FORUM Nebojse.si

Zdravo.Stara sem 22 let in me par mesecev obhajajo nasilne misli o mojih najblizjih...Strah me je da res nebi komu kdaj kej naredila...z temi mislimi se res ne da vec zivet...Da mi gredo ti crni scenariji vsak dan po glavi in da se vsak dan pocutim slabse...Neprisebno,kot bi bila pijana...Zanima me ce je mogoce,da gre za OKM?????????Zaenkrat sem pri psihiatrinji dobila zoloft 100 mg.postavila pa mi je diagnozo tesnoba in napadi panike?????Najlepsa hvala za vase odgovore...lp

Rakica, najprej vedi, DA NE BOŠ NIKOLI NOBENEMU NIČ NAREDILA. To je OKM. Misli pa ne odganjat, ampak jih poskušaj ignorirat. Pač so, pa kaj?! Saj so samo misli in bodo vedno samo misli in nič drugega. Glede zdravil pa mislim, da maš pravo zdravilo, ker se za vsiljivke uporablja sertralin (Zoloft, Asentra), ampak se mi zdi, da imaš prenizko dozo. Jaz imam zdaj Asentro 350 mg, pa bova z zdravnico še višali, kajti višati je potrebno postopoma. Za okm so potrebne visoke doze.
Verjetno bosta z zdravnico višali zdravilo. Če je fejst hudo, ponavadi predpišejo še kak antipsihotik. Vedi pa, da ne boš ničesar naredila, to piše v literaturi in zdravniki so mi zagotovili. Gre za to, da se teh misli bojiš in boš še bolj previdna kot tisti, ki nimajo teh strahov. Drži se. Lahko mi napišeš kakšno sporočilo, ker vem, kaj preživljaš.

Živjo :)

Ja sigurno je to OKM, a si psihiatrinji povedala za te misli? To, da boš komu kaj naredila se ti ni treba bati, ker še v vsej zgodovini OKMja noben ni izvršil svojih misli. Če tvoja psihiatrinja še ni omenila, da bi bil to OKM potem se probaj z njo pogovoriti in ji povej da misliš, da trpiš za vsiljivimi mislimi.

bi lahko napisali par misli, konkretno kaj razmišljate ?

jaz se včasih sprašujem ... so to prisilne misli ali ne ...



rakica, preberi si še poste od koki za nazaj, mogoče ti vlije pogum

kaj pa npr. moonica?

Ne, da bi strašila,
ampak to ne velja.
Jaz sem skos razmišljala, kaj bi naredila svoji sestri
in enega dne se mi je enostavno strgalo in sem se fizično spravila nanjo..
Tolk v vednost.

To pa ni OKM. Pri OKM se nikoli ne izvrši.

Jap. Verjetno je neizživeta oz. potlačena agresija. Pri okm ne razmišljaš ampak se ti VSILJUJE!
Ali si se kar iz čistega mira spravila nanjo?

Tudi mene je strah, da se to lahko izvrši...

Madame Bovary, si želela fizično obračunat s sestro?
Jst vcasih sploh ne vem vec... vcasih se mi zdi kot da si to zelim, ker o tem razmisljam oziroma se mi vsiljujejo različne misli...vcasih si mislim, kako sem lahko tako grozna da to razmisljam?? Groza!!
Popolna zmeda....

Gigli

NIKOLI SE NE IZVRŠI!!!!!!!!

Nič bat, pri OKMju se nikoli nič ne izvrši. Vendar nekateri ljudje kdaj malo zamešajo pojme, to je razumljivo. Pri OKMju gre za izrazito hude in nazorne misli, ki človeku kateremu se vsiljujejo povzročajo hudo tesnobo, strah in veliko stisko. Tukaj ne gre za to, da bi mislili: "Uf, kako sem besna, en lep dan se mi bo strgalo in ti bom kaj naredila" ampak gre bolj za predstave, slike, ki so lahko zelo brutalne, ki nimajo nič z našimi čustvi do te osebe (kvečjemu to, da imamo te osebe zelo radi), ki so nekaj česar v resnici ne bi nikoli naredili, ki vključujejo ostre predmete in ranljive dele človeške anatomije. Te predstave niso nekaj o čemer ljudje z OKMjem razmišljajo, ampak se jim proti njihovi volji vsiljujejo, pri njih ne občutijo nobenega zadovoljtva, nobenega zadoščenja, niso "namerne" itd..

To, da jaz nekomu rečem, da naj mi raje ne hodi blizu, ker mu bom nekega dne v ihti kaj naredila, nima z OKMjem popolnoma nič. Če ima nekdo težave z obvladovanjem jeze in raznih impulzov - to prav tako nima nič z OKMjem.
Torej brez skrbi. Misli vsiljivke so samo to: misli vsiljivke. Grozne, moreče, nasilne, grde, ampak še vedno, samo misli.

Nebi rad koga razburjal, vendar vsiljive misli imajo svoj smisel..nekaj pomembnega nam sporočajo..niso se kar brezveze pojavile...Kot vsako drugo sporočilo našega telesa...

Poskušajo nam povedati, da je v naši psihi nekaj hudo narobe in so poskus naše narave in telesa, da nas pozdravijo...

Tako jaz gledam nato...treba je poslušati sporočila naše narave..in jih ne za vsako ceno odrivati....s svojo vztrajno in mučno vsebino nam hočejo nekaj povedati...

So tako mučne in povzročajo tako hudo trpljenje, kot da bi nam kričale:"Spreglej! Ne slepi se več! Upoštevaj nas!"

No jaz jih nisem imel nikoli naslinih..pa sem jih imel v drugi obliki....Moj brat je imel vsiljive misli, da BO UBIL OČETA...Poznal sem nekoga, ki je imel te misli usmerjene na otroka..da bo ubil ottroka, ki ga je imel nadvse rad...in v bližini ni smel videti noža....Moj brat je gotovo imel hudo potlačeno jezo na očeta in je enkrat to jezo tudi udejanjil tako, da ga je pretepel...thanks god....če bi sklepal po mojem bratu potem imajo vsiljive misli še kako veliko povezavo z besom..

To je le simptom nevorze..kot vsi drugi..težko je reči kateri je hujši..

Je eno veliko trpljenje...ja

Nevroza prizadene celotnega človeka..telesno, mentalno, čustveno in socialno....Če imamo vsiljive misli smo hkrati ekstremno anksiozni in tesnobni, verjetno čutimo tudi pritisk nekje v telesu in zaradi tega težko delujemo v družbi..se bojimo ljudi in se zapiramo..

Prizadeta je celota...

Koki,

tistega, kar mi poudarjaš, se drži tudi ti.
Saj veš, česa!

In nič bat!

Vesna

To, da bi včasih koga lopnil-a, i po glavi ali poslal nekam na lepše, NI vsiljiva misel, ampak misel, ki ga sproži čustvo.
In ta (čustva) do del slehrnega, ki tepta to Zemljo.

V.

Rakica, OKM se NE izvrsi! Je pa zelo zelo naporen, vem...  :'( Zdravila zelo pomagajo, a delati moras tud sam na sebi... Drzi se in s tabo bo se vse ok, bodi potrpezljiva. Vem, de je prekleto tezko (jz mam spet krizice), sam zdavljenje, se mi zdi, da je kot en boj... Dva koraka naprej in en nazaj...

Drzi se,  :rozicodam:

Ps ko je bilo meni najhuje, sem imela podobne misli kot ti...  Scasoma se je vse uredilo in tud pr teb se bo!

Drugace se Vecinoma strinjam  z vsemi odgovori tu, me pa zanima scorpion, kako se lahko soocimo s tem... jz npr vem, kje je problem, sam ga ne znam resiti... kaksen predlog?

Moja prisilna misel je -ostale so kar izginile, pri cemer se mi zdi, de so bile posledica ankse -  vezana na partnerski odnos z mojim fantom. Ne znam se soocati s tem (ziviva skupaj, pred njim sem bila samotar, nikoli nisem imela fanta), zelo ga imam rada, a obenem cutim tesnobo - sicer zdej ful manj kot pred enim letom, a se vedno. Ko grem na kaksno potovanje brez njega, dobim prisilne misli... Najprej tesnobo, ker mi je tud brez njega super. Potem cutim neko utesnjenost in potem misli, da bi mu lahko kaj storila... Nekako se mi zdi, da vdira vame, da me dusi... Mislim, da je to vezano na mojo avtonomijo... Na samoiskanje, a si tega ne pustim, zatiram obcutke, da fanta ne bi izgubila. Prisla sem do tega, de tega ne smem delati, da morm bit kar sem, sam se ne upam stopiti naprej, let it go...
No, ne bom vec smetila teme!

Da zakljucim. Rakica, boljse bo! Meni se je tko nekak zdelo,da ko sem zacela z zdravili, de sem mogla najprej  pomirit telo, pol pa se je vzpostavila distanca do vsega in zacela sem iskati vzroke, za kaj je do tega prislo... Sevede pa smo si ljudje razlicni... To je moj pogled, k je sevede cist laicen!!!

Lp

Vesna, na kaj si mislila? Ne vem natančno.

NAJLEPSA HVALA ZA VASE ODGOVORE.me pa zanima ce je pri okm-ju normalno,da se mi cedalje pogosteje dogaja,da se ne pocutim prisebno recimo kot bi bila pijana,domoticna,da imam nenadne izbruhe joka,panike....Uglavnem pocutim se v ...Ne svoji psihijatrinji nisem tega omenla,ker me je bilo strah,kaj si bi mislila,da imam taksne nasilne misli...Hvala ker res rabim podporo v taksnem stanju.lp

Kaj pa se zgodi, da te zagrabi, da bi komu kaj naredila? Te razjezijo? Spravijo s tira?

Naj te ne bo strah povedati psihiatru o tem... so veliko hujšega že slišali po moje....

Drži se... :rozicodam:

Ce svojim terapevtom ne povemo kaj nas muci, potem ne moremo pricakovati da nam bodo
pravilno svetovali. Zato je vazno zaupanje v terapevta. Tudi sam sem rabil kar nekaj casa
da sem povedal cisto vse. In takrat so se zadeve zacele premikati. Dokler sem pa skrival
pred njim in sabo.... :ne:

Tako je. Odkritost je pomembna.

Eh rakica sej smo se vsi s tem spopadali. Jaz sem svojemu psihiatru previdno to povedala šele ene četrtič in čakala kakšna bo reakcije (sem si mislila, evo evo ga že piše napotnico nujno v bolnico, v prisilni jopič na zaprt oddelek  :o)...pa me je samo pogledal izpod očesa in rekel : aha nič takega...
Sem bila šokirana.  :A)
Pa sva se fajn pogovorila o občutkih ob tem in kaj sem sama naredila, da bi mi bilo lažje (jaz sem se sama full spopadala z oštrimi predmeti, sem jih prijela v roko, si jih ogledovala in čakala, če me bo kak filing prešinil ob pogledu na njih pa se ni zgodilo nič. Enostavno mi pomeni samo pripomoček v gospodinjstvu), svetoval mi je kako naj se obnašam še naprej in mi gre fajn. Sicer se vsiljujejo pa tudi včasih je tak creepy filing tudi brez okmja, kadar ostanem sama doma z živalmi pa si mislim : ojoj kaj če jih zdele napadem? Pol si pa rečem : ok, zakaj nimam takih psihoz kadar so doma vsi ostali? Zakaj se mi to dogaja kadar sem sama? Verjetno zato, ker to povzroča straaaaah. Ta pa je naš največji sovražnik.
In tko si sama pomagam. Sej sami si bomo najbolje. Ne bojo ne doktorji, ne zdravila!

To, da imaš tak dizzy filing, kot da si mal opita pa si ubistvu čist prisebna smo imeli pa vsi z anksioznostjo. Tud mene je kdaj neki čudno ržalo, tko nek filing, zamegljeno pa ne čist tko kot kadar si pijan ampak zloooo podobno. Ti samo ignoriraj. Po enem času tega več ne bo.

Gigli...midve sva pa že stokrat govorili o tem in nehi tko razmišljat!! Dobr veš, da si zelo srčna in topla oseba in da se tvoje misli ne morejo udejaniti. In če bi se lahko, zakaj se potem še niso??
Glej za poskus, bova šli naslednjič nekam na kavo pa bova zavili v eno temno, mračno, zakotno ulico. Pa da vidim, če me boš zadavla.  ;D

 :plesi: :smehko:

Putka, ti si zakon!!!!!!!!  :oki:

Himiko  :dft001: hvala, vračam kompliment.

mhm, želela in naredila.
težko je pisat o tem, ker bi si folk mislil, da sem malo psiho.
sicer nisem nasilen človek,
mislim, da ful potlačene agresije takrat nisem imela.

kot sem prebrala, naj bi delali kompulzijo ravno zato, da se obsesija ne bi uresničila.
se pravi, naj tega ne bi realizirali.

pri meni so se nasilne misli pojavljale konstantno.
možno, da je do realizacije prišlo zarad obupa in ne samega okm.

recimo enkrat, medtem ko sem že 15ič ravnala in čistila stvari..
sem kar naenkrat intenzivno dojela kaj js v bistvu delam..
da je nekaj pošteno narobe in da to ni več normalno..
in v obupu sem enostavno vstala in razfukala celo sobo.
metala vse po tleh, razbila stvari.. ma vse je samo letelo okoli.

kot en trenutek neprištevnosti.

dost mi je blo okmja.
in sem enostavno popizdila.
mislim, da je bilo podobno pri sestri.
ko ti trčita skupaj močna želja po tem, da nekoga ubiješ recimo
in močno zavedanje, da tega ne smeš, se je meni pač malo scufalo  :zardevam:

znanje o okm prepuščam drugim, ker sama res ne vem veliko o tem,   
samo opozarjam pač da se ni za igračkat
(mogoče se tukaj pokaže smiselnost tega, da zdravimo svojo psiho)

Živjo.

Meni se zdi čist logično, da se te misli ne izvedejo. To pa zato, ker imamo velik strah pred tem. Če pomisliš logično, nekdo ki se nekaj boji naprimer pajkov, sam od sebe ne bo nikoli prijel pajka, pa je to nekaj kar hoče premagati ampak ga je tako strah da pajka lahko prime šele po dobri terapiji s strokovnjakom. In povrhu vsega on še hoče premagati svoj strah in se dotakniti pajka, ampak ne upa. Pri teh nasilnih mislih pa je da si to niti malo ne želimo pa še zelo se jih bojimo. Tako, da je več možnosti, da te udari wstrela, kot pa da bi misel, ki ti je grozna in se ne strinjaš z njo bila kdaj uresničena.

No tu je tista glavna razlika z OKMjem - prisilnih misli si ljudje z OKMjem izrazito NE želijo, nikoli nikdar, pod nobenim pogojem, izvršiti. Zato pa je to tako hudo trpljenje, ker imajo polno glavo prizorov, ki jim predstavljajo najhujši strah.

Jah jaz se nisem tko počutila kot je opisala Madame Bovary. Da bi kar eksplodirala, ker sem skos razmišljala o tem...

Jaz sem se kvečjemu ustrašila in se jim zelo počasi "približala" . In sprva sem se obsojala ter poskusila najt rešitev. Da bi si želela in potem realizirala....ooo ne, nikakor ne.
Je pa res, da sem mislila, da so to neke čudne potlačene želje (preveč gledamo psiho filme), ampak to sem mislila samo zato, ker nisem vedla kaj OKM sploh je. Nikoli in nikdar v življenju, razen, če sem imela kak razlog pa sem si prav želela nekoga zlasati! In gilgli to je tvoj isti problem. Spomni se, da se z OKM boriš že dolgo in da zelo dolgo nisi niti vedla kaj te daje! Zdaj veš in ti je lažje pri srcu. Vsaj za mičkeno. Ker nisi sama. Ker nisi psihopatinja. Full nas je.

Pa tudi to Madame Bovary, da si dojela kaj delaš, pri čiščenju in ravnanju stvari, si čudno odreagirala. Ko se nečesa zavemo pomoje nismo obupani. Vsaj v trenutku spoznanja ne. Ko nekaj spoznaš si kvečjemu razsvetljen. Obupanost pride šele pol...

Ne želiš!!
In ne boš.
Ker ti vodiš igro in ne obratno. Samo to zavedanje je potrebno.

ok, zdaj me je pa spet strah ratal :seznojim: ...

Čemu Noelle, saj smo zaključili, da tiste misli od MadameBovary niso izvirale iz OKMja?

NE NE SPRAVIJO ME IZ TIRA IN NE RAZJEZIJO AMPAK KR TAKO POMISLIM NA TE OGABNE STVARI.dA NE OMENJAM TEGA,DA SEM PANICNO ZACELA POSPRAVLJATI NOZE,DA JIH NE VIDIM...To je pa res nekaj najhujsega kar se cloveku lahko naredi...Upam,da mi bo bolje...

Mene pa začuda (in prvič) dejansko ni strah.

WUUUUUUUUUUUUUUUUUUUIIIIIIIIIIIIIIIIIII IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII  :wav:

Rakica glih narobe delaš. Pa ja da se ne boš bala noža, če se ga nisi do zdaj?
Glej, pod stresom si in ni čudno, da si dobila okm. Zakaj prej nikdar nisi imela tega? Ker so to le okm. Nožev se ne boj. So le ena reč, ki jih potrebujemo za gospodinjstvo.


Jaz npr. sem šla včasih še dlje...sem si sama poskusla priklicat nasilne misli. In sem sebe zamišljala pa ocenila kok realno se mi zdi. Ok, scenarij je tak :  grem po nož, se šunjam, da še sama sebe ne slišm, oprezam, pridem do predala, odprem predal, se obrnem, iščem žrtev, najdem mojo malo ščene, ga napadem, besno, maham, ko pobesneli Max, čist znorim in spet maham in maham in mahaaaam in jao sploh ne zabodem... nope, ne gre. Ne vidim tega. Prisilno o tem razmišljat, kot da bi to hotela, ne gre. Pa še brez zadnjega dela se mi zdi, da takega scenarija še v najslabšem Hollywoodskem filmu ni.  :ojoj: :mah:  :)
Res včasih se sama seb tolk nasmejim. In to je tisto pravo zdravilo.
Spopasti se s tem in ne bežati in se skrivati. Bolj, ko bomo to počeli, bolj se bomo zdel sami sebi  psihopatski.

kaj če pride do tega obupa? in se ne bom mogla kontrolirat? in se ne bom zavedala sama sebe? ...

meni se zdaj misli ne pojavljajo konstantno, sem jih uspela kar zreducirat, ampak ko nekdo omeni, da mogoče čisto slučajno obstaja možnost, da se to zgodi, me rata strah ...

Noelle pa valda. Mene je tud strah, ko nekdo omeni, da je imel psihozo. Se že takoj vidim vso shizofrenično in v bolnici.

Noelle,

to se ti pač ne more zgoditi. Škoda je tvojega časa, da o tem premišljuješ. Vsi ljudje občutijo kdaj pa kdaj razburjenje, tudi afekt, popolne "nekontrole" pa so tako redke, da nima smisla o tem govoriti in se tebi ne more zgoditi.

Putka, meni so napisali nekoč nekje psihoza, pa je jaz nisem čutila tako, kot si jo ti predstavljaš...:) Pravzaprav daleč od tega.
Strah pred neznanim je to. Ki pa je lahko zelo uničujoč, če se mu prepustiš.

Lp,

V.

In zakaj bi do tega prišlo? Kolikokrat v tvojem življenju je do tega prišlo? Si že kdaj brala o tem, da se je nekomu z OKMjem kar naenkrat "utrgalo" in je komu kaj naredil? Ne, še nikoli. Ljudje poškodujejo druge ljudi v afektu, v navalu besa npr., ali pa po preračunljivem planiranju, ker se želijo s čim okoristiti. Še najhujši psihotiki so redko nevarni ljudem okrog sebe. Torej tudi tisti ljudje, ki dejansko trpijo za tem, da ne vedo kaj delajo, redko komu kaj naredijo. Tako kot na zadevo gleda Putka je resnično zdravo: s humorjem, pa tudi tako, da si skušaš zanalašč in namerno čim bolj podrobno predstavljati kako naj bi to tvoje norenje izgledalo. Ko te je najbolj strah noža, pojdi in ga vzemi v roke. Tako bo izgubil moč, jaz pa ti 100% garantiram, da ga ne boš uporabila na živem bitju.

In še enkrat Noelle, beri post od Madam bolj podrobno in boš videla, da si je ona to želela storiti, ti pa ne in to je ključno. Proti svoji volji delajo stvari kvečjemu ljudje v filmih o izganjanju hudiča, pa še tam se nekaj upirajo ;). To enostavno ni značilnost OKMja, pa če te je še tako strah. Je pa zelo tipično za OKM, da te je strah. Torej, vsakič, ko te je strah, da boš nekaj groznega naredila, vzemi to za trden in definitiven dokaz, da ne boš.

Si pa želim, da če ljudje ne želijo strašiti drugih, da tega ne bi počeli.

Noelle ne se bat tega, da boš zgubila nadzor. Nikol ga ne boš, ker je nemogoče. Nebi rekel, če bi ti šel nekdo zelo na živce, pa bi se komaj kontrolirala da ga nebi mahnila na gobec :). Ampak vrjemi mi, OKM ni bolezn ker ti primankuje kontrole, ampak je bolezen kjer je kontrole preveč.

Zanimivo je to, da se take nasilne misli pojavijo do ljudi, ki jih imamo zelo radi ali so nam zelo blizu...a ne?

Do očeta, sestre, brata, otroka.....

Prisline misli so lahko tudi čisto drugačne..sploh niso nujno nasilne...lahko so pa povezane z drugimi negativnimi čustvi...ljubosmumjem, zaskrbljenostjo..itd..


jaz sem se dolgo mučil z prislinimi mislimi povezani z ljubosmujem..in to vedno kadar sem bil zelo zaljubljen ali pa mi je bilo zelo lepo s to osebo..kot da bi moral vse skupaj pokvariti.....se kaznovati ...




Prisline misli so težava sama po sebi zelo zoprna in mučna....tudi ,če se nikoli ne uresničijo....

Točno tako.

Lp,

V.

Jah, moja diagnoza je bila OKM zaradi nasilnih misli, perfekcionizma in še določenih stvari.
NI pa bila diagnosticirana na podlagi tega dogodka, to je res.

Jaz si LOGIČNO (!) NISEM želela napast sestre v tem smislu kot je bilo očitno razumljeno.
Moja interpretacija nasploh je taka, da si te "želje" v mislih ŽELIMO, sicer ne bi nastale.
Zato sem napisala, da sem si želela.
Ampak vemo, da so absurdne. Ker nam jih morala in logika takoj zanikata.
In zato si jih obenem ne želimo uresničit.
Tako, da sem SI tega želela, pa čeprav mogoče samo za sekundo in enako si tega 99,99% časa NISEM želela naredit.

Putka, kako lahko napišeš, da sem čudno odreagirala, ko sem izbruhnila pri ravnanju stvari,
medtem ko si si ti priklicala nasilne misli v glavo in mahala nad ščenetom z nožem.. ?! Potem ti je lahko jasno, da se vsak spopada na svoj način (in s svojim karakterjem).
Pri ravnanju/čiščenju še vedno zagovarjam - razmečite, popackajte, mečite stvari, če je treba.
To je bil zame 1. korak do prenehanja.

Pri pajkih letim stran, jokam, psihiram..
Ampak enkrat na stokrat se mi zgodi, da v sekundi vzamem debelo knjigo in pajka zalepim na steno. V afektu.

Če večina vas tega nimate,
še ne pomeni, da obstaja samo en način doživljanja stvari.
Jaz vem, kako in kaj je bilo, in z določenimi okm ji imam še zdaj težave.
In se spopadam na svoj način.

Noelle, rakica,
nisem mislila strašit.
Preberita si (praktične) napotke ostalih, se stinjam z njimi.

Verjamem, da je za vaju bistveno vprašanje,
a se to lahko zgodi ali ne.
Razumem. Ampak bolj je pomembno ZAKAJ do teh misli prihaja.
Ko je pri meni prišlo do tega s sestro, NIKOLI VEČ nisem bila nasilna do KOGARKOLI.
Ker takrat sem dojela, da to. kar so moje vsiljive misli nisem jaz.
Da je tisti "moralni del" mene tapravi jaz.
Da so prišle zaradi določenih vzrokov, ki nimajo povezave z agresijo..
Ne znam napisat, ampak bosta mogle pač verjet na besedo, da se nimata ničesar za bat.
Šokirana sem bila za tisto z noži... NE skrivat nožev !! NE it stran od strahu in bolezni.

In to je ključno.

Vso srečo obema.
Če se vsi (uspešno) spopadamo s tem
bo tudi vama to uspelo. !!

Lp, 
MB

Tole je pa čudno. Jaz si nekaj ne interpretiram, kot da si želim, če si ne. Vem, da si ne. Lahko si interpretiram, da postajam psihopat in da bom mogoče v tem svojem psihopatstvu poklala tričetrt sveta. Ne morem pa rečt, da si želim, zatorej tudi ne interpretiram na tak način. Mislim, da se OKMjevci strinjajo s tem?
Kakšen je pa drugače odnos s sestro? Ne rabiš odgovarjat...

Jaz sem OKM dobila zaradi ene čisto tretje stvari. Ni imelo veze z vezo. Tako se telo odziva. Nažalost.
Treba se je tega zavedati in to interpretirati na tač način.

Pa še nekaj bi svetovala...postavljajte si realna vprašanja kadar se OKM ne pojavljajo.
Npr. nasilne misli nad sestro... Imam rada svojo sestro iz dna srca? JA! Bi ji želela kdaj kaj slabega v življenju? NE...itd. To tudi meni pomaga, se vem KDO SEM JAZ in kaj so te bedne misli.

Nič bat punce :). Spomnim se, da sem enkrat brala ene odgovore psihiatra ljudem na internetu. Ena punca je napisala, da ji je fant s katerim živi, zaupal, da ga mučijo nasilne misli, da se vidi kako jo bo zadušil z blazino, ko bo spala ali da jo bo zabodel, vsakič, ko vidi nož. Odgovor je bil, da naj se izseli, dokler se fantu ne določi diagnoza in da če je diagnoza OKM, se nima česa bati in lahko mirno živi z njim.
Torej, zaradi OKMja ni nihče nasilen, kaj šele brutalno. Agresivnost in izražanje le-te nimata z diagnozo OKMja nobene zveze. Če nimaš nobene želje in potrebe, da bi dejanje izvršil, potem ga ne boš.

Verjemi, da si ljudje z OKMjem niti za sekundo ne želijo izvršiti svojih misli. Močno si jih ne želijo od sekunde, ko vstopijo v njihovo zavest. So pa (po mojem) nekakšne manifestacije naših najhujših strahov. Za sekundo (pa tudi več) pa sem si tudi jaz že kdaj zaželela komu dati dve okrog ušes ali mu razpraskati obraz, ampak je to čisto druga pašta. Pač impulz, jeza itd.. Prisilne misli nimajo s tem nič.

Hvala vam za vse pojasnitve - hudica, jz se teh misli se vedno ustrasim, zelo... kar mravljicne cutim, pa slabo mi rata... Vezane pa so na mojga fanta ... Hvala vam se enkrat!

Jaz se ne bojim izvršitve teh misli, ampak so mi samo boleče in se bojim bolečine. Skušam se kulirat, da mi bo ravno do njih. Na tem področju še nisem dosegla svojega cilja.

Draga Koki, ti ful ful napredujes --- cilj bo ze, vazna je pot in kako se z vsem soocas, svaka ti cast!!!

drzi se  :rozicodam:

h

Koki si povedala bistvo...te misli so povezane z bolečino..človeku je včasih, ob nenehnem bombardiranju teh misli, nevdržno in ga zajema obup...

Če bi bile to le misli...brez čustev bi ne bil noben problem...so pa posledica nekih čustev..

Sej so. Brez čustev. Če izvzamem strah.

Koki govori o bolečini, obupu, verjetno se pojavi tudi nemoč, ker se jih ne moreš znebiti, ttudi jeza....cela kopica čustev...četudi izvzameš strah pred tem, da boš te misli uresničil...

vsaj jaz sem čutil vse to , ko sem se mučil z visiljivkami...

Madam..ti si rekla eno zelo modro...želja in strah sta zelo blizu skupaj..

Koki govori o bolečini, obupu, verjetno se pojavi tudi nemoč, ker se jih ne moreš znebiti, ttudi jeza....cela kopica čustev...četudi izvzameš strah pred tem, da boš te misli uresničil...

vsaj jaz sem čutil vse to , ko sem se mučil z visiljivkami...

Madam..ti si rekla eno zelo modro...želja in strah sta zelo blizu skupaj..

se strinjam...
Gigli

Jaz pa želje in strahu ne morem povezati.
Želja je nekaj pozitivnega, če si nekaj močno želim si to tudi privoščim (če gre).
Strah je pa negativno čustvo. Ob OKM sem doživljala obup, strah. Nikakor pa ne želje!

Ne, pri OKMju sta cele galaksije narazen.

Ne bi mogla bolje povedati, Anchi.

Lp,

V.

Vidiš, jaz pa na psiho ne gledam črno-belo.
Človek je večplastna osebnost.
Lahko nekoga ljubiš in sovražiš obenem.
Lahko ti je nekdo vredu zaradi tega in tega in ni vredu zaradi nečesa tretjega.
In ja, lahko si nekaj želiš in si zraven v bistvu ne želiš.

Če bi bile stvari tako simple, da imaš nekoga ali samo rad ali samo sovražiš.
Če si nekaj ali izključno želiš ali izključno ne želiš, potem sploh ne bi potrebovali tega foruma.
Meni je to logično, očitno pač ti gledaš drugače.

Jaz ne vzamem, da sem pa jaz superman in oh in sploh
in da je moja bolezen (depresija, OKM, anksa) nekaj, kar jaz nisem.
Mi jih mogoče kdo drug vsiljuje ?
Ne.
Očitno sem v življenju pač nekaj doživela, kar je pripeljalo do OKMja.
Ampak ker je celotna preteklost mene oblikovala kot osebnost, je trenutno tudi OKM del mene. 
Če si želim poklat svet, je očitno en del mene v meni, ki si to želi.
Kako je sicer mogoče, da bi se to ustvarilo v moji glavi? Kar priplavalo po zraku?

Upam si sama sebi priznat, da so tudi temne, nasilne misli del mene. Če ne bi imeli želje po nečem, ne vem, zakaj bi sicer take misli nastale. Pa to so moje misli, saj mi jih noben ne vsiljuje v glavo.

Hecno, da želja in strah nista blizu..
Zakaj pa imamo potem forumovci tako velike strahove pred uresničevanjem želja ?!

Se pravi se neg. in poz. čustva ne povezujejo ?
Npr. ko si nekoga ljubila (poz.) nikoli nisi čutila obenem bolečine, razočaranja (neg.). ?
Ko si napredovala v službi (poz.) nikoli nisi čutila obenem tudi strahu npr. če boš izpolnila pričakovanja (neg.).. ?
Jah, potem pa kapo dol, če je temu tako.

no, zdej sem se mal pomirila in ob Onix-ovi izjavi celo nasmejala:


me pa še vedno zabolijo te misli oziroma mi povzročajo neke neprijetne občutke, tako kot kakršnokoli namigovanje na to, da se lahko zgodijo ... in ne, meni se ne pojavljajo samo v povezavi z najbližjimi; včasih me je strah, da bom povozila kakšnega kolesarja ali zbila pešca, ki gre čez zebro ... ali pa da bom recimo kar prijela za roko enga človeka, ki gre mimo mene in ga potegnila k sebi :o ... pa te ljudi vidim prvič in zadnjič v življenju ...

Želja po napredovanju in s tem povezan strah je neki čist X kot želja po ubijanju in s tem povezan strah? Wtf...tega zadnjega sploh ne razumem.

Ker tega ne razumeš, je dobro.

In sploh se strinjam s tabo. Tukaj ljudje predvsem ne ločijo OKM, prisilnih misli in čisto človeškega strahu.

V.

Jah zdaj sem full prestrašena. Ok JA VEM kako se jaz počutim in kaj si mislim....ampak me take stvari v resnici spravijo iz tira in spet nazaj v lastno sumničavost in nezmožnost samozaupanja. Ma fak.

Kaj zdej a je možno, da uresničim ali pač ne?!?

Ne!!!!!!!!

Putka,

enostavno moraš zaupati.

Svet je poln ljudi, ki govorijo razno razne neumnosti in vse se nas pač ne tiče.

Nič ne bo narobe in nič ne boš uresničila. Včasih je dobro, da nekatere stvari in ljudi preprosto ignoriraš.

Jaz pa bom dežurna grdoba in bom vedno znova opozarjala, da naj bodo tisti, ki NE razumejo in ne vedo, kaj pišejo, za Boga tiho.
Prevzamem nase tudi vse, kar sledi. Že vem, zakaj.

Lp.

Vesna

Ni potrebe.

A vsebino prisilnih misli? Ne.

Ne rečem, da kdo, ki je trpel za OKM-jem ni že morda kdaj koga kresnil po črepinji (oz. ga nameraval lopniti)  :kiselnasmeh:, a iz razlogov, ki ne izvirajo iz vsebine misli. Lahko, da je šlo za:
1. čisto dejanje obupa, ko agresijo sproži huda notranja napetost in trpljenje (in ne za to, ker so se mu vsiljevale misli, da naj tega človeka kresne); primer: Zelo dober psihiater je nekoč pripovedoval, kako ga je nekoč fizično skoraj napadel nek pacient, ki je trpel za OKM. Razlog je bil ta, da terapija ni delovala, kot bi bilo treba, duševne bolečine pa pacient enostavno ni mogel več prenašati. In se je razjezil na terapevta. (Nauk: vsebina njegovih nasilnih misli nikakor ni bila strah, da bi terapevta napadel.)
2. čisto človeško dejanje sprožene agresije, ko je osebi, ki trpi za OKM nekdo načenjal duševno in fizično zdravje... Pri tem je OKM popolnoma postranskega pomena in agresija izvira iz čisto drugega zeljnika. Čustveno nihanje.

V tej temi se res precej meša pojme strahu, vsiljivih misli, agresije ipd. in se jih skuša enačiti.
Se jih ne da.

Vsiljive misli so ''miselno kolcanje''. Najnedolžnejše vsiljivke prihajajo v obliki kakšne pesmi, ki nam ne gre iz glave. Če nam cel dan odzvanja ''Like a virgin...'', to seveda ne pomeni, da želimo biti Madona ali devica ali pop zvezda. Ali kako?
Včasih se nam vsiljuje kakšna banalna beseda. Npr., ne vem, ''banana''. Pa to ne pomeni, da želimo postati banana. Ali pač?  :sesmejem:
Kadar pa imajo vsiljive misli podobo naših najhujših strahov, pa stvar ni več tako zabavna. Te vsiljivke izhajajo iz duševne utrujenosti, ki na površino pljuva potlačene strahove in nas opominja, da:
1. vseh stvari v življenju ne moremo imeti pod kontrolo, zato za božjo voljo postanimo manj perfekcionistični;
2. nismo popolni in nikoli ne bomo in naj se za božjo voljo naučimo izražati negativno energijo navzven, jap, tudi agresijo;
3. smo občutljivi in čuteči ljudje, ki na prvo mesto postavljamo druge in se bojimo, da bi jim lahko škodovali...mi, ki smo pravzaprav ''slabi'', pa nas naši ljubljeni ne spregledajo; zato za božjo voljo, naučimo se imeti radi...
Pa še kaj.

V nobenem primeru ne gre za ''opozorila'', da bomo komu v resnici kaj naredili! Ker pa te misli spremlja ponavadi še tesnoba z omoticami, derealizacijo, depersonalizacijo, ''pijanimi občutki''...nas je še toliko bolj strah, da izgubljamo nadzor. Pa ga v resnici ne. In vsiljivke niso nič več kot ti simptom anksioznosti
-> opozarjajo nas, nevarni pa niso in zaradi njih nikoli ne bomo izgubili nadzora.

Lp.

Leonarda, hvala za tako izcrpno in pomirjajoco razlago - jz ne bi znala tako napisat!

Hvala  :rozicodam:

Tudi jaz se ti zahvaljujem.

V.

Ne vem zakaj se tukaj širi nek mit o Okm, kot nečem posebnem in drugačnem..Okm je zame le en obraz nevroze in nič drugega..dejstvo, da pri tej motnji pomagajo Ad ji pomeni, da gre za "isti princip"...

poleg tega OKM ne pomeni le prislinih, nasilnih misli, temveč tudi druge, nenasilne, prisilne misli, tudi prisilna dejanja, kot umivanje rok po 50 krat na dan, preverjanje ali smo zaklenili vrata, prisilno iskanje simetrije , strah pred mikrobi, prislino pospravljanje, razkuževanje..itd...

v bistvu gre za temeljno anksioznost in nič drugega....


In če je temeljni namen zdravljenja nekomu, ki se počuti nevzdržno, ker ga nekaj obvladuje, povedati, da se naj ničesar ne boji, čeprav se počuti nevzdržno, potem je, po moje to zelo kmećki in naiven način zdravljenja...in slej ko prej bo ta občutek, da nas misli srkajo vase, kot kolesje, spet prišel na površje...


Človekova psiha ni tako linearna in simpl, kot si večina misli..Madam ima še kako prav, da je prostislovna in kompleksna...

In še kako se lahko bojimo lepih, prijetnih stvari..uspeha, ljubezni, bilžine, ljudi..itd...ne le neprijetnih..In še kako lahko zelo ljubimo in sovražimo hkrati nekoga....Ambivalenca linearnemu umu ni jasna, ker je dialektična...resnica je v dialektiki....


pri nas nevrotikih je sploh značilen ta strah pred pozitivnimi stvarmi....Predolgo poznam nevrozo in sem videl veliko ljudi, ki so si nekaj želei in se tega hrati zelo bali.....Bi- nebi situacija je za nvrotike zelo pogosta...


nezavedno je pravi gospodar....mi lahko npr. zavestno trdimo, da si želimo ljubezni , nezavedno bomo pa naredili vse, da uničimo vsak odnos, da delujemo tako, da bomo pokazali,  da si globoko v sebi ljubezni sploh ne želimo in da se je bojimo....

ja ja naša psiha ni tako simpl..ne deluje na ukaz...

Leonarda, vesnav, scorpion HVALA!!!!  :rozicodam:

Leonarda tvoj post je popoln. Točno tako kot si jaz zamišljam in razumem OKM in točno tako tudi čutim. Vsako sleherno besedico si mi vzela iz usta.   :srce-utrip:

Jaz sem že včeraj rekla, da se bom za nekaj časa poslovila od foruma...tako, za en čas. Da vidim kako delujem brez tega, da se vsakdan sproti spomnim, da sem pisihčni bolnik.
In to, da ko se že poberem, pride nekdo in mi za brezveze poruši en del mojega napredka. Pa še nekdo, ki še ni dal enega takega nasveta, v pravem pomenu besede. Takega iz srca. Brezveze! 8)

Putka prenese marsikaj...včasih pa tudi Putki pride preko meje.

LP,

Vaša Puti Muti

pa tega sem jaz imela svoje čase malo morje


pa to tudi


pa, npr. sem v naročju držala otroka in me je popadel gromozanski strah, kaj, če ga izpustim... al pa recimo sem stala tudi z otrokom na balkonu in mi je zletelo skoz misli - dol ga vrzi... al pa recimo bila na kakem sestanku, pa me je prešinilo - brcni sogovornila...  :seznojim: in kr neki....

ja shit no...  :unsure:

Arwen, domala vsak normalen  :A)  :P človek ima kdaj pa kdaj takšne vsiljivke. Patologija OKM-ja se začne nekako takrat, ko ti po glavi brzijo  neprenehoma in ti posledično povzročajo nelagodje, strah, paniko...tj. te ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju.

Ni za kaj, punce  :zardevam:  :rozicodam:. Predvsem se nič bat.

Scorpion, oba z Madam imata seveda prav. Psiha je kompleksna in zamotana. Ni linearna. Ni pa spet nek nepredvidljiv fantom, ki bo zdaj zdaj zbezljal iz vajeti.
Jap. Res. Ampak za OKM veliko dobrih strokovnjakov že kar nekaj časa trdi, da se ne razreši z brskanjem po psihi in s poglobljeno analizo. Lahko najdeš vse vzroke na svetu za svoj OKM, pa ti ne bo odleglo. Pomaga pa vedenjsko kognitivna terapija. Kot pri fobijah. Paniki. In sorodnem. Značilno za tiste, ki trpimo za OKM je, da že tako preveč analiziramo vse okoli sebe, stokrat premeljemo vsako reč, se stokrat prepričamo... Ne ga biksat in se mučit še z dodatno pretirano samoanalizo. Bo usluga samemu sebi prejkone medvedja.

Lp.

PS: Putka, če se že moraš posloviti za nekaj časa  :(, pridi kaj nazaj pogledat...Jaz te rada berem in se večkrat nasmejim kakšni tvoji domislici v zvezi z OKM  :happy:... Se vidi, da si na stopnji, ko se že lahko nasmejiš svojim težavam. Dober občutek, ne?

Scorpion,

nedvomno t.i. kmečki način zdravljenja zaleže in pomaga bolj kot venomer znova ponavljati nekomu, da je med strahom in željo in uresničitvijo samo korak.
Ker pač ni!

Da se je mogoče popolnoma znebiti misli, kot jih je npr. navedla Coprnica, pa vem iz lastne izkušnje.

Zato je za človeka NUJNO in TEMELJNO, da VE, da tega ne bo uresničil in da se zaveda, da bo minilo. Potem šele se lahko pogovarjamo ali pa tudi NE, kako, odkod, čemu in zakaj. In NIKAKOR se tega človeku ne dela v akutni fazi. Samo za to gre.

Sem jasna?

V.

Leonarda, če govoriš o stroki  ne govoriš o celotni stroki, ker so psihiterapevtski pristopi zelo različni in si mnogi med seboj nasprotujejo. Govoriš le o delu stroke...Vem, da ti je to jasno ;D

Ne verjamem nekomu, ki se mora v nekaj tako grozno prepričevati. Nekdo, ki ga nekaj ne ogroža se mu ni treba v nič prepričevati..Tako ste nekateri prevzeli vlogo prepričevalcev (mamic) , drugi pa vlogo prestrašencev (otrok)...prestrašeni ste pa v bistvu vsi...

Če je treba nekomu nekaj tveziti ali celo lagati, potem je to nekaj nerealnega...Jaz sem imel glede vsiljivk drugačne izkušnje..In zdaj , če povem resnico bodo nekateri čist prestrašeni, drugi pa bodo panično tolažili..

Ko sem bival na PO ju nekaj mesecev se je mariskaj zgodilo v tem času....En fant je imel poleg depresije še raka in je nakaj mesecev kasneje umrl (20 let). Eden staršejši možak je umrl pred mojimi očmi pri zajtrku..Zadela ga je kap..Dve ženski srednih let pa so se vrgli pod vlak...


To je življenje..Nihče nas ni more zaščiti pred takimi dogodki, ker 100% varnosti ni...čeprav smo bili vsi v težkih stiskah...Ne razumem zakaj bi morali olepševati žvljenje....Ena od žensk je imela vsijljive misli, da bo naredila samomor...in je vseskozi hodila od enega do drugega in nas spraševala:"Kaj naj naredim..skoz mislim na samomor?" In ga je uresničila..nekega ponedeljkovega jutra...Moje izkušnje so v nasprotju z vašo "stroko"..

TO JE RESNICA , ki temelji na izkušnji...


Če zdraviš simptome (vsiljive misli) nisi ozdravil bolezni...Podobno, kot da bi z zbijanjem visoke vročine pri gripi poskusil zdraviti bolezen...

In prepričan sem, da nihče od ljudi, ki imajo vsiljive misli nima le teh simptomov...vsi imajo mnoge druge psihosocialne težave..tudi telesne...

Seveda pa lahko kdorkoli dela tisto v kar verjame...dokler deluje..

Ma deeej ne posplošuj.

Verjetno si je ženska želela to storiti in sta ji OKM in pa očitno ignorantski folk tam okoli nje to tudi samo še potrdili.

Jaz sem imela tudi scene, da se moram dol vržt iz stoplnice pa je bilo prvo kar sem se vprašala : ok, od kje zdaj ta misel, če si pa jaz česa takega SPLOH ne želim. Pa sem res razmišljala, če si želim umreti. ČE v meni gori vsaj en kanček te želje, nekje dol, daaaaaleč spodaj, v meni, potlačen. Pa ga nisem mogla zbezljati ven. Zakaj? KER NI TE ŽELJE!
Jaz sem zbolela ravno zaradi strahu pred smrtjo, da bi se pa zdaj sama pognala v to? A-a.
Imam lajf preveč rada in mi je prelepo, da bi kar šla v zono nule.

In če samo malo predelaš svoje misli jih več ni. NI! Z njimi je konec, finito, basta, finish... kapish?
Veselo skačem po visokih terasah in se počutim prav cool.
Veselo režem z nožem in ne stiskam poleg zob, da bi se komaj zadrževala, da ne planem po kom.

Please. :nehvala:

Tko kot sem rekla. Teli OKMji so kot najhujši Hollywoodski moviji. Lahko sam z očmi obrneš okoli in se kislo nasmehneš.

Ma, OKMji so nasproti te teme mačji kašelj.  :o

Že ko je MAdamme Bovary problematizirala 'aksiomatično' trditev, da se noben OKM v zgodovini ni uresničil, se mi je zdelo, da utegne zavreti...
Moram reči, da se tule pa res strinjam s Scorpionom, ki je tudi problematiziral aksiom (joj, če bi ga še v oni svoji temi, TISTO bi bil premik!)
Kolikor se po drugi strani strinjam z Vesno, da ljudi v prestrašeni fazi ne gre strašiti, pa hkrati mislim, da jim zaradi 'njihovega dobrega' ne gre saditi rožic tipa 'vse bo v redu'. Kako pa vemo, da bo 'vse v redu'?

Rečemo takole: v največji večini primerov so prisilne misli res 'napačno zvezane' misli. Da, lahko jih odpravimo z ignoranco, ironijo, samoprepričevanjem, kako gre v bistvu za neumnosti, povsem preventivno pa je enako prav, da 'pregledamo napeljavo', odkrijemo mesto, kjer prihaja do stika, in zadevo ustrezno zaflajštramo.
Skratka vsi imate prav.

Seveda  ;D. Ampak  :). Že dobri stari oče psihoterapije ipd. Freud je ugotovil, da se prisilne misli dokaj neuspešno ''zdravijo'' s psihoanalizo. Pa ni bil kognitivno-vedenjsko usmerjen.
Zaenkrat (in ne, ne bom dajala virov in pogrevala tople vode, daj malo prebrskat zadeve) se pač najboljše obnese kognitivno-vedenjska terapija v kombinaciji z AD-ji. Žal. Si nisem jaz izmislila  :P.

Olepševanje...hja, nekomu, ki je v fazi, ko se boji lastne sence, se ne razglablja na dolgo in široko o možnih posledicah, neštetih vzrokih, aksiomih in teorijah. Se ne in pika. Gledano s stališča terapije: v akutni fazi je pomembno zaupanje v terapevta. Prekleto dobro dane nezaskrbljeni terapevtov obraz, ko si sam sebe že otožno predstavljaš zvezanega nekje za rešetkami (kot je nekje Putka napisala  :sesmejem:). Terapevt nima pravice strašit s črnimi prognozami, sploh, ker zanje pri OKM dejansko ni neke resne potrebe. Še manj imamo to pravico delat mi.
Tisti, ki smo OKM v najhujši obliki ''dali skozi'' pa IMAMO pravico trditi, da ni bilo nič hudega in da še vedno veselo (telesno in duševno) migamo. Ok?


Hmmm....kakšno je imela diagnozo? S strani lečečega psihiatra mislim? Ne mešat vsiljivih misli, depresivne težnje po samomoru (in tovrstne klice na pomoč), pa bognedaj, da še ne zaidemo na področje kakšnih prisluhov in prividov.
Psiha je zamotana, mnogo bolj in mnogo manj, kot si predstavljamo. Imeti za življenjski cilj, da se do zadnje mrvice spoznamo in zanaliziramo...? Potem si lahko samo rečemo- get a life. Se ne bomo. Samo zafrustrirali se bomo.
Nismo tako pomembni v smislu vesolja, kot včasih radi verjamemo.

Lp.

A sem razcepljena osebnost, če po branju Leonardinega vpisa mislim, da boljše ni mogoče razmišljati o tej temi? Bravo, carsko! Posebej oni zadnji del o samoanalizi je nekaj, kar že leta želim ubesediti pri svoji vojni proti 'delu na sebi', pa mi ne uspe.

iz prve roke: depresija, črne misli - misli na samomor, so pa zelo težke in hude in ...glede na prebrano čist nekaj drugega, kot OKM - to je pa čistokrvni obup, praznina v tebi, strahotna bolečina celega telesa, to je precej več in globlje, kot le misli ... sem imela to, namreč.. in bila na tem, da uresničim željo po zaključku obstoja ... a k temu me je gnala depresija, lediščna samopodoba in samozavest, mržnja do sebe, obup, ... 

Še vedno si želim, da bi si Scorpion vsaj na hitro prebral par najosnovnejših definicij najpogostejših anksioznih motenj, preden bi okrog začel raztresati svojo silno modrost in zraven tega popolnoma brez potrebe strašil vse, ki imajo OKM :o. Mešaš pojme Scorpion. In to tiste ta najbolj osnovne. Za nekoga, ki se rad igra forumskega terapevta, se mi to zdi popolnoma nesprejemljivo.

Ok da zdej razjasnim to zadevo. OKM sm raziskoval že 2 leti in ogromno časa preživel na raznih forumih in internetnih straneh o OKM. Sprašujete iz kje te misli izvirajo. Te misli izvirajo iz nelogičnega dela možganov, in vsak jih ima. Ne samo ljudje z OKM. Ampak ljudje z OKM se pri njih zataknejo, ker se jih ustrašijo, ker zaradi kemije v glavi ne morejo preprosto reči "o kako butasta misel" in iti naprej.Niti najmanj nasilne misli niso naše želje in nevem kako lahko kdo to sploh reče, če nima pojma o čem govori. Prov razjezi me ko je folk pametn, ki nima pojma o vsiljivih mislih. Če bi bila najmanša možnost da bi te stvari uresničili, a pol mislite da bi nam v terapijah dali nož v roke in nas posedli zraven osebe, ki jo v mislih zabodemo. Ne vrjamem da bi ta terapija bila varna v očeh psihiatrov, če bi mislili, da je možnost da se nam strga in res kaj naredimo. Tako da brez skrbi, ni nobene nevarnosti da bi kdo te misli uresničil. Te misli so nevarne samo takrat, ko nekdo ves čas nameron razmišlja o tem kako bi komu kaj naredil in ob tem čuti užitek, ne strah, to pa pri OKM ne obstaja.

Onix, mene tvoja gotovost resno straši. Mislim, da na nobenem področju, še najmanj pa pri duševnem zdravju, ne smemo takole na lahko uporabljati nogometnih "100% šans". Scorpionov primer s samomorom dejansko ni ustrezen, tam je šlo 'skoraj 100 %' za druge stvari, ni pa v sami definiciji OKMja zajeta že tudi ne-uresničljivost katerekoli sporne misli.

 (http://www.cosgan.de/images/midi/figuren/a060.gif)

Ja, v okviru OKMja je.
Tako statistično bi rekla, da OKMjevci niso nič drugačni od ostale populacije, kar se tiče nasilja itd..ampak misli vsiljivke z dejanskim nasiljem nimajo nobene zveze. Misli vsiljivke so ponavadi aburdne, groteskno nasilne in trpečemu popolnoma nesprejemljive. Misli vsiljivke niso še nikoli v zgodovini znane medicine nekomu proti njegovi volji vodile roke z nožem nad kogarkoli. In razpravljati o tem, da smo ljudje sposobni nasilja nad drugimi ljudmi v temi z naslovom "Nevzdržno", kljub temu, da je že več oseb v tej isti temi izrazilo, da jim taisto razpravljanje vzbuja hud strah in stisko, se mi zdi skrajno neokusno, neuvidevno in neprimerno. Da ne rečem kaj hujšega :o.

Če se bo tema nadaljevala v tej smeri namesto v dajanju nasvetov in tolažbe (in sem spada tudi "100% ne boš uresničil/a misli") bom vse nadaljne tovrstne prispevke z popolnoma mirno vestjo od teme odcepila in jim nadela ključavnico. Pritožna knjiga pa vemo kje je..

Se opravičujem, da sem se oglasil.

Očtino ne vemo kje je pritožna knjiga, Yang in Taksist... Razcepljeno.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1610.0.html

Jah, jaz bom tole vseeno napisala, moderatorji se pa odločite kot sami veste.

Takole je, Putka. Vesnav :
eno je, če si kontramo mnenja o temi,
drugo je, če se kdo spušča na osebno raven in me žali kot človeka.
Tega se jaz nisem šla NIKJER in se tudi ne grem.
Sem vama prav hotela napisat ZS.. Bom o tem še razmislila.

Takoj ko sem zvedela, da Putka za nekaj dni zapušča forum, sem odločila, da se bom sama odmaknila iz teme. Ne zaradi nje (brez zamere), ampak, ker je to meni moralno sporno - če so ljudje ob mojem pisanju res postali prestrašeni, ja potem omg, RESNIČNO nočem več pisat na to temo.
Ker se to ne "poklapa" z mojim namenom.

To, kar sem pisala, je bila moja izkušnja, razmišljanje, in izključno to dvoje je bil moj namen.
Če se je izcimilo iz tega, da jaz strašim, lažem in še več, da sem slab človek,
jah potem nimam več besed.

In pri tem ste spregledali tudi, to,
da sem sama napisala, da se nima noben ničesar bat..



Moram res citiram samo sebe ali kaj ..

O sami temi pa samo še tole..
Pri vožnji z avtom obstaja realna možnost, da se vsako sekundo zabijemo.
Pri depresiji recimo, da se nikoli ne bomo pozdravili…
In to pomeni, da se potem nikoli ne bomo usedli v avto ?
In če mi nekdo napiše, recimo, da se nikoli ni ozdravil depresije in da obstaja možnost, da se jaz nikoli ne bom.. Bi si mislila, ja fuck off, kaj ti meni to pišeš. Pa čeprav ima mogoče čisto prav.

Ampak iskreno, a je to res življenjsko pomembno ?
Ne. Jaz se bom trudila kljub temu, vedno se bom trudila v življenju, da napredujem, pa če mi sto folka reče, da to ni mogoče. 
In konec koncev je to tisto, kar šteje.

In to je bilo spregledano -
jaz lahko polemiziram o realnih možnostih. In o temnih straneh človeka in itd itd.
Ampak VEDNO znova znova verjamem in poudarjam,
da je to zgolj lahko en drobec v pomislek,
zgolj razmišljanje. Kjer ni niti pomembno ali je to ena "splošna" resnica ali ne
(vsak ima itak svojo resnico),

ampak da je KLJUČNEGA POMENA to, da se trudimo, zmoremo in gremo naprej.
Da se je VREDNO trudit, in vedno se bo vredno trudit,
da delamo na sebi,
in oboje je pomembno - tako kot na eni strani realno razmišljamo o problemu (tudi o "temnih delih"),
si na drugi strani sadimo rožice, rišemo sonce.
in verjetno lahko pridemo do sreče na prvi način, na drugega, po zgolj mojem mnenju je najboljše na mix obeh. Je pa to odvisno od človeka,
tukaj ni prav in narobe
in dajat forum na prve in druge je totalna bedarija, še večja pa to, da se glede na mišljenje ustvari grupiranje, kjer je ena skupina superiorna.
pa saj vsi delamo isto (delamo na sebi) vsak pač na sebi lasten način. meni smo in eni in drugi enakovredni.     

In ne mi pravit, da teh stvari ne vem in da nič ne dajem drugim
ker sem ravno toliko jebala ježa v življenju kot vsi ostali.
Konec koncev smo vsi v podobnem zosu,
in za čisto vsakega od vas sem vesela že za vsak majhen korak
in privoščim in tudi verjamem, da vam/nam bo uspelo.
Vsakemu od vas želim vse najboljše, ma nisem tak človek enostavno, da bi komurkoli želela kaj slabega (in da bi namenoma strašila.. ?? ma ni šanse!)

Jaz vem kakšen je bil moj namen, kakšen človek sem, zame je to dovolj,
če kdo dvomi, ni moja stvar.

Z moje strani je zadeva ad acta.

Iskreno srečo vsem!

Lp,
MB

Malo mi je odleglo, ker sem mislil, da me boste po mojem zadnjem postu raztrgali, ker je bil res provokativen, čeprav poplnoma resničen.....Hvala..


Res je Madam in Ton....100 % garancije ni..za nobenega...in to je iluzija...Ko se (že 18 let) vozim v Maribor v službo velikorat mislim na to, da se lahko ponesrečim vsak trenutek in se pridružim tistim cca. 300 mrtvih nesrečnežem na leto v Sloveniji...


Imamo pa vsi možnost....veliko je odvisno od naše motivacije in vztrajnosti...kljub temu, da je življenje zelo negotovo se jaz ne bom odrekel možnosti, da ga odživim popolno, glede na svoje možnosti...

"Ni tolk pomebno kakšne karte smo dobili, bolj pomebno je kako z njimi igramo"

MadameBovary, jaz ti verjamem, da nisi imela namena strašiti ampak pač podati svojo izkušnjo in svoje mnenje ... prav tako sem tudi jaz povedala, da me je to prestrašilo ...
ni panike, ampak ko nekdo kar rine in rine (tu seveda ne mislim tebe), brez ozira na to, da je folk prestrašen, pa gre zadeva čez mejo ...

če človek pove, da je prestrašen, da je v hudi stiski, da je nevzdržno pa se nekdo izživlja in ti še govori, da ja, da se vse to lahko uresniči, ti to v tem trenutku prav nič ne pomaga ... ravno nasprotno ... prideš po pomoč zato, da se boš počutil bolje, počutiš se pa še slabše ... in mislim, da to le ni način ...

Jap Noel res je tako, ko smo v hudi stiski, potrebujemo podporo, kajti vse drugo nas lahko zelo hudo prestraši in naše misli nas potegnejo še v hujšo spiralo negativnih misli.

Danes je , hvala bogu stanje v psihoterapiji zelo drugačno kot takrat pred 25 leti..Antidepresivi so danes veliko veliko bolj učinkoviti..Tako, da se lahko pomirite...

To je se vedno forum za POMOC in NASVETE tistim ki pridejo PRVIC.... ki niti pod razno ne
poznajo svojih tezav in kako se soociti kot vecina na tem forumu ki smo se iz najhusjega splavali.
Zato tisti ki ZELITE bodite v pomoc....in se spomnite kako ste bili sprejeti na forumu ko ste
prvic prisli. Samo ponovite vajo in  :oki:

Se strinjam z Masi, ko si v hudi stiski, rabis  - za nekatere morda iluzurno - podporo... Res, je, da vsi vemo, da garancije v tem svetu ni in da je cloveska psiha po svoji nravi ambivalentna,a ce bi meni nekdo, ko sem imela najhujse prisline misli, rekel: "Ja mogoce pa res lahko pride do uresnicitve... Jah, no ne vem , kaj bi bilo z menoj..." Si ne upam pomislit...
Ko sem npr zaupala svoje grozljivo prisilne misli, sta mi psihiatrinja in psihiater zgolj dejala (citiram): "To so SAMO misli...."
In ja tudi kakrsnokoli posplosevanje v maniri "una je mela pa to, pa to", je za moje pojme "smrt" za nekoga, ki ima psihicne tezave --- ok, spet induktivno sklepam, ker gledam iz sebe...
In ja, motivacija je po mojem mnenju kljucna za cloveka, ki se sooca s psihicnimi tezavami... Pa ce tudi v slogu "kmecke pameti" - meni se skoraj najbolj pomaga moja babica btw, ki ni zarad vojne dokoncala niti osnovne sole, vendar je njena zivljenjska modrost nenadkriljiva... Ko si v krizi oz se ti zatakne na poti zdravljenja, pa ti tud presneto pomaga, ko npr na forumu preberes toplo besedo in kaksno vzpodbudo, cetud se morda slisi iluzurno...
Drugace se mi zdi se kako pomembno, da se o teh problematikah razpravlja, a morda je spocetka potrebno pogledati, na katerem podrocju se to pocne in s kom vodis tovrstno debato (v nekoga, ki ima hud OKM, najbrz ne bos vrtal in ga "tumpal" s psihoanliticnimi vprasanji, ker to - po mojih izkusnjah- naredi se vec skode - veliko mojih znank npr pridno bere freuda, lacana etc in vse so bile blazno pametne, kako mi pomagati - jea right)... Nc, se opravicujem za ta kmecki post... Miren vecer... in ja AD so dandanes dosti bolj ucinkoviti, a se vedno je potrebno zavihati rokave in marsikaj narediti tud sam...

Res, Himiko.

Jaz bom še enkrat napisala.
Tisti deklici zgoraj Madam.. samo tole... Verjamem, da nisi hudega hotela in nihče ti ni rekel, da si slab človek.


Prosim, iskreno, če lahko teoretiki v temah, kjer je človek na robu strahu in smrti, ne vpletate razglabljanje o OKM na splošno, ampak človeku, ki je v stiski, nudite spodbudo in ga pomirite.

Prosim, iskreno, ker, zdi se mi, nihče bolj od mene ne ve, kaj pomeni stavek: "Vse bo v redu. Verjemi. To so samo misli..." v akutni fazi.
Ni ga na svetu človeka, ki bi mu privoščila tako počutje, kot sem ga preživljala pred osmimi leti.
Resnično: to skorajda nima veze z vsem tem, kar govorite. Toliko je drugih tem, kjer lahko premlevamo o vsem...

Jaz garantiram vsem z OKM, da bo vse v redu. Iskreno. In NIKOLI ne recite človeku v takem stanju KAR KOLI negativnega.
Ker je zanj to usodnega in življenjskega pomena.

Vesna

Ok res je, ni nič 100%, ampak res je pa tudi, da nihče ne bo za brezveze nekomu nekaj naredil, ker se mu je pač pojavila misel, ki je vsiljive narave in jo oseba ki jo ima sovraži in se je hoče znebiti. Ne rečem pa da oseba s temi misli, zaradi kakšnega razloga nebi nasilno odreagirala, ampak samo na podlagi teh misli pa sigurno ne. Čeprov jes odkar mam nasilne misli, še muhe ne ubijem več :).

Aja pa še to, tud jes nism mislu nobenga žalit, ampak me je malo razjezilo, ker vem kako je ko ti je res hudo in kaj ti take besede lahko naredijo. Sam sm na srečo tolk bolš zdj, da me kej dost ne prestraši, če kdo reče kaj v tej smeri.

Jeeeeeeseeeniiice!!!! :ohoho:

Naše težave niso le problem, ki ga je treba za vsako ceno reštiti..temveč so izziv...za razvoj...za širjenje zavesti..odkrivanje..in verjamem, da se za vsem tem skriva nekaj dragocenega. Tistega najbolj dragocenega kar imamo v duši..

Brez poguma pa nič ne more biti..prav nič..

Pogum pa ne pomeni, da ne čutimo nobenega strahu...nasprotno..

Tudi jaz poznam te neobladljive misli.....
Najhujse mi je bilo , ko so bili v mislih prisotni moji otroci...kaj ce jim kaj naredim, kaj ce jih poskodujem, kaj ce se mi strga in jih.........obcutki krivde so bili tako mocni, da so me ze cisto ohromili
Bolj , ko sem odrivala te misli, mocnejse so bile....pa je prisel dan , ko je bila glava polna teh misli,zelela sem zbezati od tega, pa sem videla da nimam kam......no potem pa sem si dejala zavestno...to so misli, katere te plasijo zdaj pa naredi tisto kar te tako plasi, naj se ti ze enkrat zmesa, da bo mir...in v tistem trenutku sem na svoje veliko presenecenje, tem mislim vzela moc.....iz velike crne gmote misli, je nastala majhna crna pika.....obcutek je bil nekako tako osvobojujoc..... zavestno imam svoje otroke najrajsi na svetu in vem, da sem za njih pripravljena dati tudi zivljenje, le kako bi jim potem lahko kaj naredila......to so bile samo misli....

Zdravniki so mi v bistvu razlozili te stvari, da sem imela drugacen pogled na misli katere so se mi porajale....no, to se mi je dogajalo ze kar dolgo let nazaj in s pomocjo terapevta, sem te zadeve resila.....
MOj zdravnik mi je povedal, koliko mladih mamic je katere imajo vsiljivke, kar se tice svojih dojenckov, prav ta strah da jim ne bi kaj naredile in se mnogo drugih nerealnih strahov...tudi moja svakinja je imela te misli ,ko je rodila....kako tezko in s kaksnimi obcutki krivde mi je to zaupala in na njeno veliko presenecenje sem jo razumela, ji tudi nekaj o tem povedala in jo tudi pomirila......