FORUM Nebojse.si

Živjo vsem!

Trenutno se ubadam že s četrto epizodo anksioznosti oz. paničnih napadov. Vsakič sem jemala zdravilo Cipralex. Z jemanjem sem sedaj pričela z začetkom februarja, ampak imam še vedno težave.
To pot imam izraženo zelo močno socialno fobijo. Ko bi mogla kam iti od doma sem vedno zelo tesnobna. Malo bolje je, če gre kdo z mano.

Ali je pri komu od vas tudi toliko časa trajalo okrevanje? Mah sej ne morem rečt, da ni boljš, ampak danes bi recimo mogla iti v službo 1. od začetka bolniške, ki jo imam od februarja, pa enostavno nism zmogla iti na vlak. Prej sem bila sem kar motivirana, ampak ko sem bila pred dejstvom, da je to to sem enostavno čisto zablokirala :'(
Ali je možno, da ker je to četrtič res ne primejo zdravila dalj časa. Res ne vem več kaj naj še naredim, da bo boljš. Sama nad sabo sem razočarana, ker nisem zmogla danes iti v službo. Res bad dan.

Sem pa nova na forumu tko, da mi oprostite, če je že kdo postavljal taka vprašanja. 

Živjo Andromen.

Tvoja vprašanja in prevpraševanja so mi zelo poznana. Tudi meni se je letos po dobrih 5 letih ponovila anksioznost - izbruh januarja, in danes še ni čisto v redu. Je pa podobno kot pri tebi: boljše, toda to ni to.

Po mojih izkušnjah je čas okrevanja postopen, z vmesnimi skoki izboljšanja, pa tudi padanja, toda sčasoma se ujemamo v pot ureditve in stabilizacije.

Prav tako se mi zdi pomembno, da korake k izboljšanju delamo postopoma - da si postavljamo manjše cilje, ki jih nato zasledujemo. Korak za korakom, na poti h končnemu izboljšanju.

Se morda, poleg ad, poslužuješ še psihoterapije? Zdi se mi, da je kombinacija ad in psihoterapije, pa tudi športnih aktivnosti tista, ki je izredno učinkovita za premagovanje naših težav.

Draga Andromen, absolutno ne smeš biti razočarana nad seboj - navsezadnje, trikrat si že premagala tesnobo in tudi tokrat jo boš - obenem pišeš, da je že malo bolje - to je dober znak, znak okrevanja!

Prepričana sem, da ti bo uspelo - nam bo uspelo!

Vse dobro  :rozicodam:

Himiko

Živjo!

Res je, da sem se še vsakokrat izkopala iz tega brezna in se bom tudi tokrat. Edino to me bega, ker mi je šlo prej hitreje na bolje kot sedaj. Nikoli nisem pa imela nobene psihoterapije. Sama sem študirala vsemogočo literaturo in izvajala tehnike sproščanja. Tudi sedaj postopam enako, ukvarjam se tudi s telovadbo in plesom.

To pot se mi zdi, da hitreje vržem puško v koruzo. Ko grem npr. na sprehod in začutim, da se me loteva panični tega ne zmorem ustaviti in nadaljevati naprej, ampak enostavno obrnem takoj nazaj proti domu po najbljižji poti.  :zardevam: V bistvu se že v naprej bojim kaj bo, če bo.

Sem pa sklenila, da se bom udeležila skupine za samopomoč. S psihoterapijo je pa tako, da je to v glavnem plačniško, mene pa trenutno kar malo stiska glede tega - bolniški stalež pa to.

Mogoče sem pa res prehitro opustila AD-je in nato prepozno začela spet z njimi. Borba naprej pa bo!

Hvala za spodbudo Himiko :rozicodam:

Andromen, zelo te razumem :rozicodam: Tudi sama tokrat morda nekoliko hitreje obupam - mislim, da je razlog temu, da od sebe zahtevam preveč, da se hočem na hitro znebiti anksioznosti in vsega, kar prihaja skupaj z njo, hkrati pa so prisotni še pritiski zunanje realnosti. Prav tako zelo dobro poznam ta strah "kaj bo, če bo", ki prvič pri meni na primer sploh ni bil prisoten, sedaj pa je.
 
Toda, menim, da imaš ti resnično vse perogative za zmago nad anksioznostjo! Morda gre tokrat nekoliko počasneje zaradi zunanjih stresorjev, a branje literature, pa tehnike sproščanja, gibanje in podpora ad, vse to te bo zagotovo pripeljalo na cilj!!!

