FORUM Nebojse.si

tako sem nervozna, da bi, če bi se dalo, skočila iz svoje kože. pretesna je.

tri leta se bockam z anksioznostjo. v bistvu se sedaj zavedam, ko gledam v preteklost, da sem nevrotična od nekdaj. prej sem le dobro špilala flegmatika in sem imela dober sistem ignoriranja simptomov. kakorkoli že, tri leta vem, kaj mi fali in v teoriji poznam tut večino strategij spopadanja s tem hudičem(motnjo).

praksa mi povzroča probleme. in tko sem tut pri anksi posegla po farmaciji. sej mogoče bi šlo čez brez, ampak vedno uberem lažjo pot. takšna pač sem. its in my nature.
sploh pa trud ne garantira nujno pozitivnih rezultatov. ali pač? kaj sem naredila zase v teh treh letih, da bi se izvlekla? ne prav dost, če sem iskrena... ampak je šlo nekok.

ad.je sem ukinjala po polžje in zdej sem par mesecev brez. na začetku sem bila ok, zadnja dva tedna pa me lovi tesnoba, ki je iz dneva v dan intenzivnejša. razočarana sem, strah me je, obupana sem. zgleda, da je to to, v neskončnost se bom ciklala med nevrotičnim životarjenjem in kao nekim normalnim lifom. ne morem in nočem tako živet. zadnje cajte se sprašujem, če je vse skup sploh vredno matra.

Pri mojih 58.letih, (menda sem na Forumu najbolj star), sem prišel do tegale zaključka: res smo nekateri, i različnih razlogov bolj nervozni, podvrženi nevrotičnosti! Mladih ljudi, ki ste padli v takšna stanja mi je žal, še posebej žensk, ker otrok nevrotičnost matere začuti. Za nas, ki se s spopadamo s svojimi stanji in stopnjami nevrotičnosti, anksioznosti, je formacija berglja, ki nas nosi dalje, da prenašamo sebe! Mislim, da tak čas in spoznanje nastopi nekje po 45 letu starosti, razen za žensko, ki je dovolj korajžna, da si pri teh letih upa še rodit otroka. Tako pač je! Vem, da tole ni tolažba, je pa neka vrsta postavitve na trdna tla! je

Kot sama ugotavljaš, je potrebno nekaj narediti, da lahko pričakuješ rezultate. Zdravila so dejansko le začasna bergla, da prebrodiš najhuje, ampak če hkrati ne delaš nič na sebi, bo zmeraj enako.
Trenutno očitno nimaš najboljšega obdobja, ampak nič hudega! Tudi to mine! Zmeraj so tudi dobri dnevi, ne le slabi, ampak največ k temu lahko prispevaš sama. Vse težave, ki jih imaš od nekod izvirajo. Ko sem sama spremenila svoje življenje in pogled na stvari, se je tudi stanje izboljšalo. Problem je, ker se vedno osredotočamo na telesne znake, ne pa na razloge, ki te znake sprožijo.
Sama praviš, da veš v čem je problem, torej se ga loti! Sprejmi odločitev, ali res želiš takole životariti ali si želiš izboljšav. Vse je v tvojih rokah in včasih je to najtežje sprejeti, ampak ko enkrat vidiš, da ti že gre kar dobro je pa super občutek :) Lahko gre na bolje, samo odloči se za to :clap:

hvala obema za komentar.

res je, nekateri smo po naravi bolj nervozni. sej sprejemam to, take karte smo pač dobili v roke. mame so pa po defaultu nevrotične, al mam sam jaz take izkušnje?  :)

delo na sebi. hmm. jaz bom zaradi te besedne zveze eksplodirala en dan. kaj to sploh pomeni?

razumem, da moramo za pozitivne spremembe stisnit zobe in kaj naredit zase. mi gre pa na jetra to poudarjanje poglabljanja vase in odkrivanje vzrokov za neko motnjo. se bojim, da bom odkrila nafto, če bom šla pregloboko. :happy:

lp :)

Bo tole zadnje besedovanje kar držalo! Za pozitivno razmišljanje je potrebno čutiti oboje: okolje in sebe! Medsebojni vplivi se lahko sekajo! Tretja obcija, že stara, je, če je možna, pobeg iz okolja! Sanjsko, v preteklih časih bolj mogoče od danes!

 Če smem vprašati, zakaj pa ti gre to poglabljanje vase tako na jetra? Sprašujem, ker tudi sam imam težave s tem. Sicer pri meni je to, da me je strah se soočati s temi globokimi čustvi. Ne vem, če se bom v stanju spoprijeti s tem kar bi lahko ugotovil in se potem bojim posledic.