FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

prvič na tem forumu in bi vam rad na kratko predstavil svoj del zgodbe. Star sem 32 let, pred kratkim sem obiskal psihiatra in skupaj sva ugotovila, da trpim za osebnostno motnjo izogibanja. Kot sem prebral po netu, je to kar huda motnja, ki se baje nikoli ne "ozdravi", da pa se jo omilit. Že od malega sem zakrčen v družbi, nesproščen, premalo komunikativen, nesamozavesten, neodločen. Vzrok za moje težave je verjetno pitje moje matere v otroštvu in pa preveč zaščitniška vzgoja. Po koncu študija že zelo dolgo iščem zaposlitev ( v 8 letih po študiju sem delal samo dober mesec dni), zdaj se bom najverjetneje vključil v prostovoljno delo v domačem kraju - Mariboru. Drugače pa sem še kar športno aktiven (hodim na skupinske vadbe, fitnes ipd.). Psihiater mi je priporočil delavnice preko Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (delavnice pri go. Kelhar), nekaj sem jih obiskoval, a vseeno vidim, da ni nekega napredka. Zato mislim, da bi moral iti na kakšno individualno psihoterapijo. Do svojega 32. leta še nisem imel resne zvez, pa tudi neresne ne prav zaradi svojih psiholoških težav. Pa drugače nisem grd človek, ampak enostavno ne znam vzpostavit nekega "pristnega" odnosa z žensko. Katerega psihoterapevta v Mariboru priporočate? Ker imam bolj malo denarja, bi mi prav prišel kakšen na napotnico, a mi te moj psihiater noče napisati, ker pravi, da mi bodo delavnice bolj pomagale. Bi vzel magari tudi samoplačniškega, samo potem mora biti res v redu, da denarja ne mečem v prazno.

Že vnaprej hvala za kakršnekoli informacije in lep pozdrav,

Igor

Hja, pri individualni terapiji tudi ni kar takoj "nekega napredka". Take stvari zahtevajo svoj čas, še posebej, če imaš res osebnostno motnjo. Sicer se mi zdi, da je tvoj psihiater zelo pogumno postavil tole diagnozo v par obiskih (praviš, da si ga obiskal "pred kratkim"), tako da se morda tudi moti in nisi "obsojen" na neozdravljivo motnjo.

Kako pa je pri tebi kaj s "pristnimi" odnosi z moškimi? No, ne mislim tega seksualno :sesmejem: Ampak, imaš kakšnega prijatelja? Ali rečeš kakšno besedo z drugimi na fitnesu? Imaš kakšne (nesamotarske) hobije? Skupine in delavnice imajo zate to prednost, da si na njih v družbi vrstnikov ali pa vsaj "sotrpinov".

Drugače pa, jaz sem bil pri tvoji starosti v isti situaciji, kar se (ne)resnih zvez tiče. Pa sem potem to "porihtal", tako da ni vse izgubljeno. Velja pa tudi to, da se ne bo nič bistveno spremenilo, ko boš enkrat v resni zvezi ali pa če se boš samo z eno enkrat dol dal. Tako da ... če misliš, da je vse, kar rabiš, ena ženska, se hudo motiš. ;)

Pozdravljeni še enkrat,

glede odnosov z moškimi se še nekako "štekam" in še pridem nekako v kontakt, težje mi je z ženskami, tam pa nikakor ne najdem "pravih" besed. Imam enega prijatelja, s katerim grem na fitnes, drugače pa hodim še na skupinske vadbe (joga, bootcamp, zumba ipd.), zdaj bom pa začel s prostovoljnim delom v eni mladinski organizaciji v Mariboru.

Vem, da ženska ne bo porihtala mene, to bom moral sam. Najprej bom moral porihtat sebe, potem pa lahko pričakujem rezultate še kje drugje. S psihoterapijo pa tudi vem, da ne bo takojšnjih rezultatov, verjetno bo pa potrebna, ker če ni nobenega napredka, potem je treba nekaj ukrenit. Mogoče mi bi pomagala tudi skupinska psihoterapija, ker ravno v skupini več ljudi sem najbolj "neroden", sploh če je več žensk v skupini. :)

Aja, na fitnesu z malokaterim pridem v kontakt, če že, kakšen pozdrav in je to to. Pa tudi na skupinskih vadbah se bolj malo pogovarjam, ker so tam večinoma ženske, tu pa "žaštekam".

Lep pozdrav,

Igor

Dobrodošel na forumu, Igor. Tudi jaz bi bila previdna pri taki diagnozi po parih obiskih ... Pa tudi, če imaš res osebnostno motnjo, je dobra novica ta, da so sicer res trdovratne, vendar nikakor ne "neozdravljive". Zahtevajo pa čas in motivacijo, to je res. In predvsem VAJO. Vztrajanje v situacijah, v katerih ti je neudobno, začet z majhnim in potem počasi stopnjevat. Večinoma pa je napredek očiten z leti. Mislim, da je vzpodbudno, da imaš tak pozitiven odnos in ne obupuješ, pač pa iščeš rešitev, predvsem pa se zavedaš, da te noben drug ne bo mogel porihtat. Tudi sama imam težave z intimo in te popolnoma razumem v tem oziru. Tudi sama pri skoraj tridesetih še nisem imela resne zveze, vendar se mi to ne zdi tako blazno problematično in nenavadno, ljubezen se ne ozira na leta, ti pa si še vseeno mlad. In če pogledaš koliko odnosov razpade, vidiš, da je najti nekoga, ki ti res ustreza, pravzaprav iskanje igle v senu, pa če je v glavi vse porihtan al pa če ni. Želim ti vso srečo, kar se terapevtov tiče, pa preglej portal društva, ampak z njimi je tako kot z zobozdravniki, se bojim, lahko traja nekaj časa, preden najdeš ustreznega, ampak ne obupaj, imaš to prednost, da živiš v večjem mestu, kjer je tudi več možnosti.

Tudi jaz mislim, da imam to motnjo, kar so potrdili tudi testi izvedeni pri kliničnem psihologu. Že več kot leto dni tudi tedensko obiskujem psihoterapijo in to je res dolgotrajen proces, tako da če si na tesno s sredstvi bi mogoče lahko še enkrat probal dobiti napotnico, vsaj za začetek da dobiš kake smernice za naprej. Sicer pa če imaš res to motnjo si lahko ponosen, da ti je uspelo narediti faks (jaz nisem zdržal več kot tri tedne) in se lahko udeležuješ skupinskih aktivnosti, tako da se mi zdiš že zdaj na dobri poti, kar pogumno naprej.

Pozdravljeni še enkrat vsem skupaj,

hvala Ursska za vzpodbudne besede. Borit se je treba, to je pač edino zdravilo. Verjetno bom šel na skupinsko psihoterapijo, ki je sicer plačljiva, ampak rajši dam za to kot pa za kakšne bedarije. Športnih aktivnosti ne bom opustil, poleg tega pa upam, da se bom našel v prostovoljskem delu, ki sem ga začel opravljati. Verjetno bom kaj pomagal pri organizaciji dogodkov (magari z deljenjem ali lepljenjem letakov :)), pa še se bo kaj našlo. Poleg tega pa seveda še kakšne delavnice na področju osebnostne rasti, pa še je treba najt kakšne aktivnosti.

Lep dan vsem skupaj,

Igor

Pozdravljen drazenpetr,
iz svojih izkušenj ti lahko povem, da so delavnice tudi učinkovite, ko so strokovno vodene. Morda celo bolj, ker je izpostavljanje manjše. Jih je pa dobro jemati resno in morda čez leto, dve poiskati dobrega terapevta, da ti pomaga poiskati in odpraviti še tiste specifike, ki ti bodo oteževale življenje po delavnicah.

3 velike preskoke v življenju sem naredila ravno po zaključenih delavnicah. Na nek način so se mi sestavili vsi kamenčki v mozaik. Meni je bilo pomembno tudi to, da sem svoje poglede doživela iz ust ljudi z podobnimi težavami. Poudarjam pa, strokovno vodene.

Pozdrav, Sandra

Pozdravljeni še enkrat vsi skupaj,

prijavil sem za uvodno brezplačno srečanje pri psihoterapevtki, potem pa bova skupaj videla, kako naprej. Verjetno plačljiva skupinska psihoterapija, kar bi mi po mojem zelo koristilo, ker ravno v skupini najbolj "otrpnem". Sicer spravim nekaj iz sebe, ampak se tresem in "zafarbam". Tako da nek začetek sem si ustvaril, poleg tega pa seveda ne bi bile slabe delavnice, ampak kot je napisala Sandra, res strokovno vodene. Če kateri ve za res dobre in strokovne delavnice v Mariboru oz. okolici, bi bil zelo vesel, da napiše. Parkrat sem šel na inštitut za osebnostni razvoj, pa so bile delavnice kar zanimive.

Lep pozdrav,

Igor

Kar se skupin tiče, je tudi DAMov skupina za samopomoč v Mariboru: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,16567.0.html

Mogoče ne bo tako zelo strokovno vodena, pa zagotov ne bo samo o socialni fobiji / motnji izogibanja, bo pa skupina in v njej bodo ljudje s podobnimi problemi, ki te bodo z veseljem sprejeli. Pa še zastonje je ;)

Pozdravljeni vsi skupaj,

tiranozaver, hvala za odgovor. Sem že bil parkrat v tej skupini za samopomoč v Mariboru, a zadnje čase je zelo malo zanimanja zanjo. Ravno včeraj bi moralo biti srečanje, pa je odpadlo zaradi prenizke udeležbe. Ljudje očitno še vedno raje stvari držijo zase kot pa da bi se nekje odprli. Zato bom verjetno vseeno probal s to plačljivo skupinsko psihoterapijo, poleg tega bom pa probal dobit napotnico za indvidualno terapijo pri go. Krumpovi. Mislim da bi takšna kombinacija bila idealna.

Bom javil, kako bo vse skupaj potekalo. Lep pozdrav,

Igor

Pozdravljeni,

evo, zelo kratko sporočilo iz mojega prvega srečanja s skupino. Bilo mi je v redu in mislim, da mi bo pomagalo. Bo pa treba še ogromno časa za boljše "stanje". Največ pa je odvisno od mene. Veliko pa ne smem izdajat o skupini, takšna so pravila. :)

Lep pozdrav,

Igor

Pozdravljen,
kako napreduješ v skupini? Dobil napotnico za individualno terapijo?

Sandra

Pozdravljena, Sandra,

mislim da že boljše funkcioniram v skupini, čeprav še vedno ni tako kot bi si želel. Bom potreboval še kar nekaj časa, da se bom lepo vključeval v debato. Ko se pač razvije debata, bolj kot ne nastopi "blackout".
Glede individualne terapije pa sem se odločil za Družinski center Mir, kjer ni potrebno napotnice in kjer plačujem, kolikor pač lahko. Zaenkrat mi je tam v redu, bil pa sem na 3 srečanjih od 12.

Lep pozdrav,

Igor

Pozdravljeni,

evo da se še malo oglasim po daljšem času. Na skupinsko terapijo še vedno hodim, še vedno pa sem po mojem mnenju preveč zakrčen v skupini. Hodim še na individualno terapijo in mislim da mi kombinacija obeh kar pomaga, bo pa potrebno še veliko postorit, predvsem na področju iskanja službe. Hodim na skupinske vadbe, ampak zdaj ob pomanjkanju financ sem se odločil, da bom začel teč v kakšni skupini v Mb in si na ta način pridobivati kakšna nova poznanstva. Na skupinskih vadbah sicer spoznaš koga novega, a nič pretresljivo novega, še manj pa lahko pričakuješ kakšna nova prijateljstva.
Hodim še na kavice in tudi tam skušam komunicirat z natakaricami.
Imel bi pa eno vprašanje. Kot sem že napisal, jemljem antidepresive Asentra 100 mg, in sicer zvečer, ampak še vedno se včasih zbujam ponoči in ne morem zaspat. Je bolje, da jih jemljem zjutraj? Psihiater mi je predpisal zjutraj, ampak jaz sem pač mislil, da bi bilo boljše vzet zvečer, da bom tako lažje zaspal. Verjetno bom pa moral jemat zjutraj. :)

Lp,

Igor

Probaj zjutraj, boš videl, če bo drugače. Mogoče pa težave s  spancem niso povezane s tableti?
Drugače pa so uteži zelo poceni varjanta za telovadbo doma. Par deset €. Prav pride zdele pozimi (no ja pa tudi poleti).

LP Matic

ko berem tvojo zgodbo se mi zdi zlo znana...tud js mam velke tezave z navezovanjem prijatelskih stikov, ucasih je tud tko hudo da se zacnem potit ratam zlo zivcn pa kokr da bi mi zacel zategovt misice in mi kr trza roka al pa noga, nedogaja se to pogosto sam parkrat se pa je ze zgodil in ni blo prijetno...ni tezava sam pri zenskah ampak tudi pri moskih, pa tud tko u druzbi z prijatli se vec neznjadem...kr nevem kaj rect in sm vecinoma tih zato tud ucasih raje ostanem doma kr vedno ko grem ven se vprasam kako bo ko bom zuni in kako se bojo drugi odzval na to d bom tih...ucasih se lahko prepustim in se zabavam in pogivarjam normalno in use sam vecinoma sm pa samo tih in se ce je ksn nepoznan al pa kdo ki se nedruzim z njim veliko se potem spopadam se z mislimi kaj si misl o tem d sm skoz tih...ko pride do tega bi se najraj ugreznu u zemlo in nikol vec prsu vn.

 Joj, na to temo bi lahko napisala....

 A se da kje kaj strokovo o tem prebrat... prvič berem o tem..... in zelo mi bremeni vsakdan- doma in službeno! ;((

 

to tud mene zanima kje se da kej prebrt o tem ;D

Pozdravljen AniMe,

ja, verjamem, da ti je težko. Na koncu sem tudi sam ugotovil, da brez psihoterapije in dela na sebi ne bo šlo. Je pa proces, ki ne gre čez noč. Na skupinski terapiji še vedno težko spregovorim, iščem prave besede, pa tudi v odnosu do drugih sem še nesproščen in zategnjen. Tu bo potrebno ogromno truda, volje in nabiranja izkušenj. Moja osebnostna motnja se je pojavila že v otroštvu (mati je pila, vzgoja je bila bolj kot ne permisivna in v določenih pogledih tudi nazadnjaška), dolgo je nisem hotel priznat, zdaj pa vidim, kako težki so vzponi naprej. Ampak, ne bom se predal in se bom trudil še naprej.

Glede literature pa tudi jaz nisem našel nič kaj pametnega. Nekaj je na netu, nekaj malega tudi v knjižnici, ampak res zelo malo. Bom probal kaj najt.

Anime, če te kaj zanima ali samo tako za kakšen pogovor, me lahko kontaktiraš preko zs. Skupaj si bova pomagala in vzpodbujala ter tudi grajala, če bo potrebno.

Lp,

Igor

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=2342154344667804&rec=9&sid=1

Glede literature, v tej knjigi je poglavje o tej osebnostni motnji, kjer je za moje pojme zelo dobro opisana.

tuco hvala za informacijo :happy:

Tudi jaz mislim, da imam to motnjo.   

Drugače pa se mi ne pokaže link od cobissa. A lahko kdo tuki napiše, za katero knjigo gre, ker me zanima pa bi jo šla iskat.

Meni se prikaže takole obvestilo


Napaka.

Prišlo je do prekinitve oziroma napake, prosimo, da se ponovno prijavite v
COBISS/OPAC.

Kaj bi moral potem narediti? Kateri knjof požgečkati?


                         Poni

Volkulja, morda prebereš knjigo "Ne stopajte več po prstih"...

Obstaja pa tudi knjiga v zbirki za telebane:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1162

 :rozicodam:

Pardon, link ne deluje več, mogoče je tale link bolj obstojen http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=99999&rid=67879169 , gre pa za tole knjigo:

Avtor   : Millon, Theodore
Naslov : Disorders of personality : introducing a DSM/ICD spectrum from normal to abnormal / Theodore Millon

v angleščini se tej motnji pravi Avoidant Personality Disorder in spada v skupino C osebnostnih motenj (obstajajo skupine A, B in C ter skupina nespecifiranih oseb. motenj), katerim je skupna anksioznost.

http://en.wikipedia.org/wiki/Avoidant_personality_disorder

na netu je v angleščini kar dosti objavljenega o tej motnji, samo vtipkajte zgornji izraz. obstajajo tudi razni forumi za ljudi s to motnjo (žal je vse in english)...

http://www.psychforums.com/avoidant-personality/

Našla sem se v Mejna osebnostna motnja....
 
 kako neprijetno je ko ostaneš brez službe, se izobibaš ljudem, nihaš v volji in moči, si prepirljiv do otrok, družine.... a si ne znaš pomagat...
 Kako si pomagat

Saralina, jaz imam osebnostno motnjo izogibanja, zato ti težko svetujem. Tudi sam imam obdobja ko sem poln volje in energije, potem pa kljub antidepresivom vse skupaj pade. Se trudim it med družbo, ampak se tam spet ne znajdem in potem spet pride slaba volja, razpoloženje ipd. Če imaš kakšno kolegico, se ji izpovej, poleg tega pa se probaj čimveč gibat med znanci, prijatelji, če le imaš možnost. Saj pravim, moje skromno mnenje.

oj

kako ste kaj? Tudi jaz težko navezujem stike in sem že obupala. Nimam nobene kolegice. Najbolj hudo mi 
je ko vidim druge, ki se sproščeno družijo, jaz pa samevam. malo sem  pojamrala, vedno vas berem in tako vidim da nisem sama v tej godlji.

vsem lep pozdrav

lp :rozicodam:

Hello dumi :)
Tudi sam sm mislu d sm enden redkih s takim problemom ampak sm vidu da  je nas ni tako zelo malo :P mam kolege in frende ampak z ljudmi s katerimi bi pa rad navezu stike pa nemorm...je tko svinsko tesko ucasih me celo panika grabi ko hocem pristopit do kaksne osebe al pa ce hocem stopit v pogovor z osebo z katero ze imam stike sam zaradi misli da se jim itak neda sploh mene prenasat al pa da bom kj glupga reku nemorm uspostaut neke komunikacije zato se pocas odaljujem od ljudii s katerimi bi rd biu v druzbi in zato sm se spet zaceu skrivat v lepem namislenem svetu drog ki pa ni tko zelo roznat  :closedeyes:  lepo da si se javila tukaj in upam da kmalu najdes pot iz te teme in najdes ljudi  s katerimi ti bo fajn :happy:
Pozdravcek :)   

Pozdravljeni,

tudi sam imam samo enega pravega prijatelja in s to motnjo je res težko vzpostavljat nova prijateljstva, ampak treba se je borit in iskat možnosti, ni druge. Dumi, te popolnoma razumem, kako se počutiš, pogumno naprej in upam da najdeš to, kar iščeš. Tudi jaz še iščem pravo pot in prijatelje in verjamem, da nama bo uspelo. Samo ne se popolnoma zapirat vase, ker to je najslabše. Pa čeprav vem da je težko bit z ljudmi ob taki motnji, ampak moraš se vzpodbujat in iskat rešitve. Takšno je pač moje mnenje.

Dumi, glavo gor in vse najboljše.

pozdravček

hvala Anime, Drazenpetr za spodbudne besede, dolgo časa sem rabila, da sem se pridružila na forum, pa pomaga, se takoj počutim manj osamljeno. Preveč se zapiram, zaradi te motnje res je, upam da najdem pogum in naredim kakšen korak naprej pri spoznavanju znancev oz prijateljev. Preveč se ukvarjam sama s sabo in pozabim na druge. Kako težko je stopit do sosede pa ji reči, a prideš k meni na kavo, zalostno a resnično, ne zmorem, bojim se porazov in ne vem vsega sebe.


vsem želim veliko pogumnih korakov, samo ti so napredek

Pozdravljena Dumi, po tvojem prebranem in napisanem sem tudi sama nekaj časa  težko navezovala stike ( nebom rekla, da je sedaj to 100% boljše, vendar vsaj za polovico je).

Vem kako se počutiš, najbolj varno je še kadar imaš stare znance in prijatelje, pred nekaterimi novimi pa te je kar strah, in nekako zamrzneš , ne upaš si nič povedati, bojiš se zavrnitve, strah te je , da boš rekel kaj neprimernega, še anksiozen si...ja , to je res težko.  :tko:

Vendar kot so že predhodniki napisali, ne se zapirati vase, ni vredno. Več kot ne , ti človek ne more reči. Vendar naj te tudi to ne potre, greš dalje, takšno je življenje. :rozicodam:

Mogoče za začetek se poizkusi povezati s kašnim starim prijateljem, znancem..kasneje bodo stekle besede tudi z neznanimi ljudmi, verjemi. :pomezik:



Vse lepo, A.

Pozdravljeni,

evo, po dolgem času se spet oglašam. V tem mesecu po dolgem času delam in sedaj vidim, kako težko vzpostavljam kontakte, kako me je strah ljudi, družbe, ampak s časom nekako gre na bolje. Delam v trgovini, sicer kot fizični delavec (a vseeno prideš v kontakt z ljudimi, jim moraš dat kak nasvet in tam vidiš, kako težko je svetovat in kaj prodat, če nimaš "namazanega" jezika). Sploh v večji družbi, ko je več ljudi skupaj, večinoma zamrznem ali pa težko spregovorim kakšno besedo. Eden na eden še gre, v večji družbi se pa izgubim počasi. Ampak je pa fajn, da si vsaj malo v družbi in da vsaj nekaj kontaktiraš ter se počasi navajaš na komunikacijo. Ko sem bil doma, si večinoma samo med štirimi stenami, kar je najslabše. Je pa res, da tudi zdaj, ko sem v službi, po službi preveč preždim pred televizorjem oz. računalnikom, bi bilo fajn si najt kakšne aktivnosti, s katerimi bi spoznaval nove ljudi in se tudi tam učil komunikacije. Res je težko, ampak ščasoma se vse da, samo voljo je treba imet in pa se prisiljevat v pogovor z neznanci. Edino kar mi je težko, da sem še vedno samski, da kljub 33 letom še nisem imel nobene in to me zelo muči. Ampak še z večjo aktivnostjo in več med ljudmi bo tudi to prišlo. Samo opuščat bom moral vzorec preveč pred tv in netom in pa včasih tudi gledanje pornografije, ker s tem ne bom napredoval, ampak samo nazadoval (saj ne gledam na veliko pornografije, ampak ko sem na tv-ju, hitro obrnem nanjo in potem mi spet gre kakšne pol urce, urca v prazno)

V glavnem čaka me še ogromno dela na sebi. Lepo mi bodite, lp,

Igor

Pozdravljeni,

spet se po določenem času oglašam. Pred 2 dnevoma sem začel delat v Jagru in zdaj vidim, kako mi je težko prodajat blago s svojo osebnostno motnjo izogibanja. Enostavno se ne znajdem, preveč sem zakrčen v odnosu do drugih, tudi sodelavcev in potem delam hitro tudi napake. Mogoče kakšen nasvet, kako bit bolj sproščen, kako se bolj odpret do ljudi. Verjetno skozi pogovor in vztrajnost ter potrpežljivost.

Lep pozdrav,

Igor