FORUM Nebojse.si

Živijo!

Zanima me, če ste že slišali za kak podoben primer, doživljam namreč neke napade, ki spominjajo na epileptične, ampak EEG testi tega ne potrdijo. Ko stojim, kar naenkrat izgubim zavest (ampak ne padem dol), kakšno minuto enakomerno udarjam ali tiščim v kaj (imam morda krče, zgibe), pred tem pa ni nobenih opozorilnih znakov in tudi po koncu sploh ne vem, da je kaj bilo, počutje je čisto v redu. Enkrat je fant videl napad tudi v spanju.

Na vas se obračam, ker imam že več let psihične težave, najbrž gre za depresijo in socialno anksioznost (nisem še bila pri nobenem strokovnjaku glede tega), in se sprašujem o povezavi.

Drugače pa zdaj slab teden malo prebiram ta forum in moram reči, da ste ustvarili res prijetno vzdušje!

zelo zanimivo, sploh ker eeg testi niso potrdili epi napadov. glede na psihične težave, ki jih omenjaš, si bila pred napadi pod hudim stresom?


držim šapke :rozicodam:

Ne bi rekla, da pod kaj večjim kot sicer.

Hvala! :zardevam:

Preberi si na forumu kaj o Paničnem napadu.
Boš videla če se najdeš v temi...
Panični napad ima različne simptme...tako, da vsak ga lahko drugače doživi.

Priporočam ti obisk psihiatra, da se pogovorita o težavah, da ti postavi diagnozo.
Prej ko greš, bolje je.
Tudi zdravljenje je bolj učinkovito in kratkotrajnejše če začneš motnjo takoj zdraviti.

Aslan, hvala za pomoč. Psihiatra bom kmalu obiskala, danes grem po napotnico. Kar se napada panike tiče, pa nimam nobenega od simptomov, naštetih v vašem članku, sploh napad v spanju to izključuje.

Panični napad se lahko zgodi tudi med spanjem. 8)

Pa res! :oki: Ampak znakov pa ni nobenih, sploh nisem pri zavesti, čeprav en nevrolog je rekel, da lahko da gre za izgubo spomina, huh.

Pri tebi se še ne ve zakaj gre...zato res STROKOVNA POMOČ!

Pregledati je potrebno prvo fizično telo: ščitnica, kri, srce, morda pri tebi še nevrolog...
Če bo vse ok in bp..potem so težave verjetno res psihičnega izvora.

Pri paničnem napadu gre tudi lahko za občutek odmaknjenosti, derealizacije...traja par minut...
Lahko je občutek strahu, lahko želja po begu iz situacije...
Lahko imaš občutek "da se ti bo zmešalo", da izgubljaš razum...
Lahko je občutek omotice, vrtoglavice, mravljincev, potenja, tresenja..

DOBRODOŠLA!
Glede teh napadov ... če sem prav razumela za nekaj min. izgubiš zavest, ti ne veš kaj se med tem dogaja, drugi ti povedo, ne? To ne more biti panični napad. Je pa možno, da je psih. izvora, nikoli se ne ve ... Ti kar zahtevaj, da ugotovijo vzrok, da opravijo vse preizkave itd. ... ne se pustit kar odslovit. Je pa dobro, da greš tudi do psihiatra/psihologa, saj je že to, da ne veš kaj in zakaj se ti to dogaja ful obremenjujoče. Pa pred napadom ... počneš kaj določenega? Si s čimerkoli uspela napad povezat?
Moja zadeva sicer ni ista, pa vendar ... že kot majhna (le kako leto sem imela) sem padala v nezavest ob udarcu v bok (zunanja stran stegna) ... uglavnem, hodila okoli nevrologov, sploh okrog sedmega leta, ko se mi je to zgodilo v šoli, potem so me hospitalizirali v Celju in še v Lj. sem hodila k nevrologinji redno vsa nadaljna leta ... EEG, EKG, CT in vse ... ugotovili niso nič ... je bilo 'nekaj' zaznati pri EEG-ju enkrat, ampak nič hujšega, epileptični ali podobno ... tako so rekli ... in da naj pač pazim, da se tja ne udarim oz. naj si hitro začnem pihat (mrzel zrak itd.), če že čutim, da bo. Zaradi tega so bile še kolobocije potem ... pa, da ne zaidem ... kasneje (z leti) sem začela razmišljat, da se jaz takrat tudi močno prestrašim in da mogoče, če bi se ne prestrašila tako zelo, bi ne padla v nezavest ... !? ... še zdaj ne vem ali to drži ali ne, sem pa pomislila na to, ko sem se začela spoznavat (ko sem bila mlajša nisem vedela, da taka stopnja strahu, kot sem ga vedno imela, ni nekaj normalnega) ... Vzrok teh mojih 'skup padanj' je tako ostal neznan. Letos junija, ko sem prišla v roke dr. Dernovškovi (psihiatrinja; Lj.) ... zaradi GA, panične motnje ... pa sma mimogrede prišle na to, ne vem kako je naneslo ... aja, glede tega se je šlo, da zaradi paničnega napada ne moreš padit v nezavest ... pa sem omenila oz. vprašala, če se lahko zgodi, da bi človek padel v nezavest, ker se tako močno ustraši nečesa ... in je rekla, da je možno ... Imam namen z njo o tem še kakšno rečt (ker takrat ni bilo dosti časa). Verjetno ti ta moja zgodba ni nič pomagala, pa vendar ... sem čutila, da moram napisat.
Ni fajn, če ne veš zakaj se ti nekaj dogaja, niti kaj to točno je ... Jaz ti želim, da prideš zadevi do dna, da ni nič konkretnega in da boš normalno živela dalje ... kvalitetno življenje!
Res, VSE DOBRO Yoya!!!

Možno je pasti v nezavest od šoka, da v trenutku pade krvni pritisk/dotok v možgane, zaradi paničnega napada pa ne, razen, če je pridruženo še kako drugo stanje (srce, ipd) ali če hiperventiliramo čez vse meje. Panični napad namreč poviša krvni tlak in napne mišice v telesu - to je pa obratno od nezavesti.

Yoya, vsekakor še na preiskave, tvoj opis mi (kot laiku seveda) ne zveni kot napad panike, ampak nikoli se ne ve. Morda tudi kako slikanje glave ne bi bilo odveč.
Lp.

Sej brezveze, da se obregnem v tole, ker se debatira o drugih stvareh a vendar...
Tale občutek traja prekleto dlje kot le par minut. Mene se je držal po cel dan. Sem kar gledala svoje roke pa se mi niso zdele moje, ko sem kaj govorila, sem se počutila, kot da stojim poleg, slišala sem se izgovarjati besede in tako dalje...občutek odmaknjenosti, derealizacije jaz pojujem ob simptomih, ki sem jih imela jaz.

Res pa je, da pride ob paničnem napadu. Ampak traja pa full dlje, da se ga znebiš.

Draga moonica,
imaš verjetno podobno zadevo kot moja hči. Takoj po porodu so ji telo stresali zelo čudni krči. Preiskave niso pokazale ničesar, pri devetih mesecih starosti mi je po padcu omedlela na rokah. Nevrološke preiskave niso pokazale ničesar, diagnoza pa je bila postavljena kot benigni mioklonus - nekaj v tem smislu, da telesne mišice, hkrati pa tudi pljuča zagrabi krč, kar posledično zaradi pomankanja kisika privede do nezavesti.
Pri njej smo zelo hitro ugotovili, da se tako prestraši, da ne more niti zajokati, ampak dokaj hitro pade v nezavest.

Malo sem šla sicer mimo posta, ampak.... :kiselnasmeh:

Hihi, kok sporočil!

Aslan, ja, še MRI glave imam in če tudi tam ne bo nič, bom osebno zdravnico prosila, da izključi še ožilje itd. Vsekakor bom pa tudi psihiatru omenila napade.

Moonica, zelo zanimivo!! In čisto lahko, da si mi pomagala. Namreč, res je neka povezava med napadi, s katero se nisem dosti ukvarjala, in sicer čas, v katerem se zgodi napad. Junij, julij, avgust, september, junij, julij ... kaj je takrat? Izpiti! :) V depresijo sem padla in se izolirala, ko sem imela težave s faksom, težave so pa bile zaradi strahu pred izpiti. Čim sem se prijavila na izpit, se nisem mogla več zbrati, jesti, spati ... no, počasi sem obupala, dokončno pustila vse skupaj, nakar so se pojavili tile napadi, ko res nisem bila pod pritiskom, vsaj tako sem menila, ampak mogoče sem pa vseeno podzavestno v tistem času bolj pod stresom. Tako da, vidiš, vprašala si za povezave, hkrati pa izpostavila strah, mogoče je pa res nekaj na tem.
Drugače pa nisem opazila nič takega, recimo da bi bila vsakič neprespana, lačna, imela menstruacijo, da bi bilo enako vreme ali del dneva, ko se zgodi napad ...
Hvala tudi za lepe želje, tudi tebi vse dobro! :pomezik:

Anchi, hvala za mnenje in nasvet, verjetno res ne gre za panični napad. Bom sporočila, kaj bo psihiater rekel.

Ja vsi smo si "želeli" da bi bilo nekaj narobe z nami in da bi se to dalo pozdraviti kako drugace.
Priznati da imamo depresijo  ??? :'( ki je se vedno stigmatizirana ne ne ne.....

Upostevaj nasvete predhodnic  :oki:

Ja, težko si je priznati, še težje poiskati pomoč. Z mano je zdaj dosti bolje, hodim normalno ven, celo zaposlila sem se, tako da bolje vidim, kaj se je dogajalo in kako hudo je bilo z mano, prej sem si pa zatiskala oči, sram me je bilo, no ampak še vedno se zalotim pri prepričevanju, ah, pa saj ni nič takega, saj sem čisto ok. :)

Ande, a ta bolezen potem izzveni?

Ja vsi smo si "želeli" da bi bilo nekaj narobe z nami in da bi se to dalo pozdraviti kako drugace.

Jaz si tega nisem želela. Sama sem bila vesela, da je vzrok moje anksioznosti psihosomatskega izvora.
Tako sem vedela, da sem jaz tista, ki moram pri sebi spremeniti določene stvari.

Anksioznost je v bistvu samo neke vrtste opozorilo, ki nam  pove, da nismo na pravi poti in da je čas, da naredimo nekaj zase.  Je v bistvu neke vrste darilo, ki nam da misliti, da se zazremo globoko vase in prevrednotimo naš vrednostni sistem ter da se naučimo na prvo mesto postaviti sebe.

hm ... bom poiskala kaj več o tej zadevi, ko utegnem ... samo tile krči, mene baje ni stresalo nič, samo skup sem padla


Yoya, sem prav vesela, da sem se odločila napisati tisti post ... eno zadevo si že ugotovila, eno povezavo ... kar zapiši si take ugotovitve ... tudi to, da so ti meseci izpiti ... vse lahko pride prav ...
Drži tudi to, da včasih se take ali drugačne zadeve pojavijo lih takrat, ko se nam zdi, da smo ok, da je vse že za nami ... in izbruh ... nam pa nič jasno ...
Podzavest ... tu ima svega i svačega ...  :o

Kratka nezavest se lahko pojavi tudi ob depresiji.

Moja hči je imela te hude krče, oz. je trzala takoj po porodu pa nekje do parih mesecev starosti. Kasneje sem opazila kdaj pa kdaj ko je spala. To je bilo v mirnem stanju. To se lahko opazi pri vsakemu - ko gremo spat se nam mišice sproščajo in pri dosti ljudeh je to vidno kot trzanje.

Ko pa se je prestrašila, tudi ni bilo krčev oz. je pljuča zagrabil krč in enostavno je tudi ona padla v nezavest.

Po porodu sem veliko brala o tem, zakaj pride do tega. Eno razlago sem našla, da lahko pride pri porodu do poškodb možganov oz. glave skozi porodni kanal. (to je čisto laična moja razlaga glede na prebrano)
Ker se pri porodu nisem dovolj odpirala, popadke pa sem imela čisto svoje in hude, bi rekla da je mogoče od tega.

Druga, čisto moja bojazen pa je, da je bilo to tresenje kot nekakšna "abstinenčna kriza". V nosečnosti sem nareč zelo, zelo veliko kadila, žal je bil tega deležen tudi moj otrok. In po porodu ni prišlo v malo telo nič več nikotina....
Ne vem, zelo veliko se sprašujem o tem, a ne najdem odgovora.

Ne vem pa, če to kdaj izzveni. Jaz sem mojo hči po prvem padcu v nezavest tako pazila, da ne pade, da se ne poškoduje, skratka omejevala sem jo na toliko področjih, da mi je še danes žal

Aha, razumem zdaj.
Hvala za info.

Pri nas je bilo enako ... jaz sem na mestu tvoje hčerke seveda ... Vem, da je mami želela najboljše zame, a ... kot sem že večkrat ugotovila - iz preveč dobrega pride ven slabo. V tretjem razredu pa sem imela še razredničarko tako, da mi ni pustila prav nič, tako jo je skrbelo ... tisto leto nisem smela telovadit sploh, so me opravičili telovadbe, vsega ... in po priporočilu zdravnikov sem imela celo OŠ 'omejeno' telovadbo ... potem pa sem temu dodala še sama malo, saj sem bila velika boječka ... in nisem hotela nikoli niti prevala naredit in podobnega ... še do zdej ga nisem nikoli  :o in kako so me vedno prepričevali naj na glavo skočim v vodo ... ni šans ... tