FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Z anksioznostjo (generalizirano + malo socialna + fobija) se borim dobra 3 leta. Zadnjih 8 mesecev sem si pomagala s psihoterapijo, ki je delovala dokler so bile družinske razmere ok. Od začetka tega leta je družina na dnu zaradi psihične bolezni enega od staršev. Od takrat tudi psihoterapija nekako ne deluje...

Od začetka anksioznosti do zdaj imam vzpone in padce, obdobja brez hujše izražene anksioznosti do tistih hujših. Vseskozi imam opravka z bolečinami v črevesju, glavoboli, razdraženim črevesjem... Nekako mi je vse to uspelo kontrolirati brez zdravil, včasih bolj, včasih manj uspešno.

Trenutno, imam hujše obdobje anksioznosti, sem pa tudi popolnoma apatična, vse se mi zdi "grdo", težko prenašam družbo in ljudi, shujšala sem (kar si ne bi smela privoščiti glede na to, da sem že tako precej suha), izgubila sem menstruacijo, sem popolnoma brez volje za vse. Spim vsak dan do enih, ker me ni volja za vstat in se soočat s problemi, imam občutek, da me ljudje "vlečejo" na vse strani, vsi nekaj hočejo od mene, jaz pa bi rada samo mir imela. Sploh se ne prepoznam več, nekako se ne zavedam sebe, nimam več svoje biti. (Upam, da je jasno kaj hočem s tem povedati)

Ostalo mi je še par izpitov na faxu iz prejšnjega letnika, vendar se nikakor ne morem pripraviti do učenja. Za en izpit se učim več tednov, ker sem postala počasna, nezbrana, ni motivacije, občasno se počutim stabilno, nikakor pa nisem pomirjena, niti zadovoljna. Čas kar leti mimo mene, v zadnjem letu nisem naredila ničesar produktivnega.

V teh par letih sem 3x zavrnila antidepresive, se mi pa počasi dozdeva da mi brez njih ne bo uspelo. Vseskozi sem imela občutek, da zmorem sama kontrolirati situacijo, zdaj pa ni več tako. Mislim, da se je moji anksioznosti pridružila tudi depresija. Tudi v družini se stanje nič ne izboljšuje, zadnje dni se slabša, resno dvomim, da se bo kaj popravilo. Strašijo me vse bolečine v mojem telesu. Ko se spravim ven iz hiše, pridem v roku par ur nazaj domov, ker ne zdržim zunaj, popade me strah, ne počutim se varno. Po drugi strani pa se počutim slabo tudi doma...

Imam polno glavo skrbi v zvezi s faksom, ne vem kako mi bo uspelo naslednje šolsko leto, ne vem če bom zdržala v stanovanju stran od doma... Med študijem naj bi tudi delala, zaradi slabega finančnega stanja, v kolikor ne naredim letnika, bom morala vračati štipendijo.... ne vem od kje naj bi dobila energijo in voljo za vse kar me čaka v prihodnjih mesecih + s tem kar se dogaja doma, kjer vsi pričakujejo od mene, da poskušam popraviti situacijo.

Nazadnje sem dobila antidepresiv Mapron, 50mg. Začela sem z 1/4, vendar sem jemanje opustila zaradi hudih slabosti ter paničnih napadov. Nikakor si ne morem privoščiti slabosti, glede na trenutno telesno težo, imam občutek, da je moje telo popolnoma izčrpano. Hkrati pa se mi zdi, da resno pretiravam glede vsega, in da ni tako hudo, da bi morala začeti s tabletami. Vseeno imam par dni tedensko kjer se počutim "z glavo nad vodno gladino".

Psihiatrinja, ki jo imam do sedaj je dokaj nerazumevajoča. Bi bilo bolje, da grem kam drugam? Mogoče obstajajo tablete, ki imajo bolj blage stranske učinke?

Ne vem koliko je ta zmazek jasen, ter če je razumljivo v kakšni situaciji sem.. Res rabim pogled ter mnenje/nasvet nekoga, ki ni v to subjektivno vpleten, ter gleda na to kar sem opisala bolj objektivno.

Lep večer

Pozdravljena!

Po napisanem sodeč si res padla v depresijo...ogromno se ti dogaja in veliko skrbi imaš na sebi...
Terapija je super, vendar kot si že sama ugotovila bo NUJNO, da greš na antidepresive,
da ti omilijo simptome in boš potem lažje funkcionirala...
V kolikor nisi zadovoljna s psihiatrinjo jo takoj zamenjaj...druga možnost pa je, da greš do
svoje sebne zdavnice, da ti kaj napiše...
Če ti Mapron ni bil oki, naj ti ga zamenja za kakj drugega...
Da boš vse lažje prenašala začni z 1/4 predpisane doze po en teden in počasi zvišuj, tako bodo stranski učinki manjši ali jih sploh ne bo...
AD primejo nekje 6-8 tednov...svetujem pa ti, da še naprej delaš s psihoterapijo, ker le ta kombinacija
bo dala rezultate...
Tudi telo ser bo umirilo in boš počasi dobila apetit...
Včasih, če je hudo, kar pa pri tebi je, zdravniki dodajo tudi pomirjevala za kakšen mesec, da se lažje prenaša, vendar z njimi previdno, ker se po dolgotrajnem jemanju (več mesecev) zasvojiš...

Čimprej po zdravila...

Drži se in javi kako ti bo šlo...

Lp T  :rozicodam:

Seveda sočustvujem s tabo! Zapičil sem se pa v nervozno črevesje! Si bila na kolonoskopiji? Sam se z nervoznim črevesjem bojujem že leta, paradoks pa je, da nisem shujšal, pa odvajam po 5 krat na dan, ponoči me zbudi krč, in zjutraj ko pojem zajtre je že beg na Wc. Zato sva s terapevtom rešila, da imam terapijo zjutraj, in nič ne jem, preden se ne vrnem domov. Rad bi te potolažil, ti rekel kaj vzpodbudnega, sploh, ker je eden od staršev prizadet. Odhod od doma zaradi študija.. Vem, denar.. In prijatelji na sploh? Nekoga moramo imet, čeprav je tudi to težko! Korak po korak! Dopustiti si biti!

Tudi moje mnenje je, da imaš depresijo. In glede na nespodbudno stanje doma se ti lahko zgodi, da se ti bo še poglobila, če ne boš hitro ukrepala. Hitro ukrepanje je potrebno prav zaradi "zagonskega" časa, da zdravila primejo. Ker vedeti moraš, da se iz globoke depresije bistveno dlje vlečeš. To ti govorim iz lastnih izkušenj, ne kar tako. Poskusila si brez zdravil in ni bilo dovolj, nikar ne imej predsodkov pred AD-ji. To so zdravila, ki te bodo stabilizirala, da boš dobila energijo za urejanje svojih razmerij, težav in problemov. Kar se faksa in štipendije tiče, bi morda lahko z zdravniškim potrdilom dokazovala, da nisi mogla študirat in bi ti morda podaljšali obveznost vračanja štipendije še za eno leto, v tem času pa boš že prišla na zeleno vejo.
Nikar se ne muči tam, kjer ni potrebno.
Boš videla, da se boš pridružila množici tistih, ki so nazadnje rekli:"Joj, kako mi je žal, da nisem AD-jev sprejel že prej. "

Ribica

Večino stvari so ti že moji predhodniki napisali.
Jaz bi napisala samo svojo misel glede aD. ne vem , mogoče se ponavljam, ker sem tudi to že napisala na tem forumu.
Če bi imela sladkorno ali pa boln srce ali pa... nekaj za kar je potrebno jemati zdravila, bi tudi poskušala to sama pozdraviti, brez zdravil?
Očitno so še vedno neki predsodki zakoreninjeni, da si mogoče "malo čez les" , če jemlješ AD-je. Zdi se mi , da tudi sama sebi ne priznaš, da si pač bolna, da imaš depresijo in anksioznost in da človek ravno tako ne more funkcionirat in da je potrebo tudi jemati Ad- je kot pač druga zdravila.
Kar se tiče pa psihiatrinje praviš, da te ne razume  in bi jo res morala zamenjati, ker očitno nimaš prave opore v njej.

Lp
nicole

Najlepša hvala vsem štirim za odgovore! :)

Danes sem poklicala novo psihiatrinjo, prvi obisk pa imam oktobra.

Silvo Malek: nisem bila še na nobenih preiskavah v zvezi s tem. Opažam, da je hujše, ko se bolj sekiram za kakšno stvar in, ko postanem tesnobna. Težave si lajšam z Linexom. Sem pa imela obdobje lani poleti, ko me je začelo zvijat takoj sekundo za tem, ko sem se zbudila. Pa je nekako minilo in se preneslo na druge dele dneva.
Prijatelje imam, nočem pa jim preveč "težit" v povezavi s tem, več kot toliko me ne morejo razumeti, ker nimajo izkušenj z anksioznostjo in takimi družinskimi situacijami.


Ugotavljam, da imam res neke predsodke pred antidepresivi... Tolažim se s tem, da dokler ni hujše in dokler imam še kakšen dan, ki je relativno dober, zmorem brez. Kaj je to "hujše" pa si ne predstavljam. Tudi v moji okolici so nastrojeni proti zdravilom, razen če je res hudo. Potem se mi začenja dozdevat, da se samo smilim sama sebi in pretiravam. Nekako tudi izhaja to, ker zadnje čase vedno več berem, da se predpisuje preveč antidepresivov v primeru, ko niso potrebni, pa se sprašujem če nisem tudi jaz tak primer in če se ne bi stanje s časom normaliziralo?
Zanima pa me, če antidepresivi pomagajo tudi pri blažjih oblikah depresije in anksioznosti? Ali je v takem primeru sploh kaj koristi oz. škode od njih?

Še to me zanima kako je pri vas... Ste imeli tudi vi pred začetkom jemanja tablet tudi kakšen dober dan, brez simptomov oz. z manj izraženimi simptomi?

Nicole: zanimiv pogled, tako nisem še pomislila! Pri fizičnih boleznih verjetno res ne bi čakala z zdravili dokler se stanje ne bi poslabšalo...
Nimam sicer tako hudih predsodkov o tem da si "čez les" če jemlješ ADje, očitno pa so v ozadju malo bolj prikriti predsodki.
Ja, tolažim se, da ni še prav tako hudo..

Čisto slučajno sem prebral tvoj prispevek. Zelo je čutiti tvojo stisko, čeprav je zame od zunaj relativno majhna, zate pa prav gotovo absolutno velika. Niti približno nisem strokovno usposobljen za kakšne resne nasvete tebi, tako da lahko napišem samo tako kakor se meni zdi, če ti kaj pomaga in boš vzela z rezervo.
To da se ob terapevtu ne počutiš dobro, se čutiš nerazumljeno... jaz bi zamenjal. Razen, če pred čem bežiš – nočeš razumeti in sprejeti od terapevta.... morda.
Kar se tiče šole. Morda bi ti pomagalo, da si določiš število ur, kolikor misliš da jih potrebuješ dnevno(še nekaj dodatka), za uspešno zdelovanje izpitov. Učiš se seveda tudi(morda predvsem) zaradi svojega(?) interesa po znanju. Saj si želiš to znanje, to smer, to delo....? Jaz bi drugače(če nisi morda že pri koncu korigiral smer, če veš kaj bi rada, ker večina se mi zdi, da jih ne ve(s tem se ni za tolažit).
Torej, vzemi si za študij toliko kot rabiš ur, dnevno. To ne gre zanemarit, ker veš da je to sicer naporno imet tako disciplino, je pa na dolgi rok lažje. Čeprav tudi če se zgodi, da ne narediš letnika se na koncu ne poje juha tako vroča kot se skuha. Bo pot naprej nekaj časa še malo bolj ovinkasta in težavna kot bi lahko bila, pa vendar tudi takrat ne bo konec sveta – brez skrbi (sem imel sam tudi tak primer). Nikakor pa ti ne priporočam, da se prepustiš pasivnosti! Konec koncev tudi če faksa ne narediš, ne bo konec sveta. Mladi smo in življenje je pred nami. Če boš postopoma iskala to, kar te resnično izpolnjuje... boš že našla neko tako delo..... včasih se mi zdi, da je v glavah ljudi zapisano, da brez faksa pa ne moreš biti srečen. Jaz se nikakor ne morem strinjati s tem. Pa spet ne nagovarjam da pa pustiš faks in ti bo fajn – nikakor.
Potem si določi in vzemi nekaj časa(kolikor ga potrebuješ) tudi frej. Da res počneš tisto kar te pomirja, da malo odklopiš, se nadihaš, pomiriš, začutiš recimo naravo....
Potem si določi čas ki ga moraš posvetiti drugim obveznostim, katere praviš da jih imaš
Odpovej se kakim požiralnikom časa, od katerih nimaš nič – recimo gledanju televizije, ali pa si določi čas, koliko, če ti to res predstavlja sprostitev.
Dobro je imeti po moje tudi kake socialne stike. Je po moje lažje nositi bremena in težave v življenju, če se s kom lahko tudi družiš, pogovarjaš,... dobiš tudi kak bolj ali manj uporaben nasvet,... samemu človeku je težko biti. Ne namigujem panično iskanje fanta, ker pomoje je bolje prej pri sebi urediti, da se čutiš dobro.
Tvoj »zmazek« je zalo jasno napisan.  Saj veš, včasih nam v življenju pridejo težave. Nimaš kaj, tudi drugi jih imamo. Kdor jih pa nima jih bo pa še dobil. Po težavah pa če iščeš pot jo tudi najdeš. Morda ne vedno tako kot si jo želiš, ampak tudi ko misliš da pot ne pelje nikamor.... še kar pelje naprej in lahko v njih odkrivaš vidike življenja, ki jih morda, če bi ti šlo gladko, ne bi videla, našla.... Tudi na forumu je ogromno zgodb, ki so vodile v pekel, pa jim je ratalo priti ven, saj veš kako pravijo, samo hoditi moraš dalje in ne se ne zasidrati.  Ok, res nekaterim ni ratalo, to pa so verjetno tisti, ki so obupali nad vsem skupaj. Res težko stanje (bi rekel, da sem ga tudi sam doživel). Ampak sem izredno vesel, da se takrat nisem fental (ali na kakšen drugačen način) in šel naprej iskat. Meni je bilo dobesedno škoda, pa tudi en mala iskrica vere v dobro, da že mora biti nekje, čeprav je krivično.
Glede tabletov pa nimam pojma, ker jih nikoli nisem jedel, ker sem imel premočno socialno fobijo in se nisem upal k zdravniku.

Preden sem tole napisal nisem bral drugih prispevkov, ker sem ti hotel dati bolj osebni pogled, čeprav je objektivnost vprašljiva :). To poudarjam zato, da res jemlji z rezervo.

Tako. Upam da ti bo tudi moje videnje kaj pomagalo. Več ti ne znam pomagat, niti nimam časa.
LP

Zdravo,

če na hitro naštejem dejstva:
- depresivna si,
- AD-ji ti bodo pomagali (za predsodke zdaj že veš, da so to in nič več, torej se ni več kaj pogovarjati),
- stranski učinki se lahko pojavijo (čeprav jih sam nikoli nisem imel), a gotovo izzvenijo, verjetno še prej, če se na njih pripraviš in jim ne daješ prevelike pozornosti,
- težave s faksom so po mojem občutku razlog št. 1 za depresijo in aksioznost mladih tvojih let

Torej ne izstopaš prav po ničemer in to bi te moralo tolažiti. Pomoč namreč obstaja in si na pravi poti, da jo sprejmeš. Kar se tiče odlaganja in zavlačevanja z izpiti (ti sicer ne pišeš, da je to problem, ampak bolj posledica) pa je tako, da v trenutnem stanju nima smisla riniti z glavo skozi zid. Pusti si pomagati, odklopi se za kaki mesec od vsega in pusti, da ti psihiater in zdravila pomagajo prebroditi najhujše. Za ta čas si ne zadajaj nobenih ciljev v zvezi s faksom, ampak ga odmisli. Tudi ne poskušaj prehitevati časa; ko se boš čutila dovolj trdno in pripravljeno narediti korak naprej, bo namreč to treba narediti odločno. Rekel bi, da se takrat spet slišiva, ker ne vem, koliko koristi bi bilo, da ti sedaj svetujem. Vem samo to - ko se začnejo stvari premikati in naša volja dobi inercijo, je treba to vzdrževati in se hkrati krepiti iz nje. Vse je možno nadoknaditi in mesec gor ali dol tega ne bo spremenil. Ne razmišljaj predaleč vnaprej, razumem da moraš imeti štipendijo in svoje obveznosti v mislih, ampak s katastrofiziranjem okoli tega si ne boš naredila usluge in samo krepila občutek, da vse skupaj nima smisla.

Mislim, da je depresija hujša kot sama anksioznost, ker pri depresiji nimaš volje za nič, anksioznost pa je strah, ampak še zmeraj imaš voljo, da to premaguješ. Tudi jaz sem določeno obdobje jemala antidepresive in lahko rečem, da sem tudi sama na splošno proti tabletam, če ni res nuja, ampak v tistem obdobju so zame bile nuja in sem s pomočjo AD-jev zvozila naprej.
Daljše obdobje sem imela tudi težave z razdražljivim črevesjem, želodcem; se mi zdi, da lahko ima vsak depresijo, anksioznost ... izraženo z drugačnimi telesnimi znaki. No to je pri meni naenkrat izginilo, ko sem naredila res velik korak, spremembe v svojem življenju in rešila nekaj svojih težav. Seveda se pri novih izzivih pojavijo kaki drugi telesni znaki, ampak ni več tako hudo kot včasih.
Če ti psihiatrinja ne odgovarja, jo zamenjaj, jaz sem se 2x prestavila. Vsak človek se z vsakim pač ne ujame, glede psihiatrov/inj  pa tako ne bi zgubljala besed, ker vemo kako je s tem. Tudi če se odločiš za AD je važno, da nadaljuješ psihoterapijo. Sama sem na začetku skušala na vsak način "pozdraviti" telesne znake, sčasoma pa sem ugotovila, da lahko samo ena sprememba ali spoznanje v življenju pozdravi marsikaj. Je pa to proces, včasih napreduješ hitro, drugič se spet malo ustavi itd. Bistvo je, da spoznaš sebe in resnične vzroke za tvoje počutje.

jaz sem star 24, nikoli nisem šel na zdravila in sem danes ponosen, da sem ostal zvest samemu sebi. Četudi bi moral plačati višjo ceno kot sem jo... Strah pred boleznimi mi je pregnal ravno Jung.

Vsekakor se jaz depresije nisem ustrašil, kasneje sem jo celo negoval. Ko sem postal produktiven in ustvarjalen, je izvenela. Zato se sedaj počutim kot tujec tu na forumu, še celo samga sebe ne prepoznam več. Mislim, da ima depresija lahko celo nekakšno povezavo z dolgočasjem najverjetneje pa z notranjim konfliktom. Vse to se je meni zdelo normalno, seveda okolica ni imela posluha za to, zato sem se izoliral, tudi to se mi je zdelo normalno.

Ampak saj wem, če želi človek funkcionirati naprej mora iti na njih. Jaz sem vse zavrnil in imel samo psihoterapije enkrat na teden. Ostalo sem spal in sanjaril. Trajalo je 2 leti da sem splezal iz nesmisla v katerega sem se ujel, vendar mi je uspelo. Še pred tem pa leta latentne depresije in laganja okolici in sebi.

Ostal pa sem še vedno aroganten in nesimpatičen drekač, zatorej oprosti ker nimam nasveta kaj ti je storiti. Umetnost je bila moja rešitev, zdaj pa tujina. In vse te stimulacije niti depresija ne premaga, čeprav me občasno preizkusi omamiti.

Strah pred ljudmi še ni popolnoma izginil, vendar vsaj vem kaj moram početi in v katero smer se gibati, ampak to ni več bolezen, to je že življenje...

Nekje v tebi je notranje svetlo Sonce, ki je večno, in dobro. Prosto po Jungu. Njegov glas je šibek, ampak ne bo odnehal, in eno stvar za drugo te bo vodil. mene je. In sedaj grem v Rusijo... kot miš na veliki ladji... ljudje pravijo da sem nor, jaz pa vem, da je to kar sem čakal vsa ta leta.
Vso srečo tudi tebi!

Se opravičujem za pozen odgovor, hvala še enkrat vsem, ki ste prebrali temo, predvsem tistim, ki ste si vzeli čas za odgovor.
Trenutno sem stran od doma, prebivam v kraju študija.

Glede počutja se ni preveč spremenilo. So nihanja med apatičnostjo do žalosti, zaskrbljenosti, obupanosti, vsaj enkrat na dan sem na robu joka.
Malo mi pomagajo obveznosti na faksu v tem smislu, da ne razmišljam o svojem stanju. Ne bom rekla, da me veselijo, mi pa dajo vsaj malo pogona.

Najhujše mi je ob jutrih ter ob večerih. Zbujam se neprespana, anksiozna. Zaspim zaskrbljena. Že par tednov imam spet bolj intenzivne težave s črevesjem,  večina zaužitega gre samo skozi. Vedno, ko grem ven, moram gledati kje je najbližji wc. Ne morem se sprostiti, skrbi me kako bo jutri, kako močne bojo bolečine, ki nihajo od zmernih do tako hudih da lahko samo ležim. Bila sem na laboratorijskih preiskavah, kri je kljub vsemu zdrava, ni nekih odstopanj, testi na bakterije in parazite so negativni. Zelo sem utrujena, tako psihično kot fizično. Kljub 9-urnem spanju se zbujam z zelo opaznimi podočnjaki, srbi me koža po telesu, po obrazu sem dobila mozolje. Vsako noč imam zelo žive nočne more.


Opazujem svoje vrstnike…v primerjavi z njimi se počutim staro. Polni so energije, idej, jaz pa sem tako pasivna, prav nič ni od mene. Nisem si tako predstavljala svojih zgodnjih dvajsetih let, vse kar delam se mi zdi brezupno, brez koristi, brez cilja. Izbrana smer na faksu me še zanima, sanja pa se mi ne, kaj bom delala s tem, kakšna je korist tega kar študiram…


Pred drugimi se delam da sem v redu, nočem, da jih skrbi zame, me pa nositi to masko še dodatno utruja. Skrbi me za starše, smilijo se mi,  pa tudi drugi ljudje, ki jih niti ne poznam…hkrati pa mi grejo zelo na živce, brez kakšnega posebnega razloga.

Napisano ne predstavlja niti polovice občutkov, ki jih čutim, niti polovice mojih misli. Ne vem kako naj vse to izrazim.. Čutim praznino v svojem jedru, neko težo, črnino, ki me pritiska dol..mučijo me pretekli dogodki, pogrešam občutek brezskrbnosti, svobode, lahkotnosti…

Pogrešam pokojnega prijatelja, zelo mi manjka v življenju. Čeprav je minilo že par let od njegove smrti, mi ni dosti lažje, kot mi je bilo tisti dan, ko sem izvedela novico. Svet brez njega je za odtenek temnejši, za stopinjo bolj hladen...


Evo, spet pretiravam.