FORUM Nebojse.si

Ha. Čeprov niti ni tok za ha-hajat. Je pa mogoče za raz-grajat.
Pa ne sam zarad rime k se gor samodejno generira, ampk bol zarat predpone.
Zadnje besede, ki upam, da to ostane zgolj tehnično.
Raz-miš-ljam. Spet. Razporejam miši, bolj rečen, podganje misli, ki so postale udomačene,
ampk zgolj na laboratorijski ravni. Preizkus misli v njih samih.
Glede na temo, v katero trosim semena nevednosti v upu, da iz njih vzklije vsaj kak
kalček razuma, ki nakaže smer ven iz tega, lahko sklepate iz česa iščem pot.
Pot, ki ne sklene ponovno konca z začetkom, torej štartom samim, ker moram rečt,
da sm štartov naveličan bolj kot zariban moped.
In zakaj samo ribe (dvonožne) lahko ribajo mojo dvo-taktno mašino ?
Obenem pa jo prav po ribje oljasto podmažejo, da takt menjam, kot dirigent,
ki med nekim pasivnim delom orkestracije tourettsko menja tempo, in na koncu pozab
zakaj sploh dirigira ? Če se itak vse konča s tišino, vsaj lastno, tisto neskončno.
Hmm.
Ima kdo občutek, da je oledenel ?
Da sicer je ven iz globjega črnovezništva in simpatiziranja z ničlo,
ampk se ne more resetirat oz. ko se, se naloži ista psiha ?
Poprej sm iz epizod, dosedaj dveh, tole je nekako zadrajsani epilog trilogije,
vedno čutil, da lezem, polzim, se dvigam VEN.
Zadnje čase pa le pokukam, ven iz kokona splina, in nevm, al nimam energije za
preobrazbo, al pa enostavno kokon postaja moj dom.
Dejstvo je, da nevm več, al čakam na ugoden moment, nek deus ex machina, ki me bo
zvakumiral v eter samega sebe, al pa sm enostavno obstal, in se pomikam zgolj še
v nekih brezveznih formalnih odnosih, po starih tirnicah, in silno upam, da pot
nadaljujem zgolj zarad poti same, glede na to, da sem čez sam cilj že itak šel.
Pfff.
Zgleda, da nizek pritisk terja davek od moje riti.
Ampak. Iskreno.
Kdo od vas ma filing, da se je tekom ene ali več epizod uspel REgenerirat,
spet ujet samga sebe, pa četut je moral zato po kolenih bolj prot štartu,
ko proti cilju, da je kenslal ventil samoizničevanja, in kdo ma obratno
situacijo, da ga je ventil dejansko posrkal vase, kot denimo mam občutek
sam zadnje čase ?
Najbolj zajeban je pozabit, kaj si pozabil, ker pol itak nisi očitno NIČ pozabil.
U feel me ?

Če mene prašaš, človek z eno samo zamirajočo možgansko celico ne more pisat v takole čudovitem jeziku. Res je sicer, da razumem, kot bi poslušal hardcore izvedbo kakega referata iz časov SZDL, ampak življenja v pisanju ni moč spregledati.

Jaz.

Men je ful zanimivo, ko sama pri sebi ugotavljam,
da takrat ko sem bolj ok, mi enostavno ni jasno, kako lahko padem spet nazaj.
Kako sem lahko dol. dni za odpad, vsa bedna in spušvasta.
Ko se mi pa to zamenja,
mi je pa jasno. In enostavno ne zmorem.

Ko sem prebrala tole, kar si napisal..
Ok, svaka čast za slog, ampak takoj sem pomislila - depra.
Meni se je podobno zgodilo tam nekje avgusta,
po dolgih letih sem spet naredila par šteng nazaj.
in sem si rekla, ej fak.. ma ne spet. In to po parih letih, ko si zdaj nikol ne bi mislila, da lahko postanem spet tako usrano otopela in zablojena.

Zdaj smo oktobra.. Se pravi dva meseca sem bila totalno u depri,
pa so se mi baje dogajale dobre stvari (nova služba, nov letnik na faxu)
ampak js sem bila totalno otopela.
u tistem momentu, ko enostavno vem, da je življenje ful lepo in to
pa da sonce lepo sije, pa da ptički lepo čivkajo..
ej, sam takrat bi jih enostavno zabila nekam pa rekla ma imejte spolne odnose.

Mislim, tole ti verjetno ne pomaga preveč
(verjetno bolj pišem zase  :)), ampak, evo, oktobra sem se začela pobirat.
Zakaj?
Nimam pojma.

Kar hočem povedat je, da ko mene prime depra,
ko res prime, ma nimam šanse, da grem mimo.
Stagniram, padem nazaj, vrtam sama vase al pa samo otopelo buljim nekam,
ampak potem mine.
Hvala bogu.
Vedno pride čas, ko si rečem, nema više ljubavi moja draga depra
in se začnem sestavljat.

Točka nepovratnosti ? Niti slučajno.
Ti ne uide to, da se boš sestavil skupaj in zajafral spet nazaj v povratnost. :)

