FORUM Nebojse.si

Pozdravljene DAM-ovke in DAM-ovci in vsi obiskovalci foruma.
Te spletne strani sem našla že leto in pol nazaj. Pomagale so mi prebroditi marsikateri težaven trenutek. Prebirala sem vaša različna mnenja in debate, o njih razmišljala, razmišljala o sebi. Z anksioznostjo in paniko se srečujem že 5 let, sicer pa jih imam 32. Predvsem si skušam pomagati sama, kar mi nekako (ob vzponih in padcih) še uspeva, čeprav včasih že kar obupujem. V dveh letih in pol sem "pojedla" škatlico in pol Helexa. Pa delam na tem, da mi tudi tega ne bi bilo treba. Malo sem jezna nase, ker ko mi gre dobro pozabim, na stvari, ki bi jih morala početi za ohranitev dobrega počutja.

Sprašujem tiste od vas, ki spadate k bolj "discipliniranim" ... kako ste si začrtali določene aktivnosti (vadbo, relaksacijo,... karkoli že) in se načrtov držali. Imam malega otročička, zato mi gre to še malo težje od rok.

LP, Marea

Meni se zdi, da vsi tako reagiramo. Edini način je, da si narediš načrt in se držiš kot pijanec plota.

Jaz: 3x na teden fitness z osebno trenerko...ni....se mi ne da. Sedaj imam spet v ponedeljek, pa sem neki krehava, a bom šla. Bom pa v skladu z trenutnimi možnostmi kvihtala.

se podpišem pod alexx...je pa zlata vredno, da če enkrat kej zgrešiš, da se s tem ne obremenjuješ in imaš še tri dni slabo vest...nop...včas pač ne gre...in se nima smisla pol sekirat zakaj nisi šla...drugače pa se je treba mal prsilt...pa vztrajat pa gre...

pozdravčk

točno tako... vztrajat je treba, se kdaj prisilit... pa saj otrok tako in tako zahteva gibanje, vsakodneve sprehode....

Je pa tako, da smo vsi, a prav zares vsi, narejeni po liniji najmanjšega odpora in ljudi z železno disciplino se mi zdi, da jih je bolj malo  :unsure: ..  mene osebno vsak dan kuža preganja, da grem na sprehod... brez njega, pa vprašanje  :kiselnasmeh:

Živjo Marea!

Najprej čestitke za uspeh. Tudi jaz sem stara 30 let in se s paničnimi napadi srečujem že 2 leti. Imam dve punčki in si ne vzamem časa zase. To je velika napaka. Dej prosim napiši kako si uspela prebroditi najtežje trenutke?

Hvala za odgovore. Sej vem, da se vse začne in konča pri trdni volji. Samo urnik si moram naredit pa bo. Dejstvo pa je, da mi sprehod z vozičkom ni dovolj, da se znebim napetosti. Za to potrebujem tek ali kakšno podobno utrudljivo reč. Tako da bom verjetno kar to varianto preizkusila.

Majči, sprašuješ, kako mi je uspelo. Po pravici povedano težko. Bila sem že tako daleč, da sem morala vsakih nekaj dni pojesti tableto, da sem se iz službe lahko z avtom vrnila domov. Zanimivo, da zjutraj, ko sem bila spočita, mi vožnja ni bila tako mučna. Skratka, vožnja mi je bila nočna mora. Semaforji ... srce mi je nabijalo, da sem mislila, da bo konec. Ko sem videla, da pač ne bo šlo, da pred vožnjo moram vzeti tableto, sem iskala ceste, kjer je bila manjša verjetnost zastoja. Pa (vem da je prekršek) s kolegicami sem po telefonu govorila. Imam dve prijateljici, ki poznata moje težave s tem in sta me skoraj celo pot domov spodbujali in si vzeli čas za klepet. En dan sem se začela brez veze prepričevati, da je rdeča barva na semaforju tako lepa...intenzivna in da jo je lepo gledati .... zgleda, da so en dan moji možgani to neumnost vzeli za svojo in sploh se nisem zavedela, ko mi stanje na semaforju ni bilo več tako mučno (no, uživala vseeno nisem). Pa enkrat, ko sem bila tako besna nase in odločena, da se ne bom zasvojila s Helexi zaradi vožnje, sem v avtu tulila kot v lunaparku na vlaku smrti. Prav osvobajajoče je bilo. O vožnji sem se toliko razpisala, ker mi je bil to problem št. 1. Včasih mi ni bil problem vsesti se v avto in odvozit 500 km...tujina...avtoceste...sama. Danes pa ta problem imam, čeprav razdalje do 40-50 km nekako obvladam. Poti po katerih vsakodnevno vozim pa so mi celo spet v veselje. Drugi moj strah pa je biti sama več ur. Pa sploh ne, da bi se mi kaj zgodilo, ampak samo to, ker enostavno se še ne morem zamotiti daljše obdobje, da me ne bi ovil ta "strah pred strahom". In pri meni gre za to. Bojim se ponovnega napada. Zato iščem družbo, čeprav sem bila samotarka. Odrešitev mi je bila, ko sem prijateljicam zaupala svoje težave. Prej sem veljala za nezlomljivo. MOJA NAJVEČJA SREČA V VSEM TEM SO RAVNO MOJE PRAVE IN ISKRENE PRIJATELJICE. PA DRUŽINA, KI ME PODPIRA A SO TUDI NEIZPROSNI, DA MORAM NEKAJ AKTIVNO NAREDITI ZASE. Predvsem mama, ki je doživljala podobno in se nekako izvlekla, je do mene precej stroga, če se zapiram vase in v te strahove.

Pomagali so mi tudi razni članki o tehnikah sproščanja in obvladovanju stresa, ki sem jih zbrskala na internetu, še najbolj program Attacking anxiety and depression, Lucinde Bassett. Veliko večerov, ko sem se vsa tresla, sem na mp3 poslušala njihove skupine in zdelo se mi je, da sem tam, da nisem sama. Bilo mi je dosti lažje.

No in nenazadnje ... nosečnost. Bila je prelomnica s Helexi. Nisem jih jemala celo nosečnost in štiri mesece. V zadnjih pol leta sem vzela 2 ali 3. Vedno sem imela v glavi otroka. Vendar, če bi bilo hudo sem vedela, da se bom obrnila na zdravnico in prosila za pomoč.

Zdravnica mi je, ko sem ji povedala, da se mi zdi, da imam težave s tesnobo (prej mi je opravila vrsto preiskav, ki so bile v mejah normale) priznala, da je tudi ona začela razmišljati v tej smeri in mi predpisala Zoloft. Vendar se je nekaj v meni upiralo AD-ju, čeprav ga nisem nikoli absolutno izključevala. Samo zavlačevala sem, morda pa bom le uspela sama. In zaenkrat sem. Ne vem, če se prav odločam. Včasih mislim, da bi morala začeti z ADji, ker so obdobja, ko me to res izčrpava, pa vendar me je tega nekako strah. Motivira pa me to, da sem se do sedaj uspela nekako "znajti" in to ne da bi naredila ravno vse, kar je v moji moči. Imam upanje, da ko bom začela dejansko še telovaditi in se vsakodnevno sproščati BO USPEH ŠE VEČJI. Sem pa tudi prepričana, da v primeru, da ne bom zmogla, se bom pač spet oglasila pri os. zdravnici in se pogovorila kako naprej.

Vem, da sem bila dolga, upam pa, da sem ti odgovorila. Borim se pač, kot večina na tem forumu, ki mi je tudi ves ta čas zelo pomembna oporna točka.

Se "beremo", LP od Maree 

Marea pozdravljena !
Lahko te samo pohvalim,ker nekako držiš glavo nad gladino.Zavedaš se kaj ti manjka in veš kaj moraš storiti. Jaz sama nimam discipline - me je sram to povedat - a tako je. Za določene stvari se moram dobesedno brcnit v tazadno ali pa me mora kdo drug.
Mogoče bi bilo dobro iti na kak pogovor s psihiatrom,ki bi te usmeril  na tvoji poti k boljšemu počutju.
Lahko,da bi ti en sam pogovor s strokovnjakom zadostoval .
Vse dobro !

lp

Marea tudi jaz te moram pohvalit. Upam da bom šla tudi jaz po tej poti in da kmalu neham s temi tableti. Samo te discipline se moram naučit, pa upam da mi bo avtogeni trening pomagal. Začela pa sem hoditi tudi k psihiatrinji, ki mi veliko pomaga in sedaj upam da se da res to pozdraviti.

bikica .... tvoj stavek "držiš glavo nad gladino" me je prav zadel v živo. V bistvu sem se zdrznila, ker se točno tako počutim. Kot tisti, ki maha in maha, da ne potone in se nekako komaj komaj uspe obdržat nad vodo. Včasih čutim potrebo, prijeti nekaj fiksnega in zanesljivega, da se spočijem.

Disciplinirana nisem najbolj, kar je razvidno iz mojega vprašanja v neki drugi temi

Sicer pa sem bila že 2x (dve leti nazaj) pri klinični psihologinji in sem bila zelo razočarana (čeprav mi je pogovor pasal). Tisto driblanje po nebistvenih stvareh mi gre na živce. Oz. ko bi ona vsaj iz tega kaj izvlekla. Nato sem šla 1x samoplačniško k dr. Marušiču. Pohvalil me je, ker sem se trudila ne izogibati se situacijam, ki so mi bile naporne (npr. vožnja). Predpisal mi je cipralex, ki pa ga nisem vzela. Žal je bilo to vse skupaj, ko je bil že krepko bolan in drugič do njega "nisem več utegnila". Morda bom en dan spet ubrala pot pod noge in šla k nekomu na pogovor, pa ne vem kam. Meni je namreč všeč pristop, ko te ne analizirajo od a do ž, ampak aktivno iščejo vzrok (ki ni nujno v otroštvu). To mi je bilo pri dr. Marušiču všeč. Predvsem to, da je ponujal rešitve. Ah, pa kaj bi zdaj o tem. No, včasih si skušam iz spomina privleči najin pogovor in mi nekako pomaga.

Lep večer
Marea

Zdravo Marea,

občudujem tvojo vztrajnost, vem pa, da kako tako življenje, ko "mahaš mahaš, da se obdržiš nad gladino" človeka izčrpava. Jaz sem tesnobo in paniko takole obvladovala 16 let, dokler mi ni prekipelo in sem se (sicer še vedno ob prigovarjanju prijateljice) odločila za ADje in psihoterapijo. Res sem se upirala, ker v te stvari nisem verjela. Bolj sem verjela v samopomoč, zmeraj sem govorila jaz to lahko sama s fitnesom, tekom, meditacijo in podobnimi stvarmi. Če sedaj pogledam nazaj mi ni žal, da sem se tako odločila, ker mi je terapija zelo pomagala, pomagali so mi vsi pogovori, predvsem pa dejstvo, da sem se zavedla, kaj se v bistvu dogaja z mano in da se da pomagat. Da se da to pozdravit kot vsako drugo bolezen, čeprav si dolgo nisem hotla priznat, da bi blila bolna. Kje pa. Ampak ti povem odleže, ko izveš, da se te neprijetnosti lahko znebiš.
Ne pravim, da začni jemati ADje, ampak samo v razmislek, ker si resnično lahko izboljšaš kvaliteto življenja.

Saj pravim, samo v razmislek, odloči pa se vsak človek zase.

Lp, Saša.

oj saša,
nekaj časa me ni bilo na forumu
no, jaz ne da ne verjamem v AD-je in strokovno pomoč, daleč od tega
samo bojim se jih
in odlašam.....in odlašam
dokler čutim, da ima smisla, se skušam boriti brez, ne izključujem pa, da bom pač nekega dne "pristala" na tem (vem, malo grdo se sliši, ampak se ne znem drugače izrazit)
tudi mene večkrat utruja, a zaenkrat je moj strah še premočen ... mislim strah pred stranskimi učinki, strah kako potem prenehat, ne vem kako razložiti. Vse bi prej poskusila ... saj bom odprla še eno vprašanje, samo sem še malo "leva" tu na forumu, pa ne bi rada zasmetila na napačnem
grem pogledat, kam bi spadalo moje vprašanje

pa hvala za vaše odgovore in mnenja
vesela sem, da sem našla to spletno stran

Marea,

lep pozdrav še od mene. Prav občudovanja vredna je tvoja borba. Ni mi jasno zakaj se tako braniš AD-jev, saj ti bodo dali več volje in moči pri borbi z našo boleznijo. Sama sem bila do 33 leta popolnoma zdrava, potem se mi je naenkrat vse podrlo, preveč sem garala in sem malce izgorela in tedaj nisem imela izbire. Sploh nisem razmišljala, da ne bi začela jemati AD-jev. Zagotovo je bolje jemati AD-je kot pomirjevala, ki se jih telo zlahka navadi.

Ali si o kakšni psihoterapiji že razmišljala? Po mojem bi bila to še najboljša alternativa.

Vse dobro in javi se,

marika

Marea,
lepo, da si vztrajna in se trudiš ter delaš na sebi. Težave, ki jih opisuješ se prav gotovo dajo omiliti, če ne pozdraviti. Verjetno, pa boš sama težko našla pot iz tega. Škoda, ker si tako hitro obupala s psihoterapijo. Če nisi bila zadovoljna, bi si lahko poiskala drugega terapevta.

Prav psihoterapija namreč veliko pripomore in pomaga k boljšemu počutju. In kar je najbolj pomembno ugotovimo in raziščemo vzrok za naše težave. Je pa to dolgotrajni proces, ki na dolgi rok najbolj pomaga.
Razmisli še v tej smeri, da si poiščeš dobrega terapevta.

In še to, tudi jaz nisem zagovornik AD-jev. Same tablete prav gotovo ne bodo rešile tvojih težav. Vzrok je veliko globlji in tu psihoterapija ob pomoči dobrega in sočutnega terapevta najbolj pomaga.

Srečno.

Orhideja

...absolutno tablete ne rešijo težav, kajti vsi mi, ki smo bili oz. smo še na Ad-jih smo prav tako poleg zdravil imeli psihoterapijo, tako da o zdravilih presodi samo strokovnjak, ki ima znanje o bolezni oz. motnji,

pri blagi depresivni in ali anksiozni motnji je dovolj samo psihoterapija.

pri hudi obliki pa sama psihoterapija ne zadostuje in je potrebno jemati zdravila ne glede na to, ali si pristaš ali ne, kajti pri hudi motnji pač to ni več pomembno, pomembno je samo zdravje oz. boljše počutje.

Seveda, izključno strokovnjak je tisti, ki presodi ali so zdravila potrebna ali ne.

Tudi jaz nisem imela druge izbire kot AD.

Adji popravijo porušeno kemično ravnovesje v možganih.
Torej popravijo težavo, sami se moramo pa naučit potem vzdrževat to stanje.
Če bomo živeli po starem bomo prej ali slej spet zdsnili navzdol.

Pomirila: odsvetujem, zelo odsvetujem. (razen ko je res neznosno)
So samo OMAMA, mamilo...in postaneš hudo odvisen od njih!!!

Verjetno vse skupaj ne spada več pod to temo, ampak bom kar tu napisala, da se ne izgubi sled  :)

Sama nisem bila zadaovoljna s klinično psihologinjo. Zanalizirala je namreč celo moje življenje, družino itd. Sama točno vem, kje je problem. Ne rabim psihijatra ne nikogar drugega da mi TO pove. (od malega sem bila bolj črnogleda, pesimistična, perfekcionistka, čeprav moji starši to niso..., pred leti sem končala dolgoletno zvezo, diplomirala, nastopila službo ... skratka kar naenkrat je bilo toliko stresnih okoliščin zame, da je vse skupaj priplavalo na površje... in začelo se je) Potrebovala pa bi res nekoga, ki bi mi pomagal razviti veščine, s katerimi bi se lahko s TEM spopadla. Kot sem že napisala, sem se zato samoplačniško obrnila na dr. Marušiča, pa žal nisem več dočakala najinega drugega srečanja, ker je pač mnogo prezgodaj odšel. Sama sem malo zatem zanosila in se precej uspešno spopadala z vsem skupaj celo nosečnost in tudi po porodu. Pa vendar - zdrava nisem.

Ker se mi je pač stanje precej izboljšala v primerjavi z dvema letoma nazaj nisem nadaljevala z iskanjem terapevta. Resno razmišljam o KVT, vendar mislim, da je na obali nihče ne izvaja. Vsekakor bi na terapijo rada šla, a saj veste, dokler ne "zagusti"... Glede na to, da sem tudi mama, pa bi prav gotovo v trenutku, ko ne bi več zmogla, posegla po AD-jih. In to bi bilo takoj, ko bi videla, da moje stanje vpliva na otroka.

Nekako še zmorem in ne morem reči, da se počutim slabo ali celo brezupno, čeprav moram priznati, da so kakšni dnevi grozni. Pri meni je prisoten obupen strah pred strahom. Od kar sem doživela prvi napad, se vse vrti okoli tega. Kot sem že nekje napisala, mi precej niha pritisk v teh trenutkih in visokega pritiska se neizmerno bojim. Vse skupaj me je že močno omejevalo, saj sem imela težave z odhodom v trgovino, na sestanke, predstave, kino, skratka, vse to kar tudi vi dobro poznate, predvsem pa z vožnjo z avtom. Ko sem videla zastoj, sem morala pojesti tableto. IN SMEH ... prijela mi je v 5 minutah. KAR JE SEVEDA NEMOGOČE. Šele, ko sem to ugotovila, sem razumela, kaj se z mano dogaja. No in stvari sem se lotila, kot sem že napisala. AD-je pa še imam doma. 1 škatlo Zoloft-a od osebne zdravnice in eno Cipralex-a dr. Marušiča. Pa sem tudi razmišljala, na osnovi česa sta se odločila. No, z dr. Marušičem sem kar pošteno "poklepetala" tako da v njegovo izbiro težko podvomim.

Da ne dolgovezim več, me samo zanima, ali kdo od vas priporoča kakega terapevta z obale, s katerim ima pozitivne izkušnje.

Lep in umirjen večer želim vsem strahcem.

Marea