FORUM Nebojse.si

Meni je mama umrla januarja letos in sedaj se sestavljam skupaj. Po šoku sem zapadla v depresijo in včasih je bolje, včasih huje. Pravkar mi gre na jok in sem potrta, drugič sem pa dobre volje. Jemljem tudi zdravila in redno hodim k psihiatru. Tudi na psihoterapije. Vendar se mi zdi, da ob določenih trenutkih mi depresija grozi, da me bo pogoltnila. Spominjam se mame in mi je hudo, da je nimam več. Res ne vem, kako naj si pomagam v tem težkem času.  :'(

draga Zvezdica.....sama sem doživela podobno, ko sem zvedela za mamino diagnozo pred petimi leti....Smrt je treba odžalovati...čas je potreben...Res je, boli, presneto hudo...ampak življenje gre naprej...Poišči si pomoč v smeri dobre psihoterapije...morda bo na začetju hudo, vendar ti odkrije mnogo smernic za življenje naprej  :rozicodam:

Dovoli si čutiti da ti je hudo - ne bežat pred temi občutki.
Sprejmi žalost, praznino ... proces žalovanja ima svoje faze in traja nekaj časa.
Zanikanje ali tlačenje emocij naredita največ škode.
Fajn da hodiš na psihoterapijo - to je lahko močna opora in učenje soočanja z čustvi.

Počasi izzveni tudi bolečina. Naj jo zamenja hvaležnost, da si mamo imela, se od nje učila, dobivala ljubezen. Kot support je mama lahko tvoj neviden, ponotranjen vir moči in s tem vedno ob tebi.
 :rozicodam:

Trenutno imam pavzo s psihoterapijami. Sem že prešla skoraj vse faze žalovanja. Sedaj se mi intenzivno pojavljajo čustva, ki jih prej zaradi šoka nisem zaznala. Čutim žalost, hrepenenje in potrtost.

Aslan, hvala za lepe besede!

Ja težko je ko izgubiš starše, še težje pa če si se z njimi dobro razumel in vedel da te imajo radi ! :rozicodam:

Vem kako ti je. Še sploh danes, ko imaš rojstni dan. Dosti starejša sem od tebe, a me je mamina smrt marca sesula. Dosegla je lepa leta in če prav sem veliko hudega zaradi nje pretpela tudi jaz zadnje čase, jo pogrešam. Na trenutke zelo. Najbrž potrebujeva in ti in jaz čas, da se sprijazniva.
Tebi je huje, ker si še mlada. Pogrešaš mamine nasvete...oporo.

Drži mi se. Velik objem. Saj bova zmogli.  :rozicodam:

Moja mama je nepričakovano umrla januarja. Pljučnica. Nismo niti v sanjah mislili, da se bo to zgodilo. Jaz sem bila sama doma, ko je umirala in ko so se je reševalci trudili rešiti. Grozno.

Ojla !
Ja, te popolnoma razumem. Sama sem bila na tem forumu pred letom in pol, ko se je z rakom borila moja mami in tudi umrla. Na tem forumu sem dobila veliko pomoči in novo dobro prijateljico s katero si še danes zaupama vse težave.
Sama sem imela tudi obdobja dobrega počutja in nato jok, tesnoba in depresija. Moram pa priznati, da so mi antidepresivi kar pomagali. V prvi vrsti sem čustveno otopela nato pa počasi zopet začutila čustva.
Pusti si čas, žalovanje traja različno dolgo, odvisno od človeka. uživaj predpisana zdravila, ko boš čutila tesnobo in žalost pusti solzam prosto pot.
Spominjaj se vsega lepega in prišel bo čas, ko bo bolečino zamenjal mir v duši.
Želim ti vse dobro !
Alenka

Zvezdica, žalovanje je tako osebna stvar, da je ne moreš objektivizirat pa na vse posplošit, ampak če ti kaj pomaga, že v običajnih okoliščinah (s tem mislim na to, da smrt ni popolnoma nepričakovana, čeprav deloma, na čustveni ravni, vedno je) žalovanje v povprečju traja več kot eno leto. Zagotovo bo bolje. Nekaj bolečine ostane vedno, ampak ni več tiste vsakdanje paraliziranosti. Faze žalovanja potekajo malo drugače od človeka do človeka, včasih se človek lahko zacikla, ne grejo nujno v teoretičnem zaporedju, ampak dokler se za dalj časa človek ne zatakne, je to vse normalno in BO minilo. Jz sem rabila kakšno leto in pol, da sem normalno zadihala, ko mi je oče umrl, pa sem imela čas, da sem se vsaj malo pripravila na to.

Vem, da potrebujem čas. Obenem si včasih želim, da se to ne bi zgodilo, zdi se mi, kot da sanjam.

smrt je naravni pojav ki doleti vsako živo bitje.ko si živ rojen te čaka na koncu smrt vmes pa lahko sam izbiraš načine  življenja v danih možnostih ki so na voljo v tvojem življenskem okolju in času.zato je moj a življenska filozofija ta da skrbi in posveti čas tistemu ki nekaj čutiš do njega,ko je še živ.po njegovi smrti ne nadomesti prinašanje rož,sveč in drag spomenik na pokopališču,za tisto kar bi moral storiti pokojnemu ko je še živel!to je početje večinoma za zunanji svet in za lastni občutek krivde.mislim če je pokojnik čutil ko je še živel da mu nudiš tisto kar mu lahko daš,bo po njegovi smrti ti želel zdravo in srečno življenje brez prevelike ali pa sploh nobene žalosti zaradi njegove smrti .če pa imaš občutke krivde do njega pa je kompenzacija nošenje rož sveč in drugih metod(religijozni obredi,proslaveitd) izkazovanja (za sebe in zunanji svet) način za ustvarjanje boljšega občutka,ki pa ponavadi traja dokler človek živ-ta občutek je pa lažni

Zvezdica, poišči, kaj imaš mame v sebi. Vse spomine, občutke preteklih let. Sčasoma se vsega tega tako zavedaš, da izgubiš občutek pogrešanja. Ker enostavno je. Ni v nebesih, je v tebi. In kaj so za naše pokojne starše sploh lahko lepša nebesa, kot da z vsem dobrim živijo v nas naprej?

Pozdrav, Sandra

Sprašujem se, kje je zdaj moja mama. Včasih jo sanjam. Vem, da je ob meni, obenem pa čutim praznino.

Zvezdica Zaspanka

Tvoja mama je povsod. V neskončnosti zvezdnega neba. V šumenju morskih valov. V ptičjem petju, ki te zbudi zjutraj. V mavričnih barvah kapljic rose opoldne na sončnem travniku, ki se zdijo, kot da je po travniku razsuto drago kamenje. V nebeškem ognju, tam nekje na koncu obzorja, ko se zvečer sonce odpravlja spat.

                         Poni

..............predvsem je pa vedno tam, kjer jo potrebuješ. Prisluhni, odgovor boš dobila v sebi. Tudi sporočila, ki jih boš potrebovala za svoje odločitve v življenju.

Objem, Sandra

Da, vsaka ljubljena oseba živi v nas tako dolgo, dokler smo živi in gojimo živ spomin na to in tako osebo!

Vem. V meni živi delček mame, pa vseeno pogrešam njen nasmeh, njen glas, njeno nežno roko ...

Zares pomagal ti bo edino čas. Jaz sem mamo izgubila, ko sem imela 13 let, očeta pa pri 15-ih.
Kako pa se razumeš z očetom?

Z očetom se dobro razumem, vendar ga ni ob meni, ker živi drugje. Sva šele zdaj na novo navezala stike.

Kar daj biti čim več časa z očetom. Če bi jaz dobila le par sekund.. Oče seveda ne nadomesti mame. Mama je zdaj na lepšem, ampak še vedno te vidi (če hoče). Si prepričana da te zdaj ne opazuje? Po vsem svetu je toliko duhov in... Mene so začele po smrti staršev zelo zanimati stvari kot so duhovi, nezemljani, druga vesolja...

Hvala. Danes ga grem obiskat. Malo me skrbi, kako bo izgledalo.  :unsure:

Verjamem v duhove. In v sanje, saj sem mami večkrat sanjala, no jo še zdaj. :)

V takih časih je pomembno verjeti v v stvari, ki jih večina razume kot nadnaravne.
Lepo da sanjaš o mami.. Jaz verjamem, da sanje niso vedno le sanje - večina sanj je zgodbic, potem so to sanje spominov (na to življenje, prejšnje ali bodoče življenje), slutnje in potem so tista ki so resnična za nas tu, ko se srečujemo z našimi rajnimi. Tako jaz to razumem, to je neka moja teorija.
..Praviš da verjameš v duhove.. Povej mi kaj o tem, le verjameš, se ti je kdaj kaj zgodilo.. Pa povej še kaj sanjaš o mami.

Sanjam spomine. Sem pa sanjala mami, da sem jo vprašala, kako je v nebesih in je rekla, da OK. :) To me je potolažilo. Hm, duhovi me zelo fascinirajo, gledam kdaj na Discovery ID Haunting in podobne reči. Ni se mi pa še kaj dogajalo ... še.  :sesmejem:

Haunting sem tudi jaz že ful krat gledala..
Torej, povej kako je bilo na obisku pri očetu?

Super, odlično sva se razumela. Vesela sem, da najin odnos napreduje.  :sesmejem:

Draga Zvezdica...najprej moje sožalje.

Čisto dobr te razumem kako ti je.Mene je pravtako smrt mame,očeta,taste v kratkem obdobju pahnila v odvisnost od pomirjeval,depresijo,panični napadi.
Aslan ti je zelo lepo napisala:dovoli si čutiti žalost,jokaj,kriči,razbijaj...Ker jaz sem naredila ravno nasprotno:vsa čustva sem zadrževala v sebi,enostavno nisem jokala veliko.....imela sem občutek,da če bom jokala,da ne bom mogla nehat in to je bila velika napaka.
In veš,še danes po mnogih letih pogrešam očeta,mamo-pa čeprav nismo živeli skupaj...vendar vem,da bdita nekje nad menoj in da me ne bi rada videla tako kot sm:ćustvena razvalina in tudi to je en vzbudjevalnik,da grem na zdravljenje.

Naj te angeli čuvajo....drži se....želim ti res vse dobro iz srca .Pusa

Saj zdaj sem hospitalizirana v Polju. So mi ugotovili bipolarno motnjo in upamo, da smo končno našli pravo kombinacijo zdravil zame. Zdaj sem na vikend izpustu. Mami še zmeraj pogrešam, je pa ne sanjam več, ampak mislim, da tudi napredujem s tem žalovanjem.