FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni

Danes je 13 dan ko se zdravim zaradi depresije in anksioznosti. Ze prej sem se zdravila stiri leta in prekinila, vse skupaj se mi je ponovilo. zdaj trpim ko hudic. trenutno je jutro in sem cisto v krizi. Cez dan mi uspe nekak splavati, veceri so ok. Obcutek imam da ne bo nikoli minilo. ne znam se spopadat s tem stanjem, volje nimam do nicesar, ko se zbudim, samo misli, kdaj bo dan minil in kako bom prezivela cez cel dan. Zanima me kako ste se vi spopadali s tem, na kak nacin ste se prislili. Ne znam vztrajati, ne znam bit potrpezljiva...tablete pa bi pocasi ze morale zacet delovat. vsak dan stejem koliko sem jih ze pojedla, koliko dni itd. Je lahko se huje? je ze to, da sem na racunalniku in to pisem uspeh? doma me ful vzpodbujajo, sam vsake tolko padem in padem. vzrokov se zdaj ne poznam in me trenutno niti ne zanimajo, zanima me samo kako tu ven. prisilim se v sprehode in vsake toliko dobim tist flash, ko me napolni za nasljednje par minut...prosim, povejte mi kako ste se pocutili vi, boljse, slabse, da sploh vidim na cem sem, kje sem...dala sem to ze skozi, pa me je vseeno strah. vem da je pot dolga in tega se bojim, ker nimam moci. lazje mi bo, ce mi opisete svoje izkusnje, jem tablete cipralex 10 mg, dobila sem tudi helex za zvecer da lahko zaspim. z dostimi sem se ze pogovarjala v klepetalnici. prosim, pomagajte.

anja

Anja...slovenski pregovor gre nekako takole: potrpežljivost je mati modrosti
Ampak sama vem, da je pri zdravljenju to slaba tolažba. Želimo si hitrega okrevanja in dobrega počutja, in postajamo vse bolj neučakani
Jaz se v začetku jemanja AD (pa večina na forumu pravi enako) nisem počutila bistveno boljše. nekako po treh tednih se mi zdi, da se je stanje začelo normalizirat.
Poskušaj biti aktivna, pojdi na kratek sprehod.. poskušaj se sprostiti. Vem, da so to v začetku veliki podvigi. In nikar se ne obremenjuj, če kak dan ne bo šlo
Pohvali se za vsak majhen korak in ne počuti se krivo, če pač trenutno ne zmoreš vsega kar si želiš. Depresije človek ne dobi po lastni želji, ozdravimo pa predvsem zaradi lastne želje. Vedeti pa moraš, da so koraki k popolni ozdravitvi majhni in počasni..ampak sigurni
Drži se

PUPIKA, hvala iz srca, ravnokar prebrala svoji mami....korak po korak...

Anchy...13 dni...hm...ne bom te strasila,pri vsakemu je drugace,vendar so meni ad zaceli nekoliko prijemati sele po 6-7 tednih...Do takrat pa sem im ela samo stranske ucinke,ki so bli res hudi.Ampak....se enkrat bi dala to skozi,ker vem.....da je sedaj cisto drugace...boljse..Tko da,se ti splaca bit malce bolj potrpezljiva. Jaz na tvojem mestu ne bi stela kolko tablet si ze popapcala....pac jih jes.....tacas pa kot pravis....malo na sprehod...probaj se z necim zamotiti..Vem da je tezko....vendar s esplaca.Doma te vzpodbujajo...to je najboljse...lepo zares...

Minilo pa bo.....Anchy,zagotovo...se vsakemu je...tudi tebi bo.

Vse dobro....

eli

eli, hvala...sam vse kar naredim, je zame pravi napor...dvigniti se iz postelje, umiti, iti na sprehod...sam vse to nardim, to pomeni da nekaj volje imam...je kdo od vas oblezal v postelji? zakaj me pece celo telo? kake stranske ucinke ste imeli vi po adjih? je 10 mg mogoce premalo? hvala, pisite

Zdej te ce ti bom napisala vse stranske ucinke..se jih bos mogoce "navlekla"...hm bolje da ne premisljujes o tem..Imala sem slabosti,brez apetita,glavobol,panicne se bolj izrazite,vrtoglavice....uf pa se in se..Premala doza? to po 13 dneh ne mores vedet...terapevt ti bo prilagodil dozo,samo za to je se prekmalu..Normalno je da nimas volje...to je depresija....tudi ta bo postopoma prisla...le neucakana ne smes bit....Ves gre res pocasi navzgor....Tudi jaz sem imela simptome...kot da bom zbolela za kako gripo....se zdaj me vcasih zelo bolijo noge...ko sem bolj dawn....Vendar je pri vsakemu res drugace...

drzi se...

eli

Eto mene ravnokar iz sprehoda, bla sem po trgovinah, na vrtu...pocutila sem se dobro, zdaj pa spet cutim, da padam, nimam vec energije, volje in spet me je strah pred slabim pocutjem. Danes sem si celo zazelela da grem v akvarij, zal je bil zaprt. sam to spreminjanje obcutja je zelo motece. Naenkrat dul dobro, pol pa dawn. Kako ste se spoprijemali s tem? pisite kaj, ker mi to zelo pomaga, vsaka vzpodbudna beseda, res. hvala eli, si ti tista ko sva govorili v klepetalnici?

Ja, to je uspeh, za marsikoga je to že velik uspeh!!
Ko sem jaz pred leti začela z ADji (tudi imela Cipralex) nisem na računalnik niti pomislila ... 24 ur na dan si me našel v kotu na kavča ... Po 2eh mesecih se je začelo premikat na bolje tako, da je bilo opazitit, čutiti.
Vztrajnost je potrebna, pa prav to je težko najdti v takih trenutkih ... A imaš podporo in v sebi imaš tudi moč!!

vidim, da si zdaj napisala kje vse si bila ... to je super ... ne se pustit, da 'te zbije na tla' to, da nisem ok cel dan ...

poglej malo po forumu (tudi v arhiv-http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php), veliko podobnih zgodb je bilo opisanih ... celo od nas, ki smo začeli prav s tem zdravilom

kar tako naprej anchy!

Anchy vesel sem da si se opogumila in se nam vsem zaupal tudi na forumu.V klepetalnici sva se ze
pogovarjala. Trenutno samo glej da ta "ogenj" volje in poguma da pocnes vse kar pocnes ne ugasne.
Ceprav se moras za vsako se tako majhno zadevo potrduiti vedi DA NI BREZ UCINKA.
Sedaj ne vidis....zdi se ti da ni ucinka ,pa je . Tvojo podzavest "navajas"  na nove vzorce.
Si pogumna punca, z depro se nisi srecala prvic....toda tokrat gre PRVIC nanjo zavestno in
z podporo ljudi ki te razumemo in smo in dozivljamo isto. Naj bo ta tema tvoj "DNEVNIK".
Z casom bos lahko videla svoje uspehe, nihanja in predvsem kako bodo PREPREKE ki se
ti sedaj zdijo NEPREMAGLJIVe z casom pogreznile v zemljo in ostale samo kot odtisi.  :oki:

Jap,jaz sem tista ,ki sva govorili...

eli

Tudi jaz bi rada v spodbudo napisala, da zelo dobro poznam te občutke, ki jih navajaš. Ta nihanja preštevanje dni in čakanje - KDAJ bo boljše? Bo, zagotovo bo. Znak, da zdravila delujejo je že to, da so vmes trenutki, ko se počutiš bolje, ko imaš celo voljo za po trgovinah... Nato počutje spet pade. Seveda, saj si zbolela in se zdraviš komaj 13 dni.
PO 4-6 tednih bo počutje že občutno boljše. Jaz sem si v najhujših dnevih na začetku pomagala tako, da sem dnevno dozo Helexa (1 tabletko) razdelila na 4 dele in vsake 3 ure vzela ćetrtinko. S tem sem vsaj malo ublažila tisti silni pritisk v sebi, ko se mi je zdelo, da bom eksplodirala. Tudi koža me je pekla. To je prenehalo nekako po 6 tednih. Tiščanje v grlu pa je trajalo zelo dolgo, mislim da je bil to eden zadnjih siptomov, ki se me je držal še mesece...A na koncu sem zmagala jaz.
Vzdrži in ne predaj se.
Ribica

Ribica hvala. Pomaga. Res. Danes je najuspesnejsi dan za mano...a kaj ko me je strah jutri...ampak ne dam se, tudi jaz hocem zmagat ta boj. Hvala vsem za vzpodbudne besede! Lostek, midva se pa tak kmalu srecava...

lupcka vsem :)

eto mene...danes zjutraj presenetljivo boljse pocutje, tud nekaj smeha in volje...rada bi normalno funkcionirala, si zelela kaj, imela obcutke take kot sem jih imela prej. zdaj grem na sprehod, ze cutim da mi energija pada in da morem nekaj nardit. sam volja mi takoj pade, ko se spomnim kako dolgo je ze prvic trajalo da sem prisla iz tega...res pocasi...in to me spravlja v obup. pisite mi kaj, kako ste vi to vse dozivljali, kake moznosti imam, da to pozabim in zacnem normalno funkcionirat. grde misli imam se vedno, mislim pa da so tisti tesnobni, napeti, obcutki, da se mi bo zmesalo, da bom eksplodirala mimo. sem dosti bolj umirjena. pisite

anchy

...ančka jutro, tudi midve sva klepetali v naši klepetalnici in zdajle ko berem tvoje občutke in kot sem zasledila imaš poleg depresije tudi anksioznost in potreben bo večji odmerek zdravila, kajti pri anksioznih motnjah je potreben večji odmerek kot pri depresiji. Pogovori se s svojim zdravnikom, kajti po 13 dneh jemanja10 Cipralexa bi bilo sedaj potrebno višati na 15-zdravilo poznam. Nočem te prestrašiti, vendar tudi meni je zdravilo Cipralex začelo delovati nekako po 6 do sedmih tednih in seveda z višjo dozo kot 10, kajti tudi sama sem imela depresivno anksiozno motnjo, tako da mi je tvoje počutje poznano in prav tako so mi poznane tvoje misli. Poglej za vsak korak, ki ga narediš se pohvali, sama sem po dveh tednih zdravljenja naredila sprehod od stanovanja pa do trgovnine in nazaj-točno dve minuti, kar je za nekoga samoumevno, a zame je bila to zmaga in tako vsak dan malo več, včasih seveda zaradi izčrpanosti tudi nič, samo postelja in kopalnica, vendar korak po koraku in koraki bodo zmeraj daljši.....

