FORUM Nebojse.si

Oj

Že dalj časa premišljujem o sebi, pa sem se odločil da pišem sem. Ugotavljam, da imam kup težav sam s sabo. Prvi je sproščanje negativnih čustev. To mi najbolje uspeva ravno na negativne načine, npr. da javno blatim nekoga, včasih se tudi fizično znesem nad kakšnim predmetom ipd.
Nadalje imam težave z nihanjem razpoloženja. Le-to se mi nenapovedano spreminja, v nekem trenutku sem lahko dobre volje, pa se naenkrat v nekaj sekundah to spremeni, včasih do te mere, da bi nekoga najraje ubil. Na srečo ta afekt v nekaj sekundah pri meni izgine sam od sebe.
Pri sebi že dalj časa (več let) opažam tudi specifičen pojav, za katerega ne vem, kako razširjen je in to je zavist do parov. Sicer sem se zaenkrat le bežno dogovarjal za iskanje pomoči, toda nikoli se nisem zares odločil za iskanje le-te, npr. da bi se pogovoril s kakšnim strokovnjakom glede tega, med ostalim zaradi nihanja želje po razrešitvi teh problemov. Najbolj me je sram tega, da bi si strokovnjak kaj slabega mislil o meni, npr. da sem psihopat. Mogoče kdo tukaj ve, kako je razširjen ta problem zavisti, koliko ljudi trpi zaradi tega? Kako naj premagam ta strah in tremo pred obiskom strokovnjaka? Namreč to stanje se mi zdi, da že meji na bolnost, da je z mano nekaj hudo narobe.

Je tukaj kdo, ki se sooča ali se je soočal s takimi težavami?

Oj, Klipan,
notranjo stisko pač vsak sprošča na svoj način in res ne moremo pričakovati od sebe, da bi bil ta način še "lep" in prijazen, saj gre vendar za mučne občutke in notranjo grozo, bolečino.
Terapevt, če bi se odločil zanj, te gotovo ne bo obsodil za psihopata, saj je takšnih ventilov vajen, ker so pač čisto človeški - in pravi psihoterapevti se držijo gesla "nič človeškega mi ni tuje" - ti bo pa pomagal razreševati in sanirati notranjo stisko, tako da bodo tvoji odzivi nanjo sčasoma postajali blažji. Poleg tega imaš nad svojimi vzgibi nadzor, ne preplavijo te, ampak se jih razumsko zavedaš in celo sramuješ, kar ni značilnost psihopatov, če ti to kaj pomaga.
Vsekakor ti priporočam obisk strokovnjaka, ker ti bo lažje. In poskušaj se zavedati, da on tovrstne "odklone" popolnoma razume / sprejema, ker so naravni odziv na ogrožujočo notranjo situacijo. Saj te najbrž ni sram iti k zdravniku, ko imaš vento grlo - gre pač za odziv telesa na zunanji dejavnik (virus, bakterijo), tako se tudi psiha samo odziva na zunanje agresorje (ne vem, kaj je v tebi sprožilo tovrstno odzivanje, a nekaj je moralo biti) in s tem se boš ukvarjal pri storkovnjaku.
Srečno!  :rozicodam:

Juliette, hvala  :pomezik: Kako pa naj še zberem voljo in se spravih k strokovnjaku? Namreč pri meni tudi želja po iskanju pomoči zelo niha, enkrat si želim pomoči, spet drugič (večino časa) pa o tem sploh ne razmišljam, čeprav mi je že nekaj ljudi svetovalo, da je skrajni čas da kaj ukrenem.
Pa tudi ti moji občutki zelo nihajo, enkrat je moja zavist tako močna, da me že skoraj ovira pri vsakdanjem življenju, spet drugič nima name nobenega vpliva.

Živjo,
Mogoče napiši nekam svoja doživljanja ob situacijah...js si jih beležim, enkrat jih imam pa namen nest do terapevta. Pričakujem pomoč, da mi pove kje začet, kaj je po njegovo res bistveno za preoblikovanje teh zgrešenih miselnih vzorcev.
Sicer pa verjetno sploh nisi edini zavisten do (srečnih) parov, pomoje da vsi ki smo depresivni zavidamo tistim srečnim.

Da si svoja občutja ob situacijah zapišem na papir, mi je svetovala tudi znanka. Imaš prav, gre menda za povsem zgrešene miselne vzorce, ki pa jih ne znam spremeniti! Recimo zavist me zapopade že, če na FB vidim fotografijo para med poljubljanjem, pa čeprav te dve osebi sploh ne poznam. Pa sploh nisem depresiven.
Še kakšen nasvet na to, kako naj se spravim k strokovnjaku? Nekako mi ne uspe zbrati volje in poguma za to. Sicer sem enkrat že bil na skupinski terapiji, toda le kot poslušalec, pasivni udeleženec.

Pred 15 minutami sem svojo jezo spet sprostil na grd način, tokrat sem na internetu grdo oblatil določeno osebo. Sploh se čudim, kako mi v vsem tem času ni nihče prišel za petami. Prvič sem tako nekoga javno blatil leta 2010 in se do danes ni nič zgodilo. Kako naj na bolj konstruktiven način sprostim negativna čustva?

Mogoče tako, da poskušaš povedat nekomu o svoji jezi, morda s kakšnim športom ali drugim hobijem... težko je rečt za drugega, kako naj to naredi, vsak išče svoj način... :rozicodam:

Kaže da resnično potrebujem pomoč strokovnjaka, toda kako naj se že enkrat spravim tja?
Pa tudi mi razpoloženje zelo niha. Pred 5. minutami sem obžaloval kar sem tam pisal, sedaj si pa mislim: "Čisto prav ti je, si zaslužiš". Je takšno nenadno nihanje razpoloženja za 180⁰ znak kakšnih težav ali bolezni?

Vsi imamo nihanja v razpoloženju. Razlika je v tem, da ti ni treba vedno tud naredit to, kar ti trenutne misli- razpoloženje narekuje. Lahko si misliš karkoli, pa ni treba zato npr: žalit, blatit drugega (meni pomaga, da si rečem, joj je ta človek... in dodam kakšno sočno, ampak samo zase). To mejo je treba osvojit (med mislimi in ravnanjem). Za moje pojme...

Taja, imaš prav, toda če pri svojih skoraj 30. letih dopustim, da v navalu negativnih čustev ravnam po teh čustvih oz. da kot kaže, nisem osvojil mejo med mislimi in ravnanjem, je zame sploh še kaj pomoči?
In kako naj končno zberem voljo in se spravim k strokovnjaku?

Večina nas to bolj ali manj uspešno osvaja tekom življenja (nekateri bolj drugi manj), pri 30ih ali pa pri 50ih, smo samo ljudje... seveda ne zagovarjam blatenja, žaljenja... si pa mislim, da je obema stranema kriza (tistemu, ki ga žališ in tudi tebi). Za strokovnjaka se prijaviš in greš, brez razmišljanja o tem kako... če boš čakal na to, da boš na volji, najbrž ne boš šel...- navsezadnje kdo pa gre sploh z veliko volje prvič k strokovnjaku, a ni to mal nelogično? :rozicodam:

Imam veliko tremo. Sploh premišljujem kaj bi si mislili o meni, ko bi jim spregovoril o svojih težavah. Namreč sem se pol leta nazaj obrnil na psihologinjo in ko sem ji napisal kaj vse me muči, je že hotela obvestiti ustrezne organe, med drugim tudi organe pregona. Namreč nočem, da bi me že po prvem obisku kar hospitalizirali.

Nočem bit nesramna do kogarkoli, ampak psihologi za moje pojme niso ravno ustrezna izbira ... vsaj večina žal ne.

Tukaj se popolnoma strinjam s tabo Taja1... :oki:

Kot prvo "Klipan", zakaj si si nadel ta nick name? Izraz klipan, pomeni tudi glupan, budala.
   Začni se spoštovati, imeti rad, ker tvoj odnos navzven do drugih, samo zrcali tvoj notranj odnos do samega sebe. Psiholog, psihiater, psihoterapija...ne znam si predstavljati boljše alternative pomoči, s pomočjo katere si boš pomagal. Verjamem, da si v osnovi čist ok. pob, ki se je samo znašel v težavah, le korajžno, sreča je na strani pogumnih  :wav: .

Znanka govori "klipan ta, klipan to, klipan ono". Ni bilo posebnega razloga za izbiro takega nicka, pač se mi je zdel hecen izraz in sem ga izbral za nick. Bolj mi je presenetljivo, da si od vseh tem na forumu se oglasila ravno v tej temi, glede na to da ne pišeš veliko.

Ravno to je problem, vsaj 90% časa ne čutim potrebe po kakšni pomoči, toda ko se mi pa nekaj uleže na dušo oz. me zaradi kakšne stvari zvije, takrat bi pa menda rabil pomoč večih in ne le enega strokovnjaka. Ne vem kako naj se pripravim do tega, da bi končno poiskal pomoč. Pri sebi opažam tudi, da sem nevoščjiv. Npr. ko nekdo na FB napiše "diplomiral sem", mu/ji sploh ne privoščim. Pa ko pri nekom piše "In a relationship", mu/ji prav tako ne privoščim, mi pa pride nasmešek na obraz ko se izpiše "Single". Očitno je nekaj na tem, da se taki kot smo js, ron, moj znanec in še kup drugih ljudi, ne spravimo zares iskati pomoč. Mogoče se v nas ne sproži dovolj močan čut, želja da bi pomoč iskali, mogoče nismo dovolj pogumni za ta korak, ne vem. To so moja ugibanja. Zakaj ne poiščemo pomoči, res ne bi vedel.

  Klipan, lahko si šteješ v čast, da se oglašam prav v tvoji temi ;D .

Glede zavisti, pa ti si ja en! pravi slovenc  :huhu: . Glej, biti fouš ljudem, ki so (recimo) srečno poparčkani, pomeni, da te sreče NE privoščiš sam sebi oz. nezavedno držiš v sebi prepričanje, da te sreče nisi vreden in zavist izhaja iz strahu, da boš ostal sam, neljubljen... Žal, tak je, vem o čem pišem, vsakič, ko te popade tovrstna zavist se zavedaj, privoščiti srečo drugim, pomeni privoščiti vse dobro sebi!!!

To se mi zdi iz trte izvito. Kajti kljub temu da sem do drugih zavisten, to ne pomeni da te sreče sebi ne privoščim. Malo dvomim da veš, o čem pišeš. Pa brez zamere, samo debatirava.

Razumem kaj Dony hoče povedat, ampak od človeka ki je (relativno) nesrečen se ne pričakuje, da bo srečen za druge in jim privoščil. Ta zavist je logična in zelo človeška. Ne vem, če je ta tvoj nasvet tukaj sploh uporaben; ta zavist je posledica globokih kompleksov... ne da se stvar odpravit z enim motivacijskim stavkom.

Čigav nasvet?  :-\

Zavisten si najbrž zato k sam pri sebi misliš, da tega nimaš in morda) ne boš imel ... drugi imajo pa to lahko tko zelo lahko... ugibam recimo...vsekakor pa se mi zdi, da se čist preveč obremenjuješ s svojimi mislimi in se vrtiš v njih- poskušaj se fokusirat na stvari izven sebe- dejavnosti kakšne... ker te misli in premlevanje o tem, ti žal nič ne koristi... :rozicodam:

S tem se ne obremenjujem 24/7/365, samo omenil sem, pa se je Dony obregnila ob to.

Heh, verjetno se bo kdo še ob kej drugega obregnil, pač tak je lajf... tko kot pri vsakem in nima veze to sploh. Bistvo je, ne razmišljat tolk velik, še posebi če so razmišljanja, občutki itd negativni- ampak počet stvari rajši...  :P

Ta nasvet. Pač ni tako enostavno...

Saj to je, problem se ne bo rešil, če se bom silil pozitivno razmišljati in skušal nekaj preusmerjati občutja zavisti, ko pa kaže, da je to posledica nekih kompleksov. Taja, to je tako kot da bi nekoga (banalen primer) matralo, če bo drug teden plača, pa da ne bi mislil na to, gre teči/kolesarit/karkoli, toda se misli na plačo prej ali slej vrnejo, če ne prej pa po končani aktivnosti. To se meni zdi samo beg pred problemi oz. reševanjem le-teh, pesek v oči. Mislim da takih težav ne gre ignorirati, po drugi strani pa mi take misli ne švigajo po glavi 24 ur na dan, ampak le v določenih situacijah. Od tod menda to, da še nisem resno razmišljal o iskanju pomoči. Toda ko pa mi to šviga po glavi, takrat pa postane težko. Tisti ki ste se zavedali, da imate neke hude težave, kako ste se zbrcali in poiskali pomoč?

Menda plača zaradi razmišljanja o njej ne bo prišla kej prej (žal)  :sesmejem:, sigurno zaradi razmišljanja ne bo višja- plača pa sicer ni posebej negativno občutje al pa misel, razen če je nimaš- v tem primeru se že obremenjuješ... zakaj bi torej razmišljal o plači- če pa lahko greš na kakšen konstruktiven tek- za eno uro vsaj pozabiš na plačo in si narediš korist...manj, ko razmišljaš o stvareh, manjkrat se ti ponovijo... seveda se strinjam, da se je potrebno ukvarjat z vzroki. Ampak kakor se zdi iz tvojih postov, še nisi prepričan, če boš to izpeljal (terapija). Zato se mi zdi smiselno vsaj preusmerjat negativne misli, občutke... samo moje mnenje- seveda pa lahko zase izbereš, kar se ti pač zdi najbolj ustrezno... vse dobro  :rozicodam: 

Sem že skušal preusmerjati misli, toda neuspešno. Npr. če kje vidim kakšen par, ni čisto nobenega učinka če pomislim na to, da sem dosedaj že imel nekaj punc oz. mi to ne odžene zavisti.
Pa kot opažam se nekateri obešate na vse drugo, nihče mi pa še ni odgovoril na vprašanje: kako ste se do strokovne pomoči zbrcali tisti, ki ste imeli ali imate podobno hude probleme?