FORUM Nebojse.si

Odpiram novo temo, ker se na mojo prejšnjo ne navezuje preveč. Morda se bo tako kdo tudi prepoznal v njej in znal svetovati oz. delil svojo izkušnjo.

V mojem svetu jaz ne smem delati napak. Vedno sem namreč morala reševati svet doma in biti močna za vse. Napake so bile strogo sankcionirane. Sama sem se precej angažirala v šoli, krožkih, športu … Napak oziroma spodrsljajev ni bilo. Na vseh področjih sem bila odlična oz. se odlikovala in izstopala iz povprečja. V službah, ki sem jih opravljala do zdaj, sem se vedno trudila 120 %. A se je kljub trudu zgodilo nekaj napak (nekaj po moji krivdi, nekaj pa po krivdi drugih, a sem bila v projekte vpletena tudi jaz). Ker se mi je v zadnjem tednu tudi zgodil lapsus, sem veliko razmišljala o svojih odzivih in ugotovila vzorec:
-   Vedno sprejmem vso krivdo nase.
-   Ne spim, bruham, se tresem, se močno potim …
-   Ker mislim, da mi na čelu piše, da sem nesposobna, se umaknem vase.
-   Želim pustiti službo in začeti na novo v popolnoma drugem okolju.
-   Nenehno razmišljam samo o napaki in sploh ne morem razmišljati o čem drugem.
Kako se soočam s takimi občutki?
-   Ko me napade panika, se usedem ali uležem in počakam, da mine.
-   Ponavljam si nekakšno afirmacijo (ali kakorkoli se že temu reče), da si dovolim delati napake, da sem kljub vsemu dober človek, dobra urednica.
-   Trudim se zbrati in usmeriti svojo energijo v naslednje projekte, da jih bom naredila dobro in dokazala, da sem res v redu.
-   Učim se odklapljati od stresa in živeti za ta trenutek.
-   Iz preteklih izkušenj poskušam izvleči, kar je pomembno zame in to uporabiti pri prihodnjih projektih.

Ker sem v tem trenutku zaradi napornega leta in pol precej utrujena, razmišljam o tem, da bi šla na daljši dopust. Bila bi sicer doma, a bi intenzivno počivala, gledala televizijo, brala, se sprehajala, telovadila … Še vedno me obhajajo isti občutki, a jih preganjam. Se trudim, a me utrujajo.

Zanimalo bi me, kako se vi soočate s tem, kako preganjate svoj perfekcionizem, slabo vest pri napakah itd. Hvaležna bom za vsako izkušnjo, nasvet …

Pozdravljena Agnes! :rozicodam:

Svetujem ti,da pustiš za sabo svoj svet in se ga nehaš oklepat,ker le tako boš lahko izplavala iz teh občutkov,ki te spremljajo(bruhanje,tresanje,potenje itd.)
Sicer je to lažje reči kot napravit ampak pojdi lepo postopoma in si ponavljaj afirmacijo,da se ne bo podrl svet zaradi tega ali onega si samo oseba,ki se trudi opravljat svoje delo po svojih močeh...
Dobro bi bilo,da se malo ustaviš in narediš nekaj zase za svoje počutje .
Sama sem preprosto postavila sebe v prvo vrsto in začela gledati nase,čeprav so že kdaj poprej leteli očitki name,da gledam nase itd.ampak so bile to besede ljudi,ki so v resnici bili ali so še tipični egoisti,če nisem napravila kaj po njihovih željah.
Sedaj pa resnično počnem sstvari v večji meri zase saj kdo bo pa name gledal,če sama ne bom???
In,če mi kdor koli kaj očita ali to posskuša se samo sladko nasmejim in grem dalje se ne ubadam več s tem.
Jaz sem jaz in,če komu kaj ne paše pač ne in to ni moja stvar.Je trajalo kar nekaj časa ampak je šlo in gre.Lahko pa sedaj priznam,da se tudi počutim bolje saj ne delujem proti sebi zato,da bi ustregla drugim. :rozicodam:

Enako pri meni.

To je tudi moj pogojni refleks. Da se čutim odgovorno za "ves svet".

Meni se zdi to odlična ideja!
 

Osebno in pri delu sem jaz sicer daleč od kake popolnosti, po duši in naravnanosti pa vsekakor tipična perfekcionistka. In perfekcionizem definitivno je lahko en velik hudič. Že zato, ker izčrpava in ker potegne za sabo razmišljanje na vse ali nič: ali bom naredila nekaj super, ali pa sploh ne. Kar pomeni, da se preveč in predolgo tupim s kakšno stvarjo, marsičesa ne dokončam ali pa se stvari niti ne lotim, ker se bojim nepopolnosti oz. neuspeha. Ko kaj naredim dobro, je pa to itak nekaj samo po sebi umevnega ... Ni šans, da bi kdaj povsem zadovoljila svoje lastne standarde.

Še nekaj mesecev nazaj sem se neprestano nekaj žrla, kakšna zguba sem, zakaj nisem naredila tega, pa tega, pa bi že zdavnaj morala, pa bi lahko, pa nisem, pa mi ni dovolj dobro ratalo ... Vse napake sem si očitala do nezavesti. S tem svojim perfekcionizmom sem samo sebe dobesedno stiskala za vrat! Kar pa me je seveda samo še dodatno onesposobilo ... Včasih bi najraje ušla iz svoje kože, tako hudo je bilo. Sredi noči sem sem se premetavala v postelji, preplavljena z občutki grozne tesnobe, in se zmerjala, si govorila stvari, ki jih drugemu človeku ne bi nikoli vrgla v obraz.

Čisto možno, da je pri meni tudi perfekcionizem prispeval k razvoju depresije. Ne vem, s čim točno je to povezano, ampak odkar so antidepresivi prijeli in je moje počutje neprimerno boljše in tudi precej bolje spim, tudi s samoočitki nimam več tako hudih težav. Verjetno tudi zato, ker sem si zavestno vzela nekaj predaha. Zelo mi pomaga tudi princip čuječnosti (mindfulness meditacije), ker me pripravi do bolj skrbnega, pozornega in poštenega odnosa do sebe in tega, da lažje uživam v delu samem, ne glede na izid.

No, na vsak način je tole tema, ki mi je pisana na kožo in se bom v njej gotovo še oglašala. :kiselnasmeh:

Pozdravljena Agnes,

čisto vsak človek lahko naredi napako in vsi jih veliko naredimo. Večina jih lahko na tak ali drugačen način popravimo, le redke so nepopravljive ali usodne. Zelo redko, praktično skoraj nikoli pa ni za napako kriva samo ena oseba, čeprav mi iščemo svojo krivdo ali jo kar prevzamemo. 

Tudi sama se ob napakah "utrujam" in velikokrat premlevam, kaj bi morala storiti, koga opozoriti, kaj opustiti ...da ne bi prišlo do napake in resnici na ljubo velikokrat ugotovim, da je napaka splet okoliščin in da smo vsi vpleteni naredili nekaj narobe, da je do nje prišlo, pa kljub temu še vedno brskam po sebi in svoj delež povečam bolj, kot bi bilo potrebno. KVT nam ponuja vajo za takšne primere, s katero si pomagamo realistično oceniti svojo odgovornost.

Praviš, da si vedno morala in hotela biti 120%, to se pa žal ne da. Nekaj časa šiba, potem pa sem ali tu ali tam zalomi. Iz opisa, kako sama reagiraš, ugotavljam, da se prestrogo sodiš in se zamaje tvoja samopodoba vedno odlične in izstopajoče učenke, dijakinje, študentke, delavke...

Glej Agnes, tvoje razmišljanja kako iz tega kroga, ki si ga navedla v zadnjih alinejah, se mi zdi pravilen. Toda, če te bodo tvoje "napake" še naprej tako močno zaposlovale, kot izhaja iz prvih alinej, ti svetujem, da to področje obdelaš na kakšni psihoterapiji, ker so stroge zahteve do sebe zelo močno zakoreninjene v tebi.

Prepričana sem, da bi ti dopust koristil, vendar ti svetujem, da si vseeno pripraviš dober program aktivnosti in delitve časa med dejavnim delom in lenarjenjem. Glede na to, da si vedno aktivna in delovna, se bojim, da bi si v primeru večjega lenarjenja dodatno nabijala slabo vest.

Drži se!

Hvala lepa vsem za mnenja in izkušnje. V teh dneh sem se poskušala osredotočiti na zadnjo izkušnjo in izluščiti svojo vlogo v njej. Realno, kakor se pač da. Dopovedujem si, da sem čisto okej in predvsem običajen človek, ki dela napake, čeprav jih noče. Napake so pa zato, da se iz njih kaj naučim in jih ne ponavljam. Poskušam se osredotočati na ta trenutek ter se ne obremenjevati s tem, kaj je bilo in kaj bo. Je naporno, ampak upam, da bo uspelo. Melita, vem, da bi mi najbolj prav prišel 'en krog' psihoterapije na to temo, ampak žal je moja finančna situacija taka, da si je trenutno ne morem privoščiti. Zato se trudim sama z vašo pomočjo, seveda.

Hvala za izkušnje, kakršna koli misel na to temo je pa vedno dobrodošla.

Saj si pametna ženska, vsak lahko naredi kakšno napako. Nihče nima pravico od nobenega pričakovat da bo brezhiben.

Draga Agnes, se kar dosti najdem v tvoji zgodbi, pa vendar na malce drugačen način doživljam. Vedno prisoten občutek krivde za karkoli, tudi če nisem bila prisotna pri kakšni stvari, preverjanje če je vse narejeno tako kot treba. Čeprav sem to 'omilila' na nek način da sedaj prehajam iz ene skrajnosti v drugo (čisto odvisno od počutja). Včasih se vpiknem v stvar da jo naredim 300%, včasih se mi pa kratko malo fučka in naredim zeloo površno. In to me utruja, ker v vsakem primeru zopet pride občutek krivde in nezadovoljstva.


enako. In posledica - konstantno premlevanje in 'reševanje' stvari v glavi z lastnimi monologi ter prisotnost temnih misli in najbolj črnih scenarijev kar se jih lahko odvije, ter slabih dogodkov ki so se mi pripetili v preteklosti v povezavi s katerokoli osebo. Tudi če je še tako brezvezna zadeva. In ob tem občutek velikega sramu (vem da se nimam česa sramovati, nihče ni popoln) ampak si tega nikakor ne morem dopovedati.  :seznojim: Kako se spopasti s tem? Nimam pojma, ker se še učim in upam, da čimprej najdem nek svoj način. Trenutno se spopadam tako, da se odmaknem v svoj miren prostor in premišljujem in premlevam o tem dokler se dan ne konča. Če me kdo zmoti, postanem nejevoljna in agresivna ter žaljiva.  :'(  Ne znam si drugače pomagati.

Upam, da si že našla svojo pot do napredovanja  :)

agnes, ena sorodna tema, mogoče najdeš v njej kaj zase http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=331.0

Nutela, seveda je pametna ženska; oz. smo bolj ali manj vsi, a bolezen je pač - bolezen, ki jo vsak po svoje premaguje

http://www.institutsatori.si/OBSESIVNA_KOMP_OSEB_MOTNJA_-_splet.pdf

http://www.potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=118:elja-po-doseganju-kakovosti-ali-perfekcionizem&catid=35:psihoterapija&Itemid=60

Pa še nekaj sem pozabila dodati... Posledično sem izgubila tudi 'prijatelje'. V kolikor lahko temu rečem prijatelji. Osebe so videle da se nekaj dogaja z mano in da nisem nikoli sproščena v družbi čeprav se rada nasmejim iz srca, je bilo to verjetno vzeto kot  prisiljen smeh in prisiljena sproščenost. Vem da je moja velika napaka tudi da se podzavestno preveč navežem na ljudi in sem na koncu potem vedno razočarana (to verjetno čutijo). Ker vedno nekoga potrebujem da je z menoj. Po drugi strani pa občutek, kot da nikamor ne pripadam in ni mesta zame na tej zemlji. Da sem vsem samo v napoto. Vsi si znajo vse izborit, jaz vedno izpadem.. Kot da ne znam biti samostojna.  :'(

 In sedaj sem ostala sama, ki se bojujem s tem. Se skušam tolažiti, da imam še vedno starše ki mi stojijo ob strani (mama), večno pa ne bom mogla živeti pri njih in se naslanjat nanje. Ob tem me je kar groza in panika, odkar sem se pred kratkim začela zavedati, da je vsak odgovoren za svoja dejanja in stvari ki se dogajajo. Do sedaj se mi je vse zdelo samoumevno. Je res malce pozno tole spoznanje, ko je nekaterim jasno že od nekdaj. Torej je moj  življenjski izziv, da se naučim biti samostojna, samozavestno se spopasti s težavami, popoln ni nihče, sprejeti ljudi okoli sebe da so individum, odgovorna v pravem pomenu besede in ne zaupati vsakemu. Če sem pravilno raztolmačila kaj mi želi pokazati življenje.  ???
malo zateženo  :-[

Jao. Jaz sem danes že tako nekam poklapana, ko sem pa tole prebrala, sem v momentu še bolj utrujena ratala ... :o Pa ne me narobe razumet, pofurana, vse si zelo dobro povedala. Nič ni narobe s tvojimi cilji. :rozicodam:

Bi pa jaz sebi in tebi dala prej še en drug izziv, in sicer: biti malo bolj prizanesljiva in dobrodušna do sebe. Res. :rozicodam: Se mi zdi, da bi nama šlo potem marsikaj lažje od rok.

tale tema je pa tudi meni na kožo pisana

agnes, me veseli da si boljše in le vzemi so oddih, ker si zelo stroga do sebe, ga boš vedno znova rabila, ker drugače boš pregorela enkrat tako kot sem jaz, in iz tistega pobrati se, to traja leta.

sama želja staršev nikoli nisem morala zadovoljiti, nobena stvar ni bila dovolj dobra, za vse v družini sem bila jaz kriva, zato sem se gnala ker sem hotla dokazati da sem lahko nekaj več, bila sem odličnjakinja, bila sem zlata maturantka, imela sem odlično povprečje na študiju, a ko mi začele pešati moči in se nisem mogla več učiti, nisem mogla delati, mi je bilo hudo, ker nisem mogla nečesa narediti kot treba, izbruhnila je depresija, takrat sem naredila največje spoznanje, da nisem znala imeti okoli sebe ljudi s katerimi bi bila v vzajemnih iskrenih odnosih, ki bi me podpirali, saj tudi sama nisem bila deležna podpore,  saj sem iz družine bila navajena, da se meri mojo vrednost s tem, kaj zanje naredim.

Zato sem si nakopala veliko ljudi, ki so me imeli samo za to da sem zanje kaj naredila in to me najbolj žalostni, da nimam danes človeka, za katerega bi lahko rekla, kako lepo je da smo že od otroštva prijatelji, kaj takega sem si vedno želela, ampak očitno mi je tako usojeno da šele sedaj spoznavam izjemne ljudi.

in največji problem imam danes s tem, da me nenehno obdaja občutek krivde, počutim se krivo celo za nekaj kjer nisem zraven bila, ker imam občutek da sem dolžna bila pomagati, čeprav ni moja dolžnost niti malo.

ker doma nismo govorili o težavah oz so moje težave bile 'abnormalne', imam še danes težavo, da svoje težave doživljam kot nekaj kar si ne upam deliti z svetom, saj bi me imeli za abnormalno, v bistvu si ničesar ne upam deliti z ljudmi na 4oči, ker se mi zdi da kajkoli bom rekla bo abnormalno.

kadar pri sebi premlevam in imam izredno slab dan, niti možu nisem sposobna povedati kaj me tare,  in če me zmoti pri razmišljanju sem sitna in ga skoraj naderem. najbolj me izčrpajo namreč ti miselni boji, ko v mislih vidim sebe in drugo osebo kako se prepirama in kako ji jaz tasvoje povem, vidim se samozavestno in zgovorno, na koncu dneva pa sem tako živčna da ne morem spati, pa si grem v hladilnik iskat hrano, in se ob pultu jočem tako da me mož ne bi slišal, samo solze tečejo in se bašem z hrano  :(  jaz imam še tudi pred seboj velikooo dela na sebi!

 

Pofurana, vem.  :rozicodam:

Ja, zelo težek izziv je tole, tudi zame. Ampak sem prepričana, da nam lahko marsikaj uspe!

Kje začeti, ko imaš v rokah 1000 koncev niti, pa vse je tako frustrirajoče prepleteno in zavozlano ...

Jaz bi rekla, da je precej vseeno kje. Glavno, da začneš, da se premakneš z mesta, da začneš počasi migat, da vsak dan narediš nekaj zase. Pa ne mislim s tem penečih kopeli, tečaja zumbe in podobnega. Mislim, če ti paše, tudi super ... ampak začneš lahko tudi z manjšimi korakci. Meni je nekdo, ko sem se prijavila na ta forum in sem bila še vsa potrta in otrpla, napisal, da je veliko že, če se uspeš kdaj pa kdaj pozdraviti v ogledalu, se mogoče celo nasmehniti sebi ... da počasi nehaš biti sam sebi sovražnik ...

Jaz si velikokrat pomagam tako, da se v mislih malo oddaljim od svojega lastnega ega in poskušam do sebe zavzeti tako stališče, kot bi ga do svoje prijateljice ali katerekoli meni ljube osebe. Do drugih namreč nisem nikoli tako zahtevna in brezobzirna kot do sebe. Je to pošteno, se vprašam. Ni! Potrudim si torej dati razumevanje in podporo, kot bi jo na primer dala tebi, če bi bila ti na mojem mestu. Včasih si prigovarjam kot majhnemu, prestrašenemu otroku ... In včasih zaleže.

Mijav

Tole reagiranje ob napakah. Da takrat sam sebi prijazno dopoveduješ, da pa vendarle ni tako hudo. No, prav, mogoče pa je hudo, ampak vse se da popraviti. Ni treba, da zato sam sebe zmerjam s kretenom in bebcem in tako naprej. S takimi si pač ne bom nič pomagal.....
     Oprostite, malce me je zaneslo. Hočem reči, takle prijazen način. To bi moral vaditi. Počasi. Najprej čisto malo, če bi čez čas šlo, pa postopno vedno bolj odločno. Pa vendar ves čas nežno in ljubeče do sebe.
     Občutek imam, da bi tu zelo pomagal kak prijatelj. Kak nežen in zelo potrpežljiv prijatelj, ki bi mi vedno znova dopovedoval, da nisem naredil nič groznega, da se da vse popraviti. Pa me tudi pohvalil, kadar bi naredil kaj dobro, pa sam tega ne bi opazil. (Jaz itak zelo redko opazim.) A kaj ko takih tako potrpežljivih prijateljev ne delajo več.

Preveč nakladam. Bom kar nehal.

     Poni

:oki:         (http://www.cosgan.de/images/midi/verschiedene/k030.gif)

Hvala vsem za odgovore in izkušnje. Med tem pridno treniram in si dopovedujem, da je motiti se človeško. Pred vsako oddajo projekta se vprašam in sama pri sebi preverim, če sem naredila čisto in popolnoma vse, kar je v moji moči. Preverim stvar dvakrat in oddam. Če me kasneje napadajo dvomi, se pomirim s tem, da sem naredila vse v moji moči.

Berem pa tudi knjigo Samo ljubezen ni dovolj. Knjiga je sicer namenjena parom (jaz para nimam  ;D), ampak se ukvarja z (ne)razumevanjem v komunikaciji in kako lahko ti nesporazumi privedejo do napačnih razumevanj, odločitev, čustvenih stanj ... Nekaj takega ta trenutek potrebujem, saj mi knjiga pokaže tudi načine preverjanj izjav in podobno. Jo močno priporočam v branje.

Lep pozdrav vsem še od ene perfekcionistke :sesmejem:

Zanimivo, iz vaših zapisov razberem, kar sem ugotavljala že sama pri sebi (brez zamere, malo bom karikirala, ker sicer težko razložim) - da je od mojega ravnanja vse odvisno, da si napak ne morem privoščiti, sicer...; ali se vam ne zdi, da sebe in svoje napake dojemamo v nekem vakuumu, čisto ločeno od ostalih ljudi in sveta? Objektivno pa se zaradi nobene napake, ki sem jo naredila, ni nehal svet vrteti, mnogokrat je razen pri meni ostala napaka kar neopažena, pa tega nisem sposobna ponotranjiti ne samo razumsko, ampak tudi čustveno :o? Po možnosti ga pa kolegi veselo svirajo in nikomu ništa?

Torej sem zavestno svoj fokus premaknila od sebe na ostale ljudi. Ker toliko kot sem neprizanesljiva do sebe, sem po drugi strani popolnoma prizanesljiva do ostalih ljudi (ja, tudi jaz poberem krivdo), kar ni v redu v nobenem primeru.

Nepristransko, kot bi gledala televizijo, opazujem, kako ljudje sprejemajo svoje napake (in tudi uspehe, to je zame še trši oreh), kako reagirajo, kako se počutijo, kako jih pred okolico in sabo opravičijo... Opažanja premislim, si kaj zapišem. Tako imam črno na belem, da se tudi drugi zmotijo in da imam možnost izbirati med celo paleto možnih reakcij na svoje in tuje napake (torej ne samo tistega mučnega žrtja samega sebe in depro misli). Pri meni deluje.

Tiste ohromelosti pred novimi projekti, ki me je običajno pograbila zaradi strahu pred neuspehom, pa sem se lotila tako, da vsak projekt začnem neobremenjeno korak po korak in nič ne razmišljam vnaprej o možnih neuspehih. Tako se vsaj premaknem iz mesta, moram pa še ugotoviti, kako prebroditi paralizo, ki se me loti tik pred zadnjim korakom.  8)

Hermiona  :clap:, očitno si našla pravo taktiko! Všeč mi je tvoj način. Verjamem, da marsikdaj ni prav lahko in se mora človek precej potruditi, ampak očitno deluje. In je 100x boljše od samega jamranja in smiljenja samemu sebi.
Skratka, bravo!

Juliette, hvala  :-[, upam, da bo še komu v pomoč

Hvala za tvojo izkušnjo. Vse dobro ti želim še naprej.

V zadnjem času sem se kar precej ukvarjala s svojim pefekcionizmom. In sama s sabo. Avgusta sem hitela z vsem delom v službi, ki ga ni bilo malo. Odnosi tam so bili kar napeti. Nič ni bilo dovolj dobro, dovolj kmalu, prav … Bolela me je glava, vrat, rame, komaj sem dihala. Ampak hotela sem narediti več in bolje. Od 2. Septembra sem na dopustu, za tri tedne. Sploh ne morem odklopiti. Bolijo me glava, vrat, ramena … Ponoči se pojavljajo številni scenariji, povezani s službo. Ves čas se motajo po glavi vprašanja – kaj pa če ni dovolj dobro, če ni dovolj … Kaj, če me ob prihodu z dopusta čaka odpoved? Imam sicer neko idejo v zvezi s službo, ampak je po mojem ne bom upala izpeljat. Skratka, spet nek čuden začaran krog, iz katerega fizično ne zmorem. Vem, kaj naj bi naredila, vse mi je jasno, samo ko bi morala kaj reči, zmrznem. Potem pa se obtožujem, ne spim in vse, kar spada zraven. Saj vem, da se moram brcniti v rit in povedati svoje mnenje in stati za njim, ampak ne gre. Bojim se, da sem pregorela in da se ne znam odpočiti. Vsake spodbudne besede bom zelo vesela.

Agnes, kar tako se brcnit v rit, kot praviš, povedati svoje mnene in stati za njim, ni tako lahko kot se sliši. Še posebno, če nimamo bazične notranje varnosti trdno zgrajene. Zato si nič ne očitaj, češ, kako tega ne znam oziroma ne zmorem.
Pomisli, če lahko kje najdeš kakšno podporo glede tega tvojega stanja - dobra prijateljica, podporna skupina, idelana pa bi bila psihoterapija.
Vsekakor ti svetujem, da si v teh dopustniških dneh vzameš čas zase, da počneš kaj, kar ti je všeč in da kaj pošportaš - to sprošča. Otrdel vrat, glavoboli in ostale stresne napetosti, ki so se nabirale skozi lep čas, ne minejo kar čez noč. Zato bodi potrpežljiva s seboj, predvsem pa pazi nase, da te res ne zanese čez mejo pregorelosti. Nobena služba ni vredna tega! A v ozadju so pogosto tudi drugi razlogi, ne le golo preživetje.

Agnes,

Juliette ti je napisala tako lep odgovor, povsem se strinjam z njo.

Zares si moraš vzeti čas zase, se sprostiti ter izklopiti službo. Še prehitro boš morala nazaj. Za zakrčenost in bolečine v vratu, ramah poišči na netu vaje za otrdel vrat in ramenski obroč ter jih izvajaj vsaj 2x ali 3x dnevno, zanesljivo pomaga. Zelo dobro bi ti prišla tudi kakšna dobra masaža.

Zaupaj si!



 

Hvala obema, bom poskušala v tej smeri.

Spet se oglašam v tej temi. Po dopustu sem takoj začela na polno z delom. Končati smo morali knjigo, ki bo morala iziti na določen dan (zaradi prednaročil). In smo tri tedne delali po 14 ur na dan. Knjigo nam je uspelo dati še pravi čas v tisk in bo izšla na dogovorjen dan. Takrat sem imela mir pred šefi. Ko smo oddali (ta ponedeljek), se je pa spet začelo. Tega ni, to je zanič, daj še to ... V četrtek smo imeli sestanek za promocijo učbenikov, pripraviti smo morali program za promocijo. Jaz sem združila načrte za promocijo z načrti za delo učbenikov, ki jih še nimamo. In šefica me je vprašala, če ne razumem, kaj govorimo na sestankih, ali pa ne slišim. Ima me, da bi dala odpoved, samo vem, da brez službe ne morem preživeti (no, tudi s to službo težko, ker me psihično izčrpava in še plača je mizerna). Problem je pa še ta, da sta direktor in šefica par in se tako tudi nanj ne morem obrniti.

sama se trenutno soočam s podobnimi "pritiski" v službi, kjer je vse napeto, ogromno dela-ki ga je precej na meni in seveda problem je da sem preobremenjena. Ampak sama se tolažim s tem, da drugi teden ko se zaključijo dve bolniški, se stanje malce izboljša.
Jaz na tvojem mestu, če imate to ves čas tako napeto, glede na to, da rabiš službo, mogoče vmes sedaj iskala kaj drugega. Če vidiš, da je to preveč zate, potem ti verjetno kaj drugega ne bo preostalo. Zdravje te lahko hitro izda, če boš vztrajala kljub vsem naporom do tega, da te služba popolnoma izčrpa.
Mogoče pa se poskušaš pogovoriti s šefom oz. šefico..si vsaj poskusila?

Hvala za sporočilo, eya. Iščem kakršnokoli delo, s katerim bi si vsaj stroške lahko pokrila. Upam, da mi bo uspelo. S šefico sem nekajkrat že govorila na to temo, pa je bilo nekaj dni boljše, potem pa isto. Enostavno nimam več energije, da bi se ji postavljala po robu in jo vsakič opozarjala. Mislim, da to niti ni produktivno, kakor tudi ni produktivno, da njene opazke preslišim. Čez čas se namreč vse to nabere in me sesuje. Tako da se mi zdi, da je res edina opcija, da se poskušam naučiti neke komunikacije s takimi 'traktorji', kot jim jaz pravim, ki pogazijo vse pred seboj in se ne ozirajo na druge. Poskušam si dopovedovati, da je to njihov problem, ne moj, in da ne smem vsega jemati nase. In medtem iščem nove variante za delo in zaslužek. Samo močno držim pesti, da me ne bo čisto zlomilo. Anksioznost je namreč prisotna ves dan (davi me, duši, okoli srca me peče, mišice nekontrolirano trzajo), ponoči je najhuje.

Agnes,

z zanimanjem sem prebrala tvoja zadnja dva prisevka in moram reči, da mi je žal, da doživljaš takšne pritiske. Iz vsega prebranega (od nazaj) sem prepričana, da si natančna, vestna, delovna, marljiva, morebiti celo preveč stroga do sebe.
Takšen trikotnik v službi, kjer so nadrejene osebe privat povezane, zna biti hudo težak in nepravičen do sodelavcev. Tudi v moji zadnji službi smo imeli pred leti nekaj podobnega. Šefica enega sektorja je imela privat vezo z direktorjem, mi za to nismo vedeli, vendar smo se čudili, zakaj ima ona vedno pri njem podporo, zakaj vedno uspe, zakaj ima on o njenem sektorju tako dobro mnenje, vsi ostali pa smo bili krivi za vse napake, tudi če je bilo do neba vpijoče, da so napako zagrešili v njenem sektorju. Ob neki priliki sem ga na takšno napako opozorila, pa mi je zameril (morala bi ga opozoriti na napako, ne pa reči, da je nastala v tistem sektorju).... Vidiš, prav zato te zelo dobro razumem. :rozicodam:
Kaj storiti v takšnem primeru? Prav veliko možnosti res nimaš dokler si tam, enostavno moraš sprejeti njihovo igro in se poskušati čim manj obremenjevati z odnosi, obenem pa vzpostaviti zdravo distanco do vsega skupaj. Še naprej bodi vestna in delovna..., obenem pa poskusi vzpostaviti meje, do kje te smejo "nadlegovati" za zadeve, na katere nimaš vpliva.
Držim pesti, da se ti odpre kaj drugega, saj dolgoročno tole res ni produktivno.

Melita, hvala za tvoje sporočilo. Veliko mi pomeni, da me še kdo razume. Nekako tako je tudi pri nas. Spet sem na ADjih in pridno pišem dnevnik z vsemi stresnimi situacijam, mojimi občutki in (vsaj po mojem) pravilnimi reakcijami, ki jih potem skušam udejanjiti. Jezi me, ker mi je teorija jasna, praksa me pa hudo heca. No, ampak zdaj vsaj malo več spim in upam, da se bo kmalu uredilo.

Živjo si bom malo sposodil temo :)

Me že zelo dolgo ni bilo na tem forumu  :)
Od moje epizode panike je minilo že pet let in stvari so se popolnoma izboljšale...vse s tem sranjem povezane težave so izginile..
Pred kratkim sem tudi sam naredil eno napako v službi, ki me žre do kosti. Ugotovil sem prepozno in samo upam lahko, da se bo vse srečno izšlo.
Začel sem vseskozi razmišljati samo o tem in te misli so me tako prevzele, da se tisti stari že "ozdravljeni" občutki vračajo.
Vem, da sem samo človek in se lahko motim, vendar si v glavi napletam vse možne scenarije od najhujših - nerealnih in do saj bo vse vredu...
Zaradi moje napake ne bo nihče umrl, ne bo se nič podrlo le iz estetskih razlogov bo izgledalo čudno, vendar se vseeno počutim kot, da bi me povozil valjar. V podjetju kjer delam sem ostal sam in je vse na meni zato je to še toliko hujše zame.
Malo sem moral pojamrat in sporočit, da nas je veliko, ki se sekiramo do konca in še dlje zaradi takih stvari...sicer smo pa samo ljudje  :)