FORUM Nebojse.si

Živjo!

Pišem vam, ker bi rabil kakšen nasvet kako naprej... Po 2 letih relativno dobrega počutja, se mi je pred pol leta zaradi hudega sekiranja vrnila depresija in anxioznost... Na začetku me je bilo hudo strah, da nebi mogel z hiše a sem do zdaj se z vsem soočil in ostal aktiven... Cel čas imam simptome derealizacije:
- svet se mi zdi neresničen,

Zadnja 2 tedna sem pa še dobil simptome depersonalizacije:
- kaj je tale svet,
- zakaj sem tukaj,
- itd.

Do sedaj sem poskušal brez tablet in vem da se je večina ljudi pozdravila z delom da so se zamotili in pozabili na težave. Skrbi me predvsem to star sem 25 let mogel bi se počasi postaviti na svoje noge ampak se počutim izčrpanega in bojim se kako bom živel če mi nebo boljše...

Cel čas me je tudi strah če se mi bo zmešalo, ali pa če bom dobil kakšno psihozo ali še kaj hujšega... :( Bojim se tudi da bi moral v bolnico...

Imam psihiatra in po novem letu sem spet naročen. Do sedaj sem mu povedal za anxioznost in depresijo, samo se bojim da če mu povem čisto vse kako se počutim da me bo poslal v bolnico :(

Mislite da bi mi kakšen AD pomagal, da bi malo lažje vse skupaj premagal? Kako ste drugi reševali podobne težave?

Rad bi si samo uredil življenje in šel naprej... :(

Živjo,

to so strahovi, ki so povezani z intenzivno anksioznostjo. Dr in Dp pa se radi priključita tesnobi. Jaz sem se tudi spraševala ali je vse to res, kakšen smisel ima življenje, kar me je še bolj spravljalo v obup. Vedno, ko so se takšne misli pojavile sem si rekla: ja res je, zdaj živiš tukaj, daje te tesnoba, minilo bo. To mi je pomagalo. Seveda so me pa te misli zelo tesnile. Od anksioznosti se ti ne bo zmešalo. Tudi me je bilo tega strah, kaj če se mi zmeša itn.
Svetujem ti, da psihiatru poveš vse kar ti roji po glavi oz kako doživljaš tesnobo in depresijo. Če te simptomi ovirajo pri vsakdanjem življenju, bi bilo možno poskusiti z AD, pa seveda tudi poiskati psihoterapijo. Mlad si še in težave se dajo rešiti.
Tukaj še imaš link, kjer je tesnoba zelo dobro opisana, pa boš kaj pozitivnega našel za sebe. Meni pomaga, ko preberem kaj (verjetno razumeš angleško, a ne? :)

http://www.calmclinic.com/anxiety/mistake-that-makes-anxiety-worse

Pozdravljen, Žalost88  :rozicodam:,

čisto v vseh tvojih znakih tesnobe se tudi sama prepoznam. Velikokrat me popada strah pred psihozo, izgubo razuma in pred tem, da bi morala ostati v psihiatrični bolnišnici. Še preveč poznana pa mi je tudi derealizacija. Morda te bo potolažilo, a lahko ti povem, da imam te znake izražene predvsem zadnja štiri leta in noben od strahov se ni uresničil. Gre za določena obdobja, ko je anksioznost pač močnejša in takrat nas plašijo vse mogoče misli in vsi mogoči telesni znaki.  :-\ Vem, težko je in zelo neprijetno. Tudi jaz ti svetujem, da psihiatru poveš za svoje občutke, nič te ne rabi biti strah, to so najpogostejša in najbolj značilna občutja pri anksioznosti, tako da psihiater vse to zelo dobro pozna in zanj to ne bo nič novega.
Tudi če ti bo predpisal antidepresive, to ne pomeni, da jih boš moral jesti zelo dolgo. S tem se ne obremenjuj. Lahko ti pomagajo, da se boš lažje soočil s stresom in svojimi težavami, a še vseeno bo največ na tebi. Veliko se da pomagati tudi s psihoterapijo in fizično aktivnostjo ter uživanjem hrane, ki je bogata s triptofanom - iz tega se v našem telesu tvori serotonin, ki ga nam primanjkuje. Brez skrbi, vse bo še dobro. Sama sem leto starejša od tebe in zelo dobro vem, kako je to zoprno preživljati v tako mladih letih in ravno za nas mlade so današnji časi tako negotovi ...  :kiselnasmeh:

No, še vedno je nekako bilo, tako da samo glavo pokonci  :rozicodam:

Miren božični večer vsem.  :-*

Hvala vama za vajin odgovor! Vajina tolažba mi zelo veliko pomeni! ko imaš te težave se res zaveš kaj pomeni ineti zdravje... vseeno mi je za denar, pa ce tudi bom revez do smrti, vse bi dal samo za dusevni mir. To je edino kaj si zelim! :( Drugace pa ja tako kot sta rekli... Cel cas strah da se ti bo zmesalo dejabsko si pa normalen... Ampak tale podzavest to ne more doumeti. In enako je ko se poskusas zamotit ko si v druzbi se nekako gre ampak ko si spet sam pa spet te nadlezne misli... Mislim da moras biti super clovek da lahko tole premagas :/

Res je, duševni mir. Ni me nič bolj bolelo kot tesnoba, pa še danes me. Prva stvar je sprejeti to, kar je pa težko kot hudič in zavedanje, da gre počasi, tako kot vse v življenju. Za uspeh je treba delat in ni bližnjice :)
In verjeti je treba :)

Pozdravljeni,
vprašanje- imam panično motnjo z znaki deprisije, me pa občasno spremlja tudi DR.  Sicer zdaj nekaj časa sem bila dobro, zdaj zadnji teden pa se mi je ponovno pojavla DR. Razne simptome sem že vajena oz. bila sem prepričana, da sem dala to že skozi in da jih že zelo dobro obvladujem, vendar zadnji teden, ko me je spet napadlo, vidim, da temu ni tako. Stvari prenašam nekoliko težje, zdi se, da so simptomi nekoliko bolj intenzivni..in sicer najhuje je zjutraj ko se zbudim.. saj imam zelo močne glavobole, kar prej nisem nikoli imela! So tudi glavoboli lahko vzrok vsega tega? (Ponoven strah, da imam kakšno bolezen, kar me posledično ubija.)
 Ko pa vstanem pa sem nenormalno brez moči in hkrati nenormalno brez volje. Koncentracije nimam, težko razmišljam enostavne stvari- kot so preprosti odgovori. Strah me je da bom izgubila spomin, razum, strah me je, da se mi bo zmešalo, strah me je vsega. V glavi in ušesih mi šumi/zvoni, kot da bi bilo vse preveč naglas, kot da se mi hoče zmešati. Se komu dogaja tako zelo močno, da ga strah postane, da bo zgubu nadzor nad sabo oz. se mi lahko zmeša?  :'(
 In tako naredim v celem dnevu zelo malo- kar me še bolj ubija, ker bi rada bila vsaj za eno rabo in bolj samostojna. Vsaka malenkost je zame napor- to me ponovno straši. Komaj preživim celotno zadevo, in tako imam že zvečer, preden grem spat, strah- se sprašujem kako bo šele jutri. In tako preživljam dneve eden za drugim. Strah me je da bo vedno tako oz. kako šele bo- prihodnost. Obdajajo me še občutki, preden se lotim dela, da se mi zdi vse nesmislno, da nima smisla sploh kaj opraviti, zato velikokrat zelo malo naredim. Včasih se zdim sama sebi kot da bi v življenju dala že vse skozi, čeprav nisem še popolnoma nič, ampak kljub temu sem prepričana da je temu tako, zato sem si sama sebi v napoto. Občutki, da ne rabim več delati.

Ima še kdo zaradi DR tako močne glavobole in vrtoglavice? Je tudi to lahko razlog?

Draga Anonimka 20 v vsem, kar si napisala se najdem... Meni je sedaj ze 8 mesec tako... Poskusaj se cim bolj zamotit in nekako sproščat... vem da ni enostavno samo drugega človeku ne preostane...

Res je. Res pomaga, vendar včasih se mi zdi, da so simptomi tako močni, da se tudi zamotiti ne morem. Ampak bo že, delam na tem. Hvala in enako!