mah, bolj gre zato, da enostavno ugotavljam, da če sm se prej nekak,
in to brez kemije, razen lastne svoje, ˝uredil˝ sem navkljub vsem deformacijam,
ki sem jih posledično vlekel za sabo do lani, ko je drek iz lastne riti bil odpaden,
in sem vse skupaj doživljal, kot da mi je nekdo prerezal rep, šit k ga repam
ni več najdu podlage, niti ene, razn akapele in še te so izzvenele..
ok.
fora je utem, da vedno bolj se mi dozdeva, in dejansko tut tko doživljam samga sebe,
da tut ko se kao neki vračam, prek samga sebe, prevrednoten in osmisljen, distanciran
od patologije med rameni, kolikor se le-da, ugotavljam, da sem mogoče le malce trša
lupina, pocinkana, whatever, ampk vsebine fakin NI.
nebi konkretno o zadevah, kere so ble prej voda na mlin u smilsu volje do življenja, ker dos
teh sem racionaliziral do te mere, da me ne tangirajo več tok subjektivno, oz. sm dojel
naravo spreminjanja in minljivosti, in tudi vrednost obojega.
ampk to, da do nekih, prej sicer ljubih stvari, ne čutim totalno nobene naklonjenosti več,
oz. jo zgolj nostalgično, češ, ja to pa mi je sedl pred usem tem...
mislm, dokler se zavedam sprememb, še vedno smatram da je upanje, pol k bom že totalno
sam seb pravokoten, pol pride druga geometrija u igro u keri pa nebi. čeprov me kdaj oplaz
kak usran lik, k hoče zamenjat tega, k piše kle.
skratka, ta praznina in energetsko porazni minus, delat to kar je osnova vsakega živega bitja
kaj šele bit samozadosten v smislu samorealizacije, upam da je prehodna in ni ne eno ne drugo
v naslovu teme.
in btw, sam pr seb ostro ločim, kaj je del simptomov depresije in kaj je del mojega ustroja,
oz. dela, ki se bori proti. in dejansko to piše zdrav del mene, napram bolnemu, ki pa ugotavlja,
da ga bitka hira, in da iz usake pride še bolj zmeden in zjeban, kot je bil ko je šel v njo,
ker učas res nevm čemu vihitm meč, če moram dejansko ubit del sebe, ki pa je morda
esenca mene samega, instem dajem sebe napol.
mogoče pa del nas le enrkat izživi svoj smiselen del, in potem kolesimo v tej mašinasti družbi
dokler nas vse skupaj ne izpljune tja, kjer je zemljica lahka..
in če sm prej svoje demone preganjal z hiperaktivno motnjo, kera mi je bla sorodna že vse od
ranega otroštva, itak super familiarno vsem dejansko latentno depresivnim mulcem, mi je zdej
posrkal še ta ˝spell˝ s kerim sm negiral, in jo obračal seb v prid ;)
in pol se spet uprašam, a je mogoče to zgrešen že u štartu, ker se hočmo ˝pozdravt˝ ?
ker je tko reku un pa un u belih cotah ? rehabilitirat v neki, kar ITAK nikol nismo bli ?
gre ubistvu s  temi arcnijami za nek teleport v neki kar se laži kontrolira, dejansko pa
mi nimamo več kontrole nad samim sabo ?
ni paranoja, ampk dejstvo da narašča število ljudi, predvsem tistih ki se ˝zdravijo˝ sm
se že večkrat zafural tut s tem vprašajem na krajše relacije.
 

Bitka, proti samemu sebi je tko kot kakšna državljanska vojna, velik nepotrebnih, lastnih žrtev, a na koncu se kot vsaka vojna more končat dogovorno.
Pot iz krize bi reku je usklajevanje med dark side in zdravim delom v nas.

To sem tudi jaz ravno danes ugotavljala pri sebi ??? ok sej se vsakic nekako vlecem ven iz cesarkoli pac ze, ze 15 let, ampak pol ce je nacelo "what doesn't kill you makes you stronger", kao, dejansko je vedno bolj utrjena moja lupina, notranjost pa vedno bolj prazna? In mi ni smiselno...

Ma meni je cilj samo čimprej pridirkati do tja, kjer bom lahko spet brez tablet in injekcij čutila svoja čustva in se jokala in smejala in seksala in se tolkla po glavi in vse. In da se ne bom več spraševala kje sem se zgubila in zakaj ravno meni in spet, pa saj vse delam prav. Ma nočem nobene nalepke, naj imajo vse, depra, bipolarna, socialna fobija, okm in vse to sranje, nič od tega nisem jaz, pa če me še tridesetkrat zaprejo kamorkoli.

Bojim se samo, da me ta šit od bolnice spreminja osebnostno, da bom za zmeraj mal umrla in da se ne dobim več nazaj. Ker ne čutim več nič včasih in se mi zdi, da nikoli več nič ne bom in se mi zdi vse zelo prekleto relativno in nestabilno in ne-res. Ker kaj pa če se ne bom mogla več zaljubit ali pa če nikoli več ne bo enako ali vsaj podobno in če gre vse mimo mene ta čas in bom naenkrat stara in ugotovila, da sem živela za nekaj drugega, za nekoga drugega, nekje drugje in da me sploh ni bilo.

Pa saj sem itak tako majhna. Sem ravno končala s Platformo in ja, ni me spravila v dobro voljo. Pozabili me bodo, prav hitro in čisto nič ne morem spremenit.

Its a transition, cabdriver. Stop fighting & defenetly stop rationalizing it.


Regeneracija je moj osebni šport.  ;D

glej tko je, stari, jst sem že tolkrat klecnu in se nazaj pobral; sem vsak mesec v stratosferi in na totalni nuli, da sem to vzel že kot neki naravnega in ne delam več (prevelike) galame okol tega. Še posebi pa že dolgo ne racionaliziram svoje muhaste kemije in jo poskušam razumet. Ker to je brezveze...lahko naflancam goro smrdljivih racionalizaicj v obeh stanjih (gor/dol) ampak s tem ne pridem nikamor. Še več - škodujem svojim naravnim ciklom, ker več racionalenga dreka ko sproduciram, težje se spucam in hujše so tranzicije iz depre al pa iz manije v depro. Ne pravim, da maš isto težavo al da si bipolaren. Hočem ti rečt sam to, da nehi kopičit racionalno sranje okol zelo simple zadev. In še to ti povem. Ponavadi je težava zelo simple. Ampak ker si ne upamo, al pa smo preveč ponosni da bi si priznali kak zdrs v razpoloženju zarad kake neumnosti, raje sami sebi insceniramo kak hud drek,...saj veš; veliki ljudje rabijo velike težave.  ;D danebovzelkdotegakotdatrobimvsvojrog haha  ;D

Javčigavegapa,sunnyboy? :)
Lej, kako si pravkar racionaliziral svoje racionalizacije! :clap:

Taxi: just go with the flow.

sicer sva z različnih bregov, kar se kao diagnoz tiče, ampk usaj downer mava podoben,
oz. tm nekje na poti dol si lahko salutirava, čeprov ne zgledava nič kaj militantna.
tranzicij je blo že več, ampk osebno v zadnji življenje kot valuta devalvira porazno,
če pa povlečem še tis star feder ven iz kakih usranih, luknastih štunfov pa žal, zaradi
spremembe okoliščin in časa ni več vnovčljiv, torej je zgolj numizmatičen in ne odskočm z njim
nikamor, razen na mestu, ampk na mestu ne skačem že dolg. za samga sebe navijat mam druge
prijeme, čeprow sm vedno bol digitalen in vedno manj analogen. predvsem samemu sebi.

mogoče je razlika le vtem, da ti lahko upaš, da te bo spet izstrelil, navkljub temu da pol pikiraš,
usaj penetriraš nebo in čekiraš še druga življenja v 1. os. ednine. medtem ko jzt, downer vlečem,
k u milanu belino okostnjaki, in sm vzhinčen od ničesar. tko kt oni, uzam jim belo, vidl bojo črno,
tko jzt, ko dam roke iz oči nazaj u žepe...žvižgam arogantno ~ names da bi rakom...

IDK, ampk, stvari pomojem mnenju je vedno treba dat na pladen in secirat ne za usako figo,
ampk preden use rata ena figa u keri stojiš do vratu. indat jih na pladen četut si že sit, predvsem
lastnih zablod etc. pol pa dober tek, pa upat da izserješ use tko, da ne rabiš vaje ponavlat ;)
sam za tek je treba met - energijo in motivacijo, ki jo ne ovira nobena poškodba.
al fizična al pa mentalna............ pfffff. mam dos za dans.

tomorro z anothe r day, so they say. laterz

Čist se prepoznam v tvojem oz v obeh tvoih postih(razen briljantnega stila) s tem, da sm se jaz igrala samoanalize pred leti. Pripeljale so me do "točke nepovratka" al pa se  ta skriva nekje za obzorjem moje zavesti. Ravn te dni razmišljam, česa naj se oprimem, da mi bo pot do vencev in ikeban, minila čimbolj znosno. Dejansko je to trenuto moj največji problem, saj me nobena "zmaga" ne nahrani, ravno obratno, občutek imam, da sem z dneva v dan bolj prazna. Praznina, ki se širi kot plesen na stari žemli, pa sproti generira eno tako daljno žalost. Žalost ob kateri mi ne gre na jok, pač me  sili v vlogo kalihonje, ki tok časa ni bla zalita, da je pozabila(ok sej vem da rastline ne misljo, pa sej sm bliz :sesmejem:)kaj je to voda. Tist kr je ostal u teglcu je sam suho cvetje(bl šavje no), koreninski sistem pa hibernira.
Pojma nimam kako nej se spelem iz tega. Čakam na slamco. Pa zmer bl se mi zdi da bom dočakala odrešitev šele ob vencih in ikebanah.
 
Lep pozdrav,
H

What did i tell him  :A) ;D


 :sesmejem: (i was beggining to wonder, if someone would notice ;) )

ive been wit the flow, & for me its a no go.

neodgovorno prepuščat se toku, predvsem svojih čustev in trenutnih vzgibov se je pr men izkazal
za sicer eno najlepših odstiranj svoje še takrat nediagnosticirane duševnosti, obenem pa za drsanje
z žiletkam na nogah po lastnem srcu in auto-vampirizmom. ne hvala.
četut mi nudte kle pol transfuzijo, pa besede, k da so iz ust terorista teroristu, iz gaze.

dost mi je. prve, pa druge pa tretje pomoči. pomagat si hočem sam.
ampk edini strah, k mi to onemogoča in se zadnje polleta potrjuje je ta, da dejansko nevm več,
al sm to kar mi diha za ovratnik jzt sam, se prav sm že izstopu iz samga sebe in sm samo še medij
prek kerga tuki kucam tipke, al pa depresija dobiva končno zatohel, neprijeten zadah in bo v kratkem
a sicer dolgem posnetku dobila kick med stebre umazanije in šla kurbarit drugam.

in. sm si drznil vzporedno prej med pogovorom po telefonu z nekom paralelno razložit, da morda
pa je smisel v tem, da se vrneš v nekaj kar nisi nikol bil. al pa si bil, pa nisi vedel. saj je tisti ˝bil˝
itak bil pogubno.
in. še vseeno lahko neseš s seboj nekaj kar te je tam odlikovalo in čeprav zgleda umestno samo tam,
je dejansko lahko še bolj uporabno & koristno tu ? če le črtaš ego in smernice, ki te rolajo nazaj.
in. čeprav ne zgleda, mi velik pomen usak odziv tuki, čeprov vas dost misl da sm samu seb dost ;)
pa nism. ok, sej kdo pa je ? zato pa kucamo.
eni trojke, eni tipke. ampk oboji v ekipi, oboji v svoji (ne)disciplini ;)

Your doing it to yourself.

Ubistvu ti tud to ne bo prišlo samo od sebe, tko kot nič v lajfu. Pri šansi imaš sam dve možnosti. Al da jo zagrabiš al pa spustiš.  :) :laughing:
In namest, da čakaš, kdaj bo spet bad, se v fazi, ko si dejansko ok, rajš premakn za eno konkretno stopnico naprej. Kako? Ja to boš moru sam pogruntat ampak produktivnost je bla do zdej še najbolj učinkovita.

lp

Eno kmečko...enostavno. Dobremu dodajat, slabemu odvzemat. Ne negirat.
Vem, da imam super olajševalno okoliščino, ko je delo še vedno (spet znova) moja droga. Še bolje je to, da sem toliko še šibka, da telo velike količine te droge ne zmore. Traparija, bo rekla večina. Vem. Ampak posecirat se do te mere, da napake (svoje lastne ali drugih) ne naredim več. Kar sem storil pač sem. In .......naprej. Korakat. Morde tudi korake preštet. Jih označit....pustit na teh korakih balvan, da se ga oprimeš, ko zanihaš al pa zdrsneš. Ne v bolečino, ne v temo.....tam koljejo.
Pa ni to bežanje.......to globino smo predelali, ne še čisto sesrali. Sesrali jo bomo po eni epizodi dobrega in veliko smeha......ko stresemo črevo in se svinjarija na črevesu odlušči in gre z dnevnimi iztrebki ven.

V bistvu je vse tako enostavno. Nepovratnost?...........Noben bed ni enak prejšnjemu. Tudi to je npovratnost, al ne?

A.

Par filozofičnih nasvetov: Heraklit 'Temni' je rekel: "Nikoli ne moreš ponovno stopiti v isto vodo iste reke." Vse teče, spreminjaš se tudi sam, Taksist - zakaj bi bilo torej to sploh vprašanje? Ah, seveda: ker nek temelj pa vendarle vsakdo rabi, ne? Ne moreš graditi na potoku, reki.
Huh, večno vprašanje, tole.
Meni se zdi dialektika uporabna metoda za dojemanje mene in sveta, zato se imam za neko rezultanto vseh dosedanjih vplivov in obenem 'izhodiščnico' tja nekam proti ikebanam, kot čudovito ugotavlja harlekina. Tudi ko sem dol, je seštevek vseh smernic približno podoben seštevku na sončen dan. To me hrabri.

Maaaan, Im no Nike ni66a, I dont DO it. I DUZ it. Like Easy.
mislm, da je razvidno iz mojih sporočil, da ne sedim na fotelju in poganjam korenine vanj
ampk da dejansko se spravim pred obličje nekdaj prijetnih opravil in ugotavljam, da so
mi tuje, sploh ne tako blizu, kot jim stojim sam fizično in le neke podobe, nečesa kar je že pozabljeno.
Naprej ponavljajoč napake ne grem več. Kdor ne pozna (lastne) zgodovine jo je prisiljen ponavljat.
pantha rei, je dvorezen, biološko nas slabi, časovno osvobaja s svojimi spoznanji vred.
za v isto vodo, oz. vsaj pogled od tam kjer je nekdaj tekla ˝tista voda˝ rabiš VEDNO
veslat nazaj, proti TOKU. proti toku nečesa kar te dejansko želi u končni fazi zvrtinit
in izpljunit ven nekje, kjer ne bo več vrtincev, skratka priložnosti za retrospektivo
ampk zgolj še buljenje v navidezno mirno gladino neke postane mlakuže, called life.

torej naj bodo moja vesla v prihodnosti krila, skaterimi razdelim nebo in do konca svojih dni,
neodvisno od kateregakoli toka, katerekoli reke, stalno na varni distanci med soncem in zemljo,
kdaj v jati istih peruti, kdaj z enim zamahom na minuto, sam, miže, prepuščen vetru ampk še
zmer SVOBODEN jadram proti obzorju novih spoznanj in novih občutkov.

Velikokrat se v želji po spremembi preveč oziramo ali daleč nazaj ali daleč naprej, pozabimo pa na to, da smo tukaj in zdaj. Z vprašanji, ali bomo lahko enkrat tisto, kar smo enkrat bili (pred boleznijo) izgubi svoj smisel, ko sprejmemo dejstvo, da taki ne bomo nikoli več (saj veš "Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo":)). Ni pomembno, kakšni smo bili pred tem, ni pomembno, kaj smo takrat radi počeli, pomembno je, da najdemo nekaj, v čemer uživamo tukaj in zdaj in občutek, ki ga ob tem dobimo, prikličemo vedno, ko se nam spet ne da premakniti. Dejansko se je včasih treba prisilit, da počnemo nekaj in skozi različne poskuse najdemo tisto, kar nas dviguje in to uporabljamo naprej. Pa kaj, če v nečem, kar smo enkrat radi počeli, zdaj ne uživamo. Situacija ni enaka tisti in zato je mogoče tudi orodje napačno. Mogoče bomo v teh stvareh uživali kasneje, ali morda nikoli več. Pa kaj? Tudi otroci smo enkrat bili, pa zdaj nismo več. Milijon stvari smo enkrat počeli, pa jih zdaj ne več, pa to ne pomeni, da je s tem kaj narobe.

Vsaka nova epizoda je drugačna in vleč primerjave in pričakovat enak rezultat je sam voda na mlin staremu vzorcu. Ko le tega uporabljamo dolgo, postane del nas in velikokrat se zgodi, da  je le tega ravno zato, ker ga doživljamo kot del nas, težko dati stran. Stare vzorce uporabljamo, ker so nam znani, v njih blestimo in sepočutimo nekako varni. Problem pa je, da ravno zato, ker so stari in utečeni, naredimo vedno enako in ko je rezultat enako negativen, samo potrjujemo, da pač nismo pripravljeni na spremembo. Slednja pa terja od nas odločitev, da se bomo podali na neznano pot, kjer se bomo spotikali, utrpeli rane, se bojevali s tistim drugim delom, ki nam ponuja tisto nam tako znano rešitev in ravnali drugače, ne vedoč, kakšen bo rezultat. In potem si damo možnost, da ugotovimo, da četudi smo dali stran našo bolezen, smo še vedno mi, le da smo drugačni, kar je tudi prav.

Odpor do spremembe je hud, tudi sama se z njim bijem že dolgo. Najlažje je poseči po starem vzorcu. Pride problem, stradam, v tem sem uspešna, rezultat vidijo vsi, jaz pa se počutim kul, ker blestim. Super. Če dam svojo anoreksijo stran, ne bom več jaz, mi je donel v glavi in še zdaj se kdaj sliši odmev, le da je vedno tišji, ker zdaj hočem dat to stran. Vem pa, da bom tudi potem še vedno jaz, ne bom pa nikoli več tista, kakršna sem bila preden sem zbolela. In niti nočem biti, ker sem v času bolezni pridobila toliko izkušenj in spoznanj, da niti ne morem biti "stara". In te izkušnje in spoznanja bodo ostale tudi po tem, ko dam hudičevo anoreksijo stran.

Sama sem si napisala dobre in slabe stvari, ki mi jih anoreksija daje, potem pa enako naredila za možnost, da le te nimam več. In na koncu je rezultat jasen... več plusov je pri tem, da sem brez nje. Minusi pa se lahko nadomestijo z drugimi vzorci in se sčasoma spremenijo v plus.

p.s. tvoje pisanje kaže na to, da imaš voljo in nisi prazen, da ne omenjam stila, ki "trga gate":)
Pa še eno vprašanje... veliko ljudi ne ve, da imaš težave, a potem oni poznajo nekega drugega človeka kot oni, ki vedo zanje?

Pa še en tekst, napisan nekaj časa nazaj, ki prikazuje borbo dveh, kjer bi eden popustil in se predal, drug pa pustil za sabo in šel naprej.

http://morska.blog.siol.net/2008/10/24/ko-je-cas-za-slovo-ali-kako-odgnati-bolezen/

navkljub spravljivem zaključku v mojem zadnjem sporočilu in zamiku, pač naložil sem, usaj upam
nov ritem, kako se logiram v sabotažni del možganovine, in tako si prizadevam, da bi oz. bom,
vsak naslednji akutni krč samospoznanja in revizije, jemal kot stranski učinek preobrazbe, bi dodal
oz. spremenil le-to, če sm koga zavedel, da dejansko ne želim po časovni premici nazaj, before &
after reklama pr men odpade. šlo in ubistvu se še vedno gre, za tis alkemizem k sm ga mel kot mulc,
ko sm brez kemije, razen svoje lastne, lah konvertiral sranje v zlato. slednje je blo zame, karkol mi je
dal občutek izpolnitve v smislu kreativnosti, kar pa je znala bit tut potuha vsej ostali negativni navlaki,
ki je nezavedno dokončno zapacala podstrešje do te mere, da sm začel kopičit use kar sem poprej
skrival pred vidnim poljem, pred samim sabo. skratka, gre bolj za nek samoohranitveni sindrom, kerga
pomoje usi šaltamo, če čutmo, da je neki, kar nam je sicer samoumevno in neizginljivo, začelo dobivat
obraten smisel. in ja, če od mene tko omenjena preobrazba zahteva delno hibernacijo, u smislu, da pač
v nečem, kar mi je od vedno predstavljajo smisel, trenutno ne vidim smisla, samo zato, da ga potem
bom, ali drugačnega ali pa še bolj intezivnega, naj bo.

z bogovi vseh bogov pa itaq vedno polna čaša ;) četut ne mislim narest več niti požirka norosti,
(če se kej polije, se ne šteje), gre bolj za bonton, odnos in navsezadnje in navseprvo, vonj in okus
po samopremagovanju in samouresničitvi.

Jesus...kolk enih besed..Saj slog je briljanten..A ti sploh še kaj čutiš, Taksist? Al samo mozgaš?

Ne zameri :)

:sesmejem: ma dans sm še u mejah normale ;)
nekak že rinejo banalnosti v ospredje, od kompluzivnega in večnega pospravljanja stanovanja,
do podaljškov na sprehodu, kjer bom raje štel drevesa v nepreglednem divjem drevoredu, ki
flirta s tokom Save, kot pa opravke na listi ~ 2 do, 2 get through ;) če ne druzga, čutim, da ti
čutiš ;) čeprov z ironijo na moj slaboten račun, mi trenutno tut to zadošča :pomezik: 

Zdaj sem skoraj vse razumel kar si napisal..Bilo je tudi dovolj kratko.. :)

Tale drevesa so prav lepa zdajle okrog mojga rojstnga dneva....Že skoraj gola ..vendar uživam ko jih opazujem...Bog ne daj, da bi ji moral šteti... :sesmejem:

Želim ti čem manj štetja in čim več uživanja Taksist...drži se..

hehe, poudarek je bolj na DOVOLJ(eno?) in ne tok na dolžini...

yup. jesen je neizmerno lepa. čeprav simbolizira smrt ~ al pa ravno zato,
ker to oznanja novo rojstvo. al pa praznovanje rojstnega dne haha.
predvsem pa šelest in popanje listja na profil podplatov. njihova simbolna minljivost,
k ti da filing, da kdaj šetaš nazaj v preteklost, s prijetnim vonjem in okusom na jeziku
spomina, čeprov hodš naprej, v prihodnost, kero pa doskrat niti ne vonjaš niti ne okušaš ;)

drž se tut ti, pa ne listja ! ker ga veter obožuje.

Sedi, pet :)

Listje zna biti tudi odporno. Jaz imam enega za brisalcem že dva tedna zdaj, pa se noče poslovit kljub vetru, dežju in uporabi brisalcev ;)

Uporabi roko :P.....seveda v tem smislu..

mogoče pa ga moram vrnit tistemu, ki mi ga je podaril ;)

No, tako je, da obrambo izvajamo na več načinov. Nihilizem je super prajama – ne boste me dobili ven! Jamski človek. Arhetipi, Jung, vse živo. Razen, če mi kdo privleče stokilskega zajca, kri na komolcih itd. Samo zate je, kosmati zajec, draga, potolčenih kolen. Pa še to bi pol zajebala v stilu, zajca si ubil??!! Sikanje na kvadrat. Pravzaprav je obramba nekaj, na kar smo zelo ponosni. Težko prigarana zadeva. In zdaj naj se grem spet nastavljat v lajf čudakom?? Sem v lovskem društvu, draga ženka, cizki in riti. Samo poslušaj radio ognjišče pet minut, domačijska glasba, normalneži. Res, blagor jim. So se režal vicu v oddaji pod kozolcem ali kaj je že na tvslo1, da je baba imela polno ženski spolni organ vode, ker jo je vleku za lase. Zakaj se jim, krščanarjem, ni obračal želodec. Zaupanje pada etc. Nihilizem je obramba. Tja nočem več, tam so budale. Oprostite, ker čutim...
Zadnjič me je ena »normalna« izzvala, naj rečem na glas: »Jaz sem v redu.« brez obrambnih mehanizmov. Brez smeha, brez zajebancije, brez odvečnih besed. Težka je. JAZ SEM V REDU. Se mi je štulil, aveš. Sem uredu, aveš. In na koncu režanje. Čeprav VEM, da sem v redu! Obrambe ni konca. Kako že, tam zunaj so jagri!  Strelu, strelu:). In če se že predpisuje dovoljena dolžina pisanja (ja, naporno brat, sploh če moraš plezat za vse te miselne in čustvene gube), potem je to poziv k zresnjenju?  Čutenju? Nečutenju? Normalnosti? Nenihilizmu? Vsaj jaz kopico besed uporabljam, ne zato, ker ne bi znala čutit ampak zato, ker čutimmm.  Preveč. Ali pač čutim – točno tako. Aveš:).  Ali pa čutim  premalo in sem zoprna na kvadrat. In nekaterim stvarem je prav reči NE. Bo dovolj ne/čutenja samo še, ko bom vlekla travo?? Kakorkoli bi to s čutenjem opravil – pač kompenzacija. Ravnotežje. Nekaj moraš imeti pravzaprav. Veš, da je izziv življenje samo in glej ga zlomka, z vsakdanjostjo opraviš z lahkoto. Služba, hiša, kariera, celo jasno znaš povedati, ni panike. Tako, da razume tudi scorpio;). Čeprav ja, scorpio, zelo dragoceno, da nas kdaj malo potegneš dol. Pa. Saj znamo biti normalen. Sem normalen pa to:). Ampak pranje cunj ni vse. Zdaj bo to to?? Blah. Dolgčas. Iz dreka zlato ja. Ali pa iz zlata drek, alkimisti se križajo ampak ok. Žehta, mokre rokavice pa naj kažejo fakiča sosedu, ki se dere na otroke,da  dol s trave! Naj ga strašijo črne še na noč čarovnic. Kam se je ta alkimija izgubila in zakaj je čarovnija izginila?  Ko povem, tako kot čutim, tipam, če ste še tu, kljub temu, da si postavil obrambni zid, nekakšno sito nekak nihilizem, skoz katerega večina stvari - nou gou. Na koncu jim boš skresal take, da se ne bodo pobrali ali pa se ti bo lahko kak izbrani le pridružil? Danes sem tamali rekla, predno je šla na pot, da sem samo zanjo naročila mavrico na nebo. Se je zdelo resnično in tud je blo!:) Ogrooomna, debeela, mavra. Za slovo. Sva se režale. Rada se smejem. Živa do neba. Droga. Ma ne, lajf. Zakaj se držijo tako resno? V besedah si močan, ko si šibek? Spet obramba? Ma ne. Profil za umetnika, taksist. Škoda, ker se ti ne da pisati romanov ali poezije. Ali pač si že kaj porodil? Na lifeju bo en film, v katerem na terapevtski skupini vse kao pozitivce spremeni nihilist – me zanima v kaj. Življenje je bedno, life saks, brezveze je likati, saj bo že jutri spet zmečkano, pojdite štet drevesa…?? Zabavno.
Kakorkoli že, vedno bom verjela v sanje in v pot. Oboje je pomembno. Problem je le v ravnotežju. Mimogrede se zamorim, da ne vidim fore. Da obrneš tako, da je lajf tukaj zate. Umetnost je, da znaš hoditi po tem tankem robu. Zakaj bi Anakonda odstranila list? Narava za brisalcem. Samo za njenim. Samo za njo. Samo tam. Ves njen. Posušila ga bo in upelili ga bodo z njo. Na dan njene smrti. Hehe. Ne bom pisala v profil za resničnostni šov, da sem »posebna«. Lahko pa palačinke obračaš na poseben način. Naj spomnim se, naj spomnim se…mantra.
Mah – čutim, da sem živa in ne menjam z nikomer. Sem uredu in basta. Tukaj pa sem vas tudi naštela že kar nekaj. Življenje je lepo, ehehehee. Pejte vsi se zabavat, to je ukaz! Jutri bomo šteli mrtve.

Ob mojem tukajšnjem zadnjem obisku, sicer čisto naključnem,
ki pa se je žal izkazal za ključnega, da forumske dejavnosti v celoti
opustim, je bilo veliko deljenja in veliko množenja. Čeprav sem se
s pogledom na tabulo rezultatov in živalsko raso nekaterih, želel
posvetiti večini nevidnemu pripetljaju, mi je vseeno v kotičke vidnega
polja, bolj kot solze ven, not uhajala večja slika. Prav taka, razredna,
kjer so nekateri izmed deklariranih pacientov transformirali v super
matematike, ki zavoljo svoje formule, rade volje spreminjajo tekst,
da le-ta ustreza kostem, ki jih obliva, in še to zgolj zaradi tega, da
je stvar stavljena in objavljena, vsebina pa je danes itak inferiorna grafiki,
gnijočemu mesu, ki ga fašira in ˝flešira˝ sleherna, mentalno zavožena ujeda...

U know, bling-bling, itz a new world order thing ;)

Bolj kot vse, pa nenadna racionalnost nekaterih, čakajoč na big bang, ker takrat,
huh, takrat so oni v sliki, kot vohajoč kavo zbujeni in ves blišč kljub bedi, jim vsaj
za trenutek končno da občutek bitja - srca, skratka, štart kot tekaču na štadionu,
da nabito polne tribune nevronov vzklikajo in skandirajo življenskot, po kateri tako
hrepenijo, četudi ta žrtvuje umrljivost, lom nog na lastnih ovirah, da so še dolgo
nezmožni narediti korak nazaj, kaj šele naprej ; del nekaterih, nečesa, kar ugonobijo...

Senzacija is alive & well. Always will be. Past, present & future like Time.

In hvaležen sem za to. Brez retorike retro cinizma, al pa opravičevanja višjih sil.
Slednje so napram temu, kar zadajo, sila krotke in zgolj del verouka.
Dokaz, da so ptice istega perja vedno skupaj. Četudi v slabem, ha, ravno v tem
najraje. In ne, ne pogrešam njihovega petja, čeprav ne dvomim, da ni ponovljiv.
Samo, kot pravi rek ˝a lesson lived is a lesson learned˝ pa v tem stavku iskreno
dvomim, da še kdaj iščem sonce in toplino med krošnjami, kjer gnezdi in celo nese
jajca taka jata, za katero sem nemalo nazaj mislil, da jo znam spregledat, pa sem
bolj kot to, spet spregledal samega sebe.

In to mi daje zgolj smerokaz tja, kamor se odpravljam oz. že potujem.
V za-vedno. Brezkompromisno. Robotiko preživetja. In reanimirat človečnost
izključno, ko srečam spet prvega človeka. Menjava kemičnih čipov dokončno.
Pa ne za robota v človeški preobleki, ampak raje meni analognega, torej človeka
v preobleki robota, s kompatibilnim OS in konektorji.

In ja, they DO exist. (Un)like aliens...

Ni iluzija pobožnih želja, edino treba je malo prask v socialno površino, dostikrat žal
na dislociranih koncih naših zaznavanj, jit out of the bubrek town & bum, itz not a bomb,
čeprav predpona v elementu presenečenja lahko namiguje, da spet oblečemo tisto staro
železno srajco, pod pogojem, da semplamo isto, je pa itak to potem, kot da si ubodil karte
za hudo fliko, ampak si zamudil v dvorano. Jebeš odhod brez prihoda. Nobenemu ni
ime Konec, vsaj tehnično ne.

In life, u just gotta find the button. In ga ne vrtet v impulzivnem zanosu,
ko haluciniraš nekoga v vlogi dimnikarja, da ti poleg navidezne sanacije
izpušnih sistemov na podstrešju, prinese tudi srečo ko novo leto v fiksaciji,
ampak u gotta push it. To the limit & beyond.

Prek mej, bolj rečen, omejenosti drugih, hipnotiziranih v svojem patogenem egu,
kateremu vsak tvoj odstrt del nameni okoliščine v katerih potem demoniziran virus,
kljub delu z rokavicami, še vedno najde pot vate in želi samo uničenje in propad....

Sleep with one eye open, pa četut kot enooki pirat, cus while u sleep, they creep.
Have your hook ready, even to gut or hook some(thing), predvsem spoznanja. Enačba ni
težka, tako XX kot XY sta nam v genih, rezultate pa si prisluži vsak sam, sčasoma,
ko mu to nameni volja, čas in prostor. Ne pred njim, ampak v njemu samemu.

Ourajt.

Manifest ponovnega rojstva to ni, niti come-back... kvečjemu drive-by usput
but not gunning, in moj ˝change˝ je samo v smislu teh dveh centov na roko,
kerim pritiče, brez računa, itak, ker matematik nisem, še manj pa kupec. In roke
se razprejo, vedno so se, ne samo ob zadnjem izdihu, ampak predvsem, ko shira ego,
takrat dlani pustijo odtise, v očeh tistega, kar je bistveno. Kar nas loči od živali in združuje,
kot ljudi, kot ENO in ne loči, kot um, kot nekaj, kar je navidez (ne)rado izgubljeno.

Zaključek programa. Fin. Ende. Take care & b safe ! Res~no.

p.s.: & 2 the chosen few... I aint mad at cha ;) at all ~ like ball over the court. may u R.I.P.
p.s.s.: & the gods still salute, all the soldiers standing in lines like smelly-sugar,
giving kudos 2 those who are willing 2 interfere the divine...
p.s.s.s.: link & open http://www.youtube.com/watch?v=dbI5K0AzNHI :pomezik:

Razumem napisanega itak nič, te pa rad berem.
Drži se.

 :sesmejem: :sesmejem:, enako Ton, sam nisem upala napisat, da mi čist nič ni jasno, ampak berem ga rada in vesela sem, da si zopet med nami Tahi, ja tebe sem pogrešala  :clap:

Tudi jaz ne. :sesmejem:

Popolnoma razumem tvojo odločitev, pa vendar mi je žal da odhajaš.

Good luck,
H

taksi...spet odhajaš?

...hm a odhaja spet??, jah vidš ko potrebujem podnapise  :seznojim:

Nahh. Samo prepih zapira vrata nekaterih poglavij, ki so sicer že zaključena,
vendar jih roke niso dosegle, ker je kljuka ob prejšnjem zapiranju ostala v rokah...
Ne grem nikamor.
Dejansko itak nikol nisem nikamor šel, razen stran od ekrana.
Kjer pa stvari, navkljub predsodkom, dostikrat lažje kliknejo, kot miška ob potepanju
po forumu. Nej citiram men best grafit ever, VEČ FURAT, MANJ SMRDET.
& dat gives u so much ice & jewels, joy can simply skate on u.

PEACE & PROSPER.

C ya.

Viš, zdaj pa prvih par vrstic že razumem.
A sem jaz bolj brihten ali ti bolj razumljiv?
Tečem domov probat, če se mi bo Lacan tudi takole odprl...

hehe Ton  ;D

Taksi, tudi jaz sem te pogrešala! Ko sem v depri, se spomnim tvoje metafore, da s peto zabijaš ne vem kateri, levi ali desni žebelj v ne vem kateri vogel krste:)

Pravi pesnik si. Uresničuj se v pisanju, ker ti gre dobro.

LpJ

cabdriver! Pa kje si ti! Tle se nihče noče več žogat z mano :(   ;D


yp., you´ve said it :)

(Sam to k je ta napisu v grafitu je skinu iz komada od propaghandi: "less talk, more rock" :) )

 :sesmejem: hvala enako

Čist razumem... tudi sama sem nedavno imela priložnost dobiti sliko sebe, ki se je nekaj časa (ki je bil poln hudih preizkušenj) oblikovala in kar veliko poguma sem potrebovala, da sem se res zazrla vanjo in v njej našla bistvo. Včasih so res tiste najhujše preizkušnje potrebne, da samega sebe osvobodiš.

p.s. še dobro, da nisi mad... vsaj gub ne boš fasal:)

načeloma bi moral uletet, kot iz drugega planeta, kot po svoji navadi,
asteroidno, kot utrinek bi moral oplazit ta majhen del spleta...
češ, men je pa kul. dogajam. sm ex-insider, k dela samo touch-down
kot out-sider. sicer pa sondiram nekje med ozvezdjem višjega zavedanja,
but still grounded, deep do jedra aksioma, hot like lava...
eh.
moram razočarat. predviden urok nazaj v roke šarlatana.
da se zatresejo, ne od sklenjenega kroga nazaj, ampak od dojema.
navkljub odtujevanju, nezavedno prideš le samemu sebi bližje.
the more things change, the same...
recimo.
zrem v oči, sestre ali brata. in ne vidim odseva. vidim NIČ.
oziroma le kolesje ničevja, znotraj vgrajenih vzvodov, ki aktivirajo
reakcije, totalno predvidljive, čeprav moji naivnosti še zmerom, neverjetne.
kot da bi želel prezret, da nekaj kar obče je prisotno, enostavno NI.
umetnost preživetja je dejansko pogojena z umetnostjo umišljanja.
ampak, kaj ko um preseže samega sebe in se začne polzenje utvar
cedit na koncih Pi premera, nazaj, tja od koder je nekdaj brbotalo ?
sovražim replike, sploh v počasnem posnetku, rewind je le veter,
ki je predkratkim gnal nek propeler in ga želi zdaj vrtet obratno.
polom & neokus garantiran. čeprav nič ni kupljeno...
podoben občutek je primerljiv le z uživanjem hrane.
v obratnem zaporedju, jasno.
hmmm.
dont get it twisted. im fine ;) like Armani outfit, spoštovanja vreden dizajn.
da ne omenjam kok fino lah šetam. še take petke, shodim brez odzvena tujim.
funkcioniram daaaaleč najbolje kot sem zmožen in čes.
ampak.
jebe me, kot zadnjo žensko na svetu, moja iskrenost.
te moje iskre netijo prepogosto ogenj samouničenja.
da bi znal vržt čes ramo, kot naramnice neke preproščine
in jih znal zamenjat z drugimi, t.i. preproščinami bi bil samemu sebi,
prvak, nikoli zadnji, v nekem sedežnem redu, kjer nebi dojemal
isto zaporedje slik, kot nekaj kar zamujam, ampak kot del nečesa,
kar sem.
oh.
kako se počuti drevo, oz. veja ko odloča kam se razcepit ?
te samodejnosti mi višje entitete niso naklonile.
morda bi pa raje bil drevo, da bi lahko objel ga istih misli nekdo.

take care & b safe !
T.

Taksimen....prebrala 3x....lepo te je brati...ampak ne morem priseč, da vse štekam. V posebnih sferah dojemanja si....svetobolje.

kar uskoči več krat. :oki:

Rešpekt, stari.
In veja pojma nima. Proti soncu, se ji zdi.

Razlika med nami in vejo je v tem, da ima lahko ona dvojno državljanstvo, mi pa ne. Smo pa lahko razcepljeni.. odvisno v kakem smislu.. če je v skladu s kontekstom, ni panike :) Pa če se razcepiš, lahko izbiraš perspektivo.. če na eni strani ni kul, greš na drugo in vidiš čisto nekaj drugega.

morda je ravno to čar veje, da praznina veje čes vejo samo.
če odštejemo fizično.
kaj pa ko sonca ni ? takrat si pa najbrž želi, da bi znala risat.
kot mi. sonce tam, kjer ga ni.
morda pa ima misel. in se ne ziblje samo kadar veter pihne mimo.
in v mislih riše... sonce. žarkov lah zamisliš itak vedno več kot narišeš.
morda to ONA ve.
ampak noče čutit. in posledično se sama razcepi.
srka vase žarke, ustreže naravi in posreduje senco.
in čaka pomlad, ampak sence takrat noben ne dojema več isto.

in tudi jaz je ne bom. čeprav je kuliranje v senci takrat najbolj
prijetno in umestno. le da ni senca samega tebe ;)

bom odsenčil ;) vse slabo se spogleduje z dobrim.
že iz principa nasprotnega. take care & b safe. T.

Ah, fak, kaj pa veja ve o meteorologiji in minevanju letnih časov in pričakovanju kmeta, ki že šteje novce od prodaje jabolk? Vleče jo proti toploti in to je to.
Pred leti smo se vozili po dokaj nenavadni poti preko Slavonije na Madžarsko skozi dejansko ne-do-konca-vidna polja sončnic. Bilo je lepo, ampak koje gluposti! Da se ti milijoni mojih najljubših cvetk bedasto vsako jutro obrnejo proti vzhodu in potem ščemijo v sonce, dokler to še enkrat (morda pa jutri ne bo, kaj praviš, Cvetka?) ne izgine za hribom...
Je že tako, narava ponuja višek modrosti ino tudi višek onega drugega.
Over in avt.

Taxi!
Pa to je to. Drevo se ne odloča, kam veje razcepit.
Se prilagodi Volji Narave in Uravnavanja.
Mi se pa ne znamo. In želimo drevesa učiti (sploh v nasadih in podobno).
Zato imam rada drevesa, ki živijo izven nasadov, ki jih je DOLOČIL človek. Imajo modrost, ki je jaz nimam.

Zdej pa tko, men je zdravnik rekel, da po mojem kraju hodi ogromno ljudi, ki jim je depresijo ozdravil z ad-ji in so danes čist normalni. Sam ko berem tale ali pa tudi kater drug forum za žalostne ljudi, imam občutek, da iz depresije ni povratka. Ali pa tukaj pišejo/te/mo samo neozdravljivi.

Da se ozdraviti. Včasih mislim, da nas je dosti tu gor, ker smo že navajeni...radi imamo svoje internet znance (nekateri so celo postali prijatelji)...počutimo se domače. Morda tudi znamo bolje potolažiti....razumeti.
Dve leti sem na tem forumu...in mi je domač. Kot pristan. Saj ne rečem, da bi umrla, če ga ne bi bilo...a raje ne.
Imam Skyp, MSN, ICQ, AIM, facebook, My space, netlog in ostalo šaro...heheheeeee :smehko:, a sem najraje tu. Na facu je ena sama zmeda. Kdo je komu frend, kdo se vrine...kdo to...kdo ono..

nebojse.si je ZAKON

 :sesmejem: :sesmejem:


Kaj se je zgodilo z "manj kakat, več furat"?  :) (ali bolje:  manj mozgat, več umišljat  ;D)

Capdriver, jst sem si tvoj zapis prevedu nekako tko; Življenje je dolga srmdljiva kaka, pri čemer čez par let ne bo nič manj smrdljiva in nič manjk "kakasta" kot je zdej. doh  ;D

Sicer te pa popolnoma štekam. Z leti se vedno manj iskri. Stranski produkt oblvadovanja življenja je dolgčas. To je nekako cena, ki jo moraš plačat, da si lohk v lafju kolkertolko okreten. Dokler te premetava sem in tja, zna bit bivanje cel spektakel in lučke. Skoz si na neznamnem terenu; reakcije so neprevidljive, vsak dan ti postreže z močnim inputom. Ampak nisi zasidran; skoz se shiftaš sem in tja. Po domače rečeno; se iščeš. Vsakodnevna indentifikacija je all over the place. Hočeš bit tak, nočeš bit tak, S prstom kažeš na to, pozdravljaš drugo. Tvoja lastna pozicija v vsem tem happeningu ti je pa nejasna. Odsevov ni, ker ni samoodseva. In ker ni varnega zavetja samoodseva tud ni večne borbe na relaciji slednjega in okolico. Brez udarca po gongu, ni odmeva, ane. (in borbe :) ) Manjka ti iskra, ki zapolni Armani dizajn z vsebino. Opažaš, da življenje ni vaja v stilu. Da so čustva okolice lahko zelo pristna, da življenje samodejno polni prazen prostor (ki ga ti tako rad motriš :) ) in se sprašuješ, kako?
Si kot neodločen umetnik, ki strmi v prazno platno in razmišlja o tem kak okvir bo dal in če mu dimenzije platna ustrezajo. Document setup je smernica; ki se običajno skoz vsebino spreminja. Vsebina narekuje obliko. Je pa oblika tisto kar ljudje najprej opazijo. In tle je hec, ani?  :)

da izkoristim prelep dan, ko je višja sila rekla SONCE,
in se obrnem proti njemu ala sončnice, ki jih omenja Ton ;)

da se z leti vedno manj iskri, dvomim. sicer je to individualno pogojeno,
ampk men se gre bol zato, kaj zakurm s tem, sebe al druge al neke ideje,
ki mi lahko ogrejejo srce in olajšajo pumpanje, učas demonizirane učas
pregoste krvi, ki haklja na zaklopkah in mi servira infarkte.. lovimo več al
manj utrip in mirovanje. umes je zgolj kot prav mr. M pričakovanje al pa
doooooolg cajt. kazalci get u open like 7-11 and stay still...
kaj umes uletava not, in kaj ne more ko kazalci pometajo številke,
who knows... ampk, posledično se ukvarjamo bolj stem, kar ostane
pred časom, torej, v treznem stanju za prežvečit, ready 0r not.

staright up. vaje v stilu so blizu le debilu, da prikrije hibe in se na ta način kao lažje integrira
v družbo, pa še to po nareku drugih. fuck outta here. moje hibe so moj ponos, raje deformiran
kot brezimno integriran.

dejstvo je, in skupni imenovalec so-called sreče je, da znaš (sk)analizrat karkol že,
bolj ko v nepretvorjeni obliki bolj surovo je lahko dojemanje. in pristno, itak. take no shorts,
while u stand on diz bitch. če ne pa banane, lupit in ugotovit u keri si skrit.
kar zjebava vse to pucanje je edin battery-low m00d & nesklenjenost z virom lastnega generatorja,
al pa narobna povezava. and there goes psychosis. ničesar ni v razumu kar poprej nebi bilo v
čutilih, in če nevroni leže pričakajo al neko čustveno žetev al pa preporod, u got a fuckin
problem bigger than a hole, u kero probaš stlačit vse not, in pogledat na drugo stran,
kaj si zmlel... ponavad so to moje črne luknje, in ven pride enostaven NIČ, ki ga potem štopam
po galaksijah, ampk še NIČ na koncu brez konca ne najdem več...

hehe. morning blurbs ya know !
love yall.
take care & b safe.

T.

Je pa v skritih sobicah ogromno tistega, kar ne pride nikoli do razuma, ker tega ne dovolimo. Ker ne upamo odpreti vrat in pogledat v one mračne sobice, kaj vse smo tam natrpali... vrata pa vse bolj popuščajo, smrad je vedno večji.. enkrat je pač treba zbrati pogum in vstopiti... in spucati...

Ali drugače .. samozavedanje je ključ.. dokler imamo kup reči, ki niso dostopne naši zavesti, nam ne pomagajo ne nevroni, ne cunamiji, ne infarkti... ker bomo sanirali le slednje, ki se bodo pojavljali over and over again... Ko se pogledamo v ogledalo in upamo videti, kaj smo... lahko prepoznamo občutke, čustva... in se na podlagi le teh odločati za tisto, kar nam bo prineslo zadovoljstvo. Vse ostalo je vrtenje okrog lastne osi, kjer ostajamo vedno na istem mestu.