FORUM Nebojse.si

Živjo

Ali je to tudi povezano z depresijo, če si skromen do sebe :(. Namreč še pred leti sem, kar veliko zapravljal zasluženi denar (obutve, obleke, hrana, tehnika, avto). Takrat sem si marsikaj kupil. Nisem gledal na denar, samo, da sem dobil, kar sem si želel.
Danes, ko pa sem v tej prekleti depresiji si kljub denarju ne kupim skoraj nič. Vsak evro skrbno šparam, privoščim si nič, ne hodim na pijače, redko kdaj si grem kupit v trgovino za pit. Obleke pol leta si že nisem nič kupil edino, kot vsi moramo v svoje konjičke točt gorivo.
Zadnje čase sem celo začel intezivno gledat spletno stran podarimo.si. Kar nekaj stvari sem že dobil zastonj.
itd

Če ne zameriš vprašanja.. Zakaj pa sploh šparaš, Matej?

V.

Saj ne šparam

Pišeš: vsak evro šparam..

Ne sprašujem, zakaj, ampak za kaj.. Kaj bi si rad kupil?
Zakaj po tvojem mnenju ne moreš zapraviti nekaj denarja zase, za svoje potrebe?

V.

Matej, je povezano z depresijo oz. pri nekaterih s kakim drugim problemom psihičnega izvora. Sama sem tudi včasih rada nakupovala, rada sem se sprehajala med policami, polnimi novih izdelkov - za ženske tako velja, da se rade nahajamo blizu kozmetike :zardevam: in podobnih zadev. Potem pa kar naenkrat nisem imela več nobene volje, da bi se odpravila v trgovino, drogerijo (pa sem prej tičala tam kar pogosto - niti ne toliko, da bi si kaj kupila, pač sem šla na ogled novosti).
Mislim da ne gre za to, da bi človek postal varčen - ne izogiba se nakupu kot takemu, ampak trgovinam. Vsaj zame je to veljalo. V trgovini pač nisi sam, temveč se znajdeš v nekem okolju, kjer si "prisiljen" v stike z ljudmi - in to je tisto, kar depresivnega človeka po mojem odvrne od nakupov. Ker sama sem recimo takrat razmišljala, da bi si že lahko kupila kako novo obleko, pa sem videla reklamo za čevlje, ki so mi bili všeč, pa novo maskaro - saj bi vse to imela in kupila, če bi imela voljo iti v trgovino, med ljudi. Te pa ni bilo in posledično tudi ne nakupa željenih izdelkov.

Je to tisto, kar občutiš sam? Želel bi si že kaj kupiti, pa te ne mika iti v trgovino?

Meni tudi ni jasno kaj je zdaj res, Matej. Najprej rečeš, da si škrt do sebe in šparaš vsak euro, potem pa to zanikaš...

Nisem se pravilno izrazil.
 :-[

Ja seveda, če ne zapravljam, potem šparam. Marsikaj si moram kupit pa tega ne storim, ker nimam volje do nakupov.
Recimo lahko začnem že pri gsm-ju. Imam nokio 3310 stara, ko zemlja. Avto star 15 let, nobene ure, nobenga nakita vse to bi si lahko kupil, le, če bi bila volja a tega ni.

...hm ja seveda, ko nimaš volje ti je vseeno kaj imaš, kako si oblečen, kako izgledaš, no vsaj pri meni je bilo tako-nezainteresiranost za vse.

To so samo stvari...če ti služijo ni pomembno kok so stare.
Da menjaš samo zato, da je nekaj novega ni smisla.

Po drugi plati pa namesto teh materialnih dobrinic, ki enim hudo veliko pomenijo,
se ti lahko odpraviš kam na popotovanje...zapraviš denar za nekaj kar te veseli, zanima.