hej, hej, dragi moji...

kljub veliki tesnobi,ki jo trenutno cutim, morem napisat par vrstic...stanje je zelo spremenljivo, naporno...skoraj v isti minuti obupam in dobim voljo...kriza...sama ze ugotavljam, da je fajn, ce se zamotim in nekaj pocnem...ceprav dostikrat nekaj pocnem in sploh nisem pri tej stvari...z mislimi drugje...se vedno kako tu ven, kdaj bo minilo, bo sploh minilo...k sreci imam tako veliko podporo starsev, fanta, prijateljev in VAS dragi moji...ne znam si predstavljat da bi bila sama...mogoce pa se motim in bi ravno takrat bila prisiljena v kake stvari. ne vem, nisem vec dovolj pametna. dans sem koncno sla v akvarij, je bil celo odprt :) kaj sem pa pravzaprav tam gledala, pa ne vem cist tocno :), sem mela tako tesnobo, da me se tisti najdeni mali krokodilcek ni spravil v dobro voljo. ucim se potrpezljivosti, ki ni ravno moja vrlina, saj vse v zivljenju zelim narediti hitro, takoj, povrsno...potem veste kako tezko mi je....ze samo ob misli, da bo to trajalo dlje casa, mi postane slabo. ampak nekje je tista svetla lucka, ki mi daje moc...se javim jutri...

anchy

 :038: Anchy, želim ti, da bi ta lučka postala luč in bi svetloba pregnala vso tesnobo in slabo počutje!
Srečno,
Betka

eto, mene...kaj naj povem? danes sem spet imela krizo, kr naenkrat sem zacutila tak nemir, da sem imela obcutek, da je z mano gotovo...in pa kaj me ful ful moti je to, da sem skoraj brez obcutkov...danes mi je osebna zdravnica dala tablete asentra, sam ne vem ce bom menjala...menda bo ja cipralex zacel kmalu delovat....a  kaj ko jaz analiziram vsako stvar ki se mi zgodi...panike, tesnoba, jok, ...ne vem kak naj to prezivim, res je ful hudo...kaj to so stranski ucinki? al kaj...panicar sem :(

...anči, daj dobro preberi moj post, kajti po mojem mnenju imaš premajhen odmerek cipralexa.

hej masi...povisala sem si cipralex na 15 mg, zdaj dva dni tak jem...sam jaz vec res ne vem ce kaj pomaga al ne...sam manj obcutkov imam, pa jokat ne morem...druga pa ne vidim...rabla bi malo vzpodbude, pletem se v tem zacaranem krogu non stop, sam ob vecerih je malenkost boljse...malenkost...pa se to ne dost...jutra so pa itak ubijalska...masi, rabla bi tvojo pomoc

Hmm, Anchy ne višaj si zdravil na lastno pest. Masi, za odločanje o doziranju je pristojen zdravnik/psihiater in tudi sploh ni nujno,da vsi potrebujejo višjo dozo za anksioznost. Jaz sem za panično motnjo imela čisto navadno "depresivno" dozo, pa je zaleglo. Tako da, Anchy, režim zdravil spreminjaj samo pod nadzorom tistega, ki ti jih je predpisal.
Lp.

hej...

da vam malo povem, kako se pocutim...te dni je bilo obupno, dosti slabse kot pred dnevi...ne vem zakaj...se vedno cutim tak nemir, zivcnost, tu in tam pa depresijo...sploh se ne upam vlect, ne upam bit pri miru, ker potem zacnem vse mozno razmisljat...neprestano ponavljam da bi rada sla v bolnico...dajte mi kaj svetujte...zakaj tak nemir?

Imam izkušnje s CIPRALEXOM.Dozo sem povečeval do 30 mg dnevno.Žal moram povedati da mi je zdravilo po 8 tednih zelo malo prijelo.Moral sem ga zamenjati s Cymbalto,ki pa me je potem spravila v nulo po 14 dneh.
Zavedati se moraš da AD-ji primejo v 4-6 tednih.Šele po tem času boš občutila ali je zdravilo prijelo.Do tedaj pa je treba žal čakati in upati na boljše.
Priporočam ti čim manj panike,ne preštevaj dneve,ampak opazuj svoje počutje.Veruj da bo bolje,postopama boš res mogla dozo povečat,kajti 10 mg je tako imenovana vzdrževalna doza.
Ko opisuješ svoje stanje se mi zdi da še ni kritično.Ko je mene zagrabila depresija sem obležal v postelji,grozna jutra,nespečnost,samoizolacija,želja po koncu.....

Torej potrplenje in čim manj panike,počakaj da kemija napravi svoje.

Lep dan

CARDIO20

hej, dragi moji!

da vam povem...zjutraj cisto obupana, potem smo dobili en obisk, ki me je malo spravil do volje, sla sem celo do kozmeticarke za nohteke, in celo zdrzala tam dve uri. Zdaj sem prisla domov in ze cutim, da se slabo pocutim. ampak morem vztrajat res.

......ja saj nisem mislila, da naj brez posveta z zdravnikom dviguje, res pa je, da zelo dobro poznam delovanje in predpisovanje Cipralexa, ki se za anksiozne motnje predpisuje najmanj 15 do celo 30 in čudi me, da tega njen zdravnik ne ve, če pa je zdravilo neustrezno se pa to pokaže šele po nekaj tednih, do takrat pa ga je potrebno zviševati-za Cipralex prav gotovo, za druga zdravila ne vem in o tem tudi ne pišem,

hej masi, zdravnica mi je rekla, naj si v primeru poslabsanja zvecam dozo na 15 mg. tak da sploh ni panike. mogoce bom rabla celo se vec...ne vem...

jap, tko kot sem menila ja, upam, da se boš čimpreje začela boljše počutit, super pa je veš, da si vsaj tedensko v kontaktu z zdravnico, da oceni nadaljnje zdravljenje, vsaj jaz sem bila prve dva meseca v stalnem kontaktu z svojim psihiatrom, ki sem mu zaupala in mi je zelo pomagalo, da sva čeprav za minutko govorila po telefonu, drugače bi se mi sfuzlalo od stranskih učinkov.


drži se pupa

Presneto, masi, danes sem dobil Cipralex od osebnega zdravnika. Kaj drugega mi ni upal predpisati in sem rekel, pa probajmo. Zdaj pa tu berem, da se ti je fuzlalo od stranskih učinkov. To pomeni, da jutri lahko kar pozabim na nabiranje kostanja?! ;D

hihi pa saj me poznaš no, men se zmeraj mal fuzla  :sesmejem:, hm samo podporo dajem naši ančki, da ne bo obupala, ker še ni učinka zdravila, žal so sedaj prisotni stranski učinki, ki pa izzvenijo...

Masi, nič hudega, ker se ti lepo fuzla. :onaposlusa:

Anchy, saj veš, da bo vse v redu. Ne vem pa kako spiš po Helexu, ker bi ta naj bil tudi "uper", se pravi, dvigovalec razpoloženja. Tudi jaz sem enkrat poskušal z njim, vendar sem imel le težke noge.

Po serotoninskem AD-eju sem tudi jaz bil povsem brez volje. To je bil moj prvi AD. Drugih težav sicer nisem imel, le shujšal sem grozno. Mislim pa, da bi mogoče potrebovala poleg Cipralexa še kakšen AD, na primer noradrenalinskega in dopaminskega, kot je Wellbutrin. Meni je ta dvignil voljo in razpoloženje. Na svet gledam sedaj bolj s svetle plati, čeprav so problemi ostali. Vendar so ti zato, da se rešujejo.

Bodi močna! Vse bo v redu.

jutro...in v meni spet taka napetost, kot da me hoce raztrgat...povejte prosim, ste to imeli tudi vi? jaz ne vem al sem ipicna, zivcna al kaj sem...v glavnem vceraj zvecer sem se pocutila odlicno, danes zjutraj pa spet taka sila...je to samo v glavi al je to mozno da delajo zdravila? prosim prosim povejte mi malo...je bilo pri vas tudi tako? kaj ste takrat nardili? v takem primeru se ne morem niti sproscat, ker se ne morem skoncentrirat...vceraj sem nardila tolko korakov, pa mi to danes nic ne pomeni vec. zakaj? nimam potrpljenja, jutra so najhujsa, trenutno sem zelo zelo nervozna in tudi malo brez obcutkov. pisite prosim

Hei Anchy možno, da so zdravila kriva. Jaz sem se isto počutila pa sem bila brez zdravil. Skratka napetost in nervoza od jutra, ko sem se zbudila pa potem skoz čez dan po malo (ali pa veliko). :)
Nisem mogla ne sedet, ne stat, ne gleda tvja, ne brati, ne poslušati glasbe, skratka nič. Edino kar je bilo to, da sem se privlekla do interneta in tule travmirala.

Predlagam...
Opusti kavo, prave čaje, izogibaj se vitaminu C. Če že mora, potem to vnašaj samo zjutraj ampak ti res odsvetujem. Vsaj za zdaj. Veliko sprehajanja po sončku, probaj se vležt v kad s toplo vodo pa kako kopel (če bo šlo), probaj delati to ob čemer se počutiš kolikor toliko ok. Imaš kak hobi? Oprimi se ga z vsemi štirimi. To je ena vrsta sproščanja, meditacije.
Jaz sem se znala tud uležt pa dihat in sem si zraven ponavljala v mislih : bel zrak not, črn zrak ven, bel zrak not črn zrak ven...pa trebušno dihanje (dihaš izključno s trebušno predpono in ne pljuči), štej od deset nazaj in dihaj...meni je to FULL pomagalo. Vedi, da bo ta napetost tudi s časom zginila. Pa ne imeti slabe vesti ob tem kar se dogaja, nisi ti kriva. Telo je napeto in vse mišice so v pogonu, ni čudno, da se ti dogaja potem vse to. Bo minilo. Obljubim.

...tako kot piše Putka, tudi meni so bila jutra najtežja oz. prav peklenska, sem samo jokala, utrujena pa bila tako, kot bi ne spala nič že najmanj mesec dni, skratka sam obup in neizmerna utrujenost ter napetost je bila prisotna in tudi to izzveni, čeravno seveda občasno so jutra tudi sedaj kar precej težka, ampak ne več v taki meri kot takrat...

helex deluje pomirjevalno in antidepresivno... name osebno je deloval pomirjevalno in uspavalno

Tudi jaz sem v obdobju depresije najbolj trpela zjutraj. šele pozno popoldne se mi je pričelo počutje zboljševati in zvečer sem malce zaživela. To je trajalo kar precej časa, izzvenevalo pa postopoma, kot so AD-ji prijemali. Vzdrži, minilo bo.
Ribica

Mene je hotelo zjutraj izstreliti iz postelje ,čeprav še vstati nisem mogel .To je en tak čuden nemir,ki ti ne da miru.Zbujal sem se sredi noči in hodil okoli.To se je do popoldneva umirilo in sem komaj čakal na večer da zaspim.
Bil sem pa trmast in prijel mi je šele tretji AD.Čakal sem da bo bolje in bilo je kar naenkrat,lahko bi rekel da sem se v 1 dnevu bolje počutil.
Danes sem 6 mesec brez AD-jev in se počutim tako kot v dobrih starih časih.To kemijo sem pa užival 3 leta.
Bodi strpna zlasti ker mislim da te pesti samo depresija.Ko boš našla pravi AD in seveda pravo dozo se ti bo življenje polepšalo.
Zato pogumno naprej,sigurno ti bo boljše,a treba je počakati.

Lep dan

CARDIO20

Pozdravljeni dragi moji!

Toliko stvari bi rada razumela,pa zal ne morem...moje stanje vceraj je bilo najhujse dosedaj v teh 18 dnevih zdravljenja. Niti ene tiste svetle lucke nisem obcutila vceraj, zivotarila sem iz minute v minuto in komaj cakala vecer, da bom zaspala. danes je prvi dan, ko zjutraj ne kricim in nisem vec tako zivcna. se vedno jem helex trikrat na dan, pa me zanima, kaj mislite o tem. malo me se je strah, da bi postala odvisna, ceprav zdravnica pravi, da je za zdaj, ko je najhuje pomemben, dokler adji ne bodo prijeli. rekla mi je, da se naj potrpim en teden , to bo torej en mesec, odkar se zdravim in da bi takrat moglo it ze na boljse. Delam na sebi, tudi ko sem cist slabo, si govorim, da bom premagala, negativo pocasi spreminjam v pozitivo in se razveselim vsakega trenutka ko mi je malenkost boljse. priznam pa da je v meni se vedno strah pred poslabsanjem, da pridem do tistega ko ni lucke. tak namrec jaz zaznavam tisto voljo, kot da bi mi za trenutek posvetila lucka. trenutek...ni pa daljsih trenutkov, verjamem pa da bodo prisli. danes je vreme slabo, na mene pa to vpliva pozitivno...zanimivo...mogoce zato, ker sem vedno imela rada dez in grmenje ;)...imam svoj koledar, na katerega si vsak dan zapisem, kaj sem pocela, z barvami si znacujem kako sem se pocutila in kero tableto sem ze pojedla, zal se to vedno pocnem. zelo sem hvalezna vam dragi moji, ceprav sem vcasih nestrpna in grem v klepetalnico, pa pricakujem cudeze od vas...vceraj mi je res bila sila...ampak vsaka beseda, da morem potrpeti in vztrajati, tisto vase 100% prepricanje da bo boljse, mi kljub temu, da ni volje, daje nekaj...iskrena vam hvala za pomoc, zelim si tudi sama, ko pridem iz tega pomagat, jezna sem da je ta stvar se vedno taki tabu, da ljudje o nas razmisljajo kot o norcih in da so tako zelo malo pouceni o tem...imam vse, druzino tako da jo sam isces, prijatelje, sem financno priskrbljena, v bistvu ni stvari ki bi mi manjkala....vem, da me je do tega pripeljalo monotono zivljenje, sicer pa depresija ne izbira...tocno vem, kaj morem ko bom bolje, spremeniti, na cem morem graditi in enkrat bom prisla do tega, da bom ponosna in zadovoljna sama s sabo. v zivljenju se ne bom vec ozirala na druge, temvec bom sebe postavljala na prvo mesto. hvala, masi, eli, lost, ribica, putka, sancho in vsi ostali! z vami je lazje,
 
anja

Anchy ko zacnes tako RAZLIKOVATI da pridejo krize , samo preborditi jih je treba si na dobri poti.
JA se bodo prisle....samo trajanja in intenziteta bo vedno manjsa. Res da bos imela pred sabo nove in
nove "naloge" nova izpostavljanja nove izkusnje, samo dokler gledamo naprej gre.....
Pogumno naprej....NATISNI ti tvoj zadnji post in ga NALEPI na VRATA...da bos nasledjic ko bos
spet na tleh videla..... da ZNAS in ZMORES cez to  :oki: 
V ponedeljek pa vabljena na skupino v Celje......da vidis sotrpine in da v ZIVO spregovoris z njimi.

hej, hej...

Kaj naj vam povem? Vceraj sem prezivela dan, ki je bil podoben dnevom pred depresijo. Sicer sem bila cel dan doma, sem pa nardila vec kot kadarkoli. Cutila sem voljo, sproscenost, nic straha, nic grdih misli, nic kar bi me lahko znerviralo. Popoldne nisem niti potrebovala helexa, tako da sem ga vzela samo zvecer, da sem zaspala. Ampak jezna sem na sebe, kaj sem nardila...tako dobro sem se pocutila, tako zelo sem bila prepricana v sebe in na koncu dneva zacela debatirat s svojim fantom o tem in onem in se tako skregala, da sama sebe nisem vec prepoznala...potem sem zaspala in zjutraj se zbudila s takim obcutlom krivde, da se danes sploh ne poberem...fant, ki mi stoji ob strani, ki me razume, skusa vsaj, ki je z mano ze devet let v tem dreku, jaz sem pa sla pa sem se kregala zaradi takih bedarij, da bi se vsi tu smejali...na koncu sem mu rekla se kmet...jooooj, kako slabo vest imam...sem se mu opravicila, a kaj ko vem da ga boli...zakaj sem to nardila? pa tako zelo dobro sem se pocutila. danes sicer nisem cist na tleh, ampak cutim nervozo, strah, kdaj bo spet priso tisti trenutek, ko ne bo nobene lucke vec. kako se naj znebim tega strahu? sej se zamotim, pocnem razlicne stvari, sam vseeno non stop razmisljam...in sej veste bolj te je strah, bolj strahec prihaja... samo tega bi se mogla se naucit. drugace sem mnenja da so adji mogoce malenkost zaceli delovat, kar vidim predvsem na nasljednjih podrocjih. ..dobila sem apetit, imam ze okus, pridejo dnevi, ko se mi zdi da sem cisto ok, dostikrat se prizge tista lucka, nisem vec ipicna, nimam vec tesnob, samo strah je se v meni. je pa res, da sem najraje doma, da se nekak ven ne morem spravit. zakaj? nekak najbolj varno se pocutim tu. ampak mogla bom tudi na zrak. vem. na trenutke mi volja cist pade, ampak hitro spet pride. dragi moji, rada vas imam

anchy

hej, hej...morem napisat par vrstic...danes sem se zbudila in kr nekaj luck je zasvetilo...celo vzela sem revijo in zacela brati, in zamislite, vedela sem kaj berem. vedno bolj si dopovedujem, da to gre pocasi, postopoma...in malce sem se ze naucila vztrajati...danes naj bi sla na skupino v celje, sam ne vem ce bom sposobna, oz tud ne vem kdo bi me peljal,ker moji delajo...no, to se bomo videli..v glavnem moja krivulja pocutja je zobcasta, mal gor, mal dol, kar vem, da je normalno. sem pa zelo utrujena od te nenehne borbe same s seboj, to pa priznam. a kaj ko mi tista lucka da toliko upanja, da me napolni spet z energijo, da vztrajam in si recem da se splaca. v bistvu sem se po pogovoru s svojo prijateljico, ki je enako dala skozi, odlocila da se malenkost prepustim in da se ne borim z vsako grdo mislijo, grdim pocutjem...in zdi se mi da je tako boljse, ker me te misli vec ne znervirajo v toliksni meri...pac so del te bolezni in jih tako tudi sprejemam. ce je uspelo vam, bo uspelo tudi meni. sem borka in vem da zmorem.

seveda zmoreš, anchy... žal je tako, da se prehitevat pač ne da... počasi, korak za korakom, vsak dan po malo... in na dolgi rok bo sprememba velika in vidna  :pomezik:

Jaz garantiram za Arwine besede. Isto sem hotla na instant način rešit pa ni šlo. In hej veš kaj, ti po pravici povem, da ko boš že naredila ogrooomen korak naprej, tako da boš občutila, je možno, da spet mičken nazaj zlezeš.
Naj te to ne potre, ker bo šlo veliiiiiikoooooo naprej in en mičkeno nazaj. Tkole po polžje se full daleč pride ;).

Kako poznana mi je tvoja zgodba, Anchy. Brez skrbi, vse bo še dobro. Popolnoma enako sem se počutila kot ti (razen tega, da je meni še neznosno zvonilo v ušesih, kar je bil tudi povod za depresijo in anksioznost). Trajalo je dva tri mesece, da so AD-ji prijeli tako, da sem se počutila kot ptička na veji. Prej je bilo treba premagati stranske učinke, o poti, ki sem jo takrat prehodila, pa sem veliko pisala na starem forumu. In tvoji posti so tako zelo podobni mojim. Ampak, poglej, zmagala sem. Spet normalno hodim v službo, se zabavam s prijatelji, hodim v naravo, berem ... V bistvu je življenje precej boljše, kot je bilo, preden sem zbolela. Zdaj znam ceniti vsak dan, vsak trenutek, znam ceniti sebe in zavedam se, kako pomembno je psihično in seveda tudi fizično ravnovesje. Posvečam se stvarem, ki so mi všeč in ki sem jih prej popolnoma zanemarila. Tisti trije meseci so bili vredni, da se je življenje tako izboljšalo.

mene vedno bolj postaja strah, da adji ne bodo prijeli, ker je ze danes cetrti teden, in pa stiri mesece nazaj sem se jih jedla...se mi zdi, da bi ze moglo...al je zacetek vedno enak? kak mi je ze to tecno, ko se nekaj casa pocutim super, pol spet na tleh, ko pride lucka, pa v nasljednji minuti gre...ful sem izcrpana...imam obcutek da ce ne bo kmalu mal boljse da bom znorela...

čemu prihodnjik? to je treba že sedaj, ta trenutek.. sedaj je treba it vsak dan na sprehod, sedaj si je pametno vzet čas zase, za npr. masažo, bazen, kozmetičarko,... sedaj je pametno it do strokovne osebe in se z njo pogovorit, sedaj je treba dnevnik pisat, sedaj je pametno mogoče na kako skupino za samopomoč it, .... sedaj, ta trenutek... nič čakat ... ukrepat ! najprej akcija, nato pa štejemo dosežke...

Ne samo čakat kdaj bojo AD prijeli,saj bojo sigurno,delaj kar je napisala Arwen.Jaz sem rabla več kot dva meseca,da je bilo boljše. :oki:

NE opiraj se na adje. Ti imaš sebe za boljše počutje. Ti ti ti ti ti ti moraš delati na tem, da boš srečna. ADje imej samo za alternativo...tako za recimo, da ti samo vzdružujejo kemijo. Nič drugega. Če pričakuješ, da te bodo ADji spravili ven na sonce, se motiš. Ti sama se boš morala.

Tudi ko bodo ADji prijeli bodo tvoji misleni vzorci in ancin zivljena spet na dobri poti na nasledjo epizodo.
Torej ko bodo prijeli z terapevtom najti tiste ki vodijo v napacno smer in jih spremeniti.
Potem bos sele videla kako se zadiha z POLNIMI PLJUCI .... in zacnes ceniti vsak dan...

sej ne vem vec kaj naj napisem, tak trpim da groza...cele dneve razmisljam samo o svojem pocutju, o vsaki spremembi, vsaki tesnobi...cist sem noter v tem...in tudi ko kam grem, nosim to vse s seboj in se tega ne morem otrest...svet gledam sedaj s cisto drugacnimi ocmi, vse mi je napeto, nic sprosceno...ne vem vec kaj naj naredim...tiste lucke so tako redke, pa se te zdaj ignoriram, ker se ukvarjam samo sama s sabo...svet okol mene me ne zanima...vrzem se na posteljo in zganjam ipiko, kao da bo boljse pa ni...cisto nic ne naredim z lastno voljo, vse kar grem, grem pod prisilo starsev in fanta...stanje je vsak dan slabse, vsaj meni se tak zdi...ne morem in ne morem se sprostit, da bi se lahk vlegla in rekla uh kak fajn, zdaj pa malo pocitka...vse me zacne preganjat, misli, tesnobe, zalost...se vedno mislim, da bi morala v bolnico...apetita se zmerej nimam...sem shujsala ze zelo zelo. vsako jutro se zbudim ob petih, in od takrat dalje sem v gipsu...tesnobna, zalostna, utrujena...prej so vsaj vecceri bili kolko tolko, da sem lahk zaspala, zdaje se tega ni...ojoj, zakaj se mi je to ponovilo? kje naj najdem spet toliko moci, da to premagam? ce nimam niti moci, da se oblecem...obcutek ze imam, da sploh ne zaznavam stvari...ne znam se spopadat s tem, namesto ven, padam globlje in to sam zaradi svojega nacina razmisljanja...

Anchy hudo mi je,ko vidim kako trpiš.Jaz sem bila v čisto istem stanju kot ti pred osmimi leti.Povem ti,da bo boljše samo pozitivno razmišljaj MORAŠ!!Vsem nam je uspelo,tudi tebi bo.Vedi,da nisi sama. :rozicodam:

@Anchy: mam feeling, da če bi na hitro odlaufala 2 kroga okol bajte, da bi ti pognalo kri po žilah in bi se takoj boljše počutila. :)
Drži se, mi smo tukaj zate! :rozicodam:

Anchy opisujes obcutja katerega dobro pozna....hm...sem poznal...v najhujsi
depri. Ko sem stel sekunde ko bodo Adji prijeli. Sekudne so bile kot dnevi, samo so
minili. Lahko bi rekel da nas telo "kaznuje" ker nismo prej ukrepali.
Imas prevelika in prehitra pricakovanja do sebe v tem trenutku.
Preberi se enkrat temo...in bos videla da so nihanja in da niso samo slabe.  :oki:

anchy ne zguljaš stika z realnostjo. Dej malo STOP...poglej nazaj tiste najhujše tri dni in se vprašaj kaj se je hudega zgodilo, razen to, da razmišljaš o tem? Nič! In nič se tudi ne bo...

pozdravcek, dragi moji!

hvala vsem, ki mi pisete, me vzpodbujate in mi dajete upanje...to je tisto kar zdaj potrebujem. zdaj sem bila z mami v cistilnici, pri sivilji, na pijacki celo...in itak cela grozna, nic nalicena, nic urejena, ker mi za to itak zdaj vseeno...ampak pozor, kaj se mi je zgodilo...naenkrat vidim enega svojega bivsega in panika..iz mamine torbice make up, sminko, puder in takoj na wc...ne morem verjet,... no v glavnem sedele smo na soncku, pogovarjale, in bilo mi je prav prijetno...to je trajalo nekje tri ure, zdaj pa ze cutim, kak spet padam... pojedla sem celo pol sendvica in na zalost spila coca colo, ki mi zdaj povzroca se kislino...no v glavnem borim se in borim in se ne dam...

Tako, tako...s takimi malenkostmi se pride do izboljšanja.
Ne obupaj. Pa kaj, če niha. Nej mal... :sesmejem:

Jaz sem že - bi lahko rekla - skor čist uredu. Pa mi tolk zaniha, da je joj. Samo včasih sem se sekirala, ker sem si vsadila idejo, da bi pa jaz kar skoz bila v rožicah in ko sem videla, da ne gre...me je potolklo.
Ampak ej, to je normalno. Del vsega tega tudi brez ankse.
Kolikokrat ti je padlo razpoloženje prej pa si nisi delala skrbi? Miiiiljoooooonkrat.  :pomezik:
Zdej pa kar naenkrat naredimo celo štalo iz tega in potem je še hujše.
Nič skrbet anchy, vse bo ok.
Ti samo delaj to kar že delaš.

POZDRAV DRAGI MOJI!

Ne pisem lih po urah, mi je pa to vsakdanja naloga, da porocam o svojem pocutju, padcih in napredkih seveda. Vceraj zvecer sem se pogovarjala z lostekom in pogovor mi je zelo pomagal. odlocila sem se, da danes zjutraj vstanem malo drugace in si takoj prizgem racunalnik, nekaj malega pogledam, potem pa pospravim sobo. nekajkrat sem se vmes mogla vlezt, ker je naenkrat zmanjkalo moci, potem pa spet nadaljevala. to sem nardila in sem zadovoljna. da vam povem kako to zgleda sedaj pri meni. naenkrat dobim zeljo, da grem k babici. pridem po stopnicah, mi ze mine, se obrnem in grem domov. naenkrat se mi zalusta hrana, cela vesela do hladilnika, ko pridem in gledam noter, mi mine...in tako in tako....ampak to vzamem kot napredek,ker tega prej ni bilo in tak nisem cutila, nisem si nic zelela...zdaj si vsaj za trenutek kaj zazelim... :wav: :wav: :wav:no v glavnem upam, da bo slo lepo pocasi naprej, sem pa zelo razocarana in prav nesrecna, da se mi je to ponovilo, ker bom tezko pozabila, morda pa me bo prav to prisililo k spremembam. kako zelo to boli, veste vsi vi, ki ste to prezivljali...vedno bom trdila, da je to nekaj najhujsega...vsaj zame...upam, da bom lahko zivela s tem, da mi ne bo pustilo prevelikih posledic, tega si res ne zelim...ponovilo se je zdaj in nikoli vec! ker tega ne bom dovolila! hvala se enkrat vsem, ne vem kako bi brez vas. hvala lost, da me razumes in s svojo skromnostjo pomagas. v zivljenju se ti bo to obrestovalo, ce se ti ze ni...hvala sancho, pogovori s tabo so tako zelo prijetni in tvoji odgovori tako podobni temu kar se mi dogaja...hvala vsem....vsak odgovor, vse mi pomaga, sam da se najdem noter...pisite mi, zelo sem vesela

kljub temu, da mine, vseeno pojdi naprej... takoj ko dobiš željo, si obljubi, da jo boš izpolnila/uresničila.. in potem greš že zato, da obljubo držiš... ker sprememba okolja prija, ker je sprehod koristen, ker narediš veselje tako babici kot potem tudi sebi...

Ful sem vesela zate, Anchy!  :oki: Le tako naprej.

hej!

Da se malo oglasim...danes sem bila pri psihologu, se pogovarjala, sam je blo enako, kot se pac pogovarjam doma....gospa je bila zelo prijazna, pa vse, sam kaj pa vem, ce meni to kaj pomaga...kaksno je moje pocutje? vceraj je bilo super, vsaj popoldan in zvecer...danes zjutraj sem mislila da bom umrla, ker sem mogla it k psihologu, mogla sem se oblect...spala sem prvic do sedmih zjutraj...apetit sem ze dobila...mirna sem tudi malo bolj...volje prave pa se nimam...dobim je toliko, da lahk prezivim dan, da bi si pa zazelela kam ven, v trgovino, k frizerju, ali kaj takega, to pa ne. se vedno sem zelo nestrpna...si pa zelim zelo, da pridem na stare tire...

Saj bo! Samo nekaj časa bo še minilo... Pa saj ti je že bolje, kot na začetku, ko si začela s cipraleksom! Jaz ga imam tudi, že drugič, in ko sem ga začela jemati prvič, je trajalo več kot šest tednov, da sem občutila občasna izboljšanja! Tako da sem vmes že tudi obupovala. :( Potem pa slabi dnevi tudi niso kar minili! Samo vedno manj jih je bilo in sčasoma skoraj ne več. Ampak pri meni se je po dveh mesecih pavze, ko nisem jemala ad, žal vse začelo ponavljati in sem jih morala začeti spej jemati. Trenutno se tudi precej mučim. Pa vem, da bo enkrat bolje, samo vztrajati je treba! Pa seveda rabimo veliiiiiiiiiko podpore... :zvizgam:

hej, tati

tudi meni se je depra po dveh mesecih nejemanja adjev ponovila. ampak bilo je kao stiri leta cist ok. zdaj pa kr v hudi obliki. sej pocnem ze neke stvari, pa to, sam ta zalost me spremlja na vsakem koraku, rada bi jokala, pa ne morem, jezna sem ker sem si pustila, da se ponovi...kako si ti? daj povej mi kaj vec....anja

hej anchy, eno vprašanje imam...
Nikjer ne omenjaš nobenega druženja s prijatelji(cami).
Imaš koga? ki ti je blizu in bi ti stal ob strani??

Ej, punce, samo nase ne bit jezne, ker se vam je depresija ponovila. Saj ste si želele samo najboljše. Ni vam ratalo biti brez AD, vzroki se niso spremenili in se je ponovilo....Ko enkrat doživiš depresivno epizodo, si občutljivejši za vsako naslednjo.... Treba bo globlje pogledati vase in počistiti, kar je treba in za to so občutki krivde čisto neprimerni.
Sprejmite to kar je sedaj čim bolj mirno in zberite energijo za ponovni dvig. Se da in bo šlo.
Ribica

Anchy, nisem fajn. Ampak za razliko od prvič, ko sem bila totalno obupana, sem zdaj optimist, ker vem, da moram samo zdržati, da zdravila primejo tako, kot morajo.  :o Nimam pa doma glih neke opore, oziroma nič mi ni prišparano, noben se ne ozira na to, da nisem glih v stanju, ko bi potrpežljivo prenašala muhe ostalih. Tako da se mi včasih kar malo zrola. Mož mi itak skoz soli pamet, da bi morala iti na luft, pa bi mi šlo tudi brez zdravil. Pa saj grem, pa ni bilo nič kaj bolje, in sem šla spet na ad.
Kako to misliš, da je bilo štiri leta kar v redu? A si štiri leta čutila, da se ti je depra vrnila, pa si nekako mislila, da bo minilo, ker ni bilo tako hudo, kot prvič?

hej...

tati, stiri leta sem se zdravila z adji in nehala jest in se ponovilo...tak sem mislila...nativa, imam prijateljice, tud eno,ki je to sama dajala skozi, mi pomaga, tud ostale, se pogovarjamo pa vse, sam ko pridejo tisti hudi trenutki, mi to kaj dosti ne pomaga...imam veliko podporo doma, ceprav ne razumejo in me silijo v dosti stvari...takrat se mi zdi se slabse...slabo vest imam pa toliko, ker bi rada delala, rada bi sla ven, rada bi funkcionirala, pa nikakor ne gre...

Aja... Zdaj pa razumem. Sranje. Po štirih letih si pa res lahko pričakovala, da boš zdrava. :( Ampak je depra izgleda tako zahrbtna stvar, da moraš imeti srečo, da se je rešiš. Jaz se probam počasi sprijazniti s tem, da je precej verjetno, da bo moja spremljevalka do konca življenja.
Te pa čisto razumem, da ti je še slabše, če te nekdo sili nekaj početi takrat, ko se plaziš po tleh. Saj verjamem, da jim je težko razumeti, če tega niso sami doživeli, ampak takrat tudi meni ni do ničesar.

Anchy, koliko si stara?

tati, stara sem 26 let...ravnokar sem imela tako krizo...sem sla na sprehod in je malo boljse...daj mi povej kak se ti kaj spopadas s tem? kaj pocnes? kaj lahko in kaj ne? jaz res rabim nekoga takega, da mi mal pove...

... jaz osebno, če se malce vtaknem vmes  :-[, sem počasi začela odkrivat, čemu sploh depresija, od kje v meni tako počutje... spotoma sem si pomagala s strokovnimi osebami, forumom, skupino... in pa seveda vsak dan sprehod (sicer s psom, torej je bilo treba it ven, pa vendarle - gibanje pomaga), potem meditacija, in spreminjanje misli, vzorcev, pogleda na svet, izvajanje lastne analize... , ja pa seveda sem dobila AD-je, ki jih še jem.... in to je v grobem to

Jaz pa se raje ne poglabljam več v to, zakaj depresija, ker mi je potem še slabše. Tudi jaz sem zdajle v krizi, gre mi na jok, ampak si trenutno ne morem pomagati, ker moram iti kuhat, potem pa ne vem, če bo še kaj z mano...
Sicer se mi pa dogaja svašta. Zadnjič smo bili s familijo v enem mestu, pa sem začela v sebi čutiti en tak pritisk, napetost, da sem mislila, da me bo razneslo. Vse mi je šlo tako na živce, bolj ko ne brez vzroka. In potem sem eksplodirala, najprej sem se zdrla na vse, potem sem se pa vsedla na pločnik in sem na glas tulila. :o Taka histerija mi sicer sploh ni podobna, ampak nič si nisem mogla pomagat. Čez nekaj časa mi je malo odleglo, ampak potem sem še nekaj dni občutila tako izčrpanost, žalost, totalno sem bila brez energije. In zato sem potem šla k zdravniku spet po ad.
Zdaj sem zopet že tretji dan na celi tbl in lahko samo rečem: hvala bogu za prijateljice! Takrat mi je v redu, ko pa padem not v vsakdan, sem pa spet povožena.
Včasih mi pomaga, če si naštimam muziko, ampak tako, ki mi da energijo. To mi pomaga, ampak včasih še tega ne zmorem. Takrat pač probam pogledat kak film, ali brat kako knjigo, če gre.
Sem pa probala s tem razkopavanjem po sebi, da bi spucala podzavest, brala sem neke knjige o tem, pa sem bila potem še bolj žalostna. Kaj pa vem. Zaenkrat tega ne bom več počela.

Tati, kakšna je to glasba, ki ti da energijo. Mene, npr., vedno najbolj pomiri metall (Rammstein, Metallica...). To je znak, da smo izčrpani in brez volje in tukaj še nujno rabimo take AD-eje, ki vsebujejo dopamin. Najprej rabimo moč in voljo, da se spopademo s problemi, da se soočimo s vsakdanom, v katerega pademo, kot ti temu praviš.

Ja, kako enostavno je drugim svetovati... :kadim:

pozdrav

moje stanje se je zdaj v dveh dneh zelo poslabsalo, ne vem zakaj...a me izdajajo zivci? ne morem spet jest, bruham, cist sem izcrpana...lucka tu in tam posveti...zelo sem ze utrujena od vsega, strah me je da zdravila ne prijemajo...en mesec bo kmalu...kaj mislite? naenkrat me zgrabi taki nemir, da ne znam opisat...

Anchy  :oki:  :rozicodam:

Pozdravljena!

Tudi jaz sem začela z jemanjem ADja pred 19 dnevi. Vidiš, tudi jaz štejem dneve, vsako jutro je grozno, potem pa čez dan bolje in zvečer najbolje. Jemljem tudi Xanax že dva meseca in postopoma ga izločam iz prometa-samo še zvečer. Tudi jaz sem nestrpna in še vedno te neznosne pekoče bolečine po telesu, najbolj peče v prsih, po hrbtu, rokah in glavi. Vzrok za vse težave je bila mamina bolezen in potem strah pri meni,da sem bolna na smrt tudi jaz, čeprav se spopadam s strahovi že nekaj let, pa še nikoli ni bilo tako hudo kot sedaj. Poiskala sem si pomoč na polikliniki in se lepo pogovorila, vztrajam pri jemanju ADjev-vem, da bo bolje. Mogoče še ta zanimivost, poiskala sem si preko znanke pomoč v Društvu hipnoterapevtov Slovenije in v ponedeljek imam srečanje, pa da vidim od kdaj in zakaj izvira moj strah. Sicer je samoplačniško, ampak , veš kaj, za zdravje dam vse. Nisem več čisto na dnu, ker takrat je najtežje sploh kaj razmišljati, nisem pa tudi še splavala iz težav. Še vedno mi je težko, šla sem v službo in je lažje, pa tudi vsak dan štejem tabletke.......
Drži se, vztrajajva skupaj, saj bo...

Lep pozdrav, Trzinka

hej, vsi moji...

danes zjutraj kot ponavadi, kriza k hudic....mami me prisili v sprehod in mi kate rozice...pravi anja glej, kako je lepo...ja,mami...se zdaj ne vem kje so bile kake rozice...jaz sem namrec bila drugje...prideva domov, se spet hocem vrect na posteljo in tolct po njej, ko me naenkrat poklice prijateljica in mi rece, naj pridem k njej,..hm...kaj lahko zgubim? nic! oblecem se in grem. tam prezivim lepe, sproscujoce, smeha polne urice...a kaj ko tam ne morem ostati in morem domov...odpraviim se in ko stopim v svoje stanovanje dobim takoj krizo...strah...vse me spominja...danes sem namrec po mesecu dni prvic bila nekje drugje in bilo je neznansko lepo...zdaj sem doma in vse me spominja na trpljenje, najraje bi kr pobegnila tja nazaj...apetit imam, jem redno...so se pa velike tesnobe in jutra katastrofalna...ampak prisla sem do spoznanja, ven, v druzbo, med ljudi, tu mes stirimi stenami se mi je namrec ze bledlo in ni cuda da sem bila ze na robu, da se mi zmesa...ampak kaj ko prej nisem imela moci...a v meni je strah, kdaj spet pride tisti trenutek krize, saj non stop ne morem bit nekje v teku...tisti cas, ko sem doma, pri miru in lezim, sedim, je najhujsi...takrat tudi razmisljam...dragi moji, trudim se za sebe, vas , za svoje starse, fanta, prijtelje...hvala vam. trzinka, uspelo nama bo!

fajn da ti gre na boljše

 :wav:

