FORUM Nebojse.si

Zdravo! Preživljam hude stiske.Stara sem 21 let. Malo manj kot en mesec nazaj so mi odkrili depresijo. Sm na AD-jih. Na momente ne vem več kaj naj še naredim, bojim se da bom izgubila fanta, da se ne bom znašla v življenju, vsiljujejo se mi misli, počutim se slabo. Ne morem nehat mislit, vrtim se v krogih pa nikamor ne pridem, zdi se mi da se poberem za kak dan ali dva, nato pa spet strmoglavim. skos jočem, s starimi se nočem več pogovarjat, ker me ne razumejo. Ne vem več kaj naj  naredim :( počutim se neverjetno sama.

Pozdravljena Lola  :rozicodam:

Če si šele pred mesecem dobila diagnozo, si verjetno tudi takrat šele pričela z jemanjem ADjev...ali se morda motim?
In ADji rabijo nekaj časa, da začnejo delovati, pred tem pa lahko začutimo poslabšanje počutja in domnevamo, da se je naša stiska še povečala.
Vendar, ko ti stranski učinki minejo, kar traja približno od 4 do 6 tednov, se tudi naše počutje izboljša, misli se umirijo in naše življenje znova postane "normalno".

Sedaj bodi potrpežljiva s sabo, saj si vendarle na začetku svoje poti k ozdravitvi. Zaupaj svoje občutke in strahove fantu in dovoli, da te potolaži in ti stoji ob strani. Ljudje nismo vedno samo dobre volje in zabavni. V odnosu med dvema je zato zelo pomembno, da si pomagata tudi v tistih, manj lepih dnevih, saj to krepi vezi med njima.

Če želiš, pa lahko svojo zgodbo poveš tudi tu, na forumu, saj bomo tako morda lažje našli prave besede tolažbe in spodbude zate.

Pazi nase in skrbi zase...  :rozicodam:

Uf mam kr dosti materiala za napisat. Ja pri meni je zdajle že lep čas zbrka. Doma smo imeli v zadnjem letu hude težave, ker je umirala babica zaradi raka. Vedeli smo, da ji ni pomoči, zato smo samo čakali, skrbeli za njo doma. več mesecov je blo solz, ko se nam je mučila pa ko je vedno prišlo do kakšnega šoka (imela je raka na grlu, pljučih, tumorje v možganih, uničene jetre). umrla je 10.1.2013, v istem tednu pa sem mamo vprašala še eno stvar, ki mi je ležala na duši. že več let nazaj sem slišala govorice, da naj bi ati imel še enega sina. in mama mi je to potrdila. meni  se je vse zrušlo. vedno sem imela v glavi kako popolna in srečna družina smo. ko pa semzvedela, da imam brata, ki ga je oče naredil mimogrede na fešti pa me je minilo vse. sploh ga ne gledam več isto, prav tako ne mame.
no da se vrnem nazaj na zgodbo. po pogrebu pa so se začele z mano dogajati precej nenavadne stvari. začela sem nenormalno razmišljat o življenju. začelo me je skrbet kaj bo ko bom moja dva izgubila, brata izgubila, kako se bom znašla v življenju. kr naenkrat pa so se mi začele vsiljevat misli. začelo se je enkrat, ko sem s fantom šla na večerjo, ko mi je kar naenkrat v glavi nekaj reklo če kaj čutim. zsagrabila me je panika. to se je iz tedna v teden stopnjevalo, postala sem čustveno otopela, nisem čutila nikakršnega vznemirjenja, nič. postajalo me je vedno bolj strah. misli so postajale vedno bolj čudne in bizarne. npr. da nisem spala z dosti fanti, da bi lahko z mojim bla. (ker imam družbo, ki to ful poudarja sem se jim začela izogibat). naenkrat nisem mogla glasbe poslušat, ker se mi je zdelo kot da mi vsaka pesem kriči kako bom fanta izgubila in kakšna naj bom. glasbe ne poslušam že dva meseca, prej sem bila nora nanjo. na facebook sem tudi nehala hodit, ker sem tam samo videla kako se vsi razhajajo in mi je bil  samo še večji pritisk. nisem se mogla učit, med izpitnim obdobjem sem komaj sedela za mizo.

fantu sem razlagala da se ne morem učit ker preveč mislim in on tega ni mogel razumet. začela sem se obremenjevat še bolj s prihodnostjo. on me je večkrat hecal z otroki in tem, ampak js sem to kr naenkrat nenormalno poglobila. kar naenkrat sem hotela odrasti, potem so prišli strahovi glede tega še kaj bo če se s kom ločiš kot odrasel. zelo nelogične stvari, ki so se mi znova in znova vsiljevale. karkoli kar sem slišala glede odnosov, razmerij od drugih me je potrlo. za pusta smo šli s kolegi ven in takrat sem dobila še hude bolečine v prsih, občutek sem imela kot da mi bo srce in celotni prsni koš raztrgalo, komaj sem dihala. to je trajalo več dni. v družbi sem bila skos kot v megli, sploh nisem sledila pogovorom, isto doma. začela sem se umikat od fanta. ko je prvič pri meni prespal se mi je strgal, čutila sem nenormalen pritisk, čeprav sem ga že veliko časa prepričevala naj pride. v tednu, ki je sledil sem se počutila kot v peklu. jokala sem, nehala sem jest, pit, spat, misli so se mi tako vsiljevale da se mi je skoraj zmešalo. ko so me doma vidli jokat so takoj hotli vedet kaj je, ampak me niso razumeli. že takrat mi je mama predlagala zdravnika pa nisem hotla it. čez en teden me je mama, ker pač ni bilo nič bolje ampak samo še slabše, na silo spravila do dežurnega nato pa na psihiatrijo v mb. oboji so mi potrdili depresijo in mi predpisali zdravila. zdaj jemljem že skoraj en mesec. prve tri dni mi je glavi tako delalo, da bi si najraje nekaj naredlo. obupujem nad vsem,šolo, življenjem, preglabljam pretekle napake. rada bi bila takšna kot sem bila, da se ne bi za vezo sekirala, da me ne bi bilo tako strah življenja. pa vsaj en dan bi rada da ne bi o ničemer razmišljala kaj pa če itd. Pa ne odgovarjat tak, ko moji starši, ko mi v tavečji stiski rečejo, da z boma z onim tak šla narazn pa take.

hvala za kakršenkoli nasvet/ izkušnjo :)

Lola, pozdravljena!

Smrt bližnjega, sploh, če je ta neizogibna in moraš gledati, kako bližnji počasi odhaja ti pa mu ne moreš z ničemer pomagati, je huda izkušnja, ki bi marsikoga porinila v depresijo ali panike. In to, da izveš, da je nekje tvoj brat, za katerega do pred kratkim sploh nisi vedela... Tudi to je doživetje, ki ti lahko podre svet. Še huje pa je, da izgubiš zaupanje v tiste, ki so ti najbližje. Nič čudnega ni, da si se na te dogodke odzvala tako kot si se. In prav je, da si začela z zdravljenjem. O stranskih učinkih ad-jev je bilo že toliko napisanega, da ti tu ne bi razlagala na dolgo in široko o njih. Naj povem le, da se v prvem mesecu lahko stanje še poslabša. Potem pa simptomi počasi izvenijo. Marsikdo ob poslabšanju pomisli, da ad-ji ne bodo pomagali... Ampak to, da se ti na začetku stanje še malce poslabša vzemi kot dobro, ker v tem lahko vidiš, da ad-ji sploh začenjajo delovati. Sama sem imela takšne stranske učinke, da je bilo joj. Ampak po 14-ih dneh je moja barka zaplula v miren pristan. In nikar se ne boj, če ti bo zdravnica povečala dozo iz polovičke na celo tabletko. Tudi sama sem imela stranske učinke le čisto na začetku jemanja. Ko mi je psihiater povečal dozo se to ni na stranskih učinkih prav nič poznalo. Pa sem bila po dveh mesecih na dveh tabletkah.

Kaj naj ti svetujem za te težke dneve? Ne bom te pitala z dejstvom, da pozitivno razmišljaj, da se ukvarjaj s športom... Tudi meni takšne besede na začetku zdravljenja niso čisto nič pomagale. Za začetek je  dovolj zgolj to, da sprejmeš stranske učinke kot dokaz, da ad-ji sploh delujejo in da poskrbiš za to, da boš imela čim več miru. Zvenelo bo čudno ampak meni je pomagalo: glej risanke, beri pravljice in božaj plišaste ali pa prave hišne ljubljenčke. To so stvari, ki s svojimi preprostimi vsebinami, srečnimi konci ali pa s svojo mehko dlako prinašajo mir tako v naše telo kot v našo dušo in misli. Vzemi si čas in se nekaj dni ne obremenjuj ne z bratom, ne s starši, ne s smrtjo babice, ne s fantom. S temi mislimi se boš začela postopoma soočati potem, ko bodo ad-ji "prijeli" in bodo simptomi bolezni izginili. Sedaj pa poskrbi le za to, da ti bodo prijetne in malce otroške stvari pomagale umiriti telo in dušo. Boš videla, da bodo stranski učinki kmalu zbledeli in kar naenkrat boš začutila majceno, majceno voljo do življenja. In kar naenkrat bo ta volja postala večja in življenje se ti bo zazdelo lepše. Takrat pa bo čas, da "premelješ" travmatične dogodke. Zdaj pa le uživaj čim več miru in nestresnih stvari. Ko pa boš počasi lezla ven in simptomov ti bomo seveda vedno na voljo, da ti pomagamo pri naslednjih korakih.

In ne pozabi se nam javljati tudi sedaj. Saj veš, da smo tu sami strahci in depresivci, ki te še kako dobro razumemo in ti bomo vedno stali ob strani.

Pozdravček in topel objem. Lily.

Čao, Lily!

Hvala za prijazne in tople besede. :) na sploh ta forum mi v hudih trenutkih lajša stiske :) Trenutno se skušam nekak privadit na svoje stanje, danes sem bila že pri psihoterapevtu. Je že bolje kot na začetku, ampak imam še vedno nihanja (se pravi par dni imam totaln razsul), zamotit se poskušam z branjem Harryja Potterja :) in pa igranjem igric na računalniku. :) to je trenutno edino kaj lahko delam, ker ne morem poslušat glasbe in gledati filmov, viseti na facebooku tudi ne.

Počasi že mnde bo, edino utrujena sem pa skos (to je tk mnde od ad-jev). Bom še sproti javljala kako je :)

Lepo bodi,

Lola

Lola, pozdravljena :clap:

Si že na dobri poti k ozdravitvi.
1. Poiskala si si strokovno pomoč.
2. O tem pišeš in se tega zavedaš!
3.Dobila zdravila, ki pa bodo počasi začela delovat!

Vsak ima svojo izkušnjo, zakaj je prišlo do depresije. Če se o tem pogovarjamo, ugotovimo, da nas je veliko.
Priporočam ti, da si čim več na zraku, tudi, če je slabo vreme  :zardevam: zelo pomaga.
Saj vem, da se je težko ven spravit :pomezik:
Pa čim manj bodi za tv in računalnikom. Takrat imaš čas, da razmišljaš, kar pa ni ok!
Treba je dela na sebi, vsak dan en majhen korak  :clap:

Hvala morski val. :)

Zanima me še neki. A se še komu dogaja, da se zjutraj zelo slabše počuti kot pa zvečer? Js takrat ful preveč razmišljam, zvečer se pa nekak umirim. Pa zelo hitro se razburim, popade me nenavadna jeza. Kolega mi je rekel, da že nekaj časa pri meni opaža agresivnost. Pa še neki, js sem sedaj imela za sabo prvo psihoterapijo. imela sem jo dopoldan in sem se po njej dobro počutila, zvečer pa sem se počutila čisto  v razsulu.

Je kdo s podobnimi izkušnjami? :)

Živjo, Lola!  :)


Absolutno! Jaz že več kot 2 meseca jemljem AD-je in se počutim že neprimerno bolje kot prej, ampak še vedno je pa moje počutje zjutraj bistveno slabše kot zvečer.

Lola  :rozicodam: Jaz sem imela predvsem dopoldan najtežje trenutke dneva, zvečer pa sem lažje zadihala, postala tudi lačna, kar prej, čez dan sploh nisem bila oz. sploh nisem mogla jesti... Kot, da sem si oddahnila, da sem preživela še en dan...  :kiselnasmeh:

Nikdar nisem imela težav s spanjem, zato se večera in noči nisem bala...Nekatere namreč zagrabi tesnoba zvečer, ker jih muči nespečnost ali pa nočne more...

Kar pa se "stranskih učinkov" psihoterapije tiče, pa je čisto možno, da se čez čas počutiš v "razsulu", saj se na terapiji ponavadi dotaknemo bolečih spominov, ozavestimo naše težave in ob olajšanju, ki ga takrat začutimo, lahko kasneje (tudi npr. drugi dan) doživimo občutek notranjega "viharja", tudi jaz sem se srečala s tem...
Psihoterapija pač ni kofetkanje s prijateljico, temveč je poglabljanje vase, tam pa, kot že sama veš, najdemo marsikaj...  :D

Lepo se imej in držim pesti za tvoj napredek...  :rozicodam:

Lira in Slavka hvala za podeljene izkušnje :)
Ja mene ob jutrih včasih kar fejst panika zagrabi, pa se mi zdi, da bo šlo vse narobe (tahujši možni scenariji), zvečer je pa tak da sm včasih že čist flegma :) čustva se mi tudi vračajo, ker pr men se je depresija začela s  takšno čustveno otopelostjo, da sem mislila da nimam več rada fanta. zato sem tudi doživljala tako paniko, starim pa nikak ni blo jasno zakaj se tak sekiram zarad fanta, spraševali so me če me je minal pa to, js pa nisem vedela kak naj pojasnim. vedela sm da ga mam rada, čutila pa nisem nič. ko da bi me izklopil. pa ful sem se z razmerji obremenjevala, se mi je zdelo kot da mi iz vseh strani kričijo neke slabe reči. zdelo se mi je da je veliko ljudi šlo narazn (mogoč sm bla zarad lastne občutljivosti bolj dovzetna za te stvari). pol mi pa še oče reče, da boma itak šla narazn. men se je skor zmešal. v tistem tednu, ko mi je odpeljajo in še pol ta prvi mesec na adjih sm se zaprla v hišo, nisem mogla gledat tvja, brat, poslušat muzike, niti z ljudmi bit, v šolo sem šla samo na obvezne vaje, v mariboru nisem ostajala. po pravici povem, da sploh ne vem točno kaj sem počela v tem času, sploh se ne spomnem, vem sam da sm se sukala v krogih, spala..

čudna reč je ta depra :)

Lola  :rozicodam:


Tudi jaz sem se spopadala s takimi občutki...Strah, da nimam več rada svojega partnerja, da bova šla narazen, da bom zaradi tega uničila oz. razdrla našo družino...Panika je bila tako velika, da sploh nisem vedela, kaj naj še storim, da bi se pomirila....
O teh občutkih sem pisala v tejle temi:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4190.msg115051.html#msg115051

Podobno zgodbo pa ima še ena uporabnica, morda dobiš tudi v njenih in naših objavah kaj koristnega zase:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,11048.msg277955.html#msg277955

Vsak strah ima namreč nekje svoje korenine iz katerih črpa moč za svojo rast...Zato je dobro pobrskati po sebi in ugotoviti, zakaj nam misel na določen dogodek ali osebo sproži paniko...česa se tako zelo bojimo in ali ima ta naš strah sploh realne možnosti za to, da se uresniči...

Zato kar pogumno naprej, v raziskovanje same sebe, tam se namreč skriva odgovor in tudi rešitev za tvoje težave....  :rozicodam:

Hvala Slavka :)

Ja meni niha razpoloženje za znoret. Pride tak, da včasih čem v sveti jezi kr obupat nad vsem, mine par ur sem pa tak da bi dala vse da bi šla do njega. Zdaj celo čutim željo do spolnosti, sicer še malo okrnjeno samo je pa že velika razlika od prej. :) ful bi mu rada povedala kaj me je skrbelo glede naju, bi mela manj občutkov krivde, kr ko so se mi pojavljale te misli se mi je zdelo kot da sem nevredna njegove ljubezni, kako sem neiskrena. kr on ful ceni da se vse pomenima, sam ne bi rada da izpade kot da ga nimam rada :)

Lola  :rozicodam:


Ja, vem kako ti je... Jaz sem svoje občutke skrila pred partnerjem, da ne bi slučajno dobil občutek, da ga ne maram...In potem sem bila še bolj tesnobna in panična, občutek krivde zaradi mojih misli, pa me je razjedal do onemoglosti...  :D

Vendar sem mu enkrat, ko je bilo res zelo zelo hudo, povedala za te svoje misli in strahove. Povedala sem mu, da ga imam zelo rada, da pa se bojim teh svojih misli, ker ne vem od kje in predvsem zakaj so prišle v mojo glavo.

In me je zelo lepo potolažil, da ima tudi on kdaj misel, da bi "kar spokal pa šel nekam", da je to normalno, saj tudi, če sta dva v vezi, to še ne pomeni, da sta ENO, temveč sta še vedno dva človeka, vsak s svojimi čustvi in občutki...

Nekako me je ta njegov odgovor potolažil in naslednjič, ko sem začutila, da me grabi dvom glede mojih čustev do njega, sem mu to povedala...pač v stilu "spet so tisti vražički prišli v moje misli in mi govorijo, da si te ne zaslužim..."

Počutila sem se boljše, saj sem lahko z njim delila strahove, ki so izhajali iz najinega odnosa...In izginil je občutek krivde, da sem slaba oseba, ker imam take misli...

Torej, če se imata s fantom rada in vlada med vama zaupanje, mu povej o tem. Boš videla, da ti bo lažje in te misli ne bodo imele več tako velike teže in moči nad tabo...

Ne vem al je krivo vreme al kaj. jaz se počutim ful bedno. razmišljam o tem če delam stvari prav v življenju, jezim se kak sem osamljena, duši me, sploh ne vem kaj bi s sabo. ful razmišljam o prihodnosti in me je na mrtvo strah. naj kr helex vzamem?  ???

Če ti je stiska potem lahko brez slabe vesti vzameš helex. Tudi telo si mora včasih odpočit pred napornim razmišljanjem.


Edit: Sicer pa možno, da je vreme. Tudi meni je naporno za 100 hudičev. :)

sj sm ga. ma dosadno je tako vreme. celo noč pa celi dan sem se poglabljala v sebe in je precej neudobno :) drugače pa z mlajšim bratom nabijam igrice že cel popoldan, si zaposlim misli malo :)

2. terapija je za mano. spet se počutim rahlo sesuto :) ni bilo taako hudo kot prvič, ampak je še vedno neugodno.

P.S.-kak se kaj spopadate te dni? men se zdi da odkar je slabo vreme da sm čist out :D

Lola, čao!

Ja, tole vreme in dooooolga zima, pa toliko dni brez sončka je velik zalogaj celo za tiste, ki niso nikoli in nikdar občutili depresije. Sama sem že kar nekaj let brez ad-jev in še vedno ob dolgotrajnem poslabšanju vremena občutim neugodje. Ne padem v depresijo, le nič se mi ne da, volja pade na minimum, spala bi lahko cel dan...

Pa sem pred 14-imi dnevi "naumila" eno stvar, ki vsaj malo nadomesti pomanjkanje sončne svetlobe. Pri starših sem našla eno še nevarčno, 200 W žarnico in jo namontirala v dnevno sobo. Ulegla sem se na kavč in gledala v prazno. Se mi je zdelo, da ta mega žarnica ni osvetlila samo dnevne sobe ampak tudi moje možgane in srce. Ko je prišel mož ob desetih zvečer domov me je vprašal, če se kje v dnevni piščanci valijo, ker mam tako razsvetljavo... Ampak jaz sem se počutila bolje. Ali je za to kriva mega žarnica ali kaj drugega me niti ne zanima.

V glavnem pa vsi čakamo na lepše vreme. Vsi čakamo na to, da se bomo sprehodili v sončen dan, da bomo spet lahko spekli kakšne čevapčiče, da bomo spet lahko igrali badminton na soncu, da bomo obdelovali svoj vrtiček, da nas bo zjutraj pozdravilo sonce... Upam, da se to zgodi čim prej.

Lola, tebi pa želim, da čim prej prebrodiš začetek poti in da se nam pridružiš pri pohodu do cilja. Lp in objem. Lily.

To sem pa enkrat slišal na telečji viziji. V skandidavskih državah - na primer Finska - kjer je pozimi zelo malo sonca - samo nekaj ur na dan. Tam je pozimi posebej dosti depresije. Pa so ugotovili, da zelo pomagajo močne luči doma v stanovanju.

Ja, prav tako kot je že Lili sama ugotovila. Taka močna luč res pomaga.

     Poni

3. terapija je za mano. počutim se precej bolje, samo ne vem kako se spravit nazaj v normalne tire, vse mi je tako novo in drugačno, da mi je že na momente prav strašno. danes pa sem spet neki študirala za nazaj in me je pograbila panika ter nelagodje. sploh ker sem bila malo s staro družbo skupaj in se ful nisem fajn počutila. že zjutraj sem razmišljala o tem da bi pisala svojemu še neznanemu polbratu. ne vem kaj me je prijelo, ampak zabediralo mi je dan. pa jezi me kr sm čustveno še precej okorna in se zaradi tega ne morem sprostit, sploh zraven fanta.
Očitno danes ni moj dan :)

hojla!

zdaj bo 8 tednov kar jemljem antidepresive, v zadnjih 5 dnevih pa se mi je stanje poslabšalo. spet ne morem jest, sili me na bruhanje, boli me želodec. misli mi skačejo, nobene pozitive ne čutim. ljudje se mi gnusijo, sploh ne morem biti v njihovi družbi. vsepovsod vidim varanje, probleme z odnosi, zaradi česar me posledično grabi panika ker me je strah za lastno zvezo. strah me je da bi postala taka kot ti ljudje, gnusim se sebi že ko pomislim na to. počutim se samo, uničeno. skos jočem, počutim se popolnoma izčrpano.

čudno mi je kr pred tem padcem sem bila že skoraj normalna. kaj je možno da adji še držijo dovolj dobro?

lepo prosim za kak odgovor, ker ne vem vec kaj naj s sabo..

Lola, pozdravljena!

Pri plezanju iz črnje luknje je tako, da ne splezaš ven kar naenkrat. To ti lahko potrdijo vsi sotrpini tu na forumu. Na začetku občutiš velikanska nihanja. En dan si ok, pa potem tri dni čisto v podnu, pa si potem tri dni ok, pa spet en teden v podnu... Počasi pa se to razmerje dobrih in slabih dni obrne v prid dobrih dni. Potem pa imaš pet dobrih dni in dva slaba, pa imaš deset dobrih dni in tri slabe... In počasi, počasi je slabih dni vse manj, dokler se popolnoma ne umaknejo.

Normalno je, da se v slabih dneh počutiš uničeno, izčrpano, da jočeš in da ne maraš ljudi. Sama nisem čutila prav nič drugače. Tudi samote me je bilo strah. Potem pa sem počasi dojela, da je samota za mojo dušo pravi balzam. Ko sem bila sama sem lahko delala kar sem želela: lahko sem gledala risanke, plesala na najbolj neumno glasbo, jokala, se pogovarjala s psom... In nazadnje sem v samoti dojela, da sploh nisem slab človek in da imam pravico do tega, da sem kakršna sem. In nenazadnje sem ugotovila, da imam sama sebe tudi čisto "mičkeno" rada in da sem čisto "mičkeno" ponosna na to kar sem. To spoznanje te pa dobesedno katapultira iz črne luknje. Ampak, Lola, naj se ti nič ne mudi. Ne bodi nestrpna. Plezanje iz depresije je tek na dolge proge. Čeprav počasi ampak tudi zate bo prišel čas, ko boš lahko rekla, da je najhujše za teboj. In takrat upam, da boš tudi ti potolažila kakšnega "novinca" na tem forumu.

Čim prej se nam spet kaj javi, Lola. Pa en lep pozdravček in topel objem samo zate. Lily.

hojla!
 nekaj časa me zdaj ni bilo na forum. moram povedati, da se mi je stanje zelo izboljšalo. Zdaj sem že dvakrat lahko šla ven  sproščena s kolegi in kolegicami plesat. na to sem fejst ponosna :) misli so se mi umirile, itak da še tu  pa tam začnem dvomit pa padat v brezno, sam se nekako prisilim da se poberem. dovolj sem močna tudi že da se lahko pripravim do tega da postanem vesela in na nek način ne mislim tak katastrofično. včasih je zelo težko, ampak se da. veliko mi je pri tem pomagal terapevt oz. mi še pomaga + ljudje okoli meni, ki so lepo sprejeli moje stanje in mi nudili podporo :) zdaj ko sem veliko bolj prisebna lahko rečem, da vidim, da tablete ne rešijo tvojih problemov. omilijo situacijo, vendar pa moraš delati veliko na sebi. v mojem primeru so bistvene terapije, čeprav zdravila morem še vedno jemat. lažje nekako tudi gledam na prihodnost, ne čutim takšnega pritiska, prav tako sem vzpostavila stike s svojim polbratom, ki me je bil zelo vesel. :) edina stvar, ki mi je fascinantna je, da se od februarja do maja zelo malo stvari spomnim, kar je na nek način +, saj  vem da sem v tistem času bila kar bitko s svojimi strahovi.
ne rečem da sem v nulo ok zdaj, še vedno se trudim in vem da morem še veliko delati na sebi, ampak v vzpodbudo vsem, ki se zdaj prav tako borite z depresijo, bi rada povedala da ne obupat. je mučno, se je treba zelo borit, da se izkoplješ iz tega, trpiš ko sam hudič, sam se splača. ni nemogoče prebrodit tega.

pač to sem javla, da bi mal pokazala svoj napredek  :zardevam: pa da bi komu vlila mal upanja :)

Poskusi si najti kakšno prijateljico, takšno ki ti bo lahko stala ob  strani.
Seveda bi bilo najbolje poiskati prijateljico, ki ima podpbne težave, kakor jih imaš ti.

Lola, čestitke za uspešno plezanje iz brezna  :wav:!!!

Ojlaa! Čutim se dolžno povedati, da se moja zgodba z antidepresivi zaključuje :) čez 9 dni bom že čisto brez :) ko mi je zdravnica povedala, da bova zmanjšali sem bila zelo vesela :) ne počutim se  preveč slabo zdaj ko zmanjšujem, edino malo hitro vzkipim, drugače pa se trudim svoje življenje postaviti nazaj v normalne tire :) z manjšimi padci in vzponi :) poskušam se navaditi na to, da ni nič narobe, če si kdaj slabe volje, da to ni razlog za paniko. bo pa potrebno še veliko dela na sebi, vendar pa že nekaj časa pri sebi čutim, da zmorem svoje življenje furat tudi brez zdravil, zdaj ko pa je zdravnica še to potrdila pa še toliko bolj. :) toliko, da veste kako je na stvari, res se mi je zdelo potrebno to zapisat :)  :sesmejem:

veliko uspeha in motivacije na poti do cilja, srcek si :rozicodam: