaj ce me zgarb kej kako se bom spopadu s tem kako bom odreageru in kako bosta to sestra in njen moz to sprejela (za moje probleme ve samo prijatelica in pac vi na forumu).... Fuul sm se ze raspisu...uglaunm en lep pozdrav in veliko mirnih trenutkov

Claire Weekes: kako ohranimo zdrave živce - Self help for your nerves - morda bo kaj pomagalo, škoditi branje tega ne more ...