Anchy, kar pojdi k prijateljicam, kadarkoli se ti pokaže prilika! Vsak izhod iz vsakdana je dobrodošel, da ti da malo energije in ti pomaga skozi ostale urice. Sicer pa moraš mamo razumeti. Ko sem imela jaz prvo epizodo depre, sta starša zelo trpela. Sicer ne živimo več skupaj, tako da sta me spremljala v glavnem le po telefonu, ampak tudi za njiju je bilo hudo in je spet, zdaj, ko se mi je vse ponovilo. Jaz zdaj veliko skrivam pred njima, ker se mi smilita. Je pa to toliko težje zame, ker sta mi res v oporo, tako da ko ne gre več, ju vseeno prosim za pomoč.
Jaz grem tudi večkrat ven s prijateljicam, pa četudi samo za eno uro, to me zelo napolni z zadovoljstvom. Je pa res, da ko spet pridem domov, je po starem, še posebej, ker mož ne razume, da mi to veliko pomeni in me punce  pač znajo razvedriti.
Bacardi, vsakič me dvigne drugačna muzika. Enkrat klasika, drugič me ta še bolj potlači. Tako da je res odvisno od razpoloženja. Ni recepta...

hej...

jutro je in niti ni tako velike katastrofe...danes imam pregled pri osebni zdravnici, ker sem mogla dat kri, zaradi scitnice...v glavnem vceraj zevecer sem celo sla na pijacko in bila sem resnicno ok, pomirjena, sproscena in vse...borim se...ko nekak prebrodim to jutro in dopoldne je vedno mal boljse, pridem v neki tek...pa malo pozabim...no, danes je ze 30 dan jemanja adjev...ampak v meni se vedno strah pred tistim zelo slabim pocutjem...to imam non stop v mislih...ampak tako kot mi je rekel lost, naj vedno pomislim, da mine, da se mi se do zdaj nikoli ni zmesalo, da se se nikoli ni nic zgodilo..in to si dopovedujem...dan za dnem...

No pa odmisli slabo počutje, ampak si skoz ponavljaj kako si se imela včeraj na pjački lepo :)

Veš, kaj je meni pomagalo: naredila sem si tako razpredelnico po datumih in tam sem beležila, kako se kak dan počutim. Dajala sem si ocene od ena do pet. In takrat, ko se mi je zdelo, da itak vse skupaj ne deluje, da mi ni nič bolje, sem se prisilila, da sem šla gledat to tabelo in sem bila malo bolj optimistična, ker sem videla, da mi gre na bolje, sicer počasi, pa vendar. In po šestih mesecih je bil komaj kje še kak dan, ki je imel oceno ena. Zato sem tudi potem po devetih mesecih prenehala z ad, ampak se mi je žal ponovilo. Poskusi, mogoče bo tabela pomagala tudi tebi! Piši si vse: če te je bolela glava, če si jokala, kako si spala, karkoli! In boš videla, da ti bo šlo samo na bolje, ko boš sliko pogledala v celoti! :rozicodam:

ko si tako na dnu pomisli kaj te veseli? kdaj si bila vesela? kaj ti daje moč, smisel, navdih?
pri meni je npr glasba tista ki me spravi v boljso razpolozenje (ce res nisem cisto na dnu), narava, živali...morda določena oseba?? premisli... nekje mora biti svetla točka. luč. drži se. tudi v najtemnejši kot posije luč če le verjameš v njo

Anchy, kako si?

hej, tati

kako sem? joj, cist mesano, mal ze zmesano...enkrat tak, drugic tak...trenutno vredu. danes sem bila pri psihoterapevtki, je blo ok...sva se ujeli, se mi zdi...jutra so kriza, tesnobe, nemir, potem cez dan pa nekak gre...sicer tezko, ampak borim se...in se se bom...in ti? povej kaksno je stanje pri tebi? kako se drzis, kaj pocnes?

Včeraj, danes - v redu! V sredo - polomija! Spomnila sem se neke stvari iz otroštva, čisto tako, iz nule, ker sem sicer še pred petimi minutami bila ok,  in sem začutila taaaaaakšno bolečino, da sem tulila kot nora. In se nisem mogla ustaviti. Mož me sploh ni mogel potolažiti. Na srečo pa me je poklicala prijateljica in ko sem se še njej zjokala v telefon, mi je kar "ukazala", da se dobiva zunaj in tako mi je rešila popoldne.
Ne vem, očitno imam še toliko nerazčiščenih stvari iz preteklosti, katere se mi bodo odpirale kar tako, ob kakšnem znamenju, ko se bom na kaj spomnila. Malo je grozljivo, ampak - kaj morem... Se mi včasih zdi, da sem nujno za pod ključ...

eto mene spe

sej niti ne vem kaj naj povem...menda je malo boljse, sam zdalec ni tako, kot si sama zelim...se vedno bi rada bila samo doma, nikamor ne bi rada sla, ne zanima me sluzba, druzba, nic...nekak najbolj varno se pocutim doma. medtem, ko se nisem javla, so mi zamenjali adje, iz cipralexa, na cipramil...ampak jaz se vedno nisem vredu...jutra so ziva katastrofa, edino spanje se je mal uredilo...apetit je vmes bil, pa ga zdaj spet ni...ocitno sem res v globoki depresiji, da ze traja tako dolgo, mesec in pol...morem pa priznat, da so vmes bili dnevi, ko sem bila res ze boljse, mirna, sproscena, sam potem pa spet...no, rada bi zivela, res, rada bi povrnila starsem to, kar mi dajeta...support

anchy to, da se povzpneš (svetli, dobri dnevi) in da potem nekje vmes spet padeš (megla, depresija) je "normalno". Vsaj pri meni je bilo to precej izraženo in sem full stopicala naprej, nazaj, naprej, nazaj...s tem, da je vsak naslednji "nazaj" bil manjši kot tisti predhodni in tudi vsak naslednji "naprej" daljši in boljši.
Dovoli si tako počutje, ker v taki štali kot smo takrat, ko je simptomatika najhujša...huh, nismo več nikdar in nikjer. Plus računaj, da si menjala ADje. Mal pomoje spet traja, da se jih navadiš.
Srečno.

Anchy 8)  Nadeni si ROZNATA ocala.....siva crna pa v smetnjak   :pomezik:

anchy...počasi...ozdravitev, boljše počutje...to pride počasi...itak lej boljše se že počutiš...to je fantastično...in to je eden izmed korakov...naslednji pa naj bo mogoče prihod na naše srečanje na kako skupino za samopomoč...pa tut če se morš prisilt...ker včas je pač treba tko, motivacija in volja prideta potem...

ti se lepo drži...in vrjemi, da prihaja čedalje več boljših dni

Anchy, probaj, kar sem ti že enkrat prej napisala, da je meni pomagalo: beleži si slabe in dobre dni, pa boš videla, da bo dobrih vedno več, Ne obupaj!

po vcerajsnjem tezkem jutru, je prisel lep in sproscen popoldan in vecer...res sem se imela lepo...dobili smo obisk, igrali smo se en kviz, zvecer je prisla se moja prijateljica in sva klepetali...jedla sem ko nora, pojedla sem najprej kosilo, potem se enkrat vecerjo, ko je prisla pa kolegica, pa sem pojedla se mcdonalds :)...zdaj je pa spet jutro in totalna polomija...danes sem zacela z dvema tabletkama cipramila in enim helexom zjutraj...helex sem skoraj ze cisto opustila, vzamem ga po potrebi...ampak se vedno vsako jutro, ko mi je tako hudo, prosim da me odpeljejo v bolnico...dans sem imela obcutek zjutraj da me bo izstrelilo iz postelje. taki pritisk v sebi, da sem pravla da me bo raztrgalo. potem sem vzela helex in zdaj je malo boljse. jaz bom najsrecnejsi clovek, ko ozdravim, zelja po tem je tako velika, da vem da bom zmagala, pa ceprav vem, da bom vsak dan obupavala...sam jaz sem borka, in tudi to cetrto epizodo depresije bom premagala...do pete pa nikoli vec ne bo prislo...ker ne bom dovolila in si bom lajf porihtala tako, da bom srecna...brez vas dragi moji, ne bi slo...brez losta...on mi daje posebno moc, komaj cakam dan, da ga spoznam, stisnem in objamem in se mu enkrat zahvalim za vsak trenutek, ki si ga je vzel zame, za vse besede, tolazbo...hvala lost! brez prekrasnih starsev, ki se trudijo razumeti, kaj se z mano dogaja, ne bi slo...mama je z mano ze mesec in pol na bolniski, je tista, ki me vzpodbuja, da zmorem...mama, nikoli ne bom mogla tega povrnit...ti bom pa tako, da bom enkrat rekla, mama, zdaj sem pa zdrava....srecna...mirna...zadovoljna.. .takrat vem, da bo to najlepse darilo zate. in midve zmoreva!!!!! :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :wav: :clap: :clap: :clap:

anchy draga. Seveda boš zmogla. Vem pa kako zgleda boj.
Srečna sem, da imaš mamino podporo. Lost je pa itak naš srček. Včasih me skrbi, da ga bomo uničili. Brezrezervno rada ga imam. :-* Bratec...pazi nase. :-*

 :oki:   Anchy.... to je POHVALNO.......
Ves da gredo vse zasluge TEBI, jaz sem ti samo dajal SVOJE nasvete. Tudi v tej temi
in drugje si dobila ogromno nasvetov od ostalih forumasev. Pac, zaupal si nam, posledicno
SEBI in rezultati se kazejo.Starsi te najbolje poznajo in seveda bi radi STARO ANCHY nazaj...
tiste ne bo vec....bo pa ANCHY ki je PREMAGALA DEPRESIJO........in ZAZIVELA.

nekaj besed o mojem napredku..

eto, ancika se javlja in sporoca, da mickeno, cist mickeno napreduje. vsako jutro se enostavno prisili ( ni druge izbire), da se skobaca s postelje in na silo oddide v sluzbo. tam sicer ne zdrzi zlo dolgo, vcasih vec, vcasih manj...prve dni v sluzbi nisem lih vedla kaj pocnem, tud zanimalo me ni kaj prodajam, medtem ko vceraj...sem ze malo zlagala okvirje tako kot sem jih nekoc...me je naprimer ze motilo da niso pospravljeni po MOJE...hehe...v glavnem ...vse na silo, vmes par luck...se vedno pa grozni obcutki, ko mi gre na jok, pa jokat ne morem, tesnobe, grde misli in vse to..ampak tam po peti uri, se spravim mal k sebi...ne vem zakaj, vedno je moje razmisljanje tako, ces, vecer je, zdaj grem se sam spat....in tako vsak dan...po mesecu in pol pa niti malo veselja, vcasih mi je se govorit tezko, pa tak nimam kaj za povedat, govorim se tak sam o tem kar se mi dogaja...vcasih cist obupam, pa se potem spet poberem, al pa me neka mala stvar dvigne...sem pa zelo nestrpna, zivcna, ipicna, ker bi rada da ta prekleta depra zgine iz mojega lajfa...

Ful dobr anchy...pa sej čedalje več bo teh boljših trenutkov...vidiš dogajajo se že...sam naprej pejt...pogumno!

pozdravčk

Anchy, bo, zagotovo bo! saj praviš sama, da mičkeno napreduješ... še malček potrpljenja, pa ljubezni do sebe, pa vse, kar zraven paše,..  pa tudi dan, ko se depra čisto poslovi, zagotovo pride   :pomezik: . Žal pač čez noč to ni možno  :kiselnasmeh: ... na dolgi rok pa se obetajo pozitivni rezulati  :oki:.

Držim pesti  :)

Anchy, živjo!

Evo oglašam se ti po dolgem času in preštevanju tabletk vsak dan. Jaz sem kar napredovala in stanje se mi iz dneva v dan izboljšuje. Jaz jemljem Citalon že pet tednov, negativne misli so še vedno prisotne, vendar v manjši meri kot prej in tudi hitreje misli preusmerim na kaj pozitivnega. Vsak dan delam avtogeni trening in vsako jutro si rečem:"Danes bo čudovit dan, vstat je treba."Grem se pogledat v ogledalo in si rečem:"Rada se imam in sem krasna oseba." AT delam zvečer, lepe besede si pa govorim zjutraj in potem grem s polno energije v službo, kjer vsi pravijo da prekipevam in cvetim. Omenila sem ti hipnoterapijo  in sem zelo zadovoljna z napredkom (tudi hipnoterapevt). To ni globoka hipnoza, ampak si v prisebnem stanju v globoki podzavesti-ne znam drugače opisati. S terapevtom sva poiskala vzroke za moje strahove-ne vse, ker se mi jih je preveč nabralo in postopoma jih odganjam, oziroma razmišljam bolj pozitivno in sem tudi bolj samozavestna. Bila sem že dvakrat in ko bom začutila, da potrebujem še pomoč bom še šla. Sicer vplivi hipnoterapije niso takoj vplivali name, ampak šele po enem tednu in verjamem, da mi je pomagalo. Resnica je, da sama delam na sebi in svojem razvoju, to pa mi je v pomoč in oporo. Doma je tudi bolje, kar naprej iščem nekaj za delat, mož me samo gleda in se čudi od kod takšna pozitivna sprememba na meni. Otroka sta prejšnji mesec začutila, da se z menoj nekaj čudnega dogaja, zdaj pa sta spet oba zadovoljna.
Zdi se mi, da si tudi ti pozitivka, naredi čimveč zase in za dobro počutje. Ko se zjutraj zbudiš poskusi odgnati slabe misli in počutje. Prepričuj se v nasprotno in si govori tako kot jaz, probaj zvečer prebrati kakšno knjigo. Jaz čitam Kojca že drugič-Učbenik življenja, berem še dve knjigi poleg, enkrat eno, pa drugič spet drugo...Ne daj se, pa saj sva se zmenili:"Skupaj bova zmagali!" Aja, še to, prijavila sem se tudi na delavnico in šla bom tudi na skupino, ki jo vodi Aslan, pa šla bom tudi na bowling, pa še kaj bom naredila zase. Ja, pa šla sem na tajsko masažo. Vidiš, da se mi dogaja...., tudi tebi se bo, vztrajaj
in zmagala boš. Navijam za naju.

       Pozdrav, Trzinka

hej, hej...

pocasi, zelo pocasi se ucim, kako biti strpna in zadovoljna z malimi  napredki...tezko je k hudic, ampak ne preostane drugega. jaz bi namrec rada da bi bilo jutri vse ok in pozabljeno..pa vem, da tako ne gre...moje pocutje je tako zelo spremenljivo, da je vcasih ze prav smesno...da se lahko v uri tako spreminja...lahk recem da so dnevi tako razlicni...moji napredki so izboljsanje apetita, spanje, vec luck na dan...ampak volje pa ni...in kar me tako zelo obremenjuje je to, da nimam nobenih custev, obcutkov..kako je to mogoce? nic se ne morem odlocat, nic ne morem sprejet...in po mesecu in pol me ze resno skrbi...postajam nervozna, ker mi ne uspeva...misli se kar naprej ponavljajo...na trenutke sem skoraj prepricana, da mi nikoli ne bo uspelo...potem pa spet...lucka...gremo naprej, pa nazaj, pa naprej...ojej, naj mi se kdo rece da depresija pa ni tok huda bolezen...ga grrrrrr.....in ljudje mi govorijo, ven, v naravo, v sluzbo, v druzbo...ojej, sej to jaz vse vem...pa kaj ce enostavno ne morem? na jetra mi ze gre to, da se v vse silim in pri nicemer ne uzivam...ampak morem...rada bi zivela....a tud vi niste imeli obcutkov? :(

Anchy

Poznam vse te občutke. Pri meni se je stanje popravilo po treh mesecih, prej pa brez apetita, volje,
pričakovanj. Edino pričakovanje je bilo- kako pregurati do večera in spati celo noč.
Sedaj, po enem letu, sem kar ok, znam se veseliti, ni me strah smrti, bolezni, samote.
Vendar pa je v teh 12 mesecih mnogo garanja, dela na sebi, prepričevanj, da zmorem, ..., skratka step by step.
Drži se !

Ojla,

tudi jaz sem bila nekaj časa brez občutkov oz. brez čustvenih izpadov, pa sem se par dni nazaj tako zjokala. Pa sem bila kar vesela, da sem se, ker sem že mislila, da se ne morem. Tudi do smeha in veselja mi nekaj časa ni bilo. Kakšen odmerek tablet pa sploh jemlješ in katere? Mislim, da nekaterim prej, nekaterim pa kasneje prime. Pravijo, da je pravi učinek popolnoma zaznati šele po 8ih tednih. Saj sama veš, da se boš pobrala in si na pravi poti, ne smeš samo obupat. Sem bila danes že navsezgodaj vsa živčna in ves dan malce depresivna, pa se nisem dala. Sicer sem se v službi zamotila z delom (imela sem ga kar precej) in je bilo popoldne že lažje. Misli mi še vedno begajo in spat grem že ob pol desetih zvečer, samo da imam mir. Jutri bo lepši dan,
                                                                                 pozdrav, Trzinka

Anchy, vesela sem, da se vlečeš ven, pa čeprav počasi. :oki:
Zdrži! Vedno bolje ti bo, samo ne obupaj! :rozicodam:

HEJ!

No, zdaj si pa AnJA more priznat, da napreduje...cutim to...zdaj sem bila s kolegico na pijacki, bilo je super, smeh, vse...zjutraj je bla prava kriza, sam sem sla delat in jo nekako cez cel dan premagovala. borim se in se tudi bom, ker mi ti lepi trenutki dajo toliko, da za nic na svetu ne bi rada umrla, in tega ne cutila.

lepo je to brati  :pomezik: objem  :rozicodam:

Bravo, Anchy! :wav:

Super, boš vidla da bo vsakič bolje. Kakšen dan pa tudi ne, ampak ne smeš se pustit.
Sva že na prvi stopnički, le tako naprej...

                                                                Trzinka

pozdrav!

No, pa da vam povem, danes je prvo jutro, ko nimam velike krize, nimam crnih misli in ko pogledam ven skozi okno, vidim svet v taki luci kot sem ga nekoc. cist sem zmedena, prestrasena, ker sem dva meseca zivela popolnoma drugace, danes pa kot da bi se prebudila.. a se je to komu zgodilo? sej ne recem, da je cist ok, sam volja je, lepi obcutki, kot da sem spet jaz. me je pa strah, ker je to prislo tako naenkrat in sem se par dni nazaj bila prepricana da bom umrla, da ne bom zmogla, da je z mano gotovo, misli so bile tako grozne, obcutki tudi. zdaj sem pa cist zmedena. dajte mal povejte kako je bilo z vami...sej sem vesela, ampak strah me je....

anja

Nič naj te ne bo strah, mislim, da smo vsi, ki pijemo AD to že doživeli. Zdaj bo šlo vedno bolje, izkoristi svoje dobro počutje in pojdi ven na sprehod. Delaj tisto kar že dolgo nisi, verjetno imaš veliko energije v sebi, pospravljaj, beri knjigo, pojdi nakupovat....
Z menoj je bilo enako, zdaj počenjam stvari, ki jih že dolgo nisem. Prej nisem imela volje in moči, zdaj pa imam polne baterije, ki se malce spraznijo, pa jih spet napolnim s svojo energijo. Delaj na sebi-čimveč, naredi nekaj za sebe, sedaj imaš moč...

                                                                  pozdrav, Trzinka

                                   

hej trzinka...

hvala za vzpodbudne besede...pomaga...a kaj ko nisem prepricana, da bo to kdaj cisto minilo...vceraj zjutraj sem bila tako vesela, ko sem nekaj cutila, a kaj ko je popoldan bila spet taka kriza...ko je bila tesnoba, sem govorila, sam da to mine, ko sem jokala, sem govorila, sam da to izgine, ko sem imela grozne misli, sem govorila, sam da te izginejo...in zdaj SAM DA VOLJA PRIDE! zdaj se pa sekiram zarad tega....aj aj aj

Ja Anchy, tako hitro pa spet ne gre. Glej, jaz sem na AD ju en mesec in pol, pa imam še vedno tiste misli, vendar sem naredila že kar precej na sebi. Sproščam se, delam AT, saj sem ti napisala, šla sem k hipnoterapevtu, grem na masaže, na sprehod, berem knjigo..... Misli so prisotne, vendar jih tudi hitro preusmerim in ne peče in ne boli tako kot prej. Lotim se pospravljanja, kuhanja, totalni preobrat z menoj, pa vendar pride trenutek ko in če....Volje tudi ni vedno, ampak se kar prisilim. Ni lahko, je težko, ampak vesela sem, samo da ne razmišljam. A kam hodiš, na kakšne terapije, si se s kom pogovorila glede svoje težave, imaš prijateljice? Najhuje je če kar ležiš sama doma in ni tiste volje, te čisto razumem. Poglej Anchy, kakšen lep dan je danes, vstani in pojdi ven v najbližjo naravo in to takoj, brez oklevanja. Globoko zadihaj in probaj nič razmišljati. Lepo ti je in nimaš nobenih težav, rada se imaš in ti je dobro. Govori si tako, saj bo tudi tisto neprijetno prišlo, nič strahu, ni vredno tvojega zdravja. Jaz sedaj kuham kosilo, sem pospravila, perilo sem dala prat, potem pa z otroci in možem ven, samo da nisem doma in mi je bolje. Potrudi se, to delaš zase in delaj vsak dan.

                                                           Ti to zmoreš,
                                                                                        pozdrav Trzinka


P.S. še se oglasim, da prekontroliram tvoj napredek

... ko je človek več dni, tednov, mesecev... zaprt v temnem prostoru, kaj naredi najprej, ko stopi na plano in ga sonce obsveti? zakrije oči in obraz... šele sčasoma se oči, obraz, celo telo navadijo na blagodejne učinke sončnih žarkov...

eto, ancika se spet oglasa...se je med zivimi... :clap: vceraj sem bila cel dan doma in je bila katastrofa, cist sem zabluzla in se ful slabo pocutla...sem ugotovila, da res ne smem bit doma, da morem ven, delat, druzbo...no do te ugotovitve sem ze prisla...ko pa pridem domov iz sluzbe, pa vedno  zacnem razmisljat in v mene pride strah pred slabim pocutjem in potem komaj cakam, da pride vecer, da grem spat...bezim...strah me je lastnih negativnih misli in se vedno me je strah pred norostjo in tem, da bi se mi kaj zgodilo. poctutje se popoldne ze izboljsuje, a se niti priblizno ni tako, kot bi moralo bit. ne znam se prepustit, cel dan razmisljam kako se pocutim, bolj me je strah, da se bom slabo, se tudi tak potem pocutim. vem, kako na tleh sem bila pred dvema mesecema, ko sem prakticno ne zivela, in napredki so...dogaja se mi, da ko dobim voljo za nekaj, pridejo vsi straheci  >:( >:( >:( in me kr mine. kot da bi strasila samo sebe... no, to je to....

anja

anchy, naše strahove je možno premagat  :clap: ...   nikar dovoliti, da gospodarijo s tabo, na tebi je, da prevzameš vajeti v lastne roke  :)

Živjo

Najprej naj pohvalim use k se udeležujete tega foruma, da skupaj lahko govorimo o naših težavah.
Sama sem se danes upisala na forum, saj bi rada z vami delila svoje težave.
Sama sem večkrat obiskala osebno zdravnico, saj sem se počutila zelo slabo, imela sem vrtoglavice, velike glavobole, vendar mi ni znala pomagati. najprej mi je rekla da imam virozo, nato alergijo. vse to se mi je vleklo približno dve leti, sedaj sem stara 20. Čeprav sem hodila v šolo, se zelo težko učila, saj sem večino časa brez energije, sem vedela, da je z mano nekaj narobe.
Sama sem prišla do spoznanja, ter šla do osebne zdravniče, ter je rekla naj mi napiše napotnico za psihiatra. psihiater mi je napisal jemanje Maprona, ki ga jemljem mesec dni, po njem še ne čutim izboljšanja, mogoče se kakšen dan počutim boljše za kakšno uro.
Zelo prav bi mi prišle vaše izkušnje. Bojim pa se če se bom kdaj počutila bolje, saj se me to loteva že veliko časa, ter se zaradi neizkušenosti svoje osebne zdravnice nisem začela zdraviti že prej.

čaw

Žana, pozdravljena  :rozicodam:

Priporočam, da pobrskaš po forumu, kjer je veliko govora o učinkovanju zdravil, o trajanju, da le-to začne delovati, o tem, da smo bili v začetku vsi bolj ali manj na tleh, po določenem času pa se le začne sonček kazat; jaz osebno imam paroxat dobro leto in po tem času lahko rečem, da je stanje solidno.

Pogum, beri nas in piši še kaj

 :rozicodam:
Arwen

Hvala za odgovor

Nekaj tem sem že prečitala, upam da bojo tudi meni pomagale tablete, pa čeprav
čez nekaj casa

hej!

Pa da se malo oglasim po dolgem casu...moje pocutje se izboljsuje, vendar zdalec ni to, kar bi zelela, da bi bilo. se zdaj se sprasujem, kaj se je dogajalo z mano, da sem lahko imela take misli, da sem si zelela, da me ne bi bilo...to vendar nisem jaz...pocasi pa postajam...a kaj ko mi te misli se vedno nagajajo, tako so hudobne in kr hitro me spravijo v slabo voljo....najvecji problem je, ko sem doma. drugace pa ze delam in tud grem s kako prijateljico na klepet, doma ze kaj postorim, in veliko trenutkov ko si recem, da sem srecna da zivim-dozivim.. je pa res, da nic ne nacrtujem za jutri, stvari, ki so me vcasih veselile, me zdaj ne...priblizuje se bozic, novo leto, cesar sem se vedno neizmerno veselila, pa se zdaj ne...ne upam razmisljat o prihodnosti, naprimer mama ima marca abraham in bi mogla pocasi zacet pripravljat, sem pa samo prostor uspela rezervirat in glasbo, ko se pa spravim da bi kaj pisala, kak govor, mi hudobne misli spet hodijo po glavi...tako jih sovrazim...ko se necesa veselim pridejo in mi govorijo NIC SE NE VESELI, itak nikoli ne bos boljse...kregam se sama s sabo  :'(se vedno imam obcutek, da sanjam, da se to ne dogaja meni...morem pa priznat, da sem od tistega stanja, ko sem lahko samo lezala v postelji, zdaj resnicno napredovala....vendar pot je dolga in tega se bojim...vcasih se mi zdi, da nimam vec moci in da je brezveze da sem non stop v borbi, potem pa pride trenutek, ko si recem da bom zmagala :oki:

anja

Zdravo Anja!

Jaz v to sploh ne dvomim, da ti nebi zmogla, nasprotno verjamem, da zmoreš in boš zmogla.
Glede misli pa, tudi te bodo enkrat odšle, jih boš pospravila, jih ne bo.
Meni, ko so tako nagajale sem vedno šel ven, v naravo.
Kdaj sem si tudi počutje lajšal s pomirjevali.

Vidiš že zdaj vidiš svoj napredek in to je veliko, saj veš kako pravijo, počasi se daleč pride!

Drži se!  :-* :-* :rozicodam: :rozicodam:

          Superca, vesela sem zate, kar tako naprej. Zdaj moraš veliko sama naredit.

                                       Pozdravček, Trzinka

HEJ!

Da se spet malo javim...moje pocutje zadnji teden je tako dobro napredovalo, da ne morem verjet. Dobila sem obcutke, ful energije, zacela sem se celo spet rihtat in vse...do danes...ko vec ne vem kako naprej...po desetih letih me je pustil fant, na katerega sem bila tako zelo navezana, da se danes sploh ne morem spravit k sebi...tega enostavno ne prenesem, imam panicne napade danes, ko jih nisem imela ze ne vem kako dolgo....bojim se, kam me bo to spet pahnilo...kaj ce pristanem spet na tleh? jaz namrec nimam vec moci, da bi se borila...sele teden dni je, odkar normalno funkcioniram in zdaj spet to...sej si govorim vse mogoce, da bo ok, da bom zmogla, sam spet jocem cel dan, zivcna sem, ne morem sprejet dejstva, da je nekdo se tak na hitro lahko tako odlocil in me zdaj, ko sem si najmanj zelela to, zapustil. kako naj to prenesem???????? kako????? ce tak mocno boli!

anja

Ajoj Anja, saj ne vem kaj ti naj rečem, me je kar šokiralo napisano.

Verjamem, da boli in še kako, ampak poizkušaj se zamotiti in ne skozi študirati naj in kako je bilo z njim.
Si še mlada in verjemi boš našla novega fanta.

Bo pa trajalo nekaj časa, da se ranjeno srce zaceli, potem pa bo spet šlo naprej.

Ne obupaj! Objemček.  :rozicodam:

kaj naj rečem, Anchy? lahko ti virtualni objem ponudim in ramo za naslombo.... čas celi rane, tudi tvojo bo... je pa težko, verjamem, da boli.... Upam, bo kmalu posijalo sonce zate  :rozicodam:

Živjo in Dober dan vsem.
Oooh, kako lepo je brati te vzpodbude, res, mene kar prevzame že ob tem veselje.
Jz pa sem po praznikih spet sama doma, malo me sicer stiska, ampak se trudim, da bi pregnala strah. Moram rečt, da sem se imela lepo te praznične dneve, marsikaj novega sem počela. Včeraj sem šla na sankanje in morem rečt, bilo je užitek.
Jz tut doma že vse naredim, vsa gospodinjska dela, kuham perem, ukvarjam se z otrokom, s partnerjem, ampak, poleg tega, kar prej nisem počela oziroma sem pozabila, si vzamem tudi čas zase. Za počitek, za kakšno stvar, ki me veseli, pa čeprav je to le reševanje križank. Vsaj urco zase, pa sem dbro.
Edina stvar, ki me malenkost še skrbi, je to razbijanje srca. Sicer sem ga že uspešno pregnala, pa vendar. Tudi to bom rešila, ne smem mislit na to, je tako?
Ja, še to moram povedat, da sem si nabavila TRIS Panična motnja in moram pohvalit zadevo. Sicer sem zdej brala priročnik in vem, da se bom vedno znova vračala tja. Danes pride na vrsto DVD s sproščanjem pa se oglasim in povem še kaj več o tem.
Lepo se imejte...uuf, sem se razpisala, grem nekaj pojest, želodček kliče. :happy: