FORUM Nebojse.si

Med vami se počutim dobro. Hvala vsem, ki ste na tem forumu in skušate pomiriti, se pogovoriti z ljudmi s težavami.
Vsak ima svoje težave, ampak najhujše so psihične težave.  
Ampak po vsaki depresinji  pa naj še tako in dolga in huda, na koncu vedno "posije sonce" Ampak to sonce ne sije venomer - vaše stanje se lahko poslabša.  Depresija je bolezen, ki se ponavlja skozi vse življenje.

Veliko je zdravil, ki te lahko zelo učinkovitol pozdravijo.

Pojdi do psihiatra, naj ti da kakšen antidepresiv. Vprašaj za Zoloft in Cymbaltol. Ne vem koli, torej daje energijoko imaš kaj moči, Cymbalta vsebuje noradrenalin

Antidepresiv jemlji vsaj nekaj let.

Kaj storiti, če kemiji/tabletam ne zaupaš (ker navsezadnje ne rešijo problema), psihiatrom pa ne zaupaš preveč oz. sploh?
Ne trollam, ampak resno sprašujem in verjetno nisem edini, ki sem se znašel v tej situaciji.

Pojdi k psihoterapevtu. Izboljšaj prehrano. Bodi bolj fizično aktiven. Različne sprostitvene tehnike. Zamenjaj okolje v katerem živiš, če problemi izhajajo iz stalnih pritiskov in trenj. Sem ziher, da se še kej najde.

Kot sem rekel, prvemu ne zaupam. Sem delal sicer v zdravstvenem okolju in tam varovanje podatkov med zdravniki je bilo bolj "prosto po prešernu". Od tod nezaupanje. Prehrana je že zdaj ok; večkrat poskušam z meditacijo; okolja ne morem zamenjati; bi se pa res lahko kaj več naredilo glede telovadbe. A vsi vemo koliko energije ima depresiven človek..
V mojem primeru; bil sem hospitaliziran, tablete sem sprva zavračal, nato pa se "vdal v usodo", psihiatru pa sem navedel le površen del (že skoraj kot izgovor), ker o sebi nisem želel govoriti. Sem pa več spodbude našel pri sopacientih, katerim sem vsake toliko zaupal kaj in videl, da so oni v podobnem s*anju. To mi je vlilo pogum, da dajem temu forumu po oktoberski registraciji novo možnost.
Ne vem pa, kako bi se končalo, če do hospitalizacije ne bi prišlo. Oz. vem, uspešna izvedba samomora.
Pač.. moja izkušnja.
Hvala za reply :)

N., bravo, da si si dal drugo možnost. :oki:

Razumem, da nočeš preveč govoriti o sebi, pa bom vseeno vprašala:

A lahko vsaj na kratko poveš, kateri so tisti glavni razlogi, ki pri tebi povzročajo depresijo oz. jo poslabšujejo?

Nebodigatreba, veliko je zdravil, ki jim ni zaupati oz. so škodljiva. Mislim pa da AD niso tako škodljivi, če jemlješ le enega na dan.
Smem vprašati , če ti kaj jemlješ? In če, kaj jemlješ?

Pardon za zapoznel odgovor, šele danes prišel do računalnika, preko telefona pa mi ni za na dolgo odgovarjati :)

@Lira: dolgo obdobje brez službe in rednih prihodkov; brez družbe in prijateljev, ki bi jim zaupal; deloma skrhani družinski odnosi; pomanjkanje samozavesti; ... Recimo to, za začetek. Se pa zadeva vleče skoraj 20 let z občasnimi hudimi krizami.

@zverca87: pristal sem na Faxiprolu (bojda je znan pod enim drugim imenom), 1 tableta dnevno. Sem pa že par dni brez AP-jev in me muči nespečnost, ki je pa ne bi "zdravil" z Lukvenom ali čim podobnim.

Glede na to, da tablete (AD-je) tako ali tako že jemlješ, bi ti jaz položila na srce, da jim daj možnost in zaupaj, da ti lahko pomagajo, ker nekatere probleme pa vendarle lahko rešijo. Ne pri vseh ljudeh in morda tudi ne za vedno, ampak še vedno bolje kot nič. Jaz sem ena tistih, ki so jim prav AD-ji pomagali iz najhujšega. Pri meni so pregnali tudi hudo nespečnost. Že po parih mesecih sem imela bistveno več energije, samozaupanja in veselja do življenja. Tudi družinski odnosi so se izboljšali. Še razmišljam bistveno lažje kot prej, ko sem se včasih počutila dobesedno kot kos svinca na dnu svinčeno sivega oceana.

To je značilno za depresijo, da človek postane pasiven in da se izolira od drugih, kar celotno situacijo samo še poslabšuje. Z boljšim počutjem zaradi AD-jev pa se vrne tudi želja po druženju in drugih aktivnostih, ki so ti v veselje in ki še dodatno prispevajo k boljšemu počutju. Tako se trend obrne. In potem je vse lažje. Mogoče tudi iskanje družbe in službe ... (Čeprav, to slednje je danes resnično težko.)

Glede na to, da psihiatrom oz. psihoterapevtom ne zaupaš, sotrpinom pa, bi bilo mogoče fajn, da se pridružiš kakšni DAM-ovi skupini za samopomoč. Ker že to, da odprto spregovoriš o svojih problemih in vidiš, da te drugi razumejo in sprejemajo, lahko prinese ogromno olajšanje. Pa še kakšen zares koristen nasvet lahko dobiš. In daš. Tudi to, da s svojimi izkušnjami pomagaš drugim, lahko deluje zelo zdravilno.

Samo ne obupat! Vse se lahko še spremeni. Držim pesti zate. :oki:

Hvala.
Razloženo mi je sicer bilo, da bi naj AD-ji osebo skulirali do te mere, da je pripravljena spregovoriti. Prezgodaj je ocenjevati ali se učinki zdravljenja poznajo ali ne, vendar že samo zdravljenje (da pa pogovorov s sotrpini niti ne omenjam) je zame par gigantskih korakov naprej. Koliko sem "ozdravel" in koliko ne, se bo pokazalo ob naslednjem soočenju z znaki krize.
V primerjavi s tabo jaz jemljem AD-je sedaj kakšen mesec in ne čutim ničesar, kar bi oni prispevali k mojemu boljšemu počutju in še vedno sem mnenja, da so za trenutno boljše počutje "krivi" prav sotrpini. Kot sem verjetno že v eni drugi temi omenil, je eden izmed mojih ciljev ravno druženje s podobno mislečimi tako v kot izven skupine za samopomoč, ki bo v mojem kraju :)