FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Sem nova na forumu in sem prišla malo pojamrat v upanju, da bom dobila malce podpore, da kako sem boga, pa kaksnega nasveta se tudi ne bi branila :)
Imam en kup strahov, notranjih knfliktov, itd... da ubistvu sploh ne vem kje bi zacela. Prva stvar je ta, da sem precej obcutljiva oseba in se mi zdi, da me kar z vsem strani nekaj bombardira in da ga ni trenutka, ko bi bilo z mano vse v redu. Nonstop me je necesa strah. Tezko ostanem na faksu, ker me v predavalnici zacne grabit panika, bojim se, da bom bruhala, da bom omedlela, karkoli... bojim se, da me bojo resilci prisli iskat, da mi bojo v usta tlacili cevke (nenormalno se bojim bruhanja), da bom dobila injekcijo (bojim se igle, skoraj omedlim), da ce omedlim, se bom zadusila z jezikom.... obup, res. Sploh na avtobusu je kriza - obcutek imam, da me vsi gledajo, kar zakrcim se, pazim, da me ne gledajo v levi profil, ker je grsi od desnega (ala Helena Blagne :sesmejem:), probam se zamotit ampak ne znam si pomagat... tam mam spet obcutek, da bom bruhala,  omedlela, da se mi bojo smejali... Ko se vsedem v avto, sem spet zakrcena, tezko diham, obcutek imam da lebdim, kot da grem iz telesa oz da sem zadrogirana... ker imam hemoroide se stalno bojim, da bom dobila raka,  tezave imam z zelodcem in spet se bojim, da bom dobila raka... na gastroskopijo ne upam, ker imam strah pred bruhanjem... ne vem, vcasih se mi zdi da sem v zacaranem krogu in da ne bom nikoli prisla ven. bi obiskala strokovnjaka ampak tablet pa ne bi jedla, ker verjamem, da se da tudi brez njih... vcasih mi zmanjka volje in upanja in bi najraje vse skupaj pustila in se ne borila vec, potem pa spet zberem moci in se trudim, zaradi sebe, zaradi drugih... obcutek imam, da sem rojena za nekaj velikega, to mi daje upanje, vedno sem si zelela pomagati ljudem, zelim pomagati otrokom, zivalim, srecna sem, ce se drugi bolje pocutijo ob meni, nesrecna, ce jim ne znam pomagat, krivdo vlecem nase, njihove bolezni in frustracije vlecem nase... K sreci imam veliko podporo s strani fanta, za katerega sem Zivljenju res hvalezna.
Vcasih se mi zdi, da nosim pretezko breme in bi se malo spocila, pa ne znam, ne vem kako...
Ljudem zelim ugajat, ne prenesem konfliktov, ce zacutim, da je kdo zaradi moje izjave uzaljen, imam slabo vest, vse bi storila, da bi se bolje pocutil... ne vem... ko malo brskam po forumu, se pocutim olajsano, ker vidim, da nisem edina s takimi problemi (ne zelim si, da bi imeli tudi vi tezave, je pa lazje, ko ves, da nisi edini in da ti lahko uspe) in nekateri posti uporabnikov so me zelo pomirili. Ampak le za nekaj casa... Treba se je borit, treba se je imet rad, cenit, kar ti je dano... mogoce sem razvajena, lena, ker se mi vcasih ne da in obupam, kaj pa vem....

Dobrodošla!  :)
No ja lahko probamo.  :unsure: Šalo na stran to je kar zdrav način razmišljanja...
Kok pogosto pa obupuješ? Verjetno časovno gledano večkrat vztrajaš, kot pa obupuješ. Padeš in se pobereš. Več se od človeka ne da zahtevat.  :happy:

Drugače pa bi bilo dobro dobiti kakšno pomoč strokovnjaka ja. Upam, da ti bo uspelo tudi brez tablet...  :)

Želvica, pozdravljena  :)

Nekako ne verjamem, da je tole povezano z razvajenostjo in lenobo. Tebi bi po moje kvečjemu koristilo malce več ležernosti in razvajanja. 

Je pa povsem očitno, kako težko ti je in da si komplet preobremenjena z raznoraznimi skrbmi, tako da te je prav za občudovat, koliko vedrine in pozitivne naravnanosti še vseeno premoreš ob vsem tem. In res škoda ene take dragocene punce, da tako trpi!

Kot si že sama ugotovila, je na temu forumu kar nekaj oseb, ki se spopadajo s podobnimi problemi, in normalno, da ob tem čutiš neko olajšanje. Če je drugim uspelo "zgrabiti bika za roge", ga bo gotovo tudi tebi.  :oki:

Kar se strahu pred bruhanjem tiče; če kdo, bi ti tukaj znala svetovati Janja. In evo, že drugič v parih dneh ugotavljam, kako je škoda, da se v zadnjem času ne oglaša več na forumu. :unsure: Tole je zvočni posnetek, ko je na Valu 202 spregovorila o svojih, še veliko hujših in uspešno premaganih težavah, če ti kaj pomaga:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1143&Itemid=1

Kar se tiče anksioznosti in napadov panike, sem pa tudi prepričana, da se ti bo oglasil kdo s konkretnimi izkušnjami. Moji problemi so druge vrste, zato ti žal ne morem dati kakega napotka iz prve roke, razen enega čisto splošnega, in sicer, da se v vsakem primeru naroči na pregled pri psihiatru, predvsem zato, da boš prišla do ustrezne diagnoze, potem se boš pa od predlaganih načinov zdravljenja že sama odločila, s katerim bi bila pripravljena poskusiti. Če le moreš, poskusiti priti do dr. Mojce Dernovšek.

Drži se in poskušaj poskrbeti zase, kot bi poskrbela za sebi drago osebo. Vse bo še dobro.  :rozicodam:

Živijo!

Naj ti povem da se tukaj vedno lahko obrneš po nasvet ali pomoč.

Veliko je da se zavedaš težav, če veš kaj so tvoje težave, jih lahko tudi začneš reševati.

sem še ena ki je trpela v mladostništvu za strahom pred bruhanjem. Kar nekaj let sem živela s tem groznim strahom. No sicer je pri meni vsako stanje posledica nekega dejanskega dogodka, kot seveda pri vsakem, ampak pri meni so razlogi ''očitni'', ko sem bila stara 11let, je sestra začela popivati, vsak petek in soboto sem za zajtrik in kosilo poslušala njeno ''kozlanje'' na wcju, kuhinja je bila zraven, dokler mi po kakšnem mesecu ali dveh ni izbruhnilo stanje, za katerega sem dobila diagnozo 'anksioznost', danes vem da napačno diagnozo, kajti nisem mogla slišati kako nekdo bruha, že če je bil najmanjši znak da bi lahko kdo bruhal sem znorela in odbežala iz tistega kraja, če je človek kaj počel, kaj bi njemu ali meni lahko povzročilo bruhanje, sem postala totalno panična, razbijalo mi je srce, potila sem se ko konj, mislila sem da bom omedlela ali umrla, da bom zbolela in da bom zbruhala cel želodec ven... če sem bila še tako bolja in imela rota virus, ni šans da bi bruhala, to je bilo zame neki najhujšega... se spomnim da je oče najbrž v 10letih bil enkrat tako bolan da je bruhal ponoči, in se mi je utrgalo in sem pobegnila iz hiše in celo noč tavala po gozdovih in mislila da bom umrla od poslušanja očetovega kozlanja... pa v bolnici je enkrat ko sem si nogo poškodovala bil en moški ki je imel rano na želodcu in mu je šlo na bruhanje in sem čisto znorela, se tresla in hodila drugam skrivat in je me je mama mogla iskati in loviti, ker nisem mogla poslušati tistega zvoka da nekdo bruha oz da bi lahko bruhal.

no to je samo nekaj primerov, iskreno rečeno se tistega časa že težje spomnim, ker je to bil res težek čas zame.

no danes imam po vseh teh letih, po mnenju nove psihiatrinje končno tapravo diagnozo, in sicer  obsesivno-kompulzivna motnja. saj sem človek ki ima rituale. vse mora biti po določenem vrstnem redu zloženo, narejeno, če ne me čisto iz tira vrže, sem perfekcionist, velikokrat hodim preverjat če so vrata zaklenjena, nenehno mislim da moram kaj narediti, imam prisilne misli da bom sebi ali komu kaj naredila, ali da sem bolna, ali da bom jaz ali kdo drug imel prometno nesrečo... velikokrat se hecam da se mi v glavi vrtijo ''celovečerni filmi'' ker jih doživljam tako živo in trajajo tudi do 5ur, takrat cel dopoldan al popoldan nič ne naredim, ampak se borim zgolj z mojimi mislimi.

sicer se še navajam na novo diagnozo, zame je bil precej šok, saj sem živela dolga leta v drugih prepričanjih. No lahko povem da sem po nekje 12letih prebolela nekako ta strah, vsaj ne ovira me več tako, ne bežim več iz krajev takoj ko vidim pijanega človeka ali bolanega.  V tem času sem se namerno izpostavljala situacijam,  (kolikor mi je uspelo, ker večinoma  sem jo prej popihala kot da bi prišlo do bruhanja ). Pol sem se začela rediti in sem nekaj časa z bruhanjem hotela kontrolirati svoje kg, a sem ko sem bruhala se počutila kot da se mi trgajo ograni in da umiram,  da je bruhanje največja kazen zame, in da se na tak način najbolj uničujem, da bruham, kar je razumljivo, če sem jo do takrat vedno popihala  prej, a sem pol nekako sprejela te občutke, in je vse skupaj preraslo v kompulzivno prenajedanje, strah pred bruhanjem pa se je zmanjšal na minimalno, da lahko z njim danes živim, me ko kdo bruha zmrazi, in se čudno počutim, a ni več tiste panike.

jaz imam zadnje mesece vsiljive misli da imam raka na doki in maternici, in zato si nenehno tipam dojke če je kje kaka bulica na dojki in živčno pričakujem pozitiven PAP bris materičnega vratu, ki sem ga imela pred 1mesecem, rezultate da bom mogla dat maternico odstranit in ne bom mogla več otrok imeti.

Noja, zadnje dni nekako odmislim vse skupaj, misli utišam, čeprav so res grozne. te težave imam že od osnovne šole, čeprav prva psihologinja ( ki mi je rekla da nej ne jamram, ker ona ne bo mogla otrok imeti in ne jamra :/ ) mi je dala diagnozo depresija, ampak se je kot zgleda že od takrat ''kuhala'' OKM z depresivnimi simptomi, ugotavljava z novo psihiatrinjo!

kaj točno te pa zanima? mogoče sem jaz zgolj površno prebrala da si se bolj izpovedala kot spraševala kaj naj narediš, iščeš pomoč?... to se mi zna zgoditi in tudi zatipkujem se ( pa bi naj bila perfekcionist a ne? :) )

jaz imam cel spekter težav, včasih se hecam da bi bila dobra za kako študijo primera ali drugo raziskavo,  pol bi vsej končno izvedela kaj se vse točno dogaja z mano ko bi me kopisa strokovnjakov pregledala, in da niso samo vsiljive misli ki jih ne znam utišati. Čeprav spet drugič je boljše se ne preveč ukvarjati z zadevami, ker te še bolj zmede... ali pa bom začela romane pisat, kakšni ''filmi''' vse se v moji glavi vrtijo, bi bili ziher kak best seller :P

edini človek ki je vedno ob meni in me res podpira je moj mož ki razume moje težave in mi pomaga, z njegovo pomočjo sem veliko stvari o sebi izvedela, se naučila in se naučila reševati svoje težave...počasi, a vztrajam!

Najprej lepa hvala vsem članom za odgovore :rozicodam:
Zaenkrat sem o sebi napisala, kar sem imela v glavi, drugace imam se kar nekaj problemov... npr pri voznji z avtom - zelo sem napeta, na avtocesto sploh ne smem, sem sla enkrat na varno voznjo v Logatec, pa sem bila tako zivcna, da sem si zivljenje skrajsala za par let ;D pa tudi ko se vozim z nekom drugim, mi misli preklopijo na prometne nesrece, vsa sem v krcu, noro se bojim, da bo nesreca in da se bom videla vso krvavo, kako umiram... tako da med voznjo avtomatsko preklopim na take misli, s katerimi se kao zavarujem pred nesreco (ze od nekdaj delujem na princip da ce si nekaj zamislim, se to ne bo uresnicilo - in se res ni nikoli, razen enkrat :) )... zadnjic sem se za foro poskusila sprostiti, pa se je vzporedno s fantovim avtom nek voznik zelo priblizal, tako da sem dobila itak se eno potrditev vec, da se moram sekirat. se spomnim, da ko sem bila majhna, ni minila voznja brez slabosti... ze sam vonj v avtu, zadusljiv...
imam tudi eno hecno motnjo, ki se mi je pojavila pri 6ih letih - pri kakrsnihkoli besedilih (podnpaisi, ko poslusam kako pesem, naslovi, fraze, ...) zacnem steti crke po 10 skupaj. npr V sobi je komar. V sobi je kom sestavlja 10 crk, tisti -ar na koncu pa ne sme ostat sam, zato se moram spomnit neke besede z 8 crkami. vcasih je bilo tako hudo, da se to kar pogosto delala in nisem mogla naprej, dokler nisem dokoncala tega.
Poleg tega imam daddy issues - rada imam mosko pozornost, zelo mi je fajn, ko sem nekomu vsecna in ga zapeljujem nazaj, potem pa se navelicam. Na sreco imam zlatega fanta, ki me razume in ki sprejme tudi to mojo stran, vem pa, da v 'pecanju' moskih ni resitve. Ampak kaj morem, ko se pa takrat pocutim vredna.
Do zdaj sem odkrila to, da imam izredno trmasto in upornisko podzavest. Ko sem v nekaj prepricana, vzamem to za resnico in nihce me ne more prepricati v nasprotno. Tako je npr tudi pri namisljenih boleznih... Zelo tezko me kdo preprica, da je z mano vse v redu in da nimam raka, da ne bom umrla kar tako in da je to samo v moji glavi. Ravno predvcerajsnjem se mi je uspelo prepricat v to, da je vse samo v moji glavi in da je vse odvisno od dojemanja... no, potem sem imela zagon, pospravila, spekla biskvit, bila vesela... cim pa sem se zacela vceraj slabo pocutiti oz mi je postalo slabo, sem se ustrasila in to me je ohromilo in spet sem na tocki 0. Danes me je fant malo razvedril, tako da zdaj vsaj ne jokam vec, ceprav sem se ob vasih odgovorih malo zjokala od veselja, da ste me opazili in da me razumete. :)
MP2011 zdravstvene tezave me cist ohromijo in takrat sem pravi zombi ampak ce sem se do zdaj znala pobrat.. :) drugace sem pa bila danes pri zdravnici in dobila napotnico za psihiatra. Resnicno upam, da bom dobila kakega dobrega, ki se bo ukvarjal z mano in mi znal pomagati. Bi pa to zelo rada premagala brez tablet.
Lira tudi tebi hvala za odgovor, to je pa res lepo slisat :) kaj pa vem... veliko lezim doma in sem na racunalniku, vecino casa nimam volje za nic,vcasih si recem ''No, zdej tole sekundo ne bos nic razmisljala in bos lepo vstala in pomila posodo'' kar mi tudi uspe. Ampak da bi pa ostale stvari naredila, mi pa preprosto zmanjka energije. Vcasih mam dober dan, lepo zalaufam, potem pa kar naenkrat brez energije... No par dni nazaj, ko sem se borila, mi je kar uspevalo, dokler mi ni postalo slabo in sem se seveda ustrasila ko hudic. Najbolj zoprno od vsega mi pa je, da mislim samo na to, se opazujem, ce me kaj boli in najedam se vsem ostalim o svojih problemih... Pa pravijo, da naj jim kar govorim, da nisem nadlezna, a kaj ko mi to ne pomaga, se vedno mislim, da jih bom spravila ob zivce s tem.
Pa ravnokar sem se spomnila se necesa - zdaj, ko sem se koncno bolj odprla fantu (takega cloveka je nemogoce ne imeti rad, ker se ne pretvarja, iskren je, dober...) se je moja podzavest zelo ustrasila, da ga bom izgubila. Da me bo zapustil. Tudi o tem sva govorila in mu ni jasno, zakaj tako mislim. Ne vem, to najbrz izvira iz otrostva, tako kot vse ostalo. Sem mu poskusila pojasnit, da tega z razumom ne znam resit, da sem pac v taki situaciji, v kateri je podzavest sprozila alarm...
Lira hvala za link, ga bom poslusala jutri, ker zdaj ze vsi spijo.
LastOneFuture, tudi tebi hvala za odgovor :) vidis, ta borba z mislimi po vec ur na dan... toliko energije pobere, pa nic nimas od tega. Sem pa zelo vesela, da si premagala strah pred bruhanjam in tezave s prenajedanjem, ter da imas partnerja, ki te popolnoma podpira. :) Res je lazje, ce ves, da nisi sam. Hehe, tudi pri meni ni nikdar miru, vedno se mi kaj podi po glavi, vedno me nekaj boli, pece, imam raka, epilepsijo, bla bla... kot da bi iskala pozornost, pa ne vem, bi mi kaj pomagalo, ce bi se popolnoma posvetila sebi in se s sabo ukvarjala 24ur na dan? Vcasih se mi strga ze ob misli, da od sebe ne morem pobegnit...
Hm pa ubistvu sem hotela malo pojamrat, dobit malo podpore, kako mnenje, slisat podobno izkusnjo
in pa mogoce kak nasvet, kako se lotit stvari... Ceprav se bojim, da to ne bo kaj dosti koristilo, glede na to, kako zelo trmasto podzavest imam.

Se enkrat hvala vsem za odgovore, to mi veliko pomeni :rozicodam:

Aja pa dodala bi se to, da cutim notranjo nemoc, da iz mene nikoli ne bo nic, strah me je za prihodnost, za sluzbo, ce sploh lahko kaj speljem... moje zivljenje se mi zdi pateticno, ko sem bila manjsa sem se veckrat zjokala, ker se mi je moja druzina smilila, ker smo se mi zdeli revezi... Zdaj ni vec tako hudo, se pa sama sebi dostkrat zdim pateticna.. Najbolje bo, da skopiram svoje poste in jih spravim za takrat, ko bom sla k psihiatru ;D da ne pozabim vsega povedat... :)

Ne boste verjeli ampak trenutno imam obcutek oz VEM, da so moje zdravstvene tezave izkljucno psihicnega izvora. Najbrz bom ze cez nekaj minut spet na dnu. Kaj sem faca. ;D

Itak, da si faca.  :)

Drugače pa logično, da se velikokrat počutiš nemočno, brez energije in prave volje, če te stalno mučijo neke skrbi, pa prisilne misli … Logično, da zato tudi pri delu nisi tako učinkovita, kot bi bila lahko sicer. Na tvojem mestu bi vsak kdaj scagal. Ampak to se da zdravit, tako da ne obupat. Prve korake k okrevanju si že naredila – spoznala si, da imaš problem in da potrebuješ pomoč, šla si k zdravniku, začela si govoriti o svojih stiskah … Zaenkrat ti gre super.


Ne pozabi teh svojih miselnih ritualov omenit psihiatru. Dejansko je pametna ideja, da si že pred pregledom zapišeš glavne stvari in to prineseš s sabo. Jao, če se jaz spomnim svojega prvega pregleda … Takrat sem bila v taki depresiji, da sem med solzami komaj kaj spravila iz sebe. Še dobro, da sem svoji psihiatrinji pred tem poslala mail, v katerem sem na kratko opisala svoje težave, tako da je imela kar to sprintano stran pred sabo, ker z mano ni bilo nič.

Pa še enkrat ti toplo priporočam dr. Dernovškovo, če ti le ne bo pretežko priti do nje. Ker poznam kar nekaj zgodb, ko so ljudje izgubili leta brez prave diagnoze, menjavali različne strokovnjake, nazadnje je bila pa prav ona tista, ki se je zadeve lotila s pravega konca.

 lepo pozdravljena Želvica

k te berem(glede vožnje z avtom in avtobusom) je kot,da bi sebe brala.Vsi ti občutki,strah etc.so
mi zlo znani in veš kaj?? Še sem tu..še sem živa in ni se mi zmešalo.

Tud tebi se ne bo,ker je to samo panika,strah pred odprtimi prostori,ljudmi..Ne bom na dolgo-sam nasvet:stopi do psihiatra po pomoč,razgovor in ne daj se-bitko bijemo mi vsi vsak dan posebej

in tud ti boš zmogla  :oki:

Pozdravljeni vsi! :rozicodam:

Lira me je omenila in mogoče je prav, da še z vami (novejšimi člani) podelim svojo zgodbo. Ampak zapis ni kratek...

Ga bom pa kopirala od nekje, kjer sem ga objavila, da mi ne bo treba vsega še enkrat pisati.

V izogim kakšnim nesporazumom pa poudarjam tole: sama pišem samo in zgolj o mojih izkušnjah, ki so take kot so. Ne postavljam diagnoz, ne sugeriram kaj bi bilo dobro narediti. Zato naj bo to moje pisanje razumljeno tako kot je tudi mišljeno. Diagnozo lahko postavljajo samo in zgolj strokovnjaki. Ker pa po mojih izkušnjah in izkušnjah kar precej oseb, ki smo imeli postavljeno napačno diagnozo in zato nismo bili pravilno zdravljeni, dostikrat poudarjam, da je dobro, da se poišče pravega strokovnjaka. Žal jih je v Sloveniji bolj malo ~ dobrih diagnostikov...

Ravno zaradi tega kar sem zgoraj napisala, ti pa v tem delu res svetujem, da se obrneš na
dr. Dernovškovo ali vsaj dr. Rothovo.

Sedaj pa k moji zgodbi. :pomezik:

Odločila sem se, da bom prekopirala mojo zgodbo v celoti, ker mi je že več oseb reklo, da jim je cela zgodba zelo pomagala in ne samo zgolj kratki zapisi. Tako, da tisti, ki misli, da bi mu lahko pomagala, naj si jo prebere, vsi ostali jo pa mirno preskočite.
 
Moje obdobje soočanja s simptomatiko ni bilo lahko. Prežeto je bilo z veliko spraševanja in žalosti ter neštetih poskusov pozdraviti se...

Bila sem prijetnega videza, ampak neskončno nesrečna zaradi spopadanja s simptomatiko, ki mi je v enem obdobju vzela vse, čisto vse...

Začelo pa se je že v zgodnjem otroštvu. Na zunaj se ni videlo  kakšne hude stiske sem doživljala takrat zaradi neprepoznane bolezni. Zgledala sem kot običajna majhna punčka. Pa ni bilo tako.

Jaz sem prvič zbolela že kot enoleten otrok. Nihče ni vedel kaj mi je. Najhuje je bilo ob vstopu v šolo. Potem so težave izvenele za deset let, ko simptomatika ni bila prisotna ~ razen emetofobije ~ strah pred bruhanjem, ki pa me ni tako oviral, ker sem se pač umaknila, če je kdo bruhal. Jaz pa skoraj nisem bruhala. Nisem tako zbolevala kot drugi otroci, ki so velikokrat imeli kakšne trebušne viroze.

Moje bruhanje je bilo večinoma povezano z mojo motnjo ~ takrat v predšolskem obdobju in potem kasneje. Ampak to je bilo bolj tisto bruhanje žolča in ne hrane...

V letu 1987 sem ponovno zbolela. Takrat sem bila v tretjem letniku srednje šole. Nihče ni vedel kaj mi je. In takrat se o teh motnjah ni vedelo praktično nič...

Mama je začela iskati v alternativi. Ampak ni šlo. Zdravnica, kjer sem iskala pomoč, je pa rekla, da sem živčna... In to je bilo to. Počasi sem se začela izogibati vsemu. In kar sem delala, sem delala z muko...

Skratka bilo je zelo hudo...

Vmes mi je razpadla zveza, poklicno se nisem mogla izkazati tako kot sem si jaz želela, nisem doštudirala v obsegu mojih zmožnosti. No, naredila sem višjo stopnjo ~ vsekakor premalo za moje sposobnosti...

Potem je še mami doživela relaps. Po 24. letih remisije je njena bipolarna motnja zopet izbruhnila...

Prišlo je do preprečevanja samomora pri mami, hospitalizacija in končno izvedeno suicidalno dejanje.

Takrat sem vedela, da tako ne bo šlo več naprej. Da so moji napredki enostavno premajhni. Dobila sem super psihoterapevtko, ki mi je takrat v hudi stiski sama ponudila pomoč. Končno sem dobila tudi pravo psihiatrinjo ~ dr. Dernovškovo. V približno letu in pol sem postala spet taka kot pred izbruhom bolezni. Jaz osebno imam OKM, ki je delno dedna (mami je imela bipolarno motnjo), delno posledica par stresnih dogodkov. Zelo veliko delam na sebi, ampak jaz potrebujem za normalno funkcioniranje tudi zdravila.

Lahko, da bi mi uspelo tudi brez tablet. Tega ne vem. Vem pa to, da sedaj ne bom mogla brez tablet in me to niti malo ne moti. Ker jaz sedaj spet ŽIVIM in in ne životarim.

Jaz vsekakor vse vzpodbujam, da najprej poskusijo brez tablet. Če pa ne gre, pač ne gre. Vsak posameznik ima svojo zgodbo in najbolje je, da s strokovnjakom ugotovi, kaj je za njega najbolj primerno. Jaz sem na psihoterapijo hodila že približno pol leta, ko sem začela z zdravili. Pa bi verjetno začela že prej, ampak sem morala kar dolgo čakati na izbrano psihiatrinjo.

Pri meni so se te misli, da bom bruhala v javnosti,  pojavljale kot vsiljene misli, ki so značilne za OKM. Kar naprej mi je bilo slabo, šlo mi je na bruhanje, stvari, ki sem jih prej rada delala, jih nisem mogla več delati. Nisem prenesla niti dotikov meni dragih oseb, ki sem jih prej oboževala...

Ko sem šla na morje, je bilo čisto isto s*anje. Prav tako na smučanju in meni zelo ljubih aktivnostih. Potem sem se začela izogibati še hrani. Ker mi je bilo konstantno slabo.

In zato so nekateri mislili, ko sem jim pojasnila moje težave, da gre za anoreksijo. Pa ni šlo. Jaz sem prej normalno jedla, ob izbruhu motnje pa nisem več jedla in sem jedla samo še, ko sem bila doma. To je bilo včasih šele pozno zvečer. Sem pa imela to srečo, da nisem pretirano shujšala, ker sem zvečer kar veliko pojedla in jedla sem tudi kalorično hrano. To pa ne gre skupaj z anoreksijo...

Potem pa nisem več mogla jesti tudi pred drugimi ljudmi ~ tudi, če sem bila doma. Če sem pa jedla, je bilo pa še hujše. Ker jaz sem v času te moje motnje tudi bruhala. Ali pa sem imela zelo hudo diarejo. In bala sem se, da se mi bo to zgodilo kje v javnosti...

Na začetku sem se mučila in vztrajala. Ter poskušala normalno živeti naprej. Hodila sem prav povsod z vrečko v torbici (če bi bruhala), se včasih davila (saj nisem imela kaj bruhati) v kakšnem kotu ~ na stranišču diskoteke, ko sem čakala na avtobus zunaj na zelenici...

Potem sem imela obdobje, ko sem se izpostavljala in se pri tem tako izmučila, da nisem bila za nikamor...

Ko je to izpostavljanje zame postalo prenaporno, nikamor več nisem hodila. Doma pa jokala, ker sem si želela iti. Če pa sem šla, je bila pa itak polomija...

Začela sem opuščati srečanja, morje, smučanje… Razpadla mi je zveza… Kar je čisto razumljivo.

Na srečo sem na silo z veliko muko doštudirala iz ekonomije (zaradi simptomatike in ne zato, ker ne bi bila sposobna) in odprla s.p. računovodstvo. V bistvu je bilo to bolj zato, da mi je tekla delovna doba.

Vmes pa poskusila praktično vse kar se je poskusiti dalo. Na žalost rešitve zame ni bilo. V zdravstvu si nisem več upala iskati, ker sem se bala hospitalizacije. Moja mami je bila namreč, ko sva bili s sestro v četrtem razredu, hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije zaradi bipolarne motnje. In to je pri meni pustilo posledice. To je bila zelo kratka hospitalizacija in mami je zelo hitro spet ozdravela in ni imela nobenih posledic. Jaz pa sem jih imela ~ bilo me je strah hospitalizacije...

Psihiatrinja mi je pojasnila, da sem žal zbolela v napačnem času. Ker delala sem ogromno, efekti pa so bili premajhni...

Če bi jaz v tistem obdobju dobila ustrezno pomoč, bi verjetno uspela tako kot sedaj. Ampak takrat ni bilo nikakršne psihoterapije, o OKM~ju pa so vedeli zelo malo. Še sedaj veliko psihiatrov in psihoterapevtov ne prepozna OKM~ja...

Zato je mami začela iskati rešitve v alternativi.   

Najbolj mi je pomagalo poslušati CD Shirle Roden ~ Zdravljenje z glasom. Tako sem potem počasi začela hoditi spet ven. Pred tem pa se vsi moji poskusi žal niso obnesli. Pa sem jih delala kar vztrajno, da ne bo pomote...

Ko sem kasneje prebirala forum društva DAM, sem opazila, da se tukaj precej razlikujem od ostalih. Velika večina jih je pisala, da jih je strah kam iti. Ko pa so naredili ta korak, je bilo vse OK. Pri meni ni bilo tako. Ko sem delala korake, je bilo ravno tako tudi, ko sem bila tam. Ali pa še slabše, ker misli gredo s tabo...

Tudi na srečanjih DAM so se drugi počutili varno. Jaz ne. Meni je bilo grozno ~ zaradi simptomatike. Sedaj je to drugače.

Potem pa se je zgodila prelomnica. Stara mama je zbolela za demenco in tako je šla mama živeti k njej. Po približno šestih letih je zbolela še mama ~ pri njej je zopet izbruhnila bipolarna motnja. Prej ni imela približno 24 let popolnoma nobene simptomatike in živela je čisto običajno življenje. Takrat so sledili poskusi samomora. Enega sem ji preprečila. Sledilo je zdravljenje na psihiatriji, skrb za dementno staro mamo skupaj s sestro...

V tem obdobju sem bila jaz že precej boljša ~ niti slučajno pa ne zdrava.

Dostikrat sem mamo prosila, da če res misli še kdaj poskušati s suiciadalnostjo, naj vsaj toliko počaka, da se jaz spravim v red. Res sem se skoraj pozdravila, ampak veliko mi je pa še manjkalo.

Ko je mama zapustila te dimenzije, me je zagrabila panika. Grozna panika. Poklicala sem kasnejšo psihoterapevtko in dobila sem strokovno pomoč ~ njeno in pomoč dr. Dernovškove. 

Od  21. feb. 2013 pa je najperj preko društva DAM (sedaj preko Inštituta Karakter) pričela delovati tudi skupina, ki je namenjena izključno osebam z OKM. To je terapevtska skupina pod vodstvom izkušene terapevtke Urške Battelino, ki se ukvarja s psihoanalizo.

Priznam,  da sem na skupino odšla z rahlimi dvomi. Mislila sem namreč, da bom na skupini popolnoma sama. Na srečo se moj scenarij ni realiziral, saj nas je bilo prvič kar veliko.

Sedaj nas je rednih članov že manj. Je pa to res odlična skupina, kjer se intenzivno dela.

Preko društva DAM sem hodila tudi na različna izobraževanja, ki so vsem cenovno dostopna. Ponavadi so brezplačna ali pa je potrebnbo plačati minimalno ceno 5,00 EUR~ov. Ta izobraževanja in predavanja so izredno kvalitetna in jih res vsakomur priporočam.

Začela sem slikati, se družiti ~ skratka spet ŽIVIM.

Sedaj pa še eno manjše opozorilo: jaz osebno imam še vedno emetofobijo ~ strah pred bruhanjem, ki se ni niti malo zmanjšal. Žal... Ampak ni pa več v tisti OKM~jevski obliki, ki me je oviral. To pomeni, da me je še vedno strah bruhanja, ampak zaradi tega se ne izogobam druženju in vsemu ostalemu, čemur sem se prej izogibala, ko se mi je ta strah vsiljeval kot prisilne misli, da bom bruhala ali, da bo kdo drug bruhal. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo ta strah ostal za vedno. Saj ima skoraj vsak kakšen strah. Jaz osebno se s tem ne mislim več ukvarjati, ker so mi druge stvari pomembnejše, in ker sedaj spet normalno živim. Se pač določenim situacijam izognem, če bi se bilo potrebno umakniti. Ampak ne izogibam pa se več tako kot sem se včasih, ko nisem več nikamor šla. Je pa res, da otrok pa nimam. Tako, da razumem željo tistih oseb, ki želijo imeti otroke, da bi rade odpravile ta strah...

Pozdrav za vse!

ne, nisem premagala strahu, je pa veliko manjši kot pred leti, kot najstnica nisem hodila žurat ven ker sem se bala bruhanja in da bi slišala koga bruhati ali da bi mi kdo podtaknil pijačo oz da bi me silili piti alkohol zaradi katere bi bruhala... danes se lahko družim, alkohola ne pijem, recimo če je piknik na vasi, me ne moti več da pijejo alkohol, če slišim koga bruhati, še vedno postanem živčna, se začnem potiti, umaknem vstran, ne zapustim pa dogodka samega...a so te reakcije veliko milejše kot včasih... nevem če si predstavljaš kako je bilo pred 10leti moja reakcija, npr. če sem slišala nekoga bruhati, sem se prijela za glavo, začela lase trgati iz glave, in berzglavo tekla iz hiše in kričala na ves glas da me hoče ta človek ki bruha z bruhanjem uničiti... sedaj pa sem '''zgolj''' napeta, se mi roke tresejo, mi je neprijetno poslušati bruhanje, mi srce razbija, včasih si grizem nohte, sem živčna, a kljub temu recimo ostanem v prostoru, recimo kuhinji, in kuham naprej, mogoče se eno uro po dogodku počutim napeto, slabo, pol se pa pomirim čez čas. Z kompulzivnim prenajedanjem pa imam še vedno težave... :/

nisve edine s takimi težavami, meni je žal predvsem ker nisem imela take družine ki bi mi pomagala, imela sem mamo, ki je po izobrazbi medicinska sestra, zaposlena na psihiatriji, pa mi ni znala pomagati, šele v zadnjih letih, ko sem se veliko izobraževala, delala na sebi, se povezovala z ljudmi  sem prišla do odgovorov ki me usmerjajo v pravo smer, in pri meni nažalost traja, in se zadeve počasi rešujejo, sicer se mi kateri dan ponesreči, da se vrnem na stari tir, a glavno je da se vztraja, in drugi dan spet poizkuša iti po boljši poti, zase.

z sindromom izgorelosti se jaz soočam že 7let, velikokrat imam občutek da več ne zmorem, da se mi dogajajo prehude stvari, da nosim preveliko breme, da ne morem več tako živeti, da bi rada vse to končala, si odpočila itd.... temu še vedno nisem prišla do dna... sedaj z novo psihiatrinjo to še ugotavljava...

Ojla, se spet javljam :)
Najlepsa hvala za vse odgovore, vsakic, ko mi kdo odpise, se pocutim tono lazje in sem bolj prepricana v to, da je vsega kriva moja psiha in lazje premagujem tezave. Danes se bolje pocutim, ceprav se ze ves dan borim sama s sabo in si vsako sekundo dopovedujem, da je to le strah in da to nisem jaz. Med predavanjem se me je zacel lotevati napad panike, pa sem ga uspesno zatrla se preden bi postal mocnejsi od mene...
Janja res ti hvala, ker si delila to izkusnjo z nami, sploh ti ne znam povedat, kako olajsano se pocutim, ker vidim, da najbrz nimam raka na zelodcu ampak so to samo simptomi strahu. Tudi meni je dostikrat slabo, ravno lani (in pred 10 leti) so se simptomi zelo poslabsali, tako zelo slabo mi postane, da sploh ne morem jesti, ne doma, ne kje drugje (tudi shujsala sem skoraj 10kg, apetit sem imela ampak hrane pa vase nisem spravila...), tudi ko imam prevec kisline v zelodcu ne upam bruhat, ceprav vem, da bi mi bilo lazje... vcasih tezko poziram, sploh ko jem juho, proti koncu tako tezko poziram, da skoraj dobim refleks bruhanja... ob preponi me vcasih pece, tisci, potem neha, nekaj casa sem cisto ok, potem pa spet, na drugem mestu... obcutek je kot, da bi imela "muskelfiber". nekaj dni je ok, potem pa spet... ko se nekomu izpovem, zjokam, je nekaj casa ok, potem se pa spet vrne. Sploh ne vem vec, ali je fizicno res kaj narobe z mano ali ne, ker si na gastroskopijo sploh ne upam... Rekla si, da si kot otrok zbolela. Kako je to izgledalo? Ti je bilo samo slabo ali si imela se kaksne druge simptome? Pa zelo lepo bi vas prosila za kontakt dr. Dernovskove/dr. Rothove... onidve sta samoplacniski, ne? to mi malo narobe hodi, ker sem studentka in so psihiatri precej dragi...  :( Kar se tice pa nosecnosti... Tudi mene je noro strah bruhanja in vseh nosecniskih tegob... ze itak sem zelo bojeca, da bi pa ta stres prenesla na otroka, si pa res ne zelim. Se bojim, da bi nanj prenesla vse svoje travme in strahove... Pa si ga zelim, enkrat bi rada bila mamica, vem, da bi nam bilo lustno in nam ne bi nic manjkalo... Ampak imam obcutek, da se mi cas izteka, ceprav jih imam sele 22. Take stvari se ne spremenijo hitro...
LastOneFuture se opravicujem, sem povrsno prebrala. Ojoj ampak to so mogli bit pa kar ekstremni napadi, jaz recimo ne panicarim, ce nekdo bruha, sem pa precej nervozna, ko sestra rece, da ji gre na bruhanje. Kaksno pa je kompluzivno prenajedanje? To, kar si povedala, se slisi kar hudo... :/ Je pa sigurno lep obcutek, ko cutis napredek, ki ti da upanje, da se lahko izvleces.
Danes sem ugotavljala, da se bojim tudi samote. Ze parkrat, ko sem bila pri dragem doma in ko je sel na trening, sem kar nekaj casa tezko dihala (najbrz napad panike) in se bala, da kdo bo poklical resilce, ce skup padem. Ko je prisel, je bilo vse ok. Enake simptome imata moj oce in stric - problemi z zelodcem (izvidi pa cisti), strah pred samoto, strah med voznjo... obup, res. Resnicno upam, da se bom enkrat izvlekla iz tega in zivela normalno zivljenje, imela zdrave otroke, delala, kar mi bo pasalo, jedla, kar mi bo pasalo..
Zadnjic sem brala brosuro dr. Dernovskove in dr. Jelenkove o MOM in sem se kar nasla not. S fantom se imava sicer super, obozujeva se ampak opazam, da ta motnja vse bolj ven leze... Sploh prejsnjemu fantu sem precej tezila. Pa res nisem hotela ampak kaj morem, ko sem reagirala tako, kot sem - impulzivno, potem mi je bilo pa zal. Ne zelim vec delat tega sebi in drugim. Ze meni je tezko, ko vse dozivljam tako intenzivno, kaj sele mojim najblizjim, ki imajo zaradi mene slabo vest. Za povrh vsega pa nenehno zivim v preteklosti, cez dan mi sibajo misli iz preteklosti, ko grem mimo kakega meni znanega mesta, se takoj zivo spomnim, kaj se je tam dogajalo. Spomnim se dejanj, besed, ljudi... Spomnim se stvari iz zgodnjega otrostva, ko sem bila stara okrog 3 leta in potem naprej... Se mi zdi zanimivo, da se tako veliko spomnim in to sem vedno imela za dar, zadnje case pa bolj za prekletstvo, ker me dusi in mi ne pusti iti naprej.
Res sem zelo vesela, da sem nasla stran, kjer se lahko izpovem in vem, da ne bom obsojana. Se enkrat hvala za vse odgovore, zelo cenim, da ste si vzeli cas zame. :)

Uf, zelvica, kje si ti našla ravno MOM? :ne: Ne obremenjuj se zdaj še s tem. Res, iskreno ti svetujem, da nehaš brati o tej motnji. Sploh ker si že tako ali tako anksiozna in nagnjena k temu, da vse jemlješ nase. Mimogrede, jaz osebno bi bila zelo presenečena, če bi se izkazalo, da imaš MOM, saj se v tvojem pisanju in načinu razmišljanja kažejo značilnosti, ki so izrazito ne-MOM. Pa tudi če bi slučajno imela MOM, to zdaj res ni tvoj glavni problem.

Pri tebi je treba najprej ugotoviti, za kakšno obliko anksioznosti gre in predvsem, ali morda trpiš zaradi obsesivno kompulzivne motnje (OKM); zato bi bilo fajn, da prideš do dr. Dernovškove ali pa dr. Rothove, ker se pri nas najbolje spoznata na OKM in bi znali v vsakem primeru svetovati zate najbolj primeren način zdravljenja.


Ne, nič ti ne bo treba plačat, samo kartico zdravstvenega zavarovanja moraš predložiti. Niti napotnice osebnega zdravnika ne rabiš. Ne vem pa, kakšne so čakalne dobe. Upam, da ne predolge. To zna biti še največji problem.
Obe omenjeni psihiatrinji imata ambulanto na Polikliniki na Njegoševi 4 v Ljubljani (Center za izvenbolnišnično psihiatrijo).

Tole je informacija z njihove spletne strani:

Naročanje novih pacientov:
OSEBNO: SOBA 4
OD 8.00 DO 12.00 ure
TELEFONSKO: NA ŠT. 01/ 4750 685
OD 8.00 D0 12.00 ure

Drži se.  :rozicodam:

Lira, najlepsa hvala za kontakt :rozicodam: grem jutri osebno, danes sem prepozna.
Uf, to je pa super, da nista samoplacniski :oki: upam samo, da ne bo predolga cakalna...
Zadnje case se komaj spravim kaj narest, danes sem spet celo dopoldne zabila na racunalniku :closedeyes: ... zdaj grem pa malo na zrak, da vsaj kaj pametnega storim danes.

Zelim vam prijetno popoldne :rozicodam:

kako izgleda pri meni kompulzivno prenajedanje?

gre za neke vrste rituale, ki se jih pogosto ne zavedam, takrat sem otopela, nič ne čutim, ali pa se tik preden začnem počutim jezno, besno, in le tako, z rituali čustva ''omrtvičim'',  kot škodljive, in šele ko je vsega konec žalujem kaj sem spet naredila za eno sranje, da recimo že po službi ko grem v trgovino nakupim vse mogoče svinjarije, in pol ko recimo sina dam spat, se z možem pogovorim, pospravim, da imam ''prosti čas'', si pripravim mizo, pripravim hrano, in jem, jem, jem, jem, da že skoraj bruham, in pol ko se ''najem' se šele zavem koliko sem pojedla, in da že samo od tega bom imela 5kg več... in pol sem jezna sama nase, in se v mislih zmerjam, ali tudi dejansko udarim, tolčem po glavi, z pestmi ja, avtoagresija...

spet drugič pa gre za čisto kompulzivno vedenje, ki se ga zavedam šele ko je vsega konec...tako sem recimo prejšnji teden pojedla na ''eks'' 6 čokolad, nekaj časa sploh nisem vedela kje sme jih dobila, drugi dan zjutraj pa celo škatlo sladolednih lučk, ''zaaa zajtrrkkkk'', obbbbuuuupppppp! pol se pa čudim da imam 150kg, in bom najbrž zaradi možganske kapi ali srčnega infakrta umrla že zelo mlada...


sicer sem imela ne dolog nazaj obdobje, ene 2meseca k sem se zelo dobro zadrževala, zdravo jedla,  brez prenajedanja, sedaj pa mi je ''vse dol padlo''  in se obnašam obupno. če ne bi imeli nekaj hrane v zamrzovalniku od prejšnjih kosil, nevem kaj bi jedli, ker že 7dni nisem nič kuhala, sam prestavljam se sem in tja po hiši, počasna sem bolj kot polž, jem kar odmrzem ali na hitro odrežem, nalijem ali odtrgam ( kruh, klobasa, sadje(večinoma banane), mleko(čeprav imam intoleranco na laktozo in pol letam na wc in driskam... )

včasih sem hodila na skupino za motnje hranjenja in mi je pomagala, se pa danes šele zavedam, da čim smo se približevali jedru problema, bolj sem postala dejavna in dobre volje, da je terapevtka mislila da se zadeve rešujejo, še sama takrat nisem vedela kaj počnem, danes pa to vem,  2meseca po tem ko sem nehala hoditi na terapije pa mi je vse skupaj izbruhnilo, ker smo bili že tik pred problemom in pred mojo največjo bolečino in si nisem več mogla zakrivati oči...

danes vem da s takim ravnanjem sama sebe kaznujem, ker mislim da nisem vredna nečesa več, imam slabo samopodobo, nizko samozavest in po drugi strani se ščitim pred situacijami ki bi me lahko prizadele, tako da se izogibam marsičemu, za kar bi prevzela odgovornost, za katero nimam energije, saj vso energijo porabim za te zgoraj opisane rituale.... sedaj si bi mogla  ''na podstrešju'' toliko počistiti da bi s tem dokončno nehala, ker odgovore imam na dlani, samo še v prakso bi mogla prenesti,  in začela gledati na svoje zdravje in življenje ki me še čaka.

Ojoj, tole se pa grozn slis... pa ti kaj pomaga, ce ti partner mal zatezi, da naredi to pa to, al si totalno brez energije? Kaj pa ce bi spet sla v skupino za motnje hranjenja? Pa vesela bi bila, ce bi se kdo z mano v duetu udelezil kake skupine :)
Pa se nekaj me zanima, pravis da imas otroka... kako je bilo z emetofobijo med nosecnostjo?
A bi ti kaj pomagalo, ce bi sli skupaj nabavljat hrano? :) Tudi jaz se navajam na nov nacin prehranjevanja in ugotavljam, da doma pojemo prevec puste hrane...

nisem bruhala med nosečnostjo, če pa je bil najmanjši znak za slabost pa raje cel dan nisem jedla, tako da bruhanja hvala bogu ni bilo in tudi slabosti ne, izredno mi je smrdel kruh in sir, in sem se pač izogibala, zjutraj če se mi je kaj obračalo v želodcu sme pač poležala še malo da se je želodec umiril, da ne bi slučajno mi slabo ratalo ali šlo na bruhanje, v bistvu sem imela zadevo dokaj pod kontrolo, nosečnost je bil dokaj lep čas zame, celo nosečnost sem jedla 99% časa popolnoam zdravo, brez prenajedanja, 15kg sem izgubila ker sem ''pravilno'' jedla, včasih se hecam da bi bila skozi noseča, ker zaradi otroka sem imela tako 'močnoooooo' voljo, da sem pazila na prehrano, gibanje itd., da kar verjeti ne moreš... ko bi zdaj imela to voljo :(

včasih se res dobro kontroliram ko grem po nakupih, spet drugič pa me že ko sedem v avto pograbi neka sila, da moram iti kup čokolade kupit v trgovino in po možnosti do doma vse pojesti, groznoooo!

O ponovnem obisku skupine za samopomoč že razmišljam, sedaj sem začela z terapijami 1x na mesec, na novo in novo psihiatrinjo imam, in tudi skupina za samopomoč bi mi zelo koristila, se že 2meseca opogumljam da bi prišla na skupino, ki jo organizira društvo dam, k je ob torkih v tehnološkem parku, pa se vedno ustrašim...

 a si imela oz. imaš podobne težave? s težo?

Aha torej ni bilo krize.  :) bi tudi sama imela enkrat otroka, pa me ze zdaj skrbi, kako bom sfolgala...
Recimo, da imam tezave... vso osnovno in srednjo solo sem bila suhica, pac nisem veliko pojedla ampak se za to niti nisem sekirala. Sem si pa vedno zelela dobit par kg, ker mi je mami vedno govorila da naj se pogledam, kako sem suha, da taprave babe imajo obline, da bi me rada zredila... ze med maturo sem se zacela rediti, vedno mi je pasalo jest, ceprav nisem bila lacna... Zredila sem se za kakih 8kg. Na meni se je to kar poznalo, sem bila skoraj chubby in takrat sem mislila, da se dobro pocutim. Potem sem se zacela obremenjevati zaradi celulita, hlace so mi bile preozke, trebuscek mi je zrasel, ceprav sem vedno imela ravnega (hecno konstrukcijo imam, zgoraj sem cisto suha, noge in rit imam pa bolj zalite)... no, ko sem pri 169cm dosegla 65kg, sem si rekla da zdaj je pa dost in da moram shujsat. Sem se pa hujsanja lotila napacno... zacela sem jesti dvakrat na dan, obroki so bili obilni... nato sem zbolela. refluks in tako naprej... sploh nisem vec mogla jest, nonstop mi je slo na bruhanje, shujsala sem 10kg, ce ne se vec... cez nekaj casa sem prisla malo k sebi in ko sem zacela spet normalno jesti, sem se zacela sekirat, da se bom spet zredila in potem sem spet zbolela. najbrz so mi te misli to povzrocile... in zdaj, ko se mi je odprl apetit, spet razmisljam, da se bom prevec zredila in bom brezveze jedla in se bojim, da bom spet zbolela :( bojim se, da si ne bom vsec, da bom debela puncka, ki je sicer lustna ampak debelusna, da mojemu ne bom privlacna (kakrsna sem zdaj, sem mu ful vsec) in tako naprej... Najhuje je to, da mislim, da s temi mislimi klicem bolezen in potem se se bolj sekiram. Se spomnim, da se mi vcasih ni dalo jesti oz si pripravit hrane, hranjenje se mi je zdelo potrata casa, nisem dobro skrbela zase in svoje telo...
Nisem mislila skupine za motnje hranjenja, ker nimam ne anoreksije, ne bulimije, ne ortoreksije, niti se ne prenajedam... (ok, vcasih sem pozresna ampak mislim da ni tako hudo) mislis, da je to, kar sem zgoraj napisala, tudi kaksna motnja? Drugace sem mislila, da bi se udelezila kaksne skupine npr za OKM ali kaj podobnega.

Zdravo, spet se javljam. Pocutje mi se vedno niha, v roku ene minute pridem iz evforije v cisto melanholijo, da se sama ne vem kako... Oz vem, ampak ne razumem zakaj. Pa ko slisim, da ima nekdo neko bolezen, prav zacutim, kako moja podzavest pravi 'o, to bi blo pa fajn imet' in evo, mam ze simptome oz se ze zacne nekaj dogajati z mano, kar ni dobro. Poleg tega grem na zivce sama sebi pa najbrz tudi tem, ki jim o tem povem... Na sreco sem dobila datum pri dr. Dernovskovi in komaj cakam januar, ker tole mi gre pa res na zivce. Sploh nimam volje za nic, cim vstanem ze zacnem razmisljat, zvecer, ko se ulezem v posteljo tudi... na sreco sem zvecer tako utrujena, da nimam problemov z nespecnostjo, vsaj nekaj. Ubistvu sem prisla iskat malo pozornosti in spodbude, da bo vse v redu, pa vprasala bi vas se, ce bo v kratkem se kaksna skupina, bi se je z veseljem udelezila...                                                       

Se eno vprasanja - ima se kdo obcutek, kot bi ga v grlu stiskalo? poleg tega imam se obcutek kot da imam grlo/mandeljne cisto nabrekle, kot bi se dotikali en drugega... :o

Glede na to da te prime da ležiš po cele dneve in se dušiš na predavanju bi jaz rekla da maš depresijo skup z anxio. Kar pejdi k zdravniku, ne vem zakaj moraš trpeti. Res ni potrebe da trpiš, tam ti bojo sam pomagal. Zdravila niso noben bav bav tut če jih dobiš  :P

Mene tut duši na predavanjih, pol moram zbežat ven - ker saj veš strah da padeš skup pred drugimi je kar velik. Avtobusi so tut kriza, ampak le, če začnem razmišljat da ne morem stopit ven in da je preveč ljudi okoli mene. Zdaj nazadnje kar konkretno rečem ljudem zraven da trpim za anxio, tak da vejo če me zmanjka kaj mi je.  :sesmejem: Sicer je pa tko ane, jaz sem morala vsakič strah preživeti. Nisem ga tlačila dol, ker bi ven bruhnil ob drugi priliki in še močnejši.

Napaka je tlačit čustva, ker to se pol odrazi na telesu (vse te boli, pa stiska, grlo tut ja). Kakšen odnos mate doma, kako se razumeš s starši ? Ko te prime ta napad, globoko dihaj in prisluhni sebi pa poskušaj identificirat svoja čustva. Ker vsaka anxia je v bistvu neizraženo čustvo, potlačeno čustvo. Moramo se priučiti kako ga izraziti pravilno, dati ven iz sebe. Recimo jaz sem enkrat mela napad pri zdravnici, bil je tok hud da me je kar celo telo peklo. Mislila sem da me bo zmanjkalo, srce je razbijalo nenormalno itn. Potem sem z njenim vodstvom šla vase in sprostilo se je dejansko ogromno potlačene jeze. Pri meni doma je bila jeza recimo prepovedana. Kaj se boš jezil, sramotiš nas pred sosedi, otrok mora ubogati starše, ne smeš jokati, ko pokasiraš batine itd. Torej tle je moja podlaga, da se nisam znala čustveno izražat.

Zdaj se racionalno vprašaj kaj je v ozadju strahu pred padanjem skp v javnosti in kolikokrat se ti je to dejansko zgodilo. Pa tudi zakaj te je strah bruhanja ? Rituali so povezani z iskanjem varnosti, torej to počneš, ker rabiš nek občutek varnosti v nečem. Zato daješ črke skp. Tudi jaz sem mela okm v otroštvu in potem sem razumsko prenehala s tem, ker sem dojela, da me bol izčrpa, kot pa da mi pomaga. Kaj ti trenutno zdaj nudi varnost, kje si našla stabilnost in kako bi se počutila - ko te točke stabilnosti več ne bi bilo ? Tut moški ane, rabiš potrditev in pozornost - ker tega najverjetneje nikoli nisi mela doma. Mogoče si bila na nek način prezrta.

Ojla, hvala, ker si se oglasila v moji temi. :) zdaj imam obdobje, ko ne lezim vec po cele dni, tako da mislim, da nimam depre,  pred nekaj dnevi sem bila celo neskooooncno vesela, se spravila delat okraske in tako naprej... Vceraj sem pa spet dvakrat dozivela napadl med predavanji. Enega sem lahko preprecila, drugi je bil ze mocnejsi ampak je izzvenel po tem, ko sem malo zaspala.. Potem naslednji je bil na busu, je bil ze tako mocen, da sem mogla stopit dol ze eno postajo prej, se naslednji je bil v avtu, ko me je moj prisel iskat.... sva se ustavila, potem sla naprej in spet, sredi avtoceste.. Pa spet danes, na busu. Tile zadnji so najhujsi do zdaj, ker me noro stiska v grlu in mam obcutek, kot da mi hoce ven skocit. Danes razmisljam, ce ne bi sla kar na urgentno, da mi dajo kaka pomirjevala, pa ne vem, ce je to pametno...
S starsi se ok razumem, pac mami me dostkrat jezi, pa se ubistvu baje samo heca ampak mene to jezi... Oci pa ne vem, zdej je boljs, ker ko sem bla majhna, je bil dosti zivcen, vse ga je jezilo, ce sem bila jaz jezna nanj, je bil uzaljen, ce sem jokala, me je nadrl, naj ne jokam ali pa me celo oponasal... pa tudi zdi se mi, da me niso doma nikoli prevec upostevali, ces, da sem itak samo otrok, kaj pa jaz vem. Pa sem vedla, ze zelo zgodaj sem se zacela zavedati sebe in stvari okrog sebe, sej najbrz vsak....  mogoce zato cmok v grlu, kaj pa vem. Saj me zanima, kaj je problem, samo se mi zdi, da tudi ce izvem, mi ne bo kaj dosti pomagalo...
V javnosti nisem se nikoli skup padla, bojim se pa zato, ker ne bom imela kontrole nad sabo, ker se bom zadusila z jezikom, ker se lahko zadusim z bruhanjem, ce bom mogla na operacijo, da se mi bojo smejali, ko bom skup padla, ce bom bruhala... ko se slabo pocutim, me ljudje izredno motijo, postanem zivcna in v sebi imam nakopiceno neko zivcno energijo... obcutek, da bom eksplodirala. Pa si se bolje pocutila po tem, ko se je sprostilo toliko jeze? te je spucalo? Hm, ko se mi to zgodi, sem vecino casa v svojem svetu, razmisljam o cem, kar me veseli ali pa npr ce mi je slabo, poskusim zaspat... ce ne bi blo tega, bi se najbrz precej matrala in ob tem pokasirala se kak dodaten strah oz postala se bolj pozorna na telesne signale. Tole mi res vzame ogromno energije in vcasih kar malo obupam, res mi gre na zivce...
Res sem vesela, da si mi pisala, sem malo razmisljala o tej tvoji izkusnji z zdravnico, ceprav jaz ne znam razbrat, kaj mi manjka...

Sj jst tut ne ležim vsak dan po cele dneve, sam me neke stvari lahko vržejo kr orng v low mood. Nekdo vsakdanji pač bi reagiral tko obično, mene pa to vrže v zlo low voljo da pol kr nč ne moram dat od sebe.
Sem zlo občutljiva.

Lej, pri anxii je vedno problem s potlačenimi čusti - tak je men zdravnica rekla in dejansko je mela prav. Da mi neznamo na pravilen način izražat čustev oz. jih sploh ne izražamo, ker jih tlačimo not. To se pol odraz na telesu kot panika.  Glede na to da si rekla, da ti niso dovolili jokat je to to :) Zlo grdo od tvojega očeta btw. Mislim, predstavlji si če bi ti mela malo punčico in bi ona jokala, bi jo verjetn potolažila in jo vzela v roke - ne pa da bi ji rekla da utihne, ali še huj da bi se ji smejala  :( :'( Kje se boš smejal malemu sončku in bil grob do njega. To ni uredu.

Pri meni je bla tut jeza prepovedana, pa jok isto tako itd. To sm jst šele pol porajtala, ko sm vidla kako funkcionirajo normalne družine :) Tut je mama mela običaj, ko ji ni všeč če kaj govorim pred drugimi me ščipat v hrbet, nogo itd. da utihnem. Pol sm se še spomnila, da ko sm pokasirala batine da sm šla v kopalnico sedet zravn radiatorja in sm v en zvezek pisala kletvice namenjene mami, ker me je tepla  :sesmejem: Potem je pršu cajt, ko niti pisala nisem nč, ker je najdla zvezek...sm bla sam tih, vem pa da mi je znotraj blo tok hudo in tok me je bolel vse zaradi njenih žaljivk. Nekje do 10 sem čisto otrpnila na njene besede. Je šlo vse kar mim. Tok hudo je blo  :o

In od takrat je bla reakcija vedno taka na vse, jaz se pač na vse kriplje trudim prikrit svoja čustva. Šele zdaj, ko me je psihoterapija čisto sesula, se učim spet čustvovati in ljudem dejansko pokazati, kaj čutim. Zame je bla zgornja dinamika odnosa normalna, ker druge niti poznala nisem. Ampak ni, ne. Zdaj vsaj nisem več kot hlod in dejansko čutim empatijo do živali in otrok :)

Ja jaz tut bežim dol z busa, vem, poznam tut ta strah, ko misliš da se ti bojo vsi smejal. Te razumem :) Ampak lej ne bojo. Noben se ti ne bo smejal, verjem :) To maš predstave od nekje drugje. Sej ljudje spet niso tok živalski, da če je nekomu slabo da se kr smejat začnejo. Tvoj oči bi se mogoče smejal, ljudje pa se ne bojo. Jaz sm padla enkrat skp v gužvi (mene tut v gužvi prjemlje) in res, lej noben se ni smejal. So še rešilci pršli, frendi so me pelal lepo domov, so bli vsi zlo nice do mene. :srce-utrip:

Ja poznam tut to potrebo po kontroli, pač kjerkol nimaš kontrole dobiš paniko. V busu zato ker je preveč ljudi in ni situacija pregledna, v avtu zato ker je velika hitrost in ti nisi za volanom...pri meni je šlo do tolike mere z to željo po kontroli, da nisem bla sploh sposobna met fanta in ga nimam še zdaj, pa niti iz sobe nism več mogla na predavanja, nč. Samo enkrat sm pač jezo izrazla na seb, torej da sm samo sebe pretepla po nogah s pasom. Mislm da sm po tistem vedla, zakaj se eni režejo. Ker občutek moči in kontrole je bil neverjeten. Pač pa kompenziraš čustveno bolečino s telesno in tut čustva izraziš ven, da te več ne dušijo. Samo nisem nikoli več tega, ker vem da to ni kul. Zdaj mam pač interesne dejavnosti in tam izražam svoja čustva in se zluftam.

Jaz tut rabim potrditev od moških, tko da sem res včasih na polno flirtala z drugimi - samo zdaj je to res na minimali. Ker ni to fajn do drugih ane, jih tako vrtet in se tako obnašat :)

Seveda, da je pomagalo it zdravniku, ker sm šele takrat videla - da so to čustva zamaskirana kot tesnoba. Ogromno jeze se je sprostil in ja blo mi je boljš. Ni mi blo več slabo  :sesmejem: :oki: ...ker tolikšna panika je bla ane, da me je kr vse pekel, totalna derealizacija, slabost, prebavne težave, srce je nabijal 100 na uro...mah groza. In ona je rekla da je panika začaran krog. Ti bežiš od nje in jo porivaš dol, ona se vrne nazaj in pritiska še huj gor. In tako naprej. Ko jo pa enkrat doživiš na polno in se ji prepustiš, se ne vrne nazaj, verjami.

Lej, ko te bo spet prjel...zamiži in z mislimi potuj po telesu in se skoncetriri na to kaj občutiš in kje občutiš. Prepust se totalno temu feelingu. Saj vem da je grozen, samo od tega ne moraš zbežat :) Ne smeš. Ker če boš, bo še hujš :)

Upam, da si se kej znajdla v tem skropucalu od pisanja. Je pa zanimivo, kako vsi k mamo anxio smo si ful podobni v simptomih ;D

Ma super si, res :oki:
Vidis, tud mene totalno vrze kak panicen napad al pa kaj, cesar se ful ustrasim - zgubim voljo do vsega, podre se mi, spet jovo na novo, uglavnem kriza res. Pol pa obup, samomorilne misli... zadnjic sem se spet spomnila, kako sem se v osnovni rezala po zapestjih in kaksno zadovoljstvo mi je to dajalo, vsa bolecina je skozi kri zapuscala telo... ampak vem, da to ni taprav nacin in se ga ne mislim vec posluzevat, ceprav me vcasih spet mika. Nekak nimam jajc narest samomora, ce ne bi ga ze pred osmimi leti, pri prvi vecji krizi... Drugac imam res rada zivljenje in me ogromno stvari veseli, nimam pa niti najmanjse volje, da bi se katere lotila, zadnje case se samo silim delat stvari, ki jih pac moram (npr faks, pospravljanje...) kar najbrz tudi ni ok ampak samo lezat in igrat igrice pa tudi ne morem. Res iskrena hvala za osebno izpoved, samo cestitam ti lahko, da si se tako pogumno borila in napredovala, kljub takemu otrostvu. Hehe, te prav vidim, kako pises v zvezek, ljubko :)
Tud jaz ne flirtam vec tako pogosto, ker mam superduper fanta, ki me ima res iskreno rad in mi to pokaze na pravi nacin :) mi pa vseeno pase moska pozornost, potem dobim pa obcutek krivde, da kako sem lahko taka do mojega, da sem prasica, kako mu lahko to delam...
Bom probala ne potlacit panike, ceprav zdaj sem se ze umirila in mislim, da bom koncno lahko normalno spala. Pogovorila sem se z mami o tem, kar mi je bilo zelo mucno, ker jo zelo skrbi zame, jaz pa nocem da jo, obcutek krivde in to.. pa sva se lepo pogovorili, je razumela (vsaj upam da), tako da zaenkrat je ok. Se enkrat hvala za objavo, si mi potesila zeljo po pozornosti, pa po temu, da me nekdo slisi in razume... Pa se bolje se pocutim, ker vidim, da se lahko naucim prav custvovat, ker si res zelim bit samo srecna in pomagat drugim, da se bolje pocutijo, to pa je zaenkrat nemogoce, ker moram sebe zrihtat....
Kako si pa zdaj? mas se napade panike?

Želvica, živjo! :rozicodam:

Trenutno sem v stiski s časom. Poglej si ZS.

Lahko si pa poslušaš tudi nasledno oddajo na Valu 202: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/okm/ava2.164116081/.

Poglej si tudi še ta del Tednika: http://ava.rtvslo.si/predvajaj/ujetniki-lastnih-strahov/ava2.174250055/.

Pod nujno se naroči pri dr. Dernovškovi ali vsaj dr. Rothovi. Vse ostalo pa, ko bom imela vsaj malo več časa!

Zelo dobro bi bilo tudi, da bi se naročila tudi na psihoterapijo, kjer bi predelala vzroke za nastanek določenih strahov. Tukaj lahko ugibamo in delamo analize kaj naj bi bilo. Jaz sem šele s pomočjo psihoterapije in sedaj skupinske psihoanalitične skupine ugotovila vzroke za določene strahove. Seveda je bila pri meni odločilna tudi genetika. Poleg vsega ostalega...

Drugače so pa razlogi lahko zelo, zelo različni in ne moremo posploševati. V naši skupini, kjer se srečujemo, imamo zelo, zelo različne vzroke za nastanek naših motenj.

Drži se!

Janja, ZS poslano :oki:

Ima mogoce se kdo kdaj obcutek, kot da se mu bo vsak trenutek zmesalo? Danes sem se zagledala v psa mesanca in dobila obcutek, da se mi bo zmesalo, da me bodo odpeljali na psihiatrijo.... groza res... To se mi je dogajalo ze kakih 10 let nazaj, pa ne vem, kako se je takrat nehalo. Na sreco cakam januar, ko imam datum pri dr. Dernovskovi.

Mene zopet grabi panika, ze prevec dolgo se vlece to tiscanje v trebuhu po jedi, refluks in te stvari... pa se kar hujsam, zdaj sem baje ze podhranjena... na gastroskopijo SPLOH ne upam, brez pregledov ne morem... vrtim se v krogu, samo sebe omejujem in zelo, zelo trpim... Danes mi je sploh grozno, mislim, da se mi bo zmesalo in samo jokam, ves dan... do obiska pri psihiatrinji je se vec kot dva tedna, a mislite da mi bo lahko pomagala? ker imam obcutek, kot da umiram in da mi nihce vec ne more pomagati... rada bi zbrala vsaj toliko poguma, da opravim potrebne preglede.... tako zelo sem obupana :'( :'( :'( :'( :'( :'( :'(

Hey, zelvica999,

povsem te razumem. Lahko bi rekla, da te zelo močno čutim, čeprav te ne poznam. Glede občutka, da se ti bo zmešalo ti lahko povem, da mi je zelo poznan. Eden mojih najmočnejših strahov je ravno strah pred izgubo razuma (ta se mi pojavi skupaj z občasno derealizacijo in vsiljivimi mislimi). Najhujše so mi ravno vsiljivke.  :ne:

Sicer pa, če te bo kaj potolažilo - zmešalo se nam ne bo, to je 100 %. Meni je psihiatrinja to garantirala in rekla, da mi magari podpiše to, če hočem. :) Problem je, ker imamo takšen občutek, kot da zgubljamo nadzor in razum, ker imamo misli preveč okupirane s strahom in naše telo preplavlja visoka stopnja anksioznosti. Ampak gre samo za takšen občutek, za takšno/izkrivljeno dojemanje stvarnosti.

Brez skrbi. Super, da si naročena pri dr. Dernovškovi; sicer je ne poznam, a zanjo sem slišala same pohvale. Sicer pa tudi jaz že komaj čakam kontrolo pri svoji psihiatrinji, prav tako jo imam čez dobra dva tedna.

Drži se, vse bo v redu.  :rozicodam: Skupaj smo močni.

Zdravo Maycha, hvala ker si se oglasila :) ja, tudi meni so vsiljivke grozne, zaradi njih sem vceraj zagnala tako paniko, da sem skoraj omedlela... Danes se je dan zacel slabo, zdaj sem pa bolje, poskusam se prepricat, da je vsa moc v meni in da kakor si lahko za*ebem dan, si ga lahko tudi polepsam :) upam, da bo ta moc trajala karseda dolgo.
Hvala ti za tole razlago, sem tak dvomljivec, da mi je treba stvari podrobno razlozit, pa se to veckrat :sesmejem: zaenkrat je tako.  :)
Zelim ti veliiko napredka pri obisku pri psihiatrinji in veliko notranje moci :rozicodam:

Zdravo,

evo, pa sem bila pri dr. Dernovskovi. Super je bila, pozitivna, vesela in poslusala brez obsojanja. Moja diagnoza je OKM :) baje da tak lep OKM  :sesmejem: Danes sem zacela jemati Zoloft in itak, takoj mi je bilo slabo ;D pa sploh ne zaradi tableta ampak zaradi strahu pred stranskimi ucinki. :) Sem zelo vesela, da sem koncno zacela z zdravljenjem, ker imam toliko zelja in ambicij in ker sem zelo nestrpna, ker bi jih rada takoj uresnicila :-[ Tako. Res sem vesela, da sem odkrila ta forum in tu nasla veliko spodbude in topline :-* super ste, cisto vsi :rozicodam:

Želvica... :clap: :rozicodam:

Super odločitev...drži se, če te bo kdo spravil na noge, te bo dr. Drnovškova,
verjemi in zaupaj ji... :oki:

Toja  :-*

Želvica  :oki:  :rozicodam:

hvala punce  :rozicodam: trenutno mi jeprecej tezko ampak zdrzala sem ze skoraj 4 dni in sedaj ne bom obupala. Res hvala za podporo, je dobim veliko, se posebej sem se nalepila na Janjo, ki mi pa ogromno pomaga in isce resitve zame. Res srcna hvala vsem :rozicodam:

zelvica999, pohvale za ta korak  :clap: ... zdaj pa samo stopaj naprej, nič te ne more zaustaviti  :pomezik:

Želvica s tabo smo. Super, da imaš Janjo.

Topel objem Želvica :rozicodam:.

Želvica, seveda boš vzdržala, naj te volja motivira vsak dan in  kmalu boš ne samo dobro ampak odlično. Vesela zate...pa na skupini se kaj oglasi  :rozicodam:

hvala za podporo DAMice :rozicodam: na skupino pridem pa takoj, ko bom mogla :)

:oki:

Ojla,

vam bom malo pisala o sebi... Zvecer me je zgrabila panika, ki ni popustila ampak se je kasneje se stopnjevala... In to tako zelo, da me je prestrasil vsak sum, vsak gib, vsak obcutek v telesu... Ob misli na to, da bova z dragim pred spanjem brala neko duhovno knjigo, sem se v stotinki sekunde zelo pomirila, tako da sem se sla lahko vsaj stusirat. Pogledala sem se v ogledalo. Napaka. Skrbi in strahovi in posledicno izguba apetita so povzrocili to, da sem precej shujsala. Tako zelo, da se mi vidijo rebra. Najbrz je to povzrocilo se vecjo paniko, ker sem si komaj scetkala zobe, ker sem imela obcutek, da me dusi (ko sem tako panicna, ne prenesem ne hrane ne pijace ne cesarkoli blizu ust). S fantom sva malo klepetala, jaz pa sem imela obcutek kot da ne vem, kaj govorim...spet panika... vsiljivke, da bom nas, ljudi, videla dejansko take, kakrsni smo... napol gole napol kosmate, nagravzne.. se hujse je bilo, ko je fant naredil kak gib... kot bi gledal nagravzno zuzelko, ki z zoprno pocasnimi gibi gomazi... ne znam razlozit, strasno.  Sem predlagala, da greva spat, pa sem bila prevec nemirna, da bi zaspala. Tako je on zaspal, jaz pa igram igrice na tablici in se ze pocuim bolje, ker je tisina, nihce se ne premika, ne govori... imam popoln nadzor nad situacijo.
Razen tega dogodka pa sem veliko bolje, kot sem bila prvi dan, odkar sem na zoloftu. Vstala sem dobre volje, nasmejala sem fanta, pospravila sem mu perilo, sva nalozila novo rundo sveze opranega in ga skupaj obesila... dan se je zacel res dobro. Imela sem tak poseben obcutek, katerega mislim, da nisem se nikoli... Obcutek srece, zadovoljstva, kot da je vse popolno... po opisu sodec bi lahko rekla, da sem na heroinu  :sesmejem: pojedla sem veliko vec kot prejsnje dni, tako da me z infuzijo ne strasijo vec  :oki: moram pa priznat, da mi je slo malo na zivce, ko so me silili s hrano. S tem so dosegli kontra ucinek, ker so me strasili in moj strah se je samo se povecal, apetit pa obratno sorazmerno z njim padal  ;D ampak vazno je da je zdaj bolje. Tablete jemljem od torka, torej je 6. dan ze za mano :) upam, da bom v torek ze toliko pri moceh, da se vam pridruzim v skupini. Pot do tja bo zame en velik trening, ker namrec nenehno lezim  ;D ampak si zasluzim, da drugi malo skrbijo zame. In za to sem jim hvalezna.
Moram povedat, da mi je ta 'slaba' izkusnja dala ogromno lepega. Se bolj sem povezana s fantom, ki pravi, da je zelo ponosen name, da sem borka, kar naprej me ljubcka, mi govori, da me ima rad... Jaz lahko recem samo vsa cast, da zdrzi z mano  ;D ker mi razpolozenje niha iz ure v uro, ker sem pol dneva zelo dobro razpolozena in ko gre samo na wc in se vrne nazaj, ga pricakam z opozorilom, da naj bo tiho in se mi ne priblizuje, ker sem panicna. In veste kaj? On to sprejema. Ne pocuti se slabo, ker ve, da bom kmalu bolje in bova lahko koncno pocela stvari, ki si jih zeliva. Ker imam bujno domisljijo in veliko zelja, me le te drzijo pokonci ker komaj cakam, da jih uresnicim. Zelo rada bi npr govorila s popolnim neznancem in se ob tem ne pocutila krivo, ker sem se malo pohecala. Rada bi si nasla kaksno studentsko delo, pri katerem se ne bi konstantno sprasevala, ce sem dovolj dobra. Rada bi bosa skakala po luzah, ne da bi se ozirala na to, ce me kdo gleda. Rada bi sla na Kubo in v baru na plazi pila koktejl, ne da bi mi postalo slabo. Rada bi posvojila kuzka iz zavetisca in se vse dni crkljala z njim, ne da bi se bala njegove nepredvidljivosti. Rada bi povabila prijatelje na kosilo brez slabe vesti, da sem nesposobna za v kuhinjo. Vcasih sem mislila, da se prevec zatekam v svoj svet, ki ni realen. No, ta svet mi je pomagal preziveti. Vedno sem imela obcutek, da sem ustvarjena za nekaj velikega. Mislim, da bo kmalu prisel cas, ko bom to lahko zacela uresnicevati.
No zdaj grem pa spat. Kdor je objavo prebral do konca - bravo  :P Iz srca vam zelim (tako kot sebi), da v sebi najdete varnost, moc, podporo... Ko se bomo naucili to mocno energijo preusmeriti v pozitivne stvari, bomo delali cudeze.  :)

Vasa zelvica :rozicodam:

Hojla Zelvica. To si pa tako lepo napisala. Ko si napisala kaj si želiš sem v tebi videla sebe. Nikoli nisem bila dobra v pisanju moja nočna mora. Tudi jaz si marsikaj želim narediti brez slabe vesti, brez strahu pa, če je to samo dve minutni pogovor z neznancem. Dostikrat, ko pridem domov po kakšnem klepetu razmišljam, a sem ga mogoče s čim užalila, a sem vse ok povedala..., če pa je to šef je pa polom. Sigurno bo prišel dan, ko boš zmogla vse boš videla :wav:
Ja tele stranski učinki ad so katastrofa včasih. Super, da imaš podporo fanta.
Lepo bodi in objem :rozicodam:

raga Klara, a ves da moram priznat, da sem celo jaz ponosna na svojo objavo, hehe. Najbrz zato, ker sem pisala iz srca in se nisem ozirala na to kaj pisem, kot sem to delala ponavadi. Tudi meni je bilo vedno zoprno pisati na forum, ker se nekako nisem znala izrazat in potem sem pazila na vsako besedo pa ce je to prav, pa ce je ono prav, pa kaj si bodo clani mislili... Brezveze. Saj vsi pisemo tako, da se nas razume in to je vazno. Mogoce pa si dobra v pisanju, le da imas prevec blokad?  :)
Itak, vsem nam bo uspelo. Ce je uspelo marsikomu na tem forumu, zakaj ne bi se nama? Saj konec koncev smo vsi enako sposobni. :)
Tudi ti bodi lepo in drzim pesti, da ADji cimprej primejo  :rozicodam:

Mogoce kasneje se kaj napisem, ker imam danes spet ves dan zase  :sesmejem:

Želvica in ostali! :rozicodam:

Jaz moram prav pohvaliti Želvico, ker ji gre res odlično. Glede na to, da je bila res, res v zelo slabi koži. V bistvu si obe z Želvico vzajemno pomagava. Jaz njej z mojimi izkušnjami, ona meni s svojo zgodbo, da jaz predelam še nekatere boleče stvari iz preteklosti, ker imava res zelo podobni zgodbi ~ vsaj kar se simptomatike tiče...

V bistvu jaz sedaj skozi zgodbo Želvice tolažim in negujem tisto ranjeno Janjo izpred toliko let. Tisto Janjo, ki ni razumela zakaj se ji določene stvari dogajajo, tisto Janjo, ki ji je simptomatika postopoma vzela čisto vse.

Res sem vesela, da imate tisti, ki ste sedaj zboleli, čisto vse možnosti za ozdravitev.

Pohvaliti pa moram tudi partnerja Želvice, ki je res izredno prizadeven in se zelo trudi. In še ena majhna zahvala naši Liri, ki je nama z Želvico svetovala glede prehrane, ko tudi jaz več nisem vedela kaj naj...

In ja ~ zelo težko je razumeti nekaj, česar sam nisi doživel. Želvica, na žalost je točno tako kot si napisala v zvezi s siljenjem s hrano...

Vsi, ki so te silili s hrano, so ti hoteli samo dobro, v bistvu so pa dosegli kontra učinek. Težko je nekomu razložiti, da ne more jesti zaradi OKM~ja, in da to ni motnja hranjenja...

Jaz to vem, ker sem doživljala podobne kalvarije. :strah:

Ko je simptomaitka izginila, tudi s hranjenjem ni bilo več težav.

Klara, tudi tebi bo uspelo! Jaz to vem!

Janja hvala  :rozicodam:

Me zelo veseli, da je vzajemno, in da ne pomagas samo ti meni. Jaz pa skozi tebe spoznavam in sprejem svoj nezni in zenstveni del, ki sem ga vedno zanemarjala in ignorirala.
Ja, moj fant je res zlat  :-* ogromno mi pomaga in me podpira. Pa Lira! Ze veckrat me je zelo zelo potolazila, ko sem bila cisto prestrasena in obupana, tako neznih in toplih oseb je zelo malo in res sem vesela, da sem jih skozi to izkusnjo spoznala   :-[

Kljub obetavnemu jutru se mi je malo poslabsalo ampak se ne dam.Privoscila sem si sojin cokoladni desert s kosmici in pocasi jem in pijem. Res sem ze nestrpna ampak vem, da je to proces, ki mi bo dal veliko.

Bodite dobro  :rozicodam:

Ljuba želvica, hvala tebi za vso skrb. :rozicodam: Čudovita punca si! Drži se tako pogumno še naprej. Prepričana sem, da ti bo uspelo. :oki:

 Lira  :rozicodam:

Danes sem pojedla manj kot vceraj, ker se je spet nekaj dogajalo v grlu in sem se dobesedno bala hrane, tako da sem bolj malo spravila v zelodec. Upam, da bo jutri bolje, ker si bom spekla palacinke, po katerih mi ni slabo, ceprav vsebujejo in jajca in mleko, ki ju pa loceno ne prenasam najbolje. Logika OKM? Je ni.
Zvecer sem si zazelela jagodni kompot, tisti iz konzerve. Ko sem bila manjsa, bi ga lahko vsega pojedla v roku pol ure, se zdaj, ko podozivljam ta trenutek, lahko kar obcutim tisti osvezujoc okus.Sem si obljubila, da ko se pozdravim, si bom privoscila konzervo jagodnega kompota, za ob filmu zvecer, namesto kokic.
Jutri bom po enem tednu spet videla domace... Po eni strani se veselim, ker jih pogresam, pogresam crkljanje, pogresam njihov smisel za humor, mamino hrano (ceprav se mi zadnje case upira)... Predvsem pa pogresam glasbo. Vedno sem jo poslusala in kadarkoli sem kamorkoli sla, sem bila priklopljena na slusalke. Vzivim se v melodijo, v tekst, spet drugic odplavam in fantaziram, razmisljam... Zdaj pa ne uzivam vec. Najbolj mi pase mir, mir in tisina. In pa samota.
Dopoldne sem bila prvic po celem tednu (ce ne se vec) v trgovini. Ko sem stopila not, me je zajela panika... Sicer je le manjsa lokalna trgovina, pa vseeno. Prevec ljudi, prevec nepredvidljivosti, nimam nadzora nad njimi... V mislih sem si ponavljala, da ne bom omedlela in nikakor se nisem mogla spomniti, po kaj vraga sem sploh prisla. Jajca, namaz, sojino mleko... Na blagajni je nek gospod brskal po denarnici, kar je kar trajalo in trajalo... za mano je jokal otrok... kar vleklo se je in komaj sem cakala, da se poberem ven. Ko sem prispela v stanovanje, sem ugotovila da tisto sojino mleko sploh ni sojino mleko ampak sojin cokoladni desert. Nima veze, tudi to bo ok. Bil je podoben pudingu, le bolj tekoc je bil... Vanj sem namesala kosmice in se jih lotila. Malo sem pojedla, pa sem kmalu videla, da ne bo slo, ker je zadeva pregosta, pa ze itak imam probleme z zaprtjem. Sem dolila malo mleka in se prepricevala, da mi od mleka ne bo nic hudega, ceprav sem v sebi cutila, kako zelo se upiram in ze se je pojavil strah. Ker mi je od mleka vcasih slabo. No in res mi je postalo slabo, veendar ne zaradi mleka ampak zaradi strahu, ki se je iz minute v minuto vecal... pa sem ga pustila, da se je razvil, ker sem vedela, da se prepricat pac ne bom mogla.
Prej sem imela trenutek sibkosti... Kdaj bo konec tega matranja, cez koliko casa bo stanje vsaj toliko stabilno, da ne bom zagnala panike ob najmanjsi slabosti... Ampak se en dan je mimo in ze je en teden okoli. Komaj cakam, da Zoloft prime. Res, res komaj cakam.

Zelim vam mirne sanje  :rozicodam:

Iskreno jaz bolj nežne punce v življenju nisem spoznala, si polna podpore in razumevanja. Ti si že polna ženstvenosti, samo možno da to ne vidiš  :)

Drugače bravo, da si se izpostavila in si imela pogum iti v trgovino. Jaz, ko sem v svojih hudih dneh šla v eno - sem dobila tak napad, da nisem zdržala in sem dejansko pobegnila ven.

Drži se. Kmalu bo.

Hvala soncica  :rozicodam:

Saj to je problem, vedno sem si sla na zivce ker sem tako obcutljiva. Janja je tudi obcutljiva in nezna, pa se sprejema. Tako da se uciva ena od druge :wav:

Ojla, pa spet malo pisem...
Vceraj na skupini sem bila precej utrujena, zacelo se je pa ze z odhodom iz stanovanja... Obcutek, kot da se poslavljam od sveta, da bom umrla, da se mi bo nekaj zgodilo... Potem (zame) dolga, naporna voznja, potem napetost v sobi... Domov sem prisla izzeta, lacna in zejna. Pojedla sem dva grizljaja palacinke, ki je bila ze trda, ker sem jih pekla zjutraj, po tem pa spet suha usta, kislina itd... Sem igrala igrice, da cimprej mine. Zjutraj me je Janja pobrala, sli sva na polikliniko k dr. Dernovskovi po papirje (glede na to, da trenutno ne hodim na predavanja, bi bilo fajn imeti kak status za dodatne izpitne roke)... Pa sem ji se malo pojamrala, da zelo tezko jem. Mi je predlagala otrosko hrano (cokolino) in me pomirila, da mi ne bo hudega  :) Vprasala sem jo se glede zvisanja doze, ker mi je ze zdaj hudo, potem mi bo pa se dvakrat huje in me skrbi, kako bo... Naslednji torek naj bi presla na polovicko. Pa je rekla, da toliko boljse, da naj kar zvisam, da sicer bo hudo ampak mi bo prej bolje. Jaz pa v dvomih... Res ne vem, kaj naj. Bi zvisala ampak se bojim, res se bojim. Potem sploh vec ne bom mogla jesti?
Zdaj zvecer se mi je tudi malo poslabsalo... Spet tisti obcutek osaljenosti, da bom umrla, prav zacutila sem konec... Pa se povsod me nekaj tisci, zgecka, praska...
Kaj bi se zgodilo, ce bi ze na zacetku vzela celo tableto? :sesmejem:
Zelo se bojim zase, res se.... Pa ta grozen obcutek, da umiram na obroke...

Hojla Zelvica :rozicodam:.

 Ne umiraš res ne. To tesnobo, razmišljanja so posledica ad saj ad še potencirajo vse to na začetku. Verjamem, da se bojiš ampak bo šlo mimo boš videla. Na koncu se boš vsemu temu smejala. Je pa kar trnova pot vem. Zelvica grižljaj po grižljaj enega, dva, tri saj bo šlo. Če pa kakšen dan ne gre, pa saj veliko pij. Mogoče topel čaj  ali pa samo juho. Ti jo lahko skuham in prinesem, če bi ti pasala?
Drži se, vse bo še dobro. Objem :rozicodam:

Občutek te ne vara. Res umiraš na obroke... kar pa roko na srce čisto vsako živo bitje.  8)
Seveda pa je stvar percepcije (inu širše filozofsko vprašanje) ali do smrti živiš ali umiraš.
Ti si v SVOJIH misli ustvarjaš razpoloženje, ki ti daje ta OBČUTEK umiranja. Jaz, recimo, sem
te videl POPOLNOMA živo, čutečo, čuječo, malce zmedeno in morda malo preveč senzibilno.

Skratka... ZAJE*ANO JE, VEM! Če človeka moti hrup se umakne, če ga moti vročina se umakne, če ga moti svetloba se umakne... če pa te motijo lastne misli, hmmmmm... kam pobegniti?

Boš morala malo (saj bi rekel veliko, pa se "malo" sliši bolj optimistično in motivacijsko) potrpeti.
Najhuje je seveda, ker mora človek (po)trpeti sam s seboj, ali ne?! Ampak se da... in vsak dan je bolje (če pa slučajno kakšen dan ni bolje, je to tista izjema, ki potrjuje pravilo, da gre na bolje).

Evo, če ti je zgoraj napisanega vsaj 1% jasno si zmagala, ker za takšne nebuloze moraš biti krepko priseben.  :pomezik:

HAVE FAITH
:strgan:

LP D.

 Klara hvala, zlata si  :rozicodam: jutri kuhava juho, danes sem pa jedla cokolino, prepecenec, frutabelo... vse po malem.Nonstop suha usta, ceprav pijem veliko vec kot ponavadi... Pri ad-jih je tako, da stranski ucinki izzvenijo po dveh, najvec stirih tednih, ni tako? Kaj pa pri Zoloftu?  :o
Yme, no potem sem pa prisebna ker razumem vse ;D niso nebuloze, se strinjam s teboj. Ma res me jezi to cakanje. Fuj.

Zdravo  :rozicodam:


Moram povedat, da sem danes imela dober dan. Pojedla sem precej vec kot prejsnje dni (cokolino, kosmici, frutabela, juha, veliko cokolade) pa tudi pocutim se super. Je pa res, da sem se zelo dobro pocutila tudi prejsnji vikend. Nisem prepricana ampak mislim, da je to zato, ker je vikend in vem, da ne bom sama doma, da bom imela druzbo...
Za zajtrk bova pekla palacinke, tako da grem kmalu spat, ker komaj cakam jutri, da bom lahko jedla  :sesmejem:
Upam da ste vsi dobro.

bravo zelvica  :wav:
tudi jaz mislim, da se bolje počutiš kadar nisi sama,tudi pri meni je bilo tako (sploh nisem smela bit sama). Tudi to bo izzvenelo.
 Le tako naprej  :oki:

Hehe ja, ce ne zacnem prevec razmisljat oz se bojim, da kaj ce se mi kaj zgodi, kdo mi bo pa pomagal? Zato se tudi sploh ne zaklepam... Jutri grem pa domov, da ne bom sama, pa bom videla kako bo. Tudi vceraj in danes lahko precej pojem, kmalu greva na kosilo k njegovim starsem...

želvica, odlično ti gre  :oki: to pomeni, da ADji začenjajo počasi delovati, se sproščaš malce v možgančkih...uhhh, vesela zate, zelo  :clap:
Suha usta je značilni stranski učinek, zato pij vodo, bo minilo. Lepo nedeljo ti želim!

Trzinka hvala! Je tudi meni fajn, ko se koncno lahko najem  :sesmejem:
Zdajle zvecer me malo prijemlje strah, ker je jutri ponedeljek.... Saj samo da mine. Najbolj se veselim petka, ker sva z dragim tri dni skupaj in uzivava, zato pa zdaj lahko jem  :)

 Dragi clani  :-*

danes sem malo pod stresom, nisem prevec dobro spala, ker sem imelav glavi, da je ponedeljek in da grem domov, pa da bom v torek (torej ze danes) zvisala dozo... Sanjala sem, da sem nek moski, ki ga lovijo, ko so me odkrili, sem se branila (tak filmski kung fu ;D) nato pa so me ujeli, zvezali in slucajno sem pred seboj zagledala list s papirjem, na katerem so bili napisani nacini usmrtitve (na enega od teh nacinov naj bi me tudi ubili)... Spomnim se, da se mi je mesalo, hotela sem pobegniti od situacije, hkrati pa sem se zavedala, da ne morem storiti nicesar, da bi preprecila svojo smrt. Le cakala sem lahko... No potem sem se zbudila rahlo presvicana in mocno anksiozna. Poleg tega sem sanjala se nek kraj ob zeleznici, kjer so vladale izredne razmere, veliko uniformirancev, pred katerimi sem se morala skrivati (predvidevam, da je bila vojna)... naslednja scena je potekala kar nekje, sprehajala sem se s prijatelji in psom, k sem ga cohala za usesom, kar mu je sicer zelo ugajalo, ampak ko sem potem pogledala svoje prste, so bili krvavi in za nohti sem imela koscke suhe koze... obup res. Pa tudi potem pozno dopoldne, ko sem malo zaspala, sem ocitno sanjala nekaj slabega, ker sem se zbudila z obupnim obcutkom.
Opazam, da imam veliko nekih mocnih strahov, za katere vcasih ne vem, odkod izvirajo... Sva se pa z Janjo danes pogovarjali o teh mojih sanjah in se nama ze malo svita, zakaj je mogoce tako. Rojena sem julija 1991, torej ko so bile politicne razmere zelo napete... Kasneje se je vojna razsirila na jug, od koder prihajata moja starsa. Mamo je grozno skrbelo za sorodnike in je enkrat dozivela panicni napad, ce ne celo lazjo srcno kap zaradi vseh skrbi, ki jih je imela takrat... In glede na to, da imam visoko razvito empatijo, bi lahko jaz to zacutila in prevzela nase.
Spomnila sem se tudi tega, da sem se veckrat bala cesa, npr se sedaj, ko si odstranjujem licila, kar pomeni, da si obraz umivam s kremo in vodo, se mi vsiljujejo misli, da nekdo stoji za mano, da ko se bom dvignila, bom v ogledalu zagledala obraz itd... Tudi ko sedim na robu postelje, mi je neprijetno, ker imam noge na tleh in pod posteljo se lahko skriva marsikaj, kar bi me lahko zagrabilo.  :-[ Jaz mislim, da je to vse zaradi filmov. Jaz pa sem kot spuzva, ki seveda vse zivo vsrkava. Se se zelo dobro spomnim prizorov iz nekaterih filmov, ki sem jih gledala kot 3- in 4-letna puncka... Umore, posasti, grozljivke (mr chucky) itd...
Zanimivo, kaj vse si otrok zapomni. Se mi zdi, da je vse to ostalo v meni, na to ne gledam na nekaj, kar se je ze zdavnaj zgodilo ampak na nekaj, kar je v meni, kar je del mene. Nekako ne morem iti cez dolocene zadeve.
Ampak zdaj sem na dobri poti in vse kar potrebujem na njej, imam ob sebi.

Zelim vam mirne sanje  :rozicodam:

Zdravo!  :rozicodam:

Od torka (visanje doze) so simptomi vsak dan hujsi... Bedno se pocutim, ker vem, da bo tako se naslednjih nekaj tednov ampak glede na to, da bom po koncni dozi veliko bolje, se splaca  ;D
Malo sem panicna, ker sem cisto ponesreci prebrala neke stvari in glede na to, da sem hipohonder... hja, se je panika kmalu povecala.
Ubistvu sem zdaj tako zmedena, da sploh ne vem, kaj sem zelela povedati s to objavo. Mislim, da sem se hotela zamotiti s tipkanjem...
Grem se malo resevat krizanke, moram se umirit... pa zaspana sem...

Želvica, vse bo še dobro boš videla. Ti kar tipkaj, da se zamotiš.Objem :rozicodam:

Ja, tudi jaz bi kdaj kar objavil svoje razmišljanje. Pa si ne upam, ker se bojim, da bom koga užalil.
Ti pa kar daj. :oki: :rozicodam:

     Poni

Klara, zmoreva!  :wav:

Poni, zakaj bi pa koga uzalil? Saj je to tvoje razmisljanje... saj bi pisal o sebi... Sem pa ze nekaj dni nazaj pokukala v tvojo temo, kjer pises pravljice in ti moram povedat, da imas res smisel za pisanje in sem kar malo odplavala...

Danes je zanihalo navzdol... Spet sem se matrala s palacinkami in vodo... Danes sem pojedla skoraj dve. Bilo mi je slabo, v crevesju je brbotalo, glava me je bolela... Zdaj zvecer pa spet ta tecna zaba v grlu. Kar nekaj nerga in me ne pusti na miru.  Mislim da je zdaj sla spat, ker se je umirilo, le tu in tam zarobanti.
Danes se spet sprasujem, ce bom res ok. Zvecer sem podozivljala nocne more prejsnje noci in spet me je stisnilo... Razmisljala sem o minljivosti, o obcutku, ko sem mislila, da bom umrla... Neko distanco sem cutila do vseh, kot bi bili zelo dalec... Vsi so se mi zdeli tako zelo zivi, jaz pa na smrt bolna. V obup me je spravljal obcutek minljivosti, da bom nekoc kar naenkrat zapustila vse na tem svetu, vse kar imam rada, vse na kar sem navezana, vse, kar smatram za svoje... Tesnoba mi ne pusti dihati. Spravlja me v obup.
Danes je res cuden dan. Fant je govoril o selitvi, o otrocih... Saj sem druzinski clovek, zakaj se mi ta ideja upira? Ce bo med nosecnostjo tako kot danes, ne vem, ce bom kdaj hotela zanositi...
Povedala sem mu, da se bojim, da bosta starsa kmalu umrla. Vem da sta premlada ampak clovek nikoli ne ve. Tako obupno me je strah... in zdaj ko sem pri fantu, mislim na njiju in bi ju rada videla, ceprav mi njuna blizina povzroca tesnobo. A ni to bedno? Pa danes sem se hotela objemati s svojim, pa nisem mogla, ker nisem prenesla njegove blizine in sem samo cakala da pride panika.
Po pogovoru o smrti starsev mi je rekel, da moras pac ziveti s tem. No, potem svoboda ne obstaja. Vsaj taka ne, kot si jo jaz predstavljam.
Pa res si zelim biti svobodna... Moj svet je postal premajhen zame.
Danes sem bolj cemerna, upam, da nisem na nikogar slabo vplivala... Sledijo bolj pisane objave, obljubim.
Bodite lepo  :rozicodam:

Najprvo... nisem niti strokovnjak za nutricionistiko niti nisem "dohtar" ampak... če bi se jaz (in mislim da še kdo) vsak dan matral s palačinkami (inu še zalite z vodo), bi tudi meni brbotalo in se mi upiralo.  :kiselnasmeh:
Obstaja OGROMNO (res ogromno) hrane, ki je namenjena temu, da ne povzroča težav (pa ni hudič, da ne bi z eno "hrano" nategnila svoje psihe, da jo prebavi).
Skratka... začni EKSPERIMENTIRATI z jedmi (od vampov do kaviarja, od nutele do tržaške omake).
Predvsem pa zalivanje hrane (večino nje) z vodo ni priporočljivo (seveda po eni od teorij).

Pa dober tek (ali pa hojo)  :oki:

LPD

P.S. Veš kaj je pa smrt (ki se jo tako bojiš)... Samo Majhna Rahla Težava
Življenje pa gre vedno veselo naprej!

Ihaha

Saj vem, da za želvico tole ni ravno optimistično, ampak meni se pa takole zdi zdajle:
SMRT
Sočutna Materinska Resna Teta.
Ki pride pote ob koncu življenja, ker te ima rada, te nežno objame, in te odpelje domov.

Res upam, da želvica ni jezna, ker sem napisal tole svojo mislico.


               Poni

Želvica in ostali, živjo! :rozicodam:

Želvica, jaz mislim, da ti gre naravnost odlično. :oki: Kljub majhnim padcem vmes. Saj veš, da bo vse to minilo. Malo moraš še stisniti zobe, da Zoloft prime, potem pa boš lahko lažje delala na sebi in začela hoditi tudi na psihoterapijo. Ker sedaj tega žal še ne zmoreš, ker se boriš z OKM fintami, ki se pri tebi kažejo v tisoč in eni preobleki. Saj veš ~ pri meni sta bili samo dve, pri tebi pa jih je pa *milijontavžent*.  :sesmejem:

Ampak bo minilo. Samo obupati ne smeš. Saj veš ~ ogromno lepega te še čaka. Koneckoncev tudi najino skupno fotkanje. :sesmejem: :clap:

Yme, ker ne poznaš teh OKM~jevskih fint, ti bom malo razložila. 8)

Ta zapis pa je namenjen predvsem tudi vsem ostalim, ki tega ne poznajo in to simpotmatiko zamenjujejo z anoreksijo ali motnjo hranjenja...

Ravno v tem je finta (OKM~jevska seveda, zato je vsi ne poznate oz. je ne poznajo tudi tisti, ki imajo OKM, ker ne doleti vsakega), da bil isti efekt tudi s kakšno drugo hrano. Verjemi mi, ker je preverjeno. Pri meni. :-[

Takrat, ko je ta oblika OKM na vrhuncu, zelo težko kaj spraviš vase. Ko ali pa, če že, ti je slabo, vse ti *brbota* in *klokota*...

Ne glede na to kaj ješ. :predaja: :strah:

Eksperimentirati ne moreš, ker je to zate skoraj misija nemogoče nekaj spraviti vase. In ta oblika OKM~ja je strašansko težka, ker je lahko povezana tudi z izgubo telesne teže, če ni pravočasno prepoznana in sanirana.

Sedaj je bistveno to, da Želvica nekaj spravi vase in nekako obdrži to težo oz. jo vsaj ne izgublja več.

Trenutno zanjo hranjenje predstavlja pravo nočno moro.

Ko pa bo Zoloft vsaj malo prijel, pa bo Želvica spet normalno jedla, ker bo spet dobila tiste prave občutke. Tudi pri meni je bilo tako. Sedaj lahko eksperimentiram kolikor hočem. In spet uživam v prehrani. Tako kot sem že prej ~ preden je izbruhnila OKM.

Pozdravček za vse, tudi Ponija.

P.S. Yme, če me danes ne bo (verjetno ne bom mogla priti), se lepo imejte in pozdravi še vse ostale! Se vidimo pa naslednjič!

Dragi člani

Nasmejali ste me  :sesmejem: ful ste hecni, vsak po svoje (to je misljeno kot kompliment!) :rozicodam:

YME, drugace kot z vodo ni slo, imam suha usta in ce ne poplaknem z vodo, koscki hrane ostajajo v ustih, grlu... zoprna zadeva. Palacinke so pa ena redkih stvari, ki mi ne povzrocajo tezav. Danes jem pa cokolino s sojinim mlekom ;D je kar ok. Poskusim misliti na to, da bom kmalu lahko jedla kar bom hotela :)
Prva stvar, ki jo bom naredila, ko se pozdravim, je, da bom sla v meni ljubo restavracijo v Cityparku na studentske bone :sesmejem: pa koncno bom lahko sla na morje in bila sproscena, brez vsiljivk, da je v vodi morski pes, meduza, da bom stopila na jeza, da se bom zastrupila s skoljkami... Koncno bom lahko potovala kamor se mi bo 'sprdnilo' in uzivala ob koktajlih.
Hehe, moram rect, da imata zanimive ideje, kar se smrti tice ;D a lahko se jaz? Stara Mala Ritasta Tilka  :sesmejem: vem da je neumno, samo mene je nasmejalo :sesmejem:
Poni, ti kar pisi, sem vesela vsake vase objave. Super ste.
Janja :-*
Hvala ti za spodbudo in podporo :) In hvala, ker si razlozila finte s hranjenjem.  :) Res je, zaenkrat to meni  predstavlja nocno moro, res zelo mi gre na zivce, sploh ko pomislim, koliko tortic in piskotov in cokolade me caka na policah v trgovini :sesmejem: ampak tudi to se bo kmalu spremenilo.

Ahoy  :)

Ze tri dni sem nekako brezvoljna, nic se mi ne da, morala bi v trgovino po hrano, pa se mi ne da, morala bi si glavo oprat pa se mi ne da, lahko bi sla ven na sonce, pa se mi ne da... Nic se mi ne da. Ne da se mi smejat, ne da se mi pospravljat, ne da se mi zivet in ne da se mi cakat se nevemkoliko tednov da Zoloft prime. Apaticna sem. pa prehlajeno se pocutim. Spet sem padla v neko brezvoljnost kot pred zacetkom jemanja zdravil, vse mi je tezko, ce se pa spravim, se pa matram. Obcutim neko tezo, po drugi strani pa mir... Se mi zdi da sem tako otopela, da tudi razmisljam ne, kar mi daje obcutek miru. Pa vse je tako mrtvo. Monitor je samo monitor, omara samo omara, luc pa samo luc. Odnosi do njih nimajo barve. Pocutim se izgubljeno. In oropano custev.
Vsak dan mi je isti... Samo cakam da mine, da sem en dan blizje zmagi... Ampak odkod obcutek, da tudi ko se pozdravim, da ne bom srecna? Se mi zdi kot da nikoli nisem zadovoljna, nikoli ni dosti.... Ko sem bila na dnu prvi teden jemanja ADjev sem znala cenit, veselila sem se lepsih dni, misli na to, da bom lahko jedla kar bom hotla so me drzale nad gladino... Zdaj pa ze tri dni jem cokolino in se pocutim bolno. Kot bi mi vsak organ posebej pocasi gnil.. Ze ko se pogledam v ogledalo, vidim, da nisem zdrava. Upadle licnice, temni, rdeci podocnjaki, zaspan pogled... Pa rebra, kljucnica, medenica, hrbtenica...
Jokam! Torej le nisem otopela.
Ja, danes je spet bolj beden dan. Cakam na lepse.

Ojla zelvica999

To so lahko stranski učinki ad. Ko že misliš, da je bolje pride dan, ko je spet en...Boš vidla kmalu bo bolje in kmalu boš vesela. Saj veš greva na tortico in sladoled komaj čakam. Saj bo zelvica999. Tukaj sem s tabo saj veš. Lej, tri tedne nazaj nisi čokolina pojedla sedaj ga ješ, že to je korak naprej k cilju. Danes ga mogoče ne vidiš, ker ti stranski učinki nagajajo samo globoko v sebi veš, da bo tako. Objem.

Hey,

ubistvu so obcutki taki kot preden sem zacela s tableti... tako da mislim da je doza premajhna da bi 'orng' prijeli. Res brezvezno se pocutim, cist. Pa spet mi grlo ven skace.. Danes sem res slaba druzba.

hvala ti, zlata si :rozicodam:

Glej na lepe plati življenja...ne na ličnice  :)
(http://29.media.tumblr.com/tumblr_m2pc1b2vlr1rtadolo1_500.gif)

kot recimo...
(http://25.media.tumblr.com/27c1a3b4c9ca953ed04f0c3e99987ee2/tumblr_mhsmufm5Lw1qd4kx0o1_500.jpg)
   :sesmejem: :sesmejem:
(http://data3.whicdn.com/images/57405059/large.jpg)

Ej! Moje licnice so lepe  ;D
Ne sej vem kaj mi hoces povedat  :-*
Bila sem v takem stanju, da mi ni uspelo mislit na nic pozitivnega. Potem je prisel moj domov, 'orng' sem se zjokala pa dusila zraven, sledil je se en pogovor nato pa olajsanje.  :) Vikend bo najbrz ok, ker ne bom sama in osamljena.

Hvala ti za lepe slikice :rozicodam:

Draga želvica, mislim nate in na to, kako se bomo enkrat smejale ... Meni res ful pomaga ta misel.  :rozicodam:
Ti samo zdrži, vse bo še dobro!  :oki:

Draga Lira,

tudi meni to zelo pomaga, ko nisem v najhujsem stanju. Pa tortice pa sladoled pa koncno bom lahko jedla jagodni kompot! ;D pa zelo dolgo nisem jedla francoske solate z dunajcem. Pa obozevala sem morsko pizzo, samo tista trzaska omaka me je malo motila, ker sem se ves naslednji dan imela okus po cesnu v ustih  ;D
Ko primerjam zapisa od danes pa od vceraj... kot dan pa noc. To pa je ene kemije v glavi in hormonov. Ampak taka sem bila ze prej, samo da je zdaj bolj izrazeno. Verjamem v to, da mi zdravila pomagajo, pa se na psihoterapije bom hodila in bom kot rozca :)

Krasen dan vam zelim :rozicodam:

Hojla želvica

Ko tole berem, si kar zaželim, da bi lahko prišel tudi jaz zraven. Enkrat takrat ko bo to postalo možno. Pa bi skupaj pohrustali kako dobro torto ali sladoled. Ali kar oboje hkrati. Pa kakšno bi rekli. Ampak najbrž boste takrat tam same punce. Pa saj pravzaprav nevem, ali bi si sploh upal priti zraven, tudi če bi bil povabljen. K samim neznanim puncam.

Aja, pa Janja je enkrat rekla, da jaz zgledam lep na fotkah. Res nevem od kod ji taka čudna ideja. Če pa izgledam kot divji mož s pokluke :zardevam:

Sicer pa vsekakor navijam zate Želvica :wav: :oki:

     Poni

Dragi Poni  :rozicodam:

Si mi dal odlicno idejo! Kaj pa ce kar vse povabim na tortico in sladoled? Pa vsak bo povedal kaksno tortico bi jedel. Pa kaksen sladoled. Pa na tvojem kosu bo z vijolicno pisalo Poni. Kaj pravis? :) Lahko bi zmesala se kak osvezilni napitek pa za kozarec zataknila mini deznicek. Pa lokacija bi lahko bila Iski vintgar! Tam je zelo lepo...
Veseli soncek bi bila oblecena v pin up da bi nam vsem celjust dol padla, klarap in Janja bi nas zabavali z zgodbami, Lira bi nam pa s svojim obsirnim znanjem sirila obzorja.  :clap:  Jaz bi se pa basala s tortico, dokler mi ne bi postalo slabo  :zvizgam:
Vcasih kar malo 'zalutam' v wonderland... Ampak ne vem, to me drzi gor. Pa najbrz je se komu lepo pri srcu, ko bere tole, sploh taki z bujno domisljijo :)

Želvica, ihaha!

Madonca, bi bilo to super. Seveda enkrat potem, ko bo to možno. Nikar ne prehitevajmo. Zato bi rekel, da zaenkrat še ne določajmo datumov. Samo verujmo, da nam bo enkrat ratalo. Ane. :zardevam:

Pa če malo sprostim svojo domišljijo, ko si že dovolila..... Če bi na torti bil narisan poni v modrovijolični (indigo) barvi. Ah, pretiravam, ane. :zardevam:

Aja, tale Veseli Sonček, še zdaj nisem čisto pogruntal, ali je to fantek ali punčka. A sem trčen, ane. :zardevam:

Jaz bi sicer najraje pil kak koktajl, ali pa morda martini. Ampak ne bom kompliciral. Sicer bom pa ob vseh teh ljudeh, ki jih bom najbrž videl prvič, pa jih sploh še ne poznam, najbrž pijan tudi od navadne vode (da o ta mokri niti ne govorimo :zardevam:). Tako, da je čisto vseeno, kaj bom pil. Ane. :zardevam:

Aja, saj res, samo tole bi še rad vedel? Ali lahko tisti dežniček potem pojem, ali je samo za okras? :zardevam:


Torej, Lira bo igrala na liro, midva se bova pa basala s torticami. Ja, tudi mene takele fantazije odnesejo nekam v deželo čudic. Veš, jaz imam zelo rad tortice in pravljice. No, morda imam pa pravljice vseeno raje kot tortice. Kdo bi vedel. :zardevam:

     Poni

Itak, enkrat potem, ko bo to mozno. Skoda, da nimam vedezevalskih sposobnosti, bi priblizno vedela, kdaj bi to bilo  ;D mogoce je pa bolje tako. Ratalo nam pa bo! Ker sem jaz tako rekla  :P
Seveda, domisljija je zelo dobrodosla. :) zanimiva ideja ampak ne vem, kako bi to izvedla... a velja, ce ti narisem risbico? Sicer nisem nek naravni talent ampak ponija bi pa znala narisat. z indigo barvo. A blescice imas rad? :) a ves, bi tako naredila, da bi izgledalo kot da se je pripeljal na blescicah  ;D Lahko bi ga pa narisala na manjsi kartoncek, ga nalepila na zobotrebec in zapicila v tortico. Pa vsak bi imel svoj kozarcek z vzdevkom, ki bi se mu zdel najbolj primeren zanj. Jaz mislm da bi kar ostala zelvica. Ker sem taka bojeca pa hitro se zavlecem v svoj oklep, ce se pocutim ogrozeno. No, za razliko od zelve nisem brez zob  ;D
VeseliSoncek je puncka, in to zelo cedna puncka. :) nisi trcen, saj prek vzdevka ne mores zavohat spola  :P
Ok, zate torej koktajl, tabletarji pa raje kako osvezilno, sadno brezalkoholno pijaco, da se nam ne strga  ;D ker potem bi bilo pa kar pestro ;D deznicek je samo za okras, sem pa tudi jaz ze jedla papir, tako da te ne bi nic obsojala, ce bi ga pojedel  ;D
Sem opazila, da imas rad pravljice. :) grem se malo pokukat v tvojo temo, da vidim ce si kaj pisal. Zelo rada te berem :)

 :rozicodam:

No fajn, torej bo morda Poni nekega dne prikopitljal na jaso, kjer se bo dogajala trčena veselica. Če se le ne bo ustrašil zadnji hip in se skril pod posteljo. Veš, Poni se v času šole nikoli ni upal iti na kak šolski izlet. Bilo ga je tako zelo strah..... kdo ve česa..... K sreči ga je razredničarka razumela in ga je vedno opravičila te zanj tako mučne obveznosti.

No, tuko. Kaj sem še hotel reči? Aja, že vem. Veš, tistih srebrnih kroglic jaz ne maram na torti. Tistih, ki se zdijo, kot da bi jedel kroglične ležaje od bicikla. Čeprav mi je prijatelj zatrjeval, da so v resnici iz sladkorja. Ampak navsezadnje je morala pa njegova hčerka pojesti vse tiste srebrne kroglice.

No, prav. Upam, da nisem napisal kaj žaljivega. Kot ponavadi. Veš, vedno dobim potem čez kakih pet minut ali pa nekaj ur, nenadoma občutek, da sem napisal kaj grozno žaljivega. Tokrat bom najbrž tudi. Čez nekaj časa. Zato zdaj hitro pošljem, da si ne bom premislil.

Za povrh pa je prav zdajle na telečji viziji en grozno moreč film od režiserja Metoda Pevca. Naslov ima "Lahkonoč gospodična" ali nekaj takega.

     Poni

Poni je zelo dobrodosel na trceno veselico! :) Ce bos zelel, le pridi. Tortica te bo cakala. :) Ah ne, tistih srebrnih kroglic tudi jaz ne jem, ker mi je potem spet slabo  ;D zelvica se marsicesa boji, sploh pa umetne hrane. Ceprav ji dopovedujem, da je varna in da se nima cesa bati, ker jo cuvam, se boji. :) Ampak se bo ze naucila zaupanja.
Sploh nisi napisal nic zaljivega, razveselim se vsake objave! :) sploh pa je domisljija zelo dobrodosla, kot sem rekla. :)
Si pogledal film do konca? Je bil ok? Midva s fantom bova gledala policijsko akademijo, ki je sicer ze mimo ampak ima na sreco tisto zadevo, da si lahko pogledas filme za nazaj  ;D To mi pride zelo prav, ko sem med tednom sama. Mi prej mine cas.
V tej temi odslej veljajo sledeca pravila:
1. Sem lahko pise vsak
2. Nihce se ne sme obremenjevati z napisanim, vsaka objava je dobra in ima svoj namen
3. Ce le lahko, fantazirajte (meni to zelo pomaga)

Tako, zaenkrat je to to. Ce se spomnim se kaksnega pravila, ga sproti objavim.

Dragi clani :rozicodam:

danasnji report: pocutje stabilno, v roku 20min pojedla 10 crispello cokoladic  ;D do zdaj se kroznik zelenjavne juhe, frutabelo, jogurt in dve palacinki. Fant je doma, seveda, zato pa je tako  :) prej popoldne me je prijela panika, da je danes nedelja in gre jutri spet delat in bo dalec stran od mene in spet bom sama in osamljena. sem se potem nekako zamotila tako da bo ok.
Enajsti crispello je na vrsti.
Poni, tebi pa posiljam namisljeno bajadero in pa se manjse sporocilce zraven. Lahko samo ti preberes.

Zelim vam prijeten vecer :rozicodam:

Želvica, super!
Super tudi zato, ker jaz ne maram zelenjavne juhe ( :zardevam:) Ampak to še ne pomeni, da je zanič. Pomeni pač to, da je Poni izbirčen.
Aja, pa hvala za sporočilce. Bajedere obožujem. Ko sem bral sporočilce, pa sem malce ;D in malce :zardevam:

In še enkrat napišem, kar mislim, da sem že večkrat:
Želvica, verujem vate. Da ti bo uspelo zmagati. :wav:
Še nekaj lepega in spodbudnega sem hotel napisati, pa sem ta moment pozabil, kaj je to bilo.


     Poni

Poni,

tale zelenjavna zupca bi ti bila pa mogoce celo vsec, ker drugace mi grejo take stvari tezko po grlu... sploh v tem obdobju, ko bi jedla samo sladko. Za zajtrk palacinke, za kosilo kosmici s sojinim mlekom, za malico frutabela, za vecerjo cokolino s sojinim mlekom. Naslednji dan pa obrnem zaporedje  :sesmejem: Juho sem danes jedla zato, ker moram pojesti tudi kaj 'slanega'  ;D mislim da mi je to prepricanje v glavo vcepila mami, ker me je kot otroka strasila, da se mi bojo creva zavezala, ce ne bom jedla  ;D jaz sem itak verjela.
Ni za kaj! Se mi je zdelo, da bo tvoja reakcija taksna.  :)
Hvala ti, dragi Poni. Vsi smo ze itak zmagovalci. Zdravila nam bodo pa pomagala to uvideti  :)
Pa napisi se kaksno pravljico v svojo temo, jo bom z veseljem prebrala.  :) Ce bos zelel, seveda in ce bos imel inspiracijo. Bom vesela tvoje objave. Nisem doma, tako da nimam pri sebi svoje Disneyeve pravljicne knjige, ki sem jo vsak vecer prebirala z Nevenko. Nevenka je moj vijolicni medo.  ;D Janja jo je ze spoznala in ji je zelo vsec  :) Tako da bom vesela kaksne tvoje zgodbice.

Draga Želvica

Zadnje čase sem bolj v stanju konspiracije kot pa inspiracije, se mi zdi. :zardevam:

Pa prosim sporoči Nevenki moje prelepe pozdrave in ji povej, da bi mi bilo res v čast, če bi me sprejela med prijatelje. :zardevam:

Pa kdo ve, mogoče boš pa ti imela kdaj čast spoznati Urško, ki je plišasta veverica in me čuva ponoči, ko spim :zardevam:

Aja, zdajle sem se spomnil enega heca. Pa ga bom poskusil opisati v pravljici o poniju. Če se bo le posrečilo.

Aja, saj res, ali sem te že kdaj vprašal, katera je tvoja najljubša barva, da bi z njo pobarval tvoje ime v sporočilih? Mogoče si mi pa že kdaj povedala, pa sem pozabil. :zardevam:

Zelo si pridna :rozicodam:

     Poni

Dragi Poni,

Nevenka vraca pozdrave in bi zelo rada spoznala tebe in Ursko. Malo je sicer plasna ampak ko se navadi na nekoga, je zelo zgovorna in ljubezniva. :)
Najljubse barve nimam, sem pa v zadnjem obdobju sla cez ves spekter barv ;D Siva mi je najbolj zoprna. Ceprav sem se pred jemanjem zdravil oblacila samo se v take tezke barve. brezbarvno sivo, neskoncno crno in obupno rjavo. No, pa se v en daljsi pulover, ki je pisan, ker je ena redkih stvari, ki so mi zdaj prav.
Vcasih se pocutim kot svetlo modra, samo mislim da to ni moja barva. Sem bolj nezna. Npr kot nezno roza. Ceprav se vcasih obnasam kot temno modra ali pa crna.
Lepo pravljico si objavil Poni, hvala.  :pomezik:
Si tudi ti mene spomnil na nek dogodek.

Bila sem se majhna, stara okrog 4 ali pa 5. Enkrat sta oba starsa delala ves dan, tako da sta me pustila pri stricu in teti. Bil je vecer in z mami sva se ulegli na spodnji pograd, kjer naj bi jaz prespala. Mi je obljubila, da bo z mano prespala tu in da me bo cohala po hrbtu vso noc (do sestrinega rojstva me je cohala po hrbtu, dokler nisem zaspala). Zbudila sem se kako uro ali dve kasneje in opazila da je ni. Bila je tema in vsi so ze spali, jaz sem se pa bala, tako sem se bala... Bala sem se kogarkoli zbuditi, da ne bi bili jezni name. Jokala sem in poskusala zaspati, razmisljala o vsem mogocem... Pocutila sem se izdano, osamljeno in prestraseno. Spet nista drzala obljube. Sem nehala stet. Bila sem sama s sabo, poskusila preziveti noc.. Vse je tako cudno disalo, les od pograda, kovter, povster.... Po neznanem in po tujem. Pa sama sem bila. Nisem si upala gledati cez okno, kaj ce se pojavi kaksna strasna senca, okrvavljena glava ali kaj podobnega... Pokrila sem se cez glavo. Niti en lasek ni ven kukal, ker bi me lahko vzela posast, ce bi me videla. Tako sem bila varna. Nastopil je nov problem - kar naprej sem morala menjati polozaje, kako naj to izvedem, ne da bi kaksen del mene pokukal izpod kovtra?
Zakaj se mi je zlagala?
Koliko casa ju se ne bo?
Slabo mi je...
Zacelo se je daniti. Koncno...Odleglo mi je in nato sem zaspala. Za nekaj uric.... Zbudila sem se cisto povozena in brez apetita.Pa brez starsev. Goveja juha, ki jo je skuhala teta, mi je smrdela... Tisti dan sem se zalotila, kako sem zacela naglas pozirat slino. Nekam tezko je sla dol...
Veckrat sem kje prespala. Ko smo ziveli se v centru, so me zjutraj pustili pri sosedih. Ampak njih sem bila navajena, pa se njihov najmlajsi je bil super in imel me je zelo rad. Vcasih sva gledala Bruca Leeja in on mi je govoril o tem, da bi tudi sam rad znal karate. vcasih sta me pustila pri spodnji sosedi. Bila je dokaj mlada, zivela je sama. Vsaka minuta pri njej me je spravljala v obup. Enkrat je cuvala tudi svojo necakinjo, malo mlajso od mene. Enkrat je zazvonil telefon in bila sem sigurna, da so moji starsi in da sporocajo, da bodo prisli. Nope. Starsi od necakinje. Pa se prej so prisli po njo. Jaz sem pa sedela tam na stolu, pasla dolgcas in poslusala tisino.
Ta soseda me je enkrat tudi tusirala. Ni vedela, da se bojim vode in kar naenkrat mi je voda zalivala lase, obraz, tekla mi je v oci, usesa, nos, nisem mogla dihat... Drla sem se kot nora ;D sele potem, ko sem bila suha mi je rekla, da ni vedela, da ne me ne sme po obrazu zalivat. a halooo, ce sem se jokala  :sesmejem:
Bratranec in sestricna sta vedela, kaj maram in cesa ne. Zato so me peljali tusirat k njima. Z brisacko sta mi pokrila oci in me za lonckom zalivala.
Enkrat sem po nesreci razpolovila njuno gumijasto zabo. Tako sem se prestrasila, da sem se kar tresla... Pa sploh si nisem upala povedat. Sta potem odkrila in bila zelo jezna name. Pa res nisem zanalasc.

To je zaenkrat to... Drugic se kaj vec napisem.
A je to normalno, da se mi zelvica tako smili? Ko sem zdaj podozivljala te dogodke bi jo najraje objela in sploh ne bi sla stran od nje.

(http://media.tumblr.com/b4b3fab535c96c8578085818defce238/tumblr_inline_mqp7mybKKl1qz4rgp.gif)

 :'( :'(

Soncica  :rozicodam: :rozicodam:

Zdaj se pocutim majhno. Cisto majhno. Kot pikica. Pa rada bi bila spet vesela pa ne ves dan lezala pa vsake 5min preverjala internet.

Hojla zelvica999. Boš vidla kmalu boš jedla, boš šla ven in ne gledala tok na internet. Zmagala boš verjemi mi. Si na odlični poti. En velik objem :rozicodam:.

Klarap  :rozicodam:

zdaj sem za 25mg blizje zmagi  :wav:

Draga Želvica

Tudi jaz ne maram sive. Oblačila sive barve se mi zdijo kar umazana. Ko sem bil enkrat v osnovni šoli dolgo v otroški bolnici, sem imel enkrat umazan pulover. Je sestra hotela, da oblečem en drug pulover, da bodo mojega oprali najbrž. Pa je bil grd siv tisti pulover.   Meni se je zdel kar umazan. Nisem ga hotel obleči. Sploh pa ker ni bil moj. Potem jaz najbrž ne bi bil več čisto jaz, če bi oblekel nek tuj pulover.

Veš kaj mislim jaz? Prav je, da imaš rada želvico. Saj si najbrž ti edina, ki jo ima res rada. Tako kot sem najbrž jaz edini, ki ima rad ponija. Edini, ki ga skrije v svoj objem, kadar je poniju res hudo. Kadar ga mamca prizadane s kako svojo..... Kako bi rekel..... S kako svojo foro pač. S kako tako, da si poni potem želi samo še, da bi izginil, da bi se razpršil, da bi prenehal obstajati.

Za konec bi pa dodal kar svojo najljubšo željo:
Želvica, bodi resnična, čimbolj resnična, kolikor se le da.


                         Poni

Dragi Poni  :rozicodam:

Danes besede lovim po zraku, tako da bolje da se ne razpisem, ker ne bom napisala nic pametnega. Ali pa vsaj nic svojega. Ce bi lahko napisala mir, ki ga cutim, bi ga.
Resnicna sva, oba. Ce ne, so pa to vsaj resnicne sanje. Oboje je ok, ker rada sanjarim.  :)

Bodi dobro :rozicodam:

želvica, mislim nate  :rozicodam:

trzinka  :rozicodam:

Ojla :wav:

Me je danes VeseliSoncek spomnila, da bi lahko kaj napisala. :)
Danes se dobro drzim, pojedla sem nekaj lososa, skoraj celo tortico za valentinovo, pa dve palacinki za zajtrk (in to v enem kosu!! :sesmejem:)
Zdaj mi je malo slabo ampak tudi to bo minilo.
Zdaj grem pa igrat igrice, potem pa dobiva obiske, tako da bom tudi malo socialna  :sesmejem:

objemcek za vse!

Ljudje, pa jaz jem čips!!!  :sesmejem:

bravoooooooooooooooo  :wav:
carica si  :clap:, zelo sem vesela zate  :rozicodam:

Jaz tudi.
Mijav!
Nekateri sicer trdijo, da je čips strupen. Ampak meni je pa dober.
Prav zares.
Mijav.


     Poni

Hvala, hvala  :onaposlusa:

zdaj mi je sicer slabo haha ampak bom prezivela :sesmejem:

Poni, svoje ime si pozabil pobarvati :) Meni je tudi dober! Tale je tak, s kajmakom ;D Strupene so tudi besede, pa raje umrem od cipsa kot od zlobnih besed :P

Aja, pa res. Hm, pa saj sem ga. Nevem zakaj se ne vidi. Bom pa takole poskusil.

     Poni

Aja joj, se oproscam, crke so ponavadi vecje, pa se bolj vidi.

Danes kaksna pravljica?  :zardevam:

Ti ješ čips, jaz sem pa danes na prvi uri predavanj umirala na obroke in komaj zdržala od strahu. Tretja ura je bila že kot na domačem kavču. Se borimo, ja  :sesmejem:

 :wav:

Vids, kok si mocna, zdrzala si!  :oki: zacet je itak najtezje... pocasi bo :clap:

aja uf, pozabila sem povedat, da sem dopoldne zbasala CELO cokoladno tortico! S kokosom!  :sesmejem: pfff kaj pa to?  :sesmejem:

Ja, dve junaški punčki. :oki:
Veseli sonček :poljubnjej:

in
Želvica 999 :poljubnjej:

Pravljice pa danes ne bo. Sem nekam sramežljiv danes.


                                                     Poni

Hedonizem; največja življenska resnica. ;D

Želvica  :oki: :oki: :oki:,
še malo do vrha :wav:.

Poni, zelo prisrcno  :-[ pravljica pa bo, ko bo. Bova za spremembo z Nevenko sli resevat krizanke.  ;D
MP2011 hehe, eni se odrekajo kalorijam, jaz pa cimvec basem, da se me kaj prime  :sesmejem:
klarap, bomo zmogli, bomo ja!  :clap: Se malo pa piknik pa tortice pa koktejli!

Zdravo  :wav:

Malo se vam moram pohvalit  :zardevam: vceraj sem imela res super dan, najprej sem prezivela voznjo, (hvala Janja, da si sla z mano), potem sem spoznala dva super fanta, tudi OKMjcka, potem me je dr Dernovskova zeelooo razveselila z novico, da bova zvisali na 100mg, kar bo najbrz tudi koncna doza in bom naslednje poletje ze brez zdravil! :clap:
Potem sem sla domov na kosilo, jedla makarone bolognese (!!!) in piskotke, potem sem se odpravila na govorilne ure k profesorici, pojedla se jogurt, potem pa nazaj k fantu. Ubistvu sem imela vec nacrtov, vendar je bil dan prekratek ;D
Zdaj grem pa se malo zakinkat, ko se zbudim pa na sprehod, je treba dobit malo vitamina D ;D
Vse se da, ce se hoce!! :)

Super, dve junaški punci, junaški bojevnici.
Želvica :rozicodam: :poljubnjej:
Janja :rozicodam: :poljubnjej:

Hvala Poni :rozicodam: :plesiva:

Se spomnim tega zapisa izpred nekaj tednov ... jagodni kompot - check! ;D

Moj najljubsi fant mi je vceraj spil vso sojino mleko, tako da sem za zajtrk jedla tiste taokrogle piskote s cokolado na sredini. Sem takoj ratala slabe volje ;D Mogoce tudi zato, ker apetit prihaja nazaj, meni se pa ne da kuhat :P
Drugace sem pa nekoliko brezvoljna danes, no, potem sem pomislila na to, da bo kmalu pomlad, pa poletje, pa sonce pa uzivanje ... no potem je bilo malo bolje. Ampak a smotano, da mi morajo neke predstave o prihodnosti popravljati razpolozenje? Upam, da bo ta brezvoljnost izginila, ko bom enkrat na koncni dozi.

Drzite se :rozicodam:

Zdravo! :wav:

Se po dolgem ( :sesmejem:) casu spet javljam ...
Zadnjih nekaj dni mi je pocutje spet zanihalo navzdol,  zacelo pa se je ze pet dni nazaj, ko sem nekaj prebrala na forumu, kar me je malo zamajalo in sem pomislila,da kaj pa ce mi ADji ne bodo pomagali, kaj cebom vseeno tako brezvoljna, kaj ce se moje tezave ne bodo izginilev... Torej zamajala me je samo neka objava, neko mnenje o ADjih, ki nima veze z menoj ... In sem se zacela sprasevat take stvari, kljub temu, da sem ze tako zelo napredovala, da bi morala verjeti sebi in ne drugim. No, naslednji dan sem bila panicna, ves dan sem nekako  nadzorovala dihanje, nikogar nisem mogla imet ob sebi ...  Naslednji dan je bilo bolje. Vceraj popoldne sem pa dobila drisko in zagnala paniko da kako pa zdaj to, a sem slucajno zbolela, moram pit, da ne bom dehidrirala, bla bla bla .. Potem sem zaspala za nekaj casa, potem mi je bilo spet slabo .... Najbrz zato ker sem spala popoldne.
Sem razmisljala, da bi lahko bil vzrok temu tudi separacijska tesnoba, fant gre naslednji teden na turnejo in ga ne bo skoraj dva tedna. Jaz pa razmisljam a naj grem domov ali ostanem tu v njegovem stanovanju ... Ce samo pomislim, da bi sama spala v njegovem stanovanju, se mi kar trga. Mogoce je pa to tudi dobra prilika da grem cez sebe in se soocim s strahom ...Problem je samo ta, da si ne upam zakleniti vrat in ne vem kako bi to slo   :sesmejem:

Sonček pošilja svoje žarke v doline strahca želvice. :-[

To bo tesnoba in to separacijska ja. Glede na to, ko sva nazadnje govorili in si rekla da se situacija ponavlja vsakič, ko kdo tebi blizu odide stran.

(http://api.ning.com/files/vFlV4yLUpEmJqp2Z7EY0BzF3JFsppS1yB5ZdQGY4FcKWvQ*vAnbdaeDam0MMw6YMu4CpzVh0-mNo7ma-WoxAYjBjVx33jOLS/0063.gif)

http://en.wikipedia.org/wiki/Separation_anxiety_disorder

Joooooojjjj kako lepo!!!!  :zardevam:

 :043:

Update: Jem drugi kos pizze! :wav: :wav:

Želvica

:oki: in še :wav: pa seveda :rozicodam: ker si pridna punčka, zelo pridna.
Pa :poljubnjej: za povrh.

Aja, a veš, da izraz picikato, pomeni prstno tehniko, se pravi jedenje pice tako, da jo držiš v roki. Ta izraz so pozneje posvojili violinisti, ki imajo menda tudi radi pico.

Pa še izraz picajzlanje je povezan s pico, pomeni pa izdelovanje pice.
Če pa hočeš pohvaliti kuharja, da je naredil dobro pico, mu rečeš, da je njegova pica dobro picnjena.

Vse to ti pošilja

          Poni

Poni

Malo mi je nerodno  :zardevam: hvala ti!  :rozicodam: Sem cakala, da mi bo postalo slabo, bila sem tako anksiozna, da me je zacela boleti glava pa zaspana sem postala ... Ampak milijonkrat raje to kot pa slabost!  :sesmejem:

Z Nevenko se hihitava kot zmesani ob prebiranju tvoje objave glede pizze  :005: Naslednjic bom dostavljalcu rekla, da sem prejsnji teden picajzlala ampak da rajsi narocim, ker je njihova dobro picnjena :sesmejem: Nevenko bo pobralo od smeha :sesmejem:

Se gremo vsi trije se malo stisnit, se prej bova pa resili se kaksno krizanko. Tebi, Urski in mamci pa zelimo kvaliteten spanec in pravljicne sanje  :spim:

Jaz jutri pišem mato, pa nič ne znam. Glavo sem imela kar votlo, sploh se ne morem učit.... prov padla bom na tem kolokviju  :oki:


Jaz bi tuuuut pico, prišparaj en kos zame pa za Ponija. Njama.  ;D

Soncica  :-* dobis kos!  :zvizgam:

Da se vam malo javim po dolgem casu ... V ponedeljek smo s fantovimi starsi zaceli s pripravami za rojstnodnevno presenecenje za fanta. Spekla sem prvo torto (lesnikovo), ki sem jo pripravljala kar dva dni ... Napihnili smo pisane baloncke, obesili napis "Vse najboljse" in povabili njegove najljubse osebe, na koncu nas je bilo vse skupaj 10.  :) Ko je pozvonil smo se zbrali, prizgali svecke na torti in zapeli Vse najboljse ... Izraz na njegovem obrazu je povedal vse, presenecenje je uspelo  ;D nazdravili smo, njegov oci je imel govor, potem smo se slikali, grizljali prsut in se pogovarjali, hecali ... Torta jim je bila zelo vsec, kar me je malo presenetilo  ;D  nisem pricakovala tako pozitivnega odziva :) 
Prejel je res lepa darila, od starsev dva albuma slik od otrostva pa do zdaj ter posnetke ... Sem en da prej gledala albume in sem ob gledanju slik dobila obcutek, kot da sem bila takrat tam, vse to dozivela ... Hecno, kako lahko vse zivljenje strnemo v dva albuma slik :) 
Ko so gostje odsli, smo se malo klepetali, potem sva sla pa domov. Je rekel, da je bilo presenecenje tako veliko in lepo, da mu sploh ni treba vec praznovati :)
Ko podozivljam vse to, se mi zdi kot pravljica, kot da se ni zgodilo ... A se vam je kdaj zgodilo nekaj tako lepega, da imate obcutek, kot da se sploh ni zgodilo? Res je bilo lepo, najbolj sem bila vesela, da nam je plan uspel in da smo se zabavali, predvsem pa, da je bilo dragemu lepo. Po tem dogodku sem se cutila se bolj povezano z njim in njegovimi starsi, pocutila sem se kot doma. :)
Naslednji dan, v cetrtek zjutraj me je odlozil doma, ker je s skupino odsel na turnejo in ga ne bo do 25. tega meseca. Sploh vam ne znam povedat, kaksni obcutki so me obdajali, ko sem bila po vec kot dveh mesecih spet doma ... Nekje in nekaj me je zabolelo, pa vam sploh ne znam opisat kaj. Kot bi iz pravljice prisla v dramo. Breme se je vrnilo, neka zalost me je obdala ... Takrat sem spoznala, kako lepo sem se pocutila pri fantu in kako sproscujoce so on in njegov druzina delovali name. Pa da ne bo pomote - zelo rada imam svoje starse in vem, da imajo tudi oni mene. Soociti sem se morala s starimi vzorci in potlacenimi custvi, spet sem naletela na ovire, se navadila na bremzanje custev ... Zvecer sem imela vecjo krizo zaradi fantovega odhoda in vrnitve domov. Najprej mi je postalo slabo, potem je sledila panika, obcutki pa enako kot veliko, veliko let nazaj, ko sem bila se majhna in sem prespala drugje. Grozna tesnoba in panika, kaj ce ne pride nazaj, kaj ce se jim na poti kaj zgodi, kaj ce to, kaj ce ono ... Nato me je poklicala njegova mami in sva se malo pogovarjali in skupaj tulili v telefon, to je bilo kar hecno  ;D Potem sem se nekoliko pomirila in od utrujenosti zaspala. Tudi naslednji dan sem bila precej utrujena, sem malo spala popoldne, in danes tudi. Najbrz prihajajo za mano te trije dnevi priprav na presenecenje in sprememba okolja, res me je izcrpalo. Zdaj pa cepim tu pod pogradom in pogresam Nevenko (pozabila sem jo pri fantu) in fanta in komaj cakam jutri, da bom lahko jedla cokolino s sojinim mlekom z okusom vanilije. Pa zelo rada bi sla na kaksno pico. Pa mogoce na Bled, pa na obalo. Ampak trenutno sem preutrujena za take podvige.
Grem odigrat se kaksno rundo igric, potem pa spat. Zelim vam lepe sanje :rozicodam:

Draga Želvica

Super ti je uspel ta rojstni dan za tvojega fantiča ljubkega. Si kar predstavljam, kako super odlična je bila lešnikova torta. Ja, pa tudi to si lahko predstavljam, kako si se potem naslednji dan takorekoč "zbudila iz pravljice". Sem jaz tudi nekaj takega doživel. Nekega leta po silvestrovanju pri bratu, ki je takrat živel nekje na podeželju. Je ena punca rekla, da bi mu lahko posesali stanovanje, ko smo ga že skupaj posvinjali. Sesanje je ponavadi zoprno moreče opravilo. Ampak tista punca pa je znala celo sesanje spremeniti v prav zabavno - celo pustolovsko opravilo.
     Zdaj, ko se tega spomninjam, se mi zdi, kot pravljica. Zato pa zastopim tebe.
     In želim ti, da bi se Nevenka čimprej vrnila spet k tebi - s teh podaljšanih počitnic pri starših od tvojega fantiča ljubkega. :poljubnjej: :rozicodam:


                         Poni

Poni :rozicodam:

Hecno ane, kako imajo nekateri ljudje tak dar, da znajo vse spremenit v zabavo. Pravzaprav niso ljudje, angeli so.

Za mano je tecen dan, ki sem ga prelezala v postelji. Pojedla sem 4 palacinke in frutabelo, pa vmes me je oblivalo ... Saj ni cudno, ce je bil pa slab luft.
Predelovala sem vcerajsnje dogodke in sanje, tako da danes nisem tako ok ... Danes se sama sebi zdim pateticna in zoprna, bevskajoca civava ki ni za nobeno rabo. Pa na zivce mi gre, da sem manj pojedla kot vceraj, pa da tezko poziram pa ta presneti cmok v grlu me jezi. Vem da bo bolje ampak taki dnevi malo zamajejo moje prepricanje.
Upam da bo jutri lepsi dan pa da bom koncno kaj lepega sanjala, ne pa da me kar naprej nekdo lovi.

Želvica

Veš kaj, če si ti danes popadljiva čivava, potem sem jaz border koli. Pa tak prijazen. Maham z repom in te poližem po nosu. Je prav tako? :zardevam:
Aja, pa meni se zdi, da si kdaj pa lahko privoščiš kak bevskajoč dan. Ane? :pomezik: :zardevam:


                         Poni

Sploh nisem vedla da si doma  :-*

Sem mislila da si pri tipu ostala v njegovem stanovanju...  ;D  :P

Helou!!

Nisem glih nova na tem forumu, spremljam ga že nekaj časa ampak me zdaj ni blo gor nekaj mescev saj se mi je stanje malo poboljšalo zdaj pa se mi spet malo slabša ampak so tudi trenutki ko sama sebe presenetim....

Pišem v to temo ker imam isti problem z bruhanjem in to emetofobijo kot želvica s katero mimogrede imava zdaj nekaj časa redne stike preko gsma( @želvica sandra tukaj, danes se se nisem spomnila svojega nicka evo ga :D ), prav tako včasih z Janjo, ki mi je ful pomagala da se mi je stanje izboljšalo :D

Bruhanje...ja... najhujša nočna mora v mojem življenju ki mi ne da miru in ne morem normalno živeti... Ta strah me spremlja od 7-8 razreda OŠ ko sem bruhala celo noč od mešanja kivija in mleka(ki ga mimogrede ne pijem od takrat)... Tako je nastal strah vendar me do predlani ni oviral pri mojih vsakodnevnih obveznostih in normalnem življenju, le ko mi je bilo slabo zaradi česarkoli pač me je bilo strah da bom bruhala in ko je minilo je bilo vse ok... vse do prb 2 let nazaj ko se je iz tega razvila kar bolezen... naenkrat nisem mogla več nikamor, strah da bom bruhala pred ljudmi, strah, strah in še enkrat strah... Ki je se je še bolj okrepil tik pred novim letom 2013 ko so vsi pri naši bajti dobli rota virus..in tudi jaz nisem bila izjema... driska skoraj dve uri...obisk dežurnega zdravnika... in kaj si sama nisem nikoli predstavljala... 3x bruhanje v 5 urah... Groza... kar lep čas sem preživela v hiši, ni šans da bi šla ven ne da bi si predstavljala kam bruhat,kje se skriti itd... kako povedati domačim, prijateljem (le fant je vedel)... domačim nisem nikoli povedala(o tem v naslednjih vrsticah), prijateljem le da imam psihične težave zaradi problemov iz preteklosti... kdo bi me razumel? Kdo bi sploh razumel da me je strah (za nekatere) čisto normalne človeške potrebe ali kako se naj izrazim..(?)... Da bruham pred drugimi? Da jim povem da me je tega strah...? Ne ni šans sem rekla... Tako se je strah poglobil ja...

Začela sem zavračat tudi hrano ki pa jo zdaj počasi uvajam nazaj po korakih in mi lepo uspeva :D Z Janijino pomočjo sem pol dosegla da sem počasi začela hoditi v trgovino,itd...
Prvič sem bila tudi tako pri psihiatru in psihologu ampak ne en ne drugi mi nista vedla pomagati... Češ da je emetofobija pač strah pred bruhanjem tako kot (ne pade mi na pamet trenutno) tisto strah pred pajki, letali itd... točno tako se mi zdi da so me obravnavali... Predpisali AD in to je to... AD seveda nisem jedla ker mi je po prvem bilo tako zelo slabo da zdaj zavračam še vse druge tablete razen tiste proti slabosti od katerih pa sem dobesedno odvisna postala in ne mine dan da ne bi vsaj ene vzela, pa čeprav samo preventivno... kaj pa če...
V drugi rundi mojih obiskov osebne zdravnice spet dobim napotitev k psihiatru, ki pa me je dejansko poslušal kaj se z mano dogaja ampak mi postavil diagnozo Agorafobije...in me napotik k psihologinji ki sem jo tudi zamenjala in čakam kako bo to potekalo...
Zaradi bolezni sem tudi mogla v bolniško in ker sem bila na poskusnem delu v podjetju blizu nas so me tudi odpustili.. Delala sem kot delavka med vsak 200 ljudmi v enem prostoru in po 3 tednih je strah spet prišel na plan saj mi je blo en dan slabo in do wcja je bilo daleč... kaj pa če...

Ne predstavljam si več vožnje po avtocesti, letalu(čeprav sem bila samo enkrat na njem), avtobusu, vožnje z drugimi ljudmi v avtu( z fantom se lahko peljem pa še to v meni znane kraje), tako da najraje sem sama za volanom...

Po jedi vedno čakam kaj bo...
Ko mi je že slabo vedno pijem metin čaj in spet čakam...kaj pa če...
Ko se znajdem v kaki gužvi, iščem z pogledi in po spominu kam se skriti v primeru kaj pa če...
Če so vsi doma in mi je slabo panično čakam in poslušam kdaj bo kdo šel na wc ali iz wcja in preučujem možnosti iti na balkon ali spodnji wc v primeru kaj pa če...
Če kdo doma bruha ali vidim da bo bruhal...se obvezno umaknem in študiram kaj mu je(v primeru da ni krv alkohol)...
Da pa ima še kdo drisko pa čudne simptome takoj pomislim na nalezljivo bolezen ki bo tudi mene doletela in si začnem razkuževati roke in ostajam v sobi dokler ne izvem kaj je komu bilo in da je zame varno...kaj pa če...
Ko mi je slabo...dobim take čudne panične napade ki se pogosto končajo z izločanjem blata, samo da gre drugje ven ne tam ko ne sme... :D
Če je huda slabost med vožnjo- se vstavljam na vsake toliko...kaj pa če...

Že nekaj let imam nihanja z težo trenutno imam kar nekaj kg preveč kar je posledica mojega nenehnega prenejedenja z čokolado od katere sem prav tako odvisna in zdaj že nekaj jedi več pojem... Hujšam namenoma ne(čeprav si nekoč želim imeti lepo postavo :D )
Najverjetneje sem pozabla ša kako stvar a tako to pri meni poteka samo zaradi tega straha pred slabostjo in bruhanjem...

Zdaj pa naj še povem kaj o mojem življenju na kratko...
Stara sem 27 let, prihajam iz zelo oddaljenega kraja od LJ(zato ne morem k dr. Dernovškovi ali ostalim).
Trenutno živim pri fantu in njegovih in sma v fazi selitve ki traja že kar nekaj časa... Se dobro razumeva in me razume vendar vseeno včasih podvomim da razume nekatere malenkosti v moji bolezni...
Z starši se nismo dobro razumeli nikoli,mama je pri mojih 16 zbolela za možgansko kapjo in je že 11 leto na vozičku, z raznimi boleznimi med drugim so ji zaradi hude osteoporoze odrezali nogo :(, ne govori in je odvisna od drugih... Materinsko ljubezen je nadomestila babica(očetova mama) ki je pred 5 leti umrla in me je tudi to ful prizadelo...še po toliko časa ne razumem zakaj je ni več... Pri 19 sem spoznala bivšega fanta ki se je po nekem času izkazal za več kot idealnega in me fizično in psihično matretiral... Še pred tem sem mamino bolezen blažila z pitjem alkohola(zdaj niti kapljice ne morem spiti) vendar se ne spomnim da bi kdaj bruhala takrat saj se zelo malo spomnim... :D Vem da drug dan ni bilo sledu bruhanja na mojih oblačilih ali obutvi razen če sem to tako izvedla dobro pa mi spomin ni delal... :D

Mogla sem se malo izpovedati čeprav nisem neke občutke pisala, bolj se mi gre da rešim težave z strahom in najverjetneje OKM in tako zaživim življenje ki bi ga rada...

Aja, pa vsiljive misli so pri meni prisotne tudi v obliki tega da bom kdaj komu kaj naredla...ne samo kdaj bom bruhala če bom... Vsak dan tudi veliko premišljujem in si delam scenarije(moja glava ima veliko domišljije) :D

@žabica... sem prebrala nekaj tvojih postov koliok sem pač na hitro šla skozi... nekaj stvari sva se menili a večino je potekalo o bruhanju, zato me veseli da sem tudi še kaj izvedla o tebi  :clap: :wav:

Lahko noč vam želim :D

S.

Oooooo še ena želvica  :clap: :clap:

Dobrodošla  :rozicodam: :srce-utrip:

Malo mi je bilo smešno, ko sem to brala  ;D ... je pa tako, da pri meni je bilo isto - le da namesto bruhanja, daš padanje v nezavest v stavek. Čisto isto. Tako da ja, te strahovi niso niti najmanj smešni, še posebej, ko se bojiš da se boš osmešil pred drugimi...samo včasih, ko berem misli ljudi, ki imajo anksiozne motnje...kiri vse scenariji so to, smeh. Sicer pa, bolezen je pekel. Rad bi se rešil strahu, pa kar ne moreš.

Za velik strah je drugače značilno da te napenja in te na wc, pa še metuljčke maš v trebuhu (tišči te, da nič ne moreš jesti oz. misliš da boš bruhcal) - podobno kot pri tremi. Stiska te v diafragmi oz. grlo maš stisnjeno, pospešeno bitje srca, mehke noge itd.  Te občutki so telesna senzacija strahu in se pojavijo, ker zaradi strahu telo prične izločati adrenalin.

Ravno ta občutja so pa značilna za vse simptome naših namišljenih bolezni: padanje skup ma te simptome, bruhanje isto (tiščanje v želodcu, prebavne motnje), infarkt, možganska kap...itd. In potem te prime še večji strah, kjer se simptomi še bolj okrepijo. Na ta način pride do reinforcmenta razmišljanja in si v začaranem krogu  :)

Dejansko je pa to le občutenje konstantnega strahu in je pač prešlo v raspoloženje. In ja je pekel, ampak se z mislimi moraš boriti proti temu :)

sanchysi :rozicodam:

Evo te!

Ful sem vesela, da si se oglasila in pisala o sebi. Sem zvedela se nekaj novega o tebi ...
Ja, ta emetofobija je tecna kot driska, sploh zato ker okupira nase misli in se je ne moremo znebit. Potem pa tuhtamo kaj lahko jemo, kje lahko jemo, kam lahko gremo, a se zadosti dobro pocutimo, da gremo lahko nekam, kaj pa ce mi bo slabo od zrezka, kaj pa ce mi bo slabo od cokolade, od soka ... Ta hudic v glavi nikakor ne utihne. Pa se komu se zdi to naravnost smesno, ce omenis, da se bojis bruhanja in da se izogibas hrani, ljudem, krajem, aktivnostim ... Vse to samo da ne bi bruhal.

Zadnjic mi je oci rekel, naj ne razmisljam o tezavah, naj se zamotim ... Saj vem, da je strah znotraj votel, okoli ga pa nic ni ampak zakaj mi ne pusti ziveti? Dvomim, da smo sadomazohisti in si otezujemo zivljenje, ker nam je pac "dolgcajt v lajfu". A pa se dejansko lahko javi nekdo, ki je preprosto odmislil neke travme in normalno zivel naprej?  In potem je zivel happily ever after. Zakaj je potem toliko ljudi na antidepresivih? Ker smo slabici? Ne bi rekla ... Res me je razjezila ta ocetova izjava, da naj preprosto ne razmiljam o tezavah. Mater, ce bi lahko, bi si z veseljem prihranila nekaj mesecev trpljenja in izolacije, da ne govorim o nekaterih, ki vec let niso prisli do strokovne pomoci in so dobesedno zivotarili ...
Ali mi zna kdo odgovorit? Ali lahko preprosto odmislimo tezave?

Jutri se moj vrne s turneje in ze komaj cakam, da ga vidim :) Moram pa povedat, da tale teden cakanja da se vrne, je bil pa kar pester. Kar precejsnja nihanja, od zelo dobrega pocutja do zelo slabega ... Pa kar naprej sanjam, kar mi gre zelo na zivce. Res, ogromno sanjam in to kar ene brezvezne sanje, niti more niti lepe sanje, kar nekaj ... Komaj cakam da grem od doma, prevec neizrazenih custev, prevec evforije, navezanosti, potlacene jeze ... Danes sem kar nekaj sitnarila, pa jezna sem zadnjih nekaj dni. Tako da sem jeznorita zelvica  ;D Stanje se bo kmalu popravilo, cim spokam odtod. Se bom pa se vrnila, ker ne bom bezala, moram se soocit s tem kar me boli, s to custveno bremzo in jezo ....

Sem ze hotela zacet hodit na skupisko psihoterapijo, pa vidim, da moram se malo pocakat.

Vsem clanom zelim mirne sanje.

Sanchysi, Soncku in Poniju pa ogromen  :poljubnjej:

Mijav

Takole bom rekel. Se da preprosto odmislit takšne težave. Seveda pa šele po leta dolgem napornem učenju..... vajah..... duhovnih vajah..... zdravljenju, bi lahko rekli.

Kar precej let lahko traja, preden prideš do tja, kjer lahko preprosto odmisliš. Precej duhovno napornih let. Vsak budist vam lahko to pove.


                         Poni

Joj Želvica

Nevem, kako sem to lahko spregledal prejle. Kako si lepa. Mislim seveda na tvojo slikico na levi.

Aja, pa nevem če sem prej to dobro povedal. Skratka, vsak problem se zdi lahkoten, potem ko je enkrat rešen. Ampak če se ozreš nazaj, na leta boja da bi rešil ta problem.....

Hm, upam, da nisem zdaj še bolj zavozlal. Pa tako preprosto je, ko si zamislim, kaj bi rad povedal. Pa zakaj je potem tako težko z besedami?


                         Poni

Poni

Te razumem, kaj si zelel povedat in se strinjam s tabo. Ampak - nekateri bodo na ADjih ostali celo zivljenje, da bojo lahko funkcionirali, kljub vsem psihoterapijam in sprostitvenim tehnikam, pa ne verjamem, da si ne zelijo pozdravit se. Meni je meditacija veliko pomagala, si je pa treba vzet cas za to, biti spocit in skoncentriran, kar pa ni vedno mogoce ... Kako si pa ti pomagas? Jaz bi se vcasih najraje skrila v narobe obrnjeno skatlo, prizgala svetilko in skupaj z Nevenko brala pravljice in se delala, da obstajava samo medve v najinem majcenem svetu.
Joj, hvala za kompliment  :zardevam:  moram priznat, da je tudi meni zelo ljubka, tale zelvica. :)
Hehe, ja, mi je znano ... Sploh ko imamo ustne izpite, jaz vem ogromno, vendar tega ne znm ubesedit oz zelo tezko ... Sem enkrat rekla profesorici, da skoda, ker ne moremo prenasat misli, bi bilo veliko lazje.  ;D

Nekaj sem se hotela reci, pa sem pozabila.

Zelvica se spet javlja :wav:

Pred kako uro sem prisla z rojstnodnevne zabave in moram rect, da je bilo res lepo. Veliko smo se druzili, plesali smo, pili, jedli ... In imela sem obcutek, da je moje zivljenje tako, kakrsno mora biti. Da koncno nekam spadam. Prav z vsakim sogovornikom sem se ujela in koncno po dolgem casu nisem vec pazila na to, kaj govorim. Vcasih sem se zavedla trenutka in bila pozorna na to, kaj govorim in potem sem se izgubila, padla iz trenutka in nisem vec spontano mogla nadaljevat pogovora. Iz srca sem sla v glavo. Danes je bilo pa vse tako preprosto .. Sprostila sem se in kar govorila. Ubistvu je tak obcutek, kot bi bila v transu, v polsnu, spontano ... Zanimivo, to se mi je prvic zgodilo. Najbrz Zoloft?
Tudi pojedla sem dosti in to pred mnozico ljudi, kar je bilo prej nemogoce  ;D sicer sem se matrala in vmes imela obcutek da bom kar naenkrat zacela bruhat po mizi  :sesmejem: ampak nisem!
Fant je odsel prej z zurke, ker je njegova skupina imela koncert, tako da sem ga malo pogresala. Veliko sem mislila nanj in vsakic, ko sem pomislila nanj, me je obsel nenavaden, sile obcutek, ki sem se ga ustrasila ... Vse bolj ga imam rada, odpiram srce, cesar nisem navajena in me je strah, ker sem ranljiva ... Strah, da me bo prizadel, da ga bom odbila, ko bo videl kako rada ga imam, strah, da se mu kaj zgodi ... Mislim, da bi se mi kar zmesalo.
Drugace pa komaj cakam jutri, ko bom lahko spet jedla cokolino :)

Mala želvica za veliko želvico  :-[  :srce-utrip:  :poljubnjej:

(http://media-cache-ec0.pinimg.com/736x/3a/7b/d9/3a7bd9bf0e89fb91435ccf8500230d38.jpg)

I want this baby .

Joooojjjj sploh nisem opazila, da si mi pisala.  :) Fuuuuuuul je ljubka!!!  :srce-utrip:

No pa da se malo oglasim po dolgem casu ... Malo sem se ze zredila, tako da ne izgledam vec kot stojalo za infuzijo  :sesmejem: pojem lahko ze precej vec kot prej in tudi splosno pocutje je boljse. Aja, pa spim tudi veliko. Me pa kakrsnekoli aktivnosti se vedno zelo utrudijo, tako da kaksni vecji podvigi se ne pridejo v postev. Jem ze veliko hrane, ki si je prej nisem upala jesti, ker sem bila prepricana, da mi povzrocajo povecano kislino (krompir, solata, sveze sadje ... ), nekaterih stvari se vedno ne upam jest (cevapi, jajca) ampak meni je najbolj vazno, da se lahko najem, ne da bi zagnala paniko, da bom bruhala.
Vem, da se dolgo nisem oglasila ampak to ne pomeni, da nisem mislila na vas.  :)

Zdaj grem pa se malo krizanke resevat, potem pa sanjat.

Zelim vam mirno noc :rozicodam:

Ooooo, Želvica

Pa to je vendar zmaga. Ena prav oreng zmaga v tvoji borbi.
Čestitam in sploh super.
In prepričan sem, da si tudi ti v svojem bistvu zelo ljubka. Mislim seveda tvojo dušico.

Jaz se ne bojujem kaj dosti te dni. Kvečjemu po ulici tja do kapelice na drugem koncu mi uspe priti. Pa kdaj pa kdaj v tivoli do tičistana. Pa to je zame že velik podvig. Tako da bi bila najbrž kar za skupaj.
     No, no, saj se samo hecam. Nič ti ne bom težil s svojo premalo cenjeno osebnostjo.

Zelo si pridna, da veš. (http://i289.photobucket.com/albums/ll220/moxie1970/smiley/dog-lick-licking-face.gif)

                         Poni

Dragi Ponci,

Hvala za cestitke, se moram tudi sama prav pohvalit, kako dobro mi gre. Ni pa to samo moja zasluga ampak tudi zasluga vseh vas, ki ste pripomogli k mojem izboljsanju. :)

Ves, zadnje dni pa kar vsi nekaj jamrajo, da se slabo pocutijo, tako da niti ni cudno, da nimas volje. Tole vreme je pretezko za nase mozgancke, tako da bi najraje kar lezali in pocivali  ;D
No, no, tvoja osebnost ni niti priblizno premalo cenjena. Sam dobro ves, da zelo pomagas clanom foruma, ceprav ne razumes dobro njihove situacije, jim das vedeti, da si jim na voljo. Ves, niso vsi pripravljeni priskociti na pomoc. Da o pravljicah o Poniju sploh ne govorim!  :-* Tako da si zelo, zelo priden pritlikav konjicek  :pomezik:

Sem v neki temi prebrala, da me nikjer ne najdes ;D Hja, zelva zelvasta je bolj pocasne sorte in zdaj, ko se je vrgla v avanture, potrebuje vec casa, da pride nazaj  :sesmejem: Vsekakor pa mislim na vas in poskusam pomagati, ce in kadar lahko. :)

Ves kaj, zadnjic sem resevala krizanke in rebuse in sem se spomnila nate in tvoje sposobnosti premetavanja crk. Kaj pravis na: Poni - enigmatik? Pod krizanko bi pisalo: Avtor: Poni. Se bolj mi je pa vsec ideja, da bi v kaksni otroski reviji (recimo Zmajcek) objavljal svoje zgodbice. Ali bi pa imel zbirko svojih slikanic, ki bi izhajale vsak mesec.

Tako. Zdaj grem pa se malo pobrskat po forumu, potem pa na kosilo. Zvecer pa na sladoled v center :wav:

Mislim tudi na ostale clane in sem vam zelo hvalezna za to, da obstajate  :rozicodam:

ponosna nate zelvica ;D :clap: :srce-utrip:

 :srce-utrip:

Zelva se spet javlja  ;D :wav:

Na kratko/hitro:

Doza: Zoloft, 100mg; spet normalno jem in se pridno redim, obcasne vsiljivke glede bruhanja, obcasne ruminacije in sestevanje crk; vecja samozavest, bolj v stiku sama s seboj, lazje resujem tezave, redki obcutki krivde (v primerjavi z lanskim decembrom ni to nic ;D), anksioznost med voznjo je veliko manjsa ...
Ta vikend sem se z avtom prvic odpeljala na morje in nazaj, v druzbi sem veliko bolj samozavestna, energicna, ne razmisljam vec toliko o tem, kaj si drugi mislijo o meni, imam vec energije in volje ... :)
Edina stvar, ki me moti, je to, da me vecji dogodki zelo utrudijo in potem veliko spim. Vcasih se dva dni ne pridem k sebi  ;D Je pa situacija neprimerljivo boljsa, kot je bila npr. pol leta nazaj.
Se najbrz vidi, da sem v RL bolj aktivna, ker me ni vec toliko na forumu :) Vseeno pa mislim na vas in kaj napisem, ko utegnem. :)

Lepo spite! :-*

Želvica in ostali! :rozicodam:

Da še jaz malo vskočim v to temo.

Želvica, zelo sem vesela zate. Sploh zato, ker je bilo tako zelo hudo s tabo in tudi zato, ker sem točno vedela kako si se počutila. Ne bi mogla namreč reči, da vem kako se počuti nekdo, ki ima drugačne simptome kot midve...

Lahko razumem, ne morem pa vedeti kako ji/mu je hudo...

Tako, da najprej vse čestitke za vse tvoje podvige, ki jih niti slučajno ni malo. :oki:

In ker si precej skromna, te moram še jaz javno pohvaliti, kako si v zadnjem obdobju ti meni pomagala. Res ti hvala. Zelo si mi pomagala! :srce-utrip:

In še enkrat se je pokazalo kako je prav, da se med sabo povezujemo in si med sabo pomagamo. Že na začetku je dr. Dernovškova rekla, da se trudi, da bi nas vse, ki imamo OKM, povezala ~ da si z izkušnjami pomagamo med sabo.

Na začetku sem jaz pomagala tebi, kasneje sva si vzajemno pomagali, ko sva skozi najine pogovore marsikaj spoznali in dejansko *predelovali* še doma in ne samo na skupini. Bilo je naporno, ampak se je splačalo.

Sedaj pa še k tvoji pomoči. :pomezik:

Ja, Želvica postaja Želva. :sesmejem: 8)

V zadnjem obdobju sem imela velike težave z avtom. Dolga zgodba, ki je ne bom tukaj razlagala v podrobnosti. Ko sem spet približno 9 ur *bingljala* v avtu in mi ni in ni hotel vžati, ker je spet utripala lučka, da ne prepozna kode (drugače dela kot *šus* ~ če mu uspe prepoznati kodo, in ja ~ je bil že dvakrat na servisu...), je vskočila Želva (s partnerjem ~ hvala tudi njemu) in vse zorganizirala. :wav:

Najprej je prišla s partnerjem do mene, potem je odšla na bližnjo policijo in njih prosila za pomoč, potem je klicala na zavarovalnico in mi uredila avtovleko. Ker jaz, ki sem precej samostojna in si vse sama urejam, nisem bila za nikamor...

Prinesla mi je tudi nekaj za pojesti ~ hvala tudi Regici in mami Želvice in Regice.

Skratka ~ bila je odlična. :oki:

In to tista Želvica, ki je bila še pred par meseci tako nebogljena in res zelo, zelo bolna. :'(

Jutri prideta z Regico pome in gremo skupaj k dr. Dernovškovi. Vozila bo Želvica. Še pred par meseci se je pa komaj vsedla v avto in jaz sem morala prav po polžje voziti, da ji ne bi bilo slabo. Tako zelo je bilo hudo...

Sedaj bo pa kar sama vozila!

Skratka ~ zelo, zelo sem vesela njenega napredka!

Pozdravček za vse!

P.S. S tem zapisom nisem želela preusmeriti pozornosti nase, ampak sem samo želela nazorno prikazati kako zelo je Želvica sedaj samozavestna, kako se loti čisto vsega in kako je začela uživati v življenju.

P.S.S. Želvica, tebi pa res iskrena hvala! Hvala pa tudi tvojemu partnerju, Regici in tvoji mami za pomoč. Vesela sem tudi napredka Regice!

želvica999  :wav:
Zelo sem vesela zate, si dokaz da se da.
Sedaj pa le uživaj, predvsem pa živi - življenje je lepo!  :rozicodam:

Živjo.

Zasledila sem, da si se počutila kot da lebdiš...

Tudi jaz se mnogokrat počutim tako in res je neprijetno..
Meni so rekli, da takšne občutke naredi strah...Da si kot izven svojega telesa...

Vidim se v tvojih težavah, pa upam, da se sestaviš :)

pozdravček

Tudi jaz poznam te občutke in me še vedno prestrašijo  :(. Pogosto pa me zelo moti občutek nerealnosti ...kot da nisi tu...okolica je nekam nerealna in strah pred izgubo nadzora je vse močnejši  :unsure: ...ni prijetno, res ne. Je pa to zaradi močne anksioznosti, ja.

ampak se moramo nekako prizemljiti....

tukaj smo, živimo, dihamo, ....

Zdravo punce  :rozicodam:

O tej derealizaciji in obcutkih lebdenja sem ze nekaj casa nazaj nekaj brala in se mi je zdelo kar smiselno, tako da bom poskusila cimbolje opisat: Ko amigdala postane pretirano preobcutljiva (taka je zaradi stresa, dedne zasnove, travme) in zacne brez vzroka posiljati signale za beg ali boj, ceprav nismo v nevarni situaciji, dobimo obcutke lebdenja, derealizacije itd. Ker vemo, da nismo v nevarni situaciji in kljub temu dobivamo take signale, se ustrasimo in tesnoba se le se povecuje ... Enkrat sem gledala neko oddajo, kjer so delali nek poskus in sicer so imeli vec kartic s predmeti, zivalmi itd in so vsakemu opazovancu kazali te iste kartice v istem zaporedju in v razmaku ene sekunde. Po poskusu so opazovance vprasali, ce so se kartice menjale v enakem casovnem razmerju in opazovanci so izpostavili tiste kartice, na katerih je bila podoba tiste stvari, kis o se je bali in rekli, da je bila ta kartica prikazana dalj casa od drugih (ceprav v resnici ni bila). Potem so strokovnjaki razlozili, zakaj je prislo do takih rezultatov: ko clovek vidi predmet, zival, situacijo, ki se je boji, se mu cas upocasni,  da lahko razmisli in se odloci za boj ali beg, zato se je opazovancem zdelo, da so dolocene kartice prikazane dalj casa. Meni se je ob panikah zdelo, kot da trajajo vec ur, najbrz ravno zaradi tega. Nic ne recem, res so zoprne ampak po drugi strani smo pa lahko veseli, da obramba dobro deluje :) tako sem se jaz tolazila :P Imam pa se vedno kdaj obcutek lebdenja, pa vcasih kot da sanjam itd. ampak poskusim sprejeti, ker najbrz se pojavi z razlogom, tako da potem malo raziskujem iz kaksnega vzroka se je pojavilo.
Moram pa povedati, da odkar sem na Zoloftu veliko spim, kar mi sicer ne predstavlja tako velike tezave, se pa opazila da je okrevanje kar dolgotrajno ampak ucinkovito. Spim toliko casa, kolikor telo potebuje spanec, imam pa tudi manj casa za druge, ker sem ugotovila, da je moj zivljenjski ritem veliko bolj pocasen kot zunaj :) Bom pa sigurno prisla na hitrejsi tempo,  ko dohitim stvari, ki sem jih v casu zdravljenja zamudila.Kljub tezkim trenutkom sem hvalezna za to veliko izkusnjo, sploh zato, ker me je ogromno naucila, poleg tega pa sem spoznala se cudovite ljudi in spoznala, kako dobre prijatelje imam, ki so mi stali ob strani.Redno hodim tudi na cetrtkovo OKM skupino, kjer se dogajajo cudezi in so stvari tako intenzivne, da ogromno predelam tudi v sanjah.
Res vam zelim, da uspete v svoji borbi in ce vas kaj zanima, vam z veseljem odgovorim :) Moram pa poudariti, da imam izkusnje samo na podrocju OKM, ostale motnje poznam samo iz opisov drugih clanov ...

 :rozicodam:

Lepo si napisala...oz. razložila..

To so res neprijetni občutki, vendar si rečem, v redu - malo sem zasanjana...
Se bom že dotaknila zemlje...

Tudi jaz rada veliko spim, ampak se prisilim, da vstanem, ker sem zaspanec že od nekdaj...

Vesela sem, da lahko v dnevu naredim ogromno stvari in tudi tebi bo uspelo - res je dolga pot do okrevanja...

Celimo si rane..

Prijatelji so pa res super za premagovanje stresa...


Lepo bodi :)