FORUM Nebojse.si

prazniki.dež. saj nekdo je z mano. BOg. saj on ve kako trpim. kako sem sama. prekletstvo ki je nad mano. samota. zgubila sem vse. prijatelje, druzino. nikogar nimam. nocem se smilit sama sebi a ne morem drugace. ko si izoliran in cisto sam ko nimas nikogar poklicati ko te nihce ne razume ko vsakem tezis in te vsi izogibajo kaj bos drugega mislil kot slabo o sebi. vsi so te zavrgli in drugega kot kroglo v glavo ali strik in se ubesit ti res ne preostane. grozno je. tako grozno da ni vecjega podna se mi zdi. kaj bi dala da bi imela saj 1 osebo da bi jo poklicala in ji potezila kako se pocutim. pa tako extrovertirana sem. odprta. a je kar je. pomoci ni. in je po moje tudi ne bo. nimam upanja. samo cakam da to mine. cakam ta di prazniki minejo ki ubijajo. grozno je. samota ubija. in zivim sama v stanovanju starsev. kaj bi dala da bi mela cirmo saj sama ne bibila. grozno je. samota ubija. se malo pa me bo pokoncala. saj vem kaj boste rekli naj se vkljucim v aktivnosti samo ne poznam nic kje je kaj. npr pevske vaje ali odbojka. bi sla a ne vem kje se naj pozanimam tu v celju kje je. ce vi veste javite hvala

Nadja, kar se aktivnosti tiče poišči na internetu. V celju se veliko dogaja. med drugimi je v ponedeljek skupina za samopoč.
Cimra?? Daj oglas, in ne hudič da se ti ne javi kakšna prijetna punca, ki nima svojega doma,
Verjamem, da je damotno in tesnobno če si sam. Samo naivno je pričakovati, da ti kdo potrka na vrata in te povabi kam. Naredi prvi korak, pa boš videla, da je svet lahko tudi lep.

Nadja poglej nisi sama, imaš nas. Tukaj gor boš zmeraj dobila podporo in lepo besedo.

Sam dobro vem kako je ko izgubiš bližnje in vem kako težko zna biti. Potem še depresija naredi svoje in si tam. Samo to še zmeraj ni razlog, da obupaš. To je trenutno stanje. Nič ne veš kako bo čez 2 meseca, čez leto...

Izoliramo se na žalost kar sami. Enostavno se začnemo umikati in ne moremo pričakovati, da bodo prijatelji vztrajali z nami, ko jih večkrat odklonimo. Brez naše aktivnosti ni ničesar. Mi in vsi ki jih poznaš ti lahko svetujemo in dajemo podporo, narediti boš morala pa še zmeraj sama. Vem da je težko, strašno težko, samo se moraš nekako zbrcati in nekaj narediti.

Pupika ti je dobro povedala.
Pridi enkrat, pa boš videla kako ti bo všeč. Vsakega lepo sprejmejo. Prvič smo vsi imeli strah in tudi drugič, potem pa počasi spoznaš ljudi in ti dajo občutek neke varnosti. Vsi vemo kako izgleda in razumemo te težave, tako da si res lahko ti in poveš kar te teži. Sam sem spoznal veliko čudovitih ljudi v društvu. LINK (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1628.0.html)

:oki:

Drži se.

Svet ni tako črn kot ga vidimo, samo očala moramo sneti.

Ni kaj dodati. Sami se izoliramo. Res je 987. Ven je strašno težko. Pogumno Nadja. Saj jutri je nov dan...in kdo ve....za naslednjim vogalom.... :rozicodam:

Nadja,

vem, kaj je samota in kako mučno je, ko imaš občutek, da si popolnoma sam na tem svetu, da te nihče ne mara, sprašuješ se, zakaj se to dogaja tebi, ko pa si "odprt" človek, rad govoriš ... Praviš, da si odprta oseba :clap: ... manjka ti torej samo še kaka aktivnost, znotraj katere bi si lahko začela širiti socialno mrežo. Pomisli, kaj je tisto, kar te veseli, kaj rada počneš in na netu poišči kaj več info o tem. Zberi pogum in pojdi tja. Vem, da bo prisoten strah, tudi mene je bilo, ko sem prvič šla na skupino, se mi je pot vlekla do tja ufff, sam sm si ves čas prigovarjala, da zmorem in sem prišla :) Na teh aktivnostih malo opazuj ljudi, kmalu boš ugotovila, kdo ti sede in z njim potem začni nedolžen klepet, vabilo na kavico ... veš, včasih zna bit stvar prov simpl, samo mi jo zakompliciramo. Tud jst sm misnla, da morm bit močna pred ljudmi, k jih poznam zgolj navidezno, da morm nost masko, pol sm pa določenim povedala, kaj se je z mano dogajal in z nekaterimi sem še bolj poglobila odnos. :zvizgam: Nihče ne bo potrkal na tvoja vrata, sama se boš mogla zmotivirat in narediti nekaj zase.

Drži se! :rozicodam:

Nadja, tudi jaz se danes počutim tako osamljeno... Pa živim s svojo družino, štirje smo... Ko udari depra, se vsi počutimo tako sami, pa čeprav fizično nismo. :'(

Nadja....ce res realno pomislis,clovek ni niloli tako sam kot se pocuti......
Trenutno se v teh trenutkih tako pocutis...samo in osamljeno.....
Same in osamljene se pocutimo toliko casa, kolikor si to dovolimo......

Prepricana sem , da so stvari katere te zanimajo in kjer bi nasla mesto tudi za sebe.....
Narediti je potrebno samo korak in se premakniti iz osamljenosti v aktivnost.....
Kamor koli se bos napotila, bos spoznala nove ljudi, dobila nove utrinke vsakdanjega dne in vec bo teh aktivnosti, manj bos osamljena...skratka sama poisci tisto, kar te bo iz osamljenosti vodilo v nova poznanstva v nove aktivnosti v nove izzive.....

Nas forum je zlata vreden in vedno se lahko clovek v svoji stiski in zalosti obrne na forum in ljudi v njem..... vendar je potreben se en korak naprej, stopiti v zivljenje in med ljudi v tem zivljenju......zivljenje se ne misli, zivljenje se zivi......brez obcutkov krivde si lahko privoscis tudi dneve, ko se pocutis osamljeno, zalostno in razocarano, vendar ne vztrajaj predolgo, ker lahko to postane  nacin zivljenja......

Zato pa le pogumno novim dogodivscinam nasproti in ko naredis ta korak,  bos lahko tudi prav prijetno presenecena......

Nadja..vem kako ti je...

jaz sem res sama. tudi fizicno. ker zivim sama. starsi so  v tujini. tabol frendica v avstraliji... tako da SEM sama. in dolgo nisem tu tako da sele spoznavm ljudi. in sluzbe nimam tako da niti ne morem novih ljudi spoznat... vem da imate tu na forumu vsi ali saj 99% starse, partnerje ali saj nekoga. jaz tega nimam in to je tezko razumeti.

..mene tole Nadja caka v kratkem...in moram priznati da me je tudi strah......
Po tolikih letih zivljenja v druzini, za druzino...grem sedaj zivet cisto sama...se nikoli nisem zivela sama.....tako da je prisotno kar precej tesnobe......
Ze zdaj si delam nacrte s cim vse se bom zaposlila, da se ne bi pocutila izgubljeno v tem novem obdobju.....ampak kako bo, bom videla sele potem , ko bom v tej dani situaciji.....me ja pa strah, priznam......

Počasi. Samota...če je nisi vajen zna biti huda reč. Jaz sem kar nekaj let živela sama in sem *vajena*. A včasih je samota, tudi samo fizična, precej huda. Z leti morda hujša. Ma...umetnica...saj boš babi. Po moje boš polno zasedena. :oki:

.....samoto, osamljenost, hudo žalost čutim, kadar imam temo v glavi/v prevodo, ko zaniham navzdol in sem v depresivnem stanju/, ko pa čutim luč ali svetlobo sem nepopisno srečna in prav nič samaoz. osamljena, pa čeravno živim sama, kajti po vseh teh mojih treh,štirih hudih epizodah depresivnega stanja sem dejansko srečna, da zjutraj vstanem, da se oblečem, da spijem čaj, se vsedem v avto in grem v službo.....za večino nekaj samoumevnega, a zame ne, že to da vstanem ni samoumevno, to, da pridem domov ni samoumevno, kajti veliko jih nima doma, sploh ne toplega in prijetnega doma, jaz ga imam, to, da imam toplo stanovanje ni samoumevno, to, da imam luč v stanovanju ni samoumevno, to da imam telefon in lahko pokličem svoje prijatelje ni samoumevno in tako naprej.....in zato sem srečna in nikakor osamljena  :rozicodam:

Masenka  :clap:

jah lahko mojga bika beri bikico pokličem, ni vsakemu dano imet takšno dobro osebo za prijatelja  :-*, meni je in to šteje.

Hudič je če so nekatare zadeve dane v tem času in nimaš kaj. Ne moreš kar odložiti odgovornost in reči. Utrujen/a sem. Ne morem biti servis 24 ur na dan.  Imam svoje želje/potrebe. Ja. Saj vsi rečejo:* Poskrbi zase.* A so trenutne danosti in moraš preživeti. Če si že bil v kakem takem šmornu depre imaš najbrž iskušnjo, a ko prvič čisto padeš je hudo...najbrž. Mater...saj si še tega nisem privoščila. Da čisto padem. Bed JOKE. Ni dana možnost, da si privoščiš.
biki, masi. FACE STE. :-* in skupno zgodovino imata zadaj. Sem vesela, da poznam jedro *bojne skupine*. Bolj se znajdem v *backstage*-u. Logistika. :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:



P.S. Ma ne me poslušat. Nor mesec je za mano. Bergle, policaji, viroza...trpežna sem kot stara škrpeta (čevelj)...kot kaže, ker sem sploh še pri sebi. Še dijete ne bom rabila. Dva dni skoraj nisem nič jedla ali spala. Lahko pozabim na fitness za kakih 14 dni, ali več. Diham na škrge, premočena sem do kože...WC je tudi blizu....o naj gre vse v tri krasne.

 :jok: :jok: :jok:

Alexx, želim ti, da bi ti bilo kmalu bolje. Objem...

Hvala  Lisha. :rozicodam: Bom poskusila dati vse od sebe. :)

Saj to že daješ..vse od sebe namreč...

spet jaz s svojimi problemi. poln "kufer" jih imam. a tako je. ce se ne spoprimes s tezavami so tam. in ostanejo. in to je prekletstvo depresije. ko bi RAD nekaj naredil pa NE ZMORES. nimas moci. nimas vollje, motivacije, upanja. vse te vlece v crno brezno brez dna in zapades v negaholizem -> vse vidis crno, tvoje nebo prekrijejo crni oblaki, najmanjse upanje utone...vse je crno brezupno, ni poti ven... ne vidis je tudi ce je nekje tam...grozno je to... pa ta moc... depresija ki ti jemlje MOC, psihicno moc. in potem se cutis se bolj nemocno in se bolj zapades v depresijo...se bolj v brezno... in si se na slabsem kot si bil...se 10x na slabsem... sploh ce je tvoj problem kronicen... kronicen = dlje kot 2-3 leta... moj problem traja 13-30 let tako da je kronicen...in potem prosis vse strokonjake da ti pomagajo a te ne razumejo. niso s tabo z duso s srcem, ne razumejo te. samo profesionalno so s tabo... edini ki mi je pomagal saj malo je bil Belak ki je bil z mano z duso in srcem...z razumevanjem. vse drugo je strokovno, hladno, profesionalno. ni z duso in to ne pomaga. nam depresivcem pomaga le iskrenost, s srcem, duso... vse drugo je brez učinka. tako je.
Kje črpati moč? kako verjeti ko ne verjames? kako najti svetlo tocko ko tvoje nebo prekrijejo crni oblaki brezupa? kako naredite to vi?

Če hoče biti zdravnik s srcem in dušo s tvojim problemov.....potem ima enega pacienta na dan dovolj. Kvečjemu 2. Jih je pa večina s srcem in dušo zdravniki, ki želijo in znajo pomagati in zdraviti.
Nič ti ne pomaga, če ljudje okoli tebe razumejo tvoj problem, treba ga je začet odpravljat. In to samo profesionalec zna. Ja, tudi kdo drug, ne rečem.

Je pa hudo, ker je profesionalcev, terapevtov malo. In še to večina samoplačniških, se mi zdi.
Obiskuješ psihiatra, terapevta?

A.

depresijo imam lahko rečem že 30 let. odkar je moj oce sel. sem se jokala za vsako stvar nic me ni razveselilo. takrat mi je bilo 3 leta. sedaj štejem 33 let.
no so vcasih ok dnevi sam tak npr 1 dan good 6 dni bad itd.
pol se pa clovek sprasuje a bo sploh kdaj za nas sijalo sonce. pravijo da se vsaka stvar 1x konca. a z mojo depresijo ni konca ne kraja.
poleg tega bi mogla bit imuna na krute dogodke in se ne bi smelo nic drasticnega zgodit.
na zadne me je vrglo s tira:

- ko mi je zadnji fant dal konec (sla v norisnico in zacela z antidepresivi)
- ko dobila kazen 250 eur zaradi prehitre voznje (sama pa nimam dohodka vec kot 200 eur)
- ko imela odlocitev med 2 sluzbam katero vzeti
- ko nisem zmogla sluzbe
- ko pomislila na mojo dolgo brezposelnost (13 let) in da ni nic boljse...

Včasih je ok sam potem te take stvari spravijo s tira. Kako ravnati takrat. ker takrat te te stvari spet spravijo s tira. in si spet v črni luknji - depresiji.
pa potem pritisk v sluzbi - da nisi zadost ok. ko kaj narobe naredis pa si se bolj v badu. ljudje pa ne razumejo da imas depresijo. ce nisi najboljsi te skenslajo ker je tako vec drugih boljsih na trgu.
potem pa si se v VECJI depresiji. groza. in se pocutis nemocno in si se bolj down ne mocen in jezen nase... ja never ending story... najraj bi kar bila samo v moji sobi da se mi nic drasticnega ne zgodi. ne zmorem vec padcev, slabih stvari. to je kaplja cez rob ki me spravi na dno.
kaj vi naredite v teh drasticnih situacijah?

vedno je najprej potrebno dejanje, akcija, šele nato se temu pridruži motivacija... žal je tako, da se moramo spravit v gibanje, da moramo it na sprehod, da je treba migat, samega sebe zbrcat v zadnjo plat ... ni druge...

pa seveda strokovna pomoč! brez te je težko; pa skupina za samopomoč je zelo OK, pa srečanja, druženje,....

Samo Ad-ji so premalo.


... v Celju deluje skupina za samopomoč....


p.s.
moji starši so ta trenutek le par metrov stran, pa je isto, kot da jih ne bi bilo... s partnerjem sva ko pes in maček .... torej sem večino sama... pa nekako gre

moja spremljevalka je 31 let, a sedaj, ko sva si pogledali iz oči v oči, se počasi poslavlja

Nadja,

Imaš vse svoje teme, ki jih odpiraš združene in piši od sedaj v to temo.


masi

Vcasih so ok dnevi. Vcasih pa na vsem lepem se zgodijo taki udarci ki jim nisem kos in zapadem globoko v dno in dolgo traja da se poberem.
depresijo imam lahko rečem že 30 let. odkar je moj oce sel. sem se jokala za vsako stvar nic me ni razveselilo. takrat mi je bilo 3 leta. sedaj štejem 33 let.
no so vcasih ok dnevi sam tak npr 1 dan good 6 dni bad itd.
pol se pa clovek sprasuje a bo sploh kdaj za nas sijalo sonce. pravijo da se vsaka stvar 1x konca. a z mojo depresijo ni konca ne kraja.
poleg tega bi mogla bit imuna na krute dogodke in se ne bi smelo nic drasticnega zgodit.
na zadne me je vrglo s tira:

- ko mi je zadnji fant dal konec (sla v norisnico in zacela z antidepresivi)
- ko dobila kazen 250 eur zaradi prehitre voznje (sama pa nimam dohodka vec kot 200 eur)
- ko imela odlocitev med 2 sluzbam katero vzeti
- ko nisem zmogla sluzbe
- ko pomislila na mojo dolgo brezposelnost (13 let) in da ni nic boljse...

Včasih je ok sam potem te take stvari spravijo s tira. Kako ravnati takrat. ker takrat te te stvari spet spravijo s tira. in si spet v črni luknji - depresiji.
pa potem pritisk v sluzbi - da nisi zadost ok. ko kaj narobe naredis pa si se bolj v badu. ljudje pa ne razumejo da imas depresijo. ce nisi najboljsi te skenslajo ker je tako vec drugih boljsih na trgu.
potem pa si se v VECJI depresiji. groza. in se pocutis nemocno in si se bolj down ne mocen in jezen nase... ja never ending story... najraj bi kar bila samo v moji sobi da se mi nic drasticnega ne zgodi. ne zmorem vec padcev, slabih stvari. to je kaplja cez rob ki me spravi na dno.
kaj vi naredite v teh drasticnih situacijah?
kako se poberete kaj mislite da ne zapadete globoko v dno?

 :oki: :oki: :oki:

Jaz sem študentka in vem, kako težko je najt stanovanje.
Če daš oglas se ti bo gotovo kdo javil.
Lej, razumem te. Pridejo dnevi, ko bi vse poslala v k... in enostavno ne zmorem nič, razen tega, da totalno psihiram. In kako pazim, da ne grem do dna? Ne pazim, absolutno da ne. Vzamem si par dni, teden, magari mesec in se samopomilujem, kričim, cmeram, psihiram, in se mi čisto trena..

ampak, potem si je pa enkrat treba rečt - opa, tole pa ne gre več naprej.
In se vprašat - kaj pa lahko naredim ?
In potem to tudi speljat.

Če si še v fazi, ko ti je težko.. No panic.. Štekam.
Če pa si že v naslednji fazi, ko se želiš pobrat, je pa treba nekaj naredit.
A kaj ? ekola.. 
- daš oglas in si najdeš cimra
- imaš kakšen hobi?
- pojdi ven. Nujno. Za mojo depro je vsaj 50% kriva pasivnost.
- sposodi si kakšno psihološko knjigo
- meni ful pomaga glasba.. nabiješ si komade, poješ zraven in te briga kaj si mislijo sosedje :)

Vem, da se sliši klišejsko, ampak take male stvari fuuuuul pomagajo.. Drži se !

hvala. samo ne morem met cimre ker je stanovanje od starsev. ce bi bilo moje bi... tako pa..

Ej Nadja..stanovanje od staršev? Pa kje pa sta onadva? Imaš trideset let in malo že le lahko odločaš o tem s skom boš živela...Ali starše motiš s tem, da imaš koga v stanovanju?

Saj sta svetlobna leta od tebe..geografsko in emocionalno..

emocionalno sta blizu. vsako sekundo mislim o njiju. kako sta mi unicila life. sosedje porocajo tako da... karkoli bi nardila bi zvedela. mata me v sahu ker nimam denarja da bi placvala poloznice. tk da... brez veze mi je slabo ko pomislim kok mal kesa mam tu

Te mata v šahu? Se jim kar pustiš?

imata me v sahu FINANCNO in s tem custveno. ker mam depresijo in ne morem obdrzat sluzb!!!

hmmm... precej nas je zaposlenih... službo imamo, depresija ni razlog, da bi jo jaz osebno zgubila  ???

Nadja pozdravljena,

res imaš pestro življensko zgodbo. Kot pravijo moje predhodnice je najbrž res čas, da si poiščeš strokovno pomoč. Ko začnemo reševati svoje težave in se pokaže napredek, je to res vzpodbuda za naprej. Drži, da gre zdravljenje počasi in včasih stopimo tudi korak nazaj, vendar nikoli ni za obupat.
malo me je zmotila sicer tvoja izjava, da si bila v norišnici. Ne razmišljaj o sebi, kot da si nora. Depresija je bolezen. Tudi sama sem bila hospitalizirana na EKIju in tam nisem srečala nobenega norca. Zdaj jih srečujem, ko sem spet zunaj. Ampak take, ki se imajo za normalne.

Kaj pomeni, da ne moreš obdržati službe? Koliko bi zmanjšala odvisnost od staršev, če bi imela dohodek, če bi imela in obdržala službo? Kaj bi se v tvojem življenju spremenilo?

Pri sebi sem opazila, da sem pogosto vztrajala v nekih starih - napačnih vzorcih le zato, ker sem se tako počutila varno, ker so bili predvidljivi. Bolj sem se bola novega, kot starih polomij. Pa sem gurala po starem. Imela sem koristi od takega načina obnašanja: žrtev sem, boga reva, nihče me ne razume, sama sebi sem se smilila, dobila sem pozornost (pa ta ni bila pristnam, ker sem jo izsiljevala).

Zdaj vem, da sem odgovorna za svoje življenje le jaz.

Drži se in povej, kako kaj napreduješ

Tepka

Nadja, a je stanovanje v lasti tvojih staršev ali ga imajo v najemu? Ker če je v njihovi lasti, potem je po mojem OK, glej imaš eno skrb manj. Najemnine so dan danes visoke in da je človek sam in si želi na svoje, je res problem pregurat mesec. Glej, če te starši ne bi imeli radi, potem bi te garant ven vrgl, al prodal stanovanje, karkoli, tako pa ... hallo!, kaj bi rada? Na tebi je, da si najdeš job, da maš za stroške (položnice in hrano,....). Če pa misliš, da te imajo v šahu, potem pa si poišči eno garsonjero, karkoli, če ti bo potem lažje.
Pa veš kolk je odraslih, ki so jim starši pomagali bodisi z nakupom stanovanja ali celo hiše (poznam par primerov) in kaj bi naj sedaj oni, se počutili krive, ker so jim starši plačali. Ne. Sprejmeš darilo in si hvaležen za to.

Na živce mi gre, ko se krivi starše za kao naša nesrečna življenja. Sama si odgovorna za svoj life, sama se odločaš kaj in kako boš živela. Imaš izbiro!!!
 

Se podpišem pod Poletje. Pa ne želim nikogar osebno prizadeti. Tudi meni se včasih zdi, da sem žrtev. Ampak roko na srce: Odrasli smo odgovorni za svoja dejanja, za svoje življenje. In vedno imamo možnost izbire. Razan, kadar smo bolni. Pa še takrat lahko izberemo način, kako bomo bolezen prenašali in sprejemali.

Tudi jaz ne želim nikogar prizadeti, še najmanj Nadjo.
Moje mnenje je, da so nam starši 'predali' kakor so znali in mogli, saj tudi verjetno njim ni bilo lahko, ko so odraščali, od nas pa je odvisno ali ta vzorec sprejmemo ali pa ga poskusimo spremeniti na bolje (brez obsojanja drugih !!!).
Pomembno pa je, da znamo oz. smo pripravljeni odpustiti.

 :oki:

Moj oče je bil vse življenje malo čuden, bil je zelo spremenljive volje, razpoloženje mu je nihalo. Pa ni pil, ni bil nasilen. Le neka tak čudna obdobja so bila, ko je znorel za prazen nič ali pa bil več tednov tiho in nismo vedeli, kaj je narobe. Pa vem, da tega ni delal nalašč. Možakar je bil preprosto depresiven in se je s to boleznijo boril kot je vedel in znal, sam v sebi, nikoli nikomur povedal, ker bi bil stigmatiziran. Bal se je. In sem odpustila.
Če kaj želim naučiti svoje otroke je to odgovornost do sebe in drugih ter da bodo znali razumeti in odpuščati. Tudi meni.

Ah ti naši očetje. Z mojim že nisem v kontaktu že kakšnih 6 let.
Moja dva sta imela umazano ločitev in seveda sem bila na strani mame (ker se je oče do nje vedel skrajno nespoštljivo, ne bom šla v podrobnosti). Bila sem jezna nanj, on pa name, ker nisem bila na njegovi strani.
In danes, ... še vedno se ne pogovarjava, a sem mu odpustila (njegovo ravnanje) in zaradi tega mi je lažje. Tudi mama me razume, me podpira in si želi, da bi z očetom imela dober odnos.