Glede plačevanja psihoterapije te povsem razumem. A tudi odločitev za skupino za samopomoč bo pomagala.

Drži se Andromen in uspela boš!

Himiko

Andromen, lepo pozdravljena.  :rozicodam:

Tudi jaz navijam zate, da bi se čim prej izkopala iz te epizode anksioznosti. Pa ne očitaj si preveč, ker nisi šla danes v službo. Pač nisi zmogla. Mogoče bo šlo jutri lažje.

Tudi jaz imam danes bolj slab dan in zjutraj sem le z veliko težavo vstala iz postelje. Tako da sem poklicala v službo in vzela en dan dopusta. Se mi zdi, da mi pomaga malo sem pisat, pa malo bom še telovadila, pa brala, zvečer bom pogledala novo epizodo Igre prestolov :) In na koncu bo to čisto v redu dan.

Drži se.

Pozdravljena andromen. Jaz ti bom samo svojo izkušnjo glede ponovnega jemanja AD-jev napisal.

Čisto možno je, da kasneje "primejo", če vmes prenehaš. Meni so morali enkrat celo malce dozo zvišati za enak učinek. Ne pravim, da je to "pravilo" za vse, ampak je pa možno.

Drži se :oki:

Joj res lepo, ko te še virtualni prijatelji podpirajo. :clap:
 
Sam dons mam res en bedn dan in tole pisanje prov res pomaga. Ne vem zakaj že prej nism zbrala poguma. No pri meni je sedaj že 10 let od kar sem stopila v klub panikov. :sesmejem:
in morem rečt, da mi vedno znova ni nč jasn.
Točno veš kaj moraš počet, ko te zagrabi, ampak ne jest sm takoj en velik zajc oz. zajkla :sesmejem:
Pa tud pravjo, da ne umreš od paničnega sam kdo ve, mogoče bom pa jest ta prva. :sesmejem:
Mal ga pokam - pa prov paše mal na smeh obrnt.

No tko dons mi služba že cel dan ne da miru. Tko da jutr ni druge kot, da se lepo vsedem na vlak in lepo v akcijo. Ni druge. Po sm pa že skor zmagala, bo kuj vse boljš.  :pomezik:

Ja nč spet pišem in obupavam! Ni mi uspel, da bi šla v službo. V bistvu sem zdej spet stopila korak nazaj. Ne vem koliko imam še moči, da premagam to.

Partner mi pa tudi ne stoji ob strani. Mogoče sem tudi zaradi pritiska z njegove strani reagirala tako kot sem. Samo včeraj mi je šlo eno kilo dol, sploh ne morem jest, vse mišice me že bolijo, ker sem ves čas napeta, da od cmoka v grlu ne govorim. On tega ne razume kako je to. Sej sm tud jst razočarana, k nisem zmogla in sem spet slabš. Zgleda, da me tale služba res obremenjuje. Vendar vem kako 100 % moram bit, ne sme bit napak...Pa vsa tista spraševanja kaj je blo z mano, da me tolk časa ni blo. Pol je pa še ta faktor, da delam v bolnišnici.
Razmišljam, da bi mogoče zamenjala zdravila, ker tole ni v redu.  :'(

Draga andromen, tudi meni se zdi, da tole ni v redu. Ne očitaj si, ker ni tvoja krivda. Pač očitno nisi še za v službo in rabiš še nekaj časa za okrevanje. Pa najbrž res tudi zamenjavo AD ali pa vsaj spremembo doze.

Kdo ti je sploh zaključil bolniško v takem stanju? Si sama hotela čim prej v službo?

Drži se, pazi nase in piši še naprej, kako si.

Živjo Lira,

moram reči, da sem imela sedaj dva dni res hudo krizo, ampak danes je čisto nov dan. Že ponoči se nisem tudi enkrat prebudila, kar se ni zgodilo že toliko časa, da se niti ne spomnim. Danes sem šla za celo dopoldne malo na izlet v Ljubljano po trgovinah, kar je že cel dosežek. :clap:

Sej na začetku mi je blo kar mal bed, pa sem hitro preusmerjala misli in že takoj zaustavljala paniko, tko da mi ni nč mogla :sesmejem: Res je, da sem bila s sestro, ampak brez podporne osebe še vedno ne gre ( v dvoje je tudi lepše hodit po trgovinah).

Ponedeljek mi je dal en sam odgovor in to je to - izgleda da res še nisem čisto pripravljena za v službo in da ne smem prehitevat korakov do izboljšanja. Sama sem hotela v službo, noben me ni silil, ker sem pač mislila, da bo že šlo.

Res ti hvala za podporne besede, ki so mi veliko pomenile.  :rozicodam: No pa tudi Himiko pa Garfieldu hvala za podporo. :rozicodam:

Tudi s partnerjem sva se pogovorila in je sedaj vse O.K. NIKOLI NE SMEMO OBUPATI NAD SABO!

Tudi ostalim želim veliko volje pri premagovanju anksioznosti in paničnih napadov. Ves čas moramo kontrolirati te svoje črne misli in jih preusmerjati na dobre in pozitivne, pa bodo odpihnili vso paniko stran.

Hvala in se še kaj oglasim!

Super Andromen  :oki:
Vse dobro še naprej in verjamem, da boš zmagala :clap:!!!

Himiko

Ps hvala tudi tebi za vzpodbudo - mi zelo veliko pomeni.

Živjo Himiko :rozicodam:

Tudi tebi bo uspelo, ker si močna in vztrajna.  :oki:
Važno je, da gre na bolje in ne na slabše. Enkrat boš že prišla na cilj. Kar vztrajno naprej :rozicodam:!

Pa forum je tud super, ker lahko eden drugega spodbujamo, ko je hudo in se veselimo skupaj, ko je boljše. Že ,če izpišeš te tegobe, ki te tarejo je malo bolje.

Lep pozdrav od Andromen :pomezik:

Hvala Andromen  :rozicodam:

Živjo vsem!

Zdej se pa res že nekaj časa nisem oglasila tko, da morm spet kej napisat. Moram rečt, da mi gre na bolje. Včeraj sem šla prvič iz Škofja Loke pa do Lesc z avtom sama. Res velik uspeh. :wav:

Se prvič nisem pustila paniki in odnehala na pol poti. Tko da upam, da bo šlo sedaj samo še na bolje. Za jutri pa planiram it v Ljubljano mal pogledat moje sodelavke. Počasi pa vztrajno pa bo. :oki:

Lep pozdrav! Andromen

Bravo Andromen  :clap:
Kar tko naprej!!!!  :oki:

No živjo vsem skupaj!

Z vztrajnostjo se daleč pride. Jaz sem zdej končno začela delat. V petek je bil moj 1. delovni dan po treh mesecih in enem tednu. :wav:

Moram rečt, da me je kar mal stiskal na vlaku, ko sem se peljala v službo, ampak sem zmogla. Preusmerjala sem misli, klepetala z znankami z vlaka in kot bi mignil smo bili v Ljubljani. Sem pa sedaj totalno utrujena. Ni več take delovne kondicije kot sem jo imela prej. Samo upam, da ne bom spet preveč padla v delo. Očitno preutrujenost pri meni aktivira panične napade. Sem prevelika perfekcionistka, ne zmorem rečt ne in to je to. Delaš kot norc, da te skur pol te pa še (v službi) noben ne razume in mislejo, da je to kar izi pridt nazaj delat po tolkem času. Tko da sem danes že eno uro delala nadur. Halooo >:(

Na začetku sem bla sam žalostna, zdej pa že kar jezna postajam. A za en UKC naj se uničm - za 700 eur plače al kva? Pa k te itak noben ne cen. Sam vsi govorijo kako je v javni upravi dobr. Pa da bi vsaj nadure dobil plačane, ne jih morš koristit, kar itak ne gre, ker nas je premal. Beda od bede.

Po drugi strani imam pa vsaj službo. Tile zdravniki se obnašajo skoz slabš, kot da smo vsi ostali totalne ovce, pa da ne rečem kaj mormo vse delat namest njih, lih da še v operacijsko ne greš operirat namest njega. Že res da so izvrstni kirurgi, ampak vse ostalo pa v moškemu spolnemu organu....

Ja fertik čist sm vn padla. Smatrajte tole kot en moj današnji pljuvalnik za slabe misli. Sam, da je šlo ven. :sesmejem:

Zdej sem že boljš. Važn, da mi je uspel it v službi in to je to. Se bom pa mogla začet mal nazaj držat, da ne bo spet kuj preveč vsega.

No tok za sedaj, da ne bom preveč težila, kako mi  je hudo.  :zvizgam:

Andromen, me veseli, da ti je bolje.  :)

Vidim, da imaš zelo naporno in odgovorno službo. Tako da je kar prav, da so ti podaljšali bolniško.

Drži se še naprej in pazi nase.  :oki: