FORUM Nebojse.si

Danes je imel moj fant praznovanje- rojstni dan, so bili gosti sorodniki, prinesla jim sok, za pit
pol se zaprla v sobo pa se umaknila, k sem jih videa, da sedijo za mizo pa me gledali, čutim
čisti odpor, neka vljudnost mora biti, jaz pa ne morem  :( Jaz se počutim čisti tujec tam, ne pašem
poleg, nekak sem se trudila nekajkrat sem šla k je kdo povabil, njegovi sorodniki, zdej pa
enostavno ne morem. Mi kdo prosim svetuje?? če sem sploh normalna, se mi zdi, da sem tok
drugačna od drugih. Je to res. Da si lahko tok drugačen???

K so drugi mi je narodno, se res umaknem, upam, da ne bi nihče opazil, da me ni.
Kaj naj naredim v takih primerih?? Nočem se trudit, ker sem se prej velikokrat.
Je kaj narobe z mano?? Kaj vi mislite?

Ta občutek, da ne spadaš zraven, še par dobro poznam...tudi jaz se najraje umaknem, ker ne morem zdržati tega. Dogajal pa se mi je, da so to šele ljudje narobe razumeli, bili jezni in užaljeni, jaz pa enostavno nisem zmogla.
Narobe ni nič s teboj, so pač občutki, ki jih doživljamo...pri vsakemu se to drugače izraža.

Kako pa naj to popravim?? Da se počutim, da pašem poleg???

Ne, da bi rada bila nasramna do drugih, samo potem tako izpade. Kaj naj naredim?

Poskusi na način, da se družbi pridružiš, torej če sedijo za kuhinjsko mizo, prisedeš, če so na vrtu, se jim pridružiš. Če se tako slabo počutiš, kakor opisuješ, ne verjamem, da boš ravno prevzela pobudo in načela s kom pogovor ali se vključila v splošno debato, zato ti predlagam, da jih opazuješ in skušaš posnemati njihovo vedenje. Zdaj oni jejo, ješ ti, zdaj se oni smejejo, se smeješ tudi ti, zdaj gre kdo na WC, greš tudi ti. Pomešaš se med njih.

Naslednjič skušaš urediti, da sedeš blizu osebe, ki se ti zdi dost umirjena, ne ravno "glavni v družbi", se prej pozanimaš, kaj to osebo zanima, s čem se ukvarja in ti pričneš pogovor na to temo.

Seveda, če gre le za tvoje občutke in ne za njihovo nesprejemanje ali  ignoriranje.

Kajti za občutek sprejetosti, da spadaš med njih, ti morajo tudi oni ali vsaj kdo od njih priti nekoliko nasproti.

Morda bi ti pomagalo, da te tvoj fant ves čas pod mizo drži za roko, ali ima svojo roko preko naslonjala tvojega stola, ti bi tako čutila njegovo prisotnost, to da spadata skupaj, da si dobrodošla, njegova in  ne tujka. Pogovori se z njim.

Če pa meniš, da bi zmogla in če si ti gostiteljica, vzami to kot vlogo, ki jo boš zdaj odigrala , vlogo gostiteljice,  pa bodi ti pobudnik pogovorov, aktivnosti. So tvoji gostje in zato avtomatično "pašeš poleg"!!! Pogomno, celo življenje se učimo novih veščin.

Hm polno ljudi je blo pa sem jaz stregla oziroma sem pomagala fantu pol nisem mogla več, mi je blo grozn toliko tujih ljudi. Niti prisilit se nisem mogla, da sedim zraven, sploh nisem mogla zraven biti. A razumeš, če sploh ne morem sedeti poleg, jaz če je ful ljudi okoli mene se počutim tok grozno. Ne znam ti opisat. Itak govorim bolj malo, večina drugi, jaz sploh ne morem. Nisem tak človek, da
bi kar govorila v družbi, sem tiho, če me kdo kaj vpraša, drugače pa ne.......

Še fant je rekel, kaj je z mano. Pol na konec sem že obupala, da bi se razšla, k me ne razume on .......ni me....Pol je videl, da imam spet krizo pa me ni potem silil, da pridem dol med goste. Ker pol na konec mam zmer vsiljive misli, ker se sekiram kaj bodo drug misnli o meni. .......

nisem mogla KONEC.

Še fant me ni štekal, kaj šele, da bi jaz sama sebe štekala, zmer hočem biti vljudna pa ne vem kaj še vse, nisem se pa še na tak način osramotila, res je blo čudno. Nekako me je stisnlo, pa sem jokala pa mi je blo hudo pa sploh ne vem zakaj, je bla kriza, panika ne vem.

Zdej imam 5 mg CIPRELEXSA, očitno je premalo jaoooo grejo komu ni živce antidepresv k jih mora jemati?

Na žalost ne gre, ko nisem bila depresivna sem s težavo bila v družbi, če po pravici povem nikoli  mi ni bilo fajn v družbi, je bilo prisilno, zaradi vljudnosti sem bila, samo zaradi vljudnosti. Zdaj pa še to ne gre.

Zaradi vljudnosti se prisilim, da sem nikoli pa ni prijetno. Zato, ker moram biti ne zato, ker bi rada, da sem tam če me razumeš.  Ne vem kaj je z mano narobe pojma nimam, tistega človeka k sprejmem nekako mi gre če sva sama, da se lahko posvetiš en drugemu če je pa polno ljudi pa strmijo vate in se ti zdi, da se moram obnašati tako kot je prav je pa zame tako prisilno, verjetno me muči, ker se moram obnašati lepo, ne morem biti jaz z njimi. Ne morem biti to kar sem v tej družbi. To je res čudno ane še tisti k se pretvarjajo v družbi se imajo super. Jaz pa razumem popolnoma drugače, da pretvarjanje pred drugimi mi je tak odpor. Ne morem biti jaz z njimi. Če jaz ne morem biti j z kaj sem potem v tisti družbi, zato, ker moram biti tam. Jaooo če me kdo to razume....

Jaz te razumem  :rozicodam:

Čist razumem tud jst, imam sicer fu podobne ampak mogoče malo drugačne težave, vzrok mi je sicer znan, ampak ga nisem sposoben odpravit, pomagale bi mi individualne terapije, ampak jih trenutn nisem sposoben plačat. je pa tko lahko si čudak, pa vseeno delaš nove korake in z vsakim korakom si malce razširiš svoje življenje, na začetku se treseš, si nervozen in ves zategnjen, ko pa srečanje ali novo situacijo ponoviš trikrat ali več počasi to zbledi. ampak je pa najhuje ko rabiš umik, pa si med ljudmi, kasneje pa imaš občutke krivde in podobno sranje