FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni.

Zanima me če bi mi gdo od vas znal svetovati kaj naj naredim. Namreč ko sem bil star 11 let sem bil deležen hujše oblike nasilja, zlorabe, poniževanja in groženj. Namreč v tistem času so v velenje masivno prihajali begunci. Ker jih občina ni imela kam dat so jih vselili vse na en kup (samski dom). Ko sva z prijateljem bila na potepu so naju ustavili najstniki, ki so tam živeli. Prijatelj je pobegnil mene so pa ujeli. Pretepali so me, urinarili po meni, pljuvali in zlorabljali na vse mogoče načine. Trajalo je je mogoče kakšno uro da so se naveličali in me hoteli spustiti. NA koncu ko sem ležal nemočen na tleh je enden od njih izvlekel nož in prikazoval kako me bo ubil oz. zaklal, napiknu in nevem kaj vse, če bom komu povedal kaj so mi naredili.  Seveda tega nisem povedal nikomur. Mami sem se zlagal da sem padel vendar še danes verjamem da mi ni verjela. Ta dogodek sem potlačil v sebe in ga nikomur zaupal do danes.

19 let sem gojil strah pred tisto okolico. V vseh teh letih sem se jo vedno uspešno  izogibal in v 19 letih niti enkrat nisem šel po tisti poti na jezero ampak vse na okoli. Vbistvu nisem niti razmišljal o tistem dogodku ali pa sem se podzavstno pretvarjal da se to nikoli ni zgodilo. Strah je še vedno ostal.

Nedavno so me iz občine poklicali, da so našli primerno stanovanje za mene in mojo družino. Ko sem zvedel v kateri ulici je to stanovanje sem izrecno odklonil stanovanje saj imam fobijo te okolice. Nisem mogel prezreti nasmešek te delavke češ kako je lahko 30 let starega človeka strah ene ulice. Nato sem povedal bol enostavno (mogoče neve kaj je fobija), da me je strah ker se tam vsega boga dogaja in pred kratkim je moj strah okrepil  obračun ko je z nožem negdo zabodel očeta in sina. Delavka se je spet nasmejala in rekla, da če nebom sprejel stanovanja me bodo dali dol iz čakalne liste za občinsko stanovanje.  Ker stanovanje zares potrebujem in si ne morem privoščiti da bi se to res zgodilo sem bil prisiljen vzeti ključe. Ko sem prišel do tistega bloka sem čutil velik pritisk v prsih, srce mi je začelo razbijati, imel sem drhtavico in glavobol. Ko sem  vstopil v stanovanje mi je postalo slabo in me je zagrabila panika. Ogled stanovanja se je zaključil v borih treh minutah. Te tri minute so trajale kot ure in ne morem si zamisliti kakšno olašanje sem čutil ko sem se odpeljal iz parkirišča čeprav v nasprotno smer enosmerne ulice ( za prometni prekršek se niti zavedal nisem ker tabel nisem videl oz. nisem imel koncentracije) na to me je opozorila žena. Ko sem vrnil ključe sem rekel gospa vam je lahko smešno ampak mene je strah za moje življenje in življenje moje družine. Nočem da moj otrok doživi takega nasilja kot sem ga jas in stanovanje zavračam. Gospa je odgovorila ja no sej ga bo pa drug dobil vi pa boste ostali brez ker ne morete izbirati okolico.

Se pravi sem prisiljen živeti nekje, kjer bi neprestano čutil strah. Mene osebno ni strah ničesar ampak tiste okolice se na smrt bojim. Tako se bojim da sem zavrnil dvosobno stanovanje ki ga res potrebujem. Sedaj neprestano razmišljam na tiste dogodke iz preteklosti. Postal sem potrt, zaprt vase, V petih dneh sem z ženo spregovoril mogoče 30 besed. Spim 2 uri na dan, ne morem normalno delat v službi, pa še brez stanovanja bom ostal.

KAj naj naredim, js sem čist obupan. Žena je rekla da me ne pozna več, otrok pa je kregan za vsako malenkost ki jo naredi narobe.

sicer stanovanja dobit ni lahko, pa vendarle, ta trenutek to ni pomembno. Če se mene vpraša, je treba najprej "obračunat" s tem strahom, poiskat ustrezno strokovno pomoč, če ni druge, ... pa kaka strokovna literatura je dobrodošla .. ipd... vsekakor pa ženi razložit, kako in kaj (v kolikor še nisi).

Dumdum, žal mi je, da se ti je zgodilo nekaj tako groznega in da še zdaj trpiš zaradi posledic.

Občutki, ki jih opisuješ, so značilni za postravmatsko stresno motnjo. Mislim, da se boš sam težko izkopal iz tega in da potrebuješ strokovno pomoč. Svetujem ti, da greš čim prej k psihiatru in mu poveš za vse, kar se ti je zgodilo in kar se ti dogaja.

Meni se zdi popolnoma razumljivo, da v takih okoliščinah ne moreš sprejeti ponujenega stanovanja. In vsekakor ne bi bilo pošteno in prav, da bi s tem izgubil pravico do kandidiranja za drugega! Razumem, da prosilci ne morejo izbirati stanovanj po svojih željah, ampak to so res posebne okoliščine, ki bi jih odgovorni morali upoštevati.

Tista nerazumevajoča gospa s posmehljivim nasmeškom je samo ena od uslužbenk in nič drugega. Stanovanja niso njena, temveč občinska. Ne more biti ona edina, ki odloča. Zagotovo obstaja tudi kakšna komisija za pritožbe. Mogoče bi lahko prosil za posredovanje in pomoč v tej zadevi koga na centru za socialno delo, lahko bi pisal županu ... In če ne bo nič pomagalo, si upravičen do brezplačne pravne pomoči, pa tudi sam lahko vložiš tožbo na socialno sodišče. Resno.

Moraš se boriti zase in za svojo družino! Nisi ti kriv, da se ti je to zgodilo, in že tako ali tako si zaradi tega veliko preveč pretrpel.

Mislim, da bi bilo bolje, da se v pritožbi omejiš nase in na svoje psihične težave, ne toliko na to, da je ta okoliš še vedno problematičen zaradi nasilja in da te skrbi za otroke, ker tega argumenta po vsej verjetnosti ne bodo upoštevali, tvoje bolezenske težave bi pa skorajda morali.

Prepričana sem, da bi ti psihiater lahko pomagal z nekim uradnim mnenjem, ki ga lahko priložiš k pritožbi, če bodo tvoje ime res umaknili s čakalne liste za pridobitev občinskega stanovanja. Mislim, da bi moralo zadoščati krajše pojasnilo, da se ti je na tej ulici oz. v tem okolišu zgodilo nekaj zelo travmatičnega, da še vedno trpiš zaradi posttravmatske stresne motnje, za katero je med drugim značilno tudi izogibanje in huda, neobvladljiva tesnoba z napadi panike v primeru vrnitve na kraj dogodka ... pa da si bil v takšni situaciji pač prisiljen odkloniti ponujeno stanovanje. Ni treba, da se pri tem izpostavljajo kakšne boleče podrobnosti, zaradi katerih bi ti bilo neprijetno pred občinsko birokracijo.

Si morda z občine že dobil kakšen dopis, da zaradi zavrnitve ponujenega stanovanja nimaš več pravice do drugega? Je na njem naveden kakšen rok za pritožbo? Si moral na občini kaj podpisat?

Drži se. Ukrepaj. In če boš rabil kakšno pomoč ali nasvet, kar povej.

Kolikor mi je znano, lahko enkrat odkloniš stanovanje in ne izpadeš iz kroga prosilcev, ampak to moraš preveriti, kako je zakonodaja urejena. Nisem 100%.
V vsakem primeru pa se strinjam, da bi ti koristila kakšna psihoterapija, ker ti ta strah otežuje življenje in bi bilo zelo dragoceno zate, da to presežeš. Kot vidiš negativno vpliva na tvojo celotno družino. Če ženi nisi zaupal svoje izkušnje, bi jo vsekakor moral. Podpora družine je neprecenljiva! Nezavedno ta tvoj problem prenašaš tudi na sina. Naredi nekaj zase in tudi zanj in si poišči psihoterapevta. Čeprav si to potlačil, veš, da je težava še zmeraj tam in dokler je ne boš začel reševati, ne bo izginila.

Imel si res grozno izkušnjo, ampak moraš se zavedati, da dejanja oseb niso povezana s tem krajem, takšni dogodki se lahko zgodijo kjerkoli. Čeprav se ti je to zgodilo, pa si tukaj zdaj, imaš priložnost, da se s tem soočiš. Si mogoče pomislil, zakaj si dobil stanovanje ravno tam? Mogoče ti življenje nekaj sporoča.

Pozdravljen,

jaz bi ti svetovala, da se odpreš svoji ženi in ji vse zaupaš in govoriš o tem tako dolgo kolikor dolgo boš potreboval. Mislim, da se je najhuje zapret vase in trpet sam za sebe.
Kaj se stanovanja tiče, čeprav ga zelo rabiš, kot si sam dejal, si ga pač zavrnil. Jaz sem prepričana, da bo se našlo še kakšno drugo stanovanje. Zakaj bi živel nekje, kjer se ne počutiš dobro.
No po drugi strani, pa pravijo tako, da se je najboljše soočit s svojimi strahovi. Mogoče pa ti življenje sedaj pred sebe meče to priložnost, da ti pokaže, da si takrat imel res smolo, ampak sedaj še ti daje eno priložnost, da premagaš to preteklost in smolo, ki si jo imel in stopiš naprej v življenje močan. Meti svojo življenje pod lastno kontrolo in ne kontrolo strahu, je nekaj zelo osvobajočega. Jaz mislim, da imamo vsi strahove, da nam je pač življenje izbralo določene izive in jih je nametalo pred naše noge, da se okrepimo in "rastemo".
Npr. jaz imam strah pred nalivanjem pijače v družbi in včasih tudi prehranjevanje v družbi. Sliši se noro, no saj meni je tudi noro, ampak kot sem v tej situaciji me včasih strah premaga in se počutim nemočno. Zakaj se mi je to dogaja, zato, ker sem bila deležna nekajkratnega posmehovanja pri pouku kemije, ko sem mogla pred celim razredom nalivati nekaj v epruvete in takrat so se mi začeli vsi smejat, ker so se mi pač začele roke trest. Ta dogodek, ki se mi je zdel takrat tako nepomemben se je zasidral v mene. Kot ironija sem pred nekaj meseci po 3 letih iskanja službe dobila zaposlitev kot poslovna sekretarka kar med drugim pomeni streženje jutranje kavice.....aaaaa za mene je to panika......V žvljenju sem se izogibala takih zadev, zato, da ne bi prignale negativne reakcije nazaj v moje življenje, ampak poglej sedaj življenje me je prav porinilo v to.... včasih si mislim kot nalašč me riva v to kar se bojim. Sedaj se moja zgodba glih ne more primerjati s tvojo grozljivo zgodbo, ampak vseeno prižene težke trenutke panike in razbijanje srca in tresenje..... Kaj hočem povedati, življenje nas uči in nas meče v te in one situacije. Večkrat si želi, da nam nekaj uspe in nas zato vrže v te situacije in nam znova in znova daje priložnosti. Na nas je samo, da to opazimo in pozitivno izkoristimo....
Jaz mislim, da ti lahko uspe. Ni pa se treba sedaj preveč po glavi tolčt, da si zavrnil to stanovanje. Pač si ga zavrnil, ker nišče nam ne bo sofliral kaj mi lahko delamo in česar ne smemo. Ta zavrnitev bi ti mogoče samo lahko dala neko moč, ker si neredil nekaj kar si sam želel in nišče ti ne more te odločitve odvzet. Razumem, da je težko dobit stanovanja neke normalne cene v tem času, ampak sem prepričana, da se bo nekaj našlo.
Drži se in ne se preveč sekirat, ker je življenje prekratko.

Plus gospa Lira ima zlo dober nasvet!!!

špoštovani kolega
imam rešitev za tebe ,če ti bo ustrezala.namreč imam hišo v postojni in v njej garsoniero ki je že nekaj časa prazna in jo ne oddajam.in imam tudi druge prostore prazne ,ki bi jih lahko uporabljala ti  in družina.če imaš možnost se preseliti v postojno in dobiti službo se lahko preseliš z družino v mojo hišo.
obvesti me če si za to ali ne.
kot sklepam si star okoli30let,jaz pa imam še enkrat toliko
moj e.naslov-vadnujoe@gmail.com