Depresija res prinese brezvojnost...lahko to vpliva na to, da ti ni do ničesar.
Zato je treba depresijo zdraviti.

jaz v tvojem početju ne vidim nič slabega. Js bi rada kaj našparala pa ne morem nehat zapravljat :zvizgam:

Joj kako bi si pa jaz rada kaj kupila pa ne morem.Sem ostala  brez službe.Pred leti,ko pa sem imela denar pa sem bila v tako hudi depresiji,pa tudi nisem imela želje,da bi si kaj privoščila.Samo,da se tako grozna depresija več ne vrne. :pomezik:

Najhuje je takrat ko ni nobene želje več...nič, vakum. Še strahu ni več. Blank. Ne verjamem v skromnost do sebe, če prav še veliko krat to naredim. Škoda denarja...zakaj škoda??? Škoda je trenutka ki se nikoli več ne vrne...in priložnost tudi ne. Ne govorim o egoizmu...govorim o...imeti se rad.

Alexxx :clap:

Matej,

to tvoje "nezapravljanje" zase je prav gotovo povezano z depresijo...

1. Ko je človek zdrav, ima 1000 želja, ko je bolan, ima samo eno - in ta je, da bi se počutil dobro, veselo, srečno. Lahko rečem zase, da mi je za vse "dol viselo". Kaj ti pomagajo materialne stvari, če globoko v sebi ne občutiš sreče, ker si otopel in je nekako nisi sposoben občutit. V depresiji človek resnično spozna, kako malo v resnici pomenijo materialne, zunanje stvari. Ko si notranje prazen, nobena zunanja, materialna stvar te praznine ne more zapolnit. Se pa tudi dogaja, da nekateri ravno v tem "praznem" stanju na veliko zapravljajo, saj želijo vsaj za trenutek občutiti veselje. Za tvoje finančno stanje je vsekakor bolje, da se nisi "prevesil" v to skrajnost.

2. Depresiven človek sebe nima rad. Če se počutiš odveč na tem svetu, če se počutiš nepomembnega, potem tudi zase ne narediš ničesar. Zakaj le? Če pa misliš, da si lepih stvari niti ne zaslužiš. Po tem, kako ljudje skrbijo zase, kako se razvajajo, po tem lahko vidiš, koliko nekdo dejansko ceni sebe. Ko zlezeš iz "črne" luknje, ko začneš nase gledat kot na dragoceno bitje, začneš zopet sebi dajat, se razvajat.

3. Nimaš želje sploh it nikamor, tako da tudi ne moreš najti stvari, ki si jih želiš.

Vem, da je depresija stanje brez kakršne koli motivacije in veselja do stvari, ki si jih včasih rad počel. Bi ti pa povedala tole iz lastnih izkušenj - če sam sebe prisiliš početi stvari, ki si jih nekoč rad počel, se počutiš bolje. Naredi si spisek teh stvari in vsak dan naredi vsaj en majhen korak v tej smeri. Poglej dober film ali karkoli te je nekoč veselilo. Razvajaj se vsaj malo, čeprav misliš, da si ne zaslužiš.

Nekega dne bo zate znova posijal sonček, sam sebe videl kot čudovito bitje in takrat ne boš imel težav s tem, da boš sam sebe premalo razvajal - tako na čustvenem, kot tudi na materialnem področju :)

Gaia

Skromnost do sebe?

Jz temu rečem raje..najbodo drugi zadovoljini ---potem bom še jaz.
Res?
Ne.
Krivda in skromnost..hodita z roko v roki.
Počutim se krivo..zato se kaznujem.
Ne zaslužim si..
Ali pa se preveč trudim,da bi ustregla...in potem...pozabim nase.

Jade*Shade,

zakaj se počutiš krivo?

Česa si ne zaslužiš? In zakaj si ne zaslužiš? Ker nisi dovolj vredna? Kaj bi pa morala narediti, kakšna bi po tvojem mnenju morala biti, da bi pa bila vredna?

Te pa razumem, veš...prav gotovo nisi slaba oseba, zaslužiš si vse dobro. Ampak sama sebe ne vidiš tako. Tudi jaz se sprašujem, zakaj sem včasih do sebe takšna, ko pa nisem storila nikomur nič slabega, nikomur želela nič slabega. Ljubezen do samega sebe je res relativna stvar. Nekateri se imajo radi, se cenijo, pa so objektivno gledano "slabši" od mene, manj pošteni, manj sočutni... Nekateri smo pa pravzapraš "dušice", se trudimo za druge, na koncu pa se ne glede na to, kaj storimo, počutimo nevredne...

Se pa da, veš...da se naučiti vzljubiti samega sebe, da se podreti zidove, ki jih gradiš okrog sebe...

Smo na pravi poti :oki:

Uf, to si pa nisem mislila, da je lahko problem.... da si skromen do sebe. Sama imam tud pogosto take momente. Mi je škoda nekaj kupit zase. Ja, pa sem punca... :A)

In kot je napisala jade*shade je v ozadju neka krivda, ideja, da pač si tega ne zaslužim, ne rabim, tega mi ni treba, da je brezveze, da si nekaj privoščim.... tudi tiste slabe stvari so čisto dovolj zame. Ne rečem, če bi res šparala za neke "višje" cilje kot potovanje, stanovanje, ampak zdaj preprosto nimam razloga pa si vseeno pogosto s težkim srcem kaj privoščim. In če že, obrnem vse trgovine, da najdem najcenejšo stvar, kot da je edino najceneje dovolj dobro zame. Če kupujem pa darila za druge, je pa čisto druga zgodba... prav neumno.

Mogoče je krivo to, da so nam nekoč govorili doma, da je skromnost lepa čednost, da ne smemo bit "fini" po domače rečeno, da je enostavno lepo bit skromen in da imajo ljudje kao raje skromne in preproste ljudi. Mogoče je tud nekaj na tem.

hja, meni se zdi, da je vsaka skrajnost napačna; tako pretirana skromnost, da si kljub zmožnostim človek nič ne privošči, kot pretirano zapravljanje, da v bistvu potrošiš več, kot imaš... najti neko uravnilovko povsod, v vseh situacijah, je srčika vsega; seveda v skladu z zmožnostmi, željami in realnostjo.

arwen

Imaš prav, Arwen.

morda.......
V času, ko ti ni bilo vseeno zase, si znal čutiti, kaj si želiš, recimo...obleka.
Imel si veselje s tem, v čem si napravljen, konec koncev si si z novim izgledom
(vonjem, .....) tudi na nek način ugajal. Ne narcisoidno, ampak tisto zdravo.....,
dons pa fajn zgledam.........., al pa ....tole mi pa res paše. In že ta občutek sam
je bil dosti, da se nisi ustavil pri naslednjem nakupu.

Meni je zase vseeno zdaj. Nimam nobene želje. Niti ne vem več, kaj mi paše jest.
Jem, ko sem lačna.....to sem pa itak ves čas. :) Da o obleki in izgledu ne govorim.
Privoščim si (če se temu lahko tako reče) z užitkom gibanje in premetavanje
zemlje takrat, ko sem znosno. Edino to dvoje mi daje kakršenkoli užitek.

Tudi občutki krivde, samokaznovanja, poskrbeti za druge, zase zmanjka časa.....,
so sigurno del takega obnašanja. Najbrž je pa Matej prej že znal poskrbeti zase,
pa mu depra zdaj jemlje veselje do tega. Ni naključje, da terapevti vzpodbujajo, da je
ves čas treba iskati stvari, ki te zanimajo, privlačijo.....da se sploh zaveš še katerih
drugih občutkov, ki jih zdaj ni. ...........in ker nimaš potreb, ne želja......denar ostane.
Tebi zdaj ja, če si sam. Drugače, pa verjemi, da v družinskem proračunu komaj čakajo,
da se komu ustavijo potrebe :) :) :)

A.

torej so veseli, da si na tleh, da vsaj nimaš svojih potreb, a ne? dobro si to povedalal...

ne, ne Scorp, to je bil le preblisk hudomušnosti. Je pa res, da na začetku
družina sploh ne opazi tega, da nimaš potreb. Pri meni je bilo še tako, da je
bil padec povezan z očetovo neozdravljivo boleznijo in kasneje smrtjo. Tako
da smo bili vsi obrnjeni samo k njemu.

Zdaj pa....no hči ravno nima ničesar proti, če ostane kak € več zanjo, kot bi
sicer, če bi hodila k frizerju, kozmetičarki, v šoping........ , tako kot sem prej.
Poskusila sem, urejen izgled mi zdaj ne paše. Nimam potrpljenja za "navlako",
ki smo jo sposobni takrat, ko z dobrim izgledom ugajamo predvsem sebi.
Ampak to je pri meni druga zgodba...... . Enkrat jo bom predelala. Do takrat
je pa čisto kul, če sem vsaj znosno.

A.

mislim, da je v tvoji hudomušnosti dosti resnice, Anuška. po mojem mnenju je najbolj ugodna klima v družini za to, da zboliš, ko tvoje potrebe niso pomembne, so prezrte, ignorirane. In potem se navadiš,da pač nisi pomemben, da je škoda denarja zate itd...govorim o čustvenih in materialnih potrebah..so velikokrat v povezavi....

ja, o prezrtih potrebah.........tudi to je v (moji) drugi zgodbi. Veš, se mi pa zdi,
da je še huje, kot če so potrebe prezrte to, da so tvoje potrebe (želje, veselja....)
vsiljevane od drugih. Da ti enostavno povejo, kaj je tvoja potreba. Jasno, poslušajo
svojo, svoja hotenja in vse skupaj zapakirajo v paket in ti predstavijo, kako se tega
veseliš prav ti, .....da so vse skupaj postorili (organizirali, naredili......) samo zaradi
tvoje želje...............pa se enkrat zbudiš in rečeš....ej fak, pa sej jaz tega sploh ne
maram.................

pa ne bom o tem. Danes ne. Pa še kar nekaj časa ne. Zdaj sem ta del lajfa do
nadaljnega zaklenila in poskušam živet vsaj znosno. Šit je pa to, da sem od nekdaj
človek višin ......no ja, in tudi globin jasno..........., pa se take, kot sem bila nisem
dala................zdaj so višine izginile, ostala je globina, pobiram končke, ki so
ostali ob raztreščenju po pečinah.....nisem padla naenkrat, raztreščila sem se
po pečinah, razcefrala, delčki telesa še vedno visijo s skal........., ostanek je tam
nekje spodaj.

Otroka sta srečna, če sem vsaj znosno. to sem jima dolžna dat, če sem ju rodila
in svet vsa leta kazala v luči, kot sem ga videla........ogromno lepega, pa sem in tja
tudi kaj grdega.....da se sploh zaveš, da je lepo, ko je lepo :)))))

In ker Matej...pa še kdo tudi drug.....ne leti, jasno, so potem tudi potrebe po vsem,
kar si v letenju želiš (dostikrat je zraven tudi denar, pa ne vedno) povsem drugačne.

Mah, naužila sem se zemlje in sonca te dni..........upam, da ga imam dovolj za deževje,
ki napovedano prihaja. Vremenarka sem zdaj, .....pa kaj......naj se ubijem zato?

Oh ja....... . A.

Mislim da smo se preveč omejili zgolj na materjalne stvari. To bi moralo priti povsem na koncu...predvsem smo preskromni včasih z čustvi...

drži; kako težko je z jezika spravit lepe besede, besede ljubezni, sreče, takega in drugačnega čustvovanja, pa človeka objet, ga spodbujat, pohvalit, itd itd; in kako težko je vse to sprejet, mogoče še težje kot dajati, a se je vsega tega možno naučiti in potem to redno prakticirat.

Objeti samega sebe, objeti svojce, objeti tistega, ki ti je blizu.., biti prijazen, vljuden, človeški... pohvaliti, iskati v človeku pozitivno, iskati v njem dobre lastnosti... jap, to pa res včasih kar pozabimo in to je narobe; tu pa smo res preveč skromni  :-\

Pa mislite, da je škrt človek lahko radodaren s čimerkoli...če je kdo škrt je škrt tako materialno, kot čustveno..se morda motim?