FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu. Odločila sem se vam odpreti, ker me ta jeza, ki jo čutim v sebi že razjeda. Ne bom kaj dosti dolgovezila in bom navedla ključne dogodke, ki so me privedli do tega stanja.

* Kot otrok sem oboževala svojega očeta, kovala sem ga v zvezde. V puberteti se je zaradi mojega uporniškega vedenja najin odnos malo skrhal, a sem vseeno globoko v sebi čutila zelo veliko spoštovanje do njega. Pri mojih 24 letih je zaradi akutne levkemije po tre mesecih bolehanja umrl. Zame je to bil eden najbolj bolečih trenutkov, ki sem jih kdaj doživela. Po njegovi smrti sem pa izvedela od moje sestre kruto resnico, ki mi je bila vsa ta leta prikrita. Moj oče je varal mojo mamo in to ne enkrat (se sliši čudno, ampak to bi še skušala "prebolet"), problem je da so mojemu očetu bile zelo všeč zelo mlada dekleta (mladoletna). Po tej novici, so iz moje podzavesti prišli na dan spomini,kateri sem sama potlačila nekam globoko vase in na katere takrat NISEM HOTELA VERJET. Moje sošolke in osnovne šole so mi takrat večkrat omenjale, da se moj oče zelo čudno obnaša, ko te pridejo k meni na obisk. To čudno vedenje se je kazalo v razkazovanju očetovega spolnega organa njim. Takrat tega nisem hotela verjet, ker sem bila še sama otrok in se s tem nisem znala spopasti. Sedaj ko jih imam 34 in sem jezna in bi ga nekam poslala, mu primaza eno, sedaj njega ni in moja jeza ostaja.

* Pred tremi leti sem si želela spremembe na delavnem področju tako sem po 5 leti menjala službo. Vse je kazalo, da bo dobra služba, ki mi bo garantirala pridobitev znanja pa še plača bi bila boljša kakor v stari službi. Pa ni bilo vse tako sijajno. Prvič v življenju sem doživela čisti mobing. Novi sodelavci se z mano sploh niso želeli ukvarjat, kar sem jih spraševala so me popolnoma ignorirali. Nekateri mi niso hoteli da niti roko, ko sem se jim predstavila. Ko sem se hotela vključiti v delo so mi odgovarjali, da ne potrebujejo moje pomoči. Ko sem na po sled  šla  do šefice in ji povedala za svojo stisko, mi je priznala, da so v tem timu ljudje, ki se NOČEJO ukvarjati z novimi prišleki. Po dveh tednih tega obnašanja nisem mogla več trpet in sem odšla. Po mojem odhodu, sem srečevala ljudi, ki so mi potrjevali, da to delavno okolje je nasploh znano po izjemni neprijaznosti ni osornosti.  Zopet je v meni zagorela jeza, ker se nisem znala soočati s tem stanjem.

* Sedaj sem brezposelna in mama 9 mesečne deklice. Na porodniški bom še do januarja, vendar od septembra si aktivno iščem službo in dobivam same negativne odgovore na moje prošnje.Trenutno živim doma pri mojih. V gospodinjstvu smo jaz, moja hčerka, moj fant, moja mama, sestra (ločena) in nečakinja. Preveč nas je na kupu in pogosto prihaja do nesporazumov predvsem s mojo sestro. Jezna sem, ker se mi je vse nabralo na kup. Ne vem kaj bo ko bo januar mimo in jaz ne bom še našla zaposlitve. Jezna sem nase, ker za to trenutno stanje sem sama kriva.

Ko sem v preteklosti bila pod pritiskom sem posegala po samopoškodbah. Po stegnih in rokah sem se spraskala z ostrimi predmeti do krvi. Ko sem začutila telesno bolečino se je umirila notranja stiska, ki sem jo takrat čutila. Vedela sem, da to ni prav kar počnem, a vendar nisem mogla nehat. Zaradi narave svojega poklica sem imela tudi neomejen dostop do pomirjeval in uspaval, tudi po teh sem celo leto neomejeno posegala. Razmišljala sem tudi, da bi si jih nabrala in z njimi poskusila narediti samomor. Ta misel na samomor je sedaj postala že moja vsakdanja spremljevalka. Ne bi rada na to mislila, saj imam malega otroka, ki bi mi trenutno moral predstavljati razlog za živet in bi moral odgnati vse te grde misli. Vendar ni tako, na trenutke se bojim, da mi res malo manjka, da bi si kaj naredila.

Dekančanka dobrodošla med nami!!  :rozicodam:

Poglej, preteklost je preteklost, nazaj ne moreva, se strinjava? Vedi, da kar sem storil sem storil, popraviti ne morem, lahko pa stremim k temu, da v bodoče naredim boljše, drži? Verjamem, da te tare nezaposlenost sam sem tudi na tem in je hudo. Od tod tudi trenja doma, žal! Vedi eno stvar, če se trudiš, vlagaš v to,da bo bolje, drugače, si nimaš kaj očitati, da ti ni uspelo, problem nastane, če se nisi trudil!

Upam,da sem te malo potolažil, če te pa še kaj zanima pa le vprašaj, ok?

Drži se!! :oki:

Pozdravljena.

Način, kako si opisala svoje težave, je dovolj zgovoren. Zavedaš se, kaj te je privedlo v trenutno stanje oz. kje so nastopile ključne težave. Poskusil bom na kratko povzeti moje razmišljanje ob tem. Morda bom nekje zašel v analizi, ampak moj namen ni pametovati in dajati zagotovila, da vem, kaj je narobe s tabo. Morda boš samo našla kakšno pravilno ugotovitev, ki ti bo pomagala preusmeriti reševanje problema.

Zadeva z očetom mi deluje kot klasična zgodba stebra, opore, ideala, ki ga vsak otrok potrebuje in po katerem se zgleduje, ima cilj in vizijo, kako je treba in prav v življenju. In potem se nekega dne vse podre, jasen cilj in smer zamenja občutek, da je vse iluzija, zlagano in pokvarjeno. Od očetove smrti je minilo 10 let in ta potlačena izgubljenost se je vrnila na plano sedaj, ko te brezposelnost in situacija doma opominjata, da bi potrebovala nekoga, ki bi te usmeril in ti pomagal z zgledom. Vlogo, ki jo je nekoč davno imel tvoj oče.

Da si se sama odločila za menjavo službe v času, ko najhujše še ni bilo na vidiku, se seveda kriviš. To tudi sama jasno izpoveš z besedami "Jezna sem nase, ker za to trenutno stanje sem sama kriva. ". Tvoja pretekla dejanja izražajo tvojo karakterno odločnost glede sprejemanja življenjskih potez. Nasveti v stilu "nima smisla biti jezen nase, pozabi na preteklost itd." so sicer stereotipno neuporabni, ampak na tem mestu bi samo ponovil nekaj, kar mi je ena oseba nekoč zaupala in mi resnično deluje kot dobra osnova. Gre za to, da si odločitve v preteklosti sprejela v prepričanju, da so pravilne. Tako ti je narekovalo srce, razum ali oboje. Gotov nisi sprejemala odločitev, ker si mislila, da so napačne. Garancij seveda ni in morda si se zavedala, da so nekatere odločitve tvegane, ampak na koncu koncev si jih sprejela v prepričanju, da je bolje iti v nekaj kot ne. Nisi delovala proti sebi. Torej nisi konfliktna, škodljiva sama sebi, neumna ali nesposobna. Prej obratno, če nekaterih odločitev ne bi sprejela, bi se danes morda žrla, kaj bi bilo, če bi bilo.

Če poskušam zaključiti s konkretnim - prvi korak si naredila in naj ti bo to spodbuda za naprej. Začela si reševati svoj problem z iskanjem pomoči, nasvetov, ... Glede na opise težav, samopoškodovanja, zlorabe pomirjeval in uspaval bi ti predlagal, da se naročiš pri psihiatru. Večina tukaj nas je šlo skozi to in za inteligentno osebo, kar ti nedvomno si, bi to moralo delovati kot racionalna odločitev. Glede službe ti ne morem kaj pametnega svetovati, ker bi izpadlo kot prodajanje nekih sanj. Ne vem niti, kaj si po izobrazbi, je pa res, da v tujini priložnosti še so. Seveda je majhen otrok dodatna obremenitev, ampak hkrati tudi izjemen motiv, še posebej za žensko in mater. Malo me čudi, ker fanta omeniš tako na hitro, mimogrede. Pričakoval bi, da v njem sedaj najdeš glavno oporo, nekoga, ki te vzdržuje in ti daje dodatno upanje. Tako pa mi izpade, kot da je on del problema in ne rešitve. Upam, da se motim.

Vsekakor bo tudi tvoja naslednja odločitev, ne glede na to, kakšna bo, sprejeta z določenim razlogom in prepričanjem. Ali boš zapustila na videz varno domače okolje, ki pa te utesnjuje in ti povzroča dodaten pritisk, ali pa boš uredila stvari z domačimi vsaj do te mere, da se boš lažje in z občutkom nekega zaledja posvetila reševanju osnovnega problema, t.j. zagotovitve samostojnosti in neodvisnosti.

Če pa bo kdaj tako hudo, da se pojavijo samomorilne misli in nimaš nikogar, s komer bi se pogovorila, lahko svoje počutje opišeš tukaj in podpore boš nedvomno deležna. Že samo to je lahko dovolj, da se ti stanje občutno izboljša. Ob tem najdeš tukaj veliko nasvetov glede tehnik sproščanja, odvračanja pozornosti (išči izraz "čuječnost" ali "mindfulness") ter terapij za spremembo miselnih vzorcev (npr. kognitivno-vedenjska terapija), ki ti bodo v kriznih trenutkih prvo orodje za prekinitev ruminacije (t.j. premlevanja vedno enih in istih negativnih misli, ki vodijo v občutek brezizhodnosti, nemoči in izgube nadzora nad lastno usodo).

Morda sem se v marsičem napisanem zmotil, pišem pač po občutku, ki sem ga dobil iz omejenih informacij. Naj te to ne odvrne, kot rečeno namen ni bil psihoanaliza, za katero ti, ponavljam, predlagam obisk strokovnjaka.

Hvala obema za v spodbudne besede.

Smokyboy ti si v zadevi o mojem očetu zadel bistvo. Meni se je porušil ideal, ki sem ga sama kreirala. Očitno to sem želela sama videt, za kar sem imela svojega očeta. Ko mi je bila pred očmi prikazana realna slika očeta, sem se počutila kakor bi me nekdo iz spanca prebudil s klofuto. Jezna sem bila, ker mi je bilo vse to skrito in povedano šele ko se z njim več nisem mogla soočiti. Sestra mi je rekla, da je to naredila zato, ker me pozna in ve kakšen impulziven karakter imam in se je zbala, da ne bi naredila kakšno nespametno dejanje. Zato je raje počakala, da mi pove ko očeta ne bi bilo več.

Svojega partnerja nisem nič omenila, ne zato ker bi bilo kaj narobe med nama, prav nasprotno on je moški bi sem si ga vedno želela ob sebi. Vedno mi stoji ob strani in me podpira. Sedaj ko prestajam vse to, si ne predstavljam da ga ne bi imela ob sebi. A vendar so moji občutki krivde za vse storjene napake močnejši in ne morem nehat razmišljat o preteklosti. V prvem pismu nisem omenila fanta, ker sem želela pisanje osredotočit na svoje težave.

Kar zadeva odločitve glede službe imaš prav Smokyboy, takrat sem zelo težko sprejeta odločitev o menjavi službe in sem veliko premlevala o tem ali bi naredila ta korak. Na koncu sem ga, ker sem takrat mislila, da bo ta storjeni korak bil zame ena velika pridobitev. Naredila sem ga ker je tisto delavno mesto zame predstavljalo izpolnitev neke želje, ker prav tam sem si vedno želela delat. V končni fazi lahko povem, da sem po poklicu medicinska sestra in to je bilo delo v intenzivni negi. Ne vem zakaj se določene stvari zgodijo ali bolj rečeno zakaj gredo stvari v določeno smer. Vsi me tolažijo, da je vedno en razlog za vse. Trenutno ta fraza mi ne pomaga prav nič. Jaz bi  rada našla rešitev iz te situacije ne pa razlog zakaj je vse to sedaj dobro kar doživljam.
Ja, se absolutno strinjam, da bi rabila strokovno pomoč, vendar sedaj finančno si tega ne morem privoščiti.

Hojla  :)

Dobrodošla med sotrpini. Ja se ti je pa nabralo precej težav v življenju. Vedi pa, da za nobeno od njih nisi kriva ti. To z očetom je res hudo, vendar v tvoji moči ni bilo, da bi lahko karkoli spremenila.
Glede joba je pa ponavadi tako, da težko prideš v "circle of trust", če pa že prideš pa kaj kmalu ugotoviš, da te sploh niso vredni. Tvoje ravnanje v tisti situaciji se mi zdi popolnoma pravilno, ni vredno vztrajati s takim ljudmi, na koncu bi itak največ zgubila prav ti.

Ne obupaj, imaš hčerkico, ki te potrebuje, fanta, ki te ima rad, lej vse ostalo bo v življenju pride tudi služba  :).
Želim ti, da najdeš svoj mir. Odženi črne misli od sebe, če ne gre, si poišči strokovno pomoč, naj ti ne bo nerodno. Priznati si, da imaš težave in da sam ne najdeš izhoda je pogumno, veš veliko ljudi tega ne zmore.
Sicer pa, kot so že kolegi dejali imaš tudi nas. Vedi, da te razumemo in smo ti pripravljeni pomagati kolikor je pač v naši moči.

Ne daj se, pogumno naprej  :oki:

fajt

Zdravo,

samo na kratko bom odgovoril na nekaj, kar si izpostavila v svojem odgovoru. Ali se vse stvari zgodijo z razlogom ne vem in si ne upam trditi. Tudi, če pustimo vero ob strani, se ljudje radi nagibamo k temu, da težave in nesreče blažimo z besedami, da je že tako moralo biti. Tebi to ne pomaga, kar je normalno, in to ni bilo bistvo povedanega. Ti si se nekaj odločila in izpadlo je tako in tako. Ali je za to obstajal razlog ali ne je povsem brezpredmetno. Občutek krivde pa samo dobro poznam, ampak ta bo zbledel, če boš našla zaposlitev. Med tem časom ga lahko obvladuješ tako, da si preko drugih stvari dokazuješ, da si sposobna in koristna oseba. To sicer nezavedno počneš vsak dan, ko skrbiš za svojega otroka, partnerja, gospodinjstvo in vse drugo, je pa razumljivo, da to ni enakovredno nadomestilo za po tvoje storjeno "napako" pri menjavi službe. S tvojo izobrazbo bi se verjetno dalo najdi kakšno vsaj honorarno delo v negi (če prav razumem iz nicka si iz Primorske, torej blizu meje?), še posebej če izpopolniš znanje jezika. Vsakršno praktično udejstvovanje v bližnji preteklosti ti lahko samo koristi pri prijavah na razpise.

Kar se tiče strokovne pomoči, pa je ta brezplačna, ne vem samo, kolikšne so čakalne dobe na prvi obisk pri vas. Ampak tudi če je ta npr. tri mesece, je bolje ukrepati zdaj, kot pa čez ti mesece razmišljati, zakaj nisi. Če se ti razpoloženje popravi, se lahko še vedno odnaročiš in kakšen drug srečnež bo prišel prej na vrsto. Tega ti sicer ne bi priporočal, razen če boš vmes uspešno rešila praktični izvor tvojih težav.

Smokyboy, zelo dobro povedano!! :oki:

Draga Dekančanka še enkrat pozdravljena  :rozicodam:

Si kaj razmislila, kako naprej? Če si sva naredila velik korak....


Drži se!! :oki:

Pozdravljeni!

Se opravičujem za zelo pozen odgovor, ampak sem bila nekaj dni sama doma s ta malo in ob koncu dneva sem imela še samo energije, da sem se ulegla v posteljo  :-[
Hvala res vsem za spodbudne besede vem, da moram kljub vsemu vztrajati če ne drugega imam sedaj eno malo nebogljeno bitje, ki je odvisno od mene. Nekje bom morala dobit energijo, da bom še brcala in se ne pustila toku, da me odnese. Upam, da pri tem me ne bodo moje črne misli in občutki krivde premagali. V kolikor me bodo moje tegobe začele tlačit dol vem da se lahko zanesem še na vas, ki ste me brez obtoževanja sprejeli in skušali razumeti moje stanje.