FORUM Nebojse.si

Trenutno se sicer počutim v redu, ampak vsake toliko me zgrabi globoka žalost. Kljub tabletam na čase zgine normalno počutje, ki ga zamenja črnina in siljenje na jok. Pa mi v življenju ni bilo tako zelo slabo. Sicer tisoč težav, a večina od teh ustvarjenih v moji glavi.

Skrbi me, če bo čez par let še vedno tako. Recimo, da bi rada čez 4 leta dobila kul fanta, se čez 6 let poročila in potem imela otroke. Ampak ne taka kot sem sedaj. Fanta bi se po pol leta naveličala, vsaka njegova napakica bi mi začela it na živce in bi jo na vsak način hotela popravit. Otroci pa ne morejo met mame, ki vsak mesec enkrat ali večkrat pade v depresjo, zaradi tega rata nepotrpežljiva, odreagira nepravično in se od nje na čuti prav nič ljubezni...to sem doživela doma in name ni vplivalo zelo blagodejno.

Po drugi strani pa sem že precej drugačna kot pred npr. dvema letoma. Vem veliko več o sebi, o tem kaj pravzaprav hočem, kaj so moje težave in na kakšen način si lahko pomagam. Res upam, da bom našla pot iz tega kroga depresije, ki mi zelo znižuje kakovost življenja.

Zadnjič sem govorila z eno, ki je pozitivni primer bivše depresivke :) Sem bila zelo vesela, ko sem slišala da to obstaja in da niso vsi povratniki... :)

Zdravo,

nisem sicer prepričan, ali si tisto s fantom in otroki čez ne vem koliko let mislila samo figurativno, ampak razmišljanje o prihodnosti ti ne bo pomagalo. Kot tudi ne o preteklosti. Živi za danes in če tako čutiš, si poišči nekoga že danes. Morda pa je ravno to tisto, kar potrebuješ.

Težko je živet za danes, če je ta danes zelo depresiven. Mogoče pa je depresiven zaradi obremenjevanja s prihodnostjo in preteklostjo...

Ne, nočem poiskat nekoga že sedaj. Nisem še pripravljena na to. Je pa težko bit sam, priznam. Čisto drugače je, če maš vedno nekoga na voljo, ko ti je težko. Pa še tako je, da ni lahko najdt nekoga, ki ti res ustreza. Prejšnji je bil zelo dober približek temu, pa naju je moja depra spravla v težave. Mogoče je bla kriva za razhod do 20 % tudi njegova pasivnost in obremenjenost s prejšnjimi ženskami, ampak ne morem pričakovat, da bodo drugi popolni, če jaz nisem.

Počutim se psihično pohabljeno, kot da sem tak depresivni kripelj, ki ne more normalno živet. Res ni fer! Tudi do tistih, ki majo v mojih letih levkemijo, MS, mišično distrofijo, amputacije nog, rok... življenje ni fer. Kok stvari gre lahko narobe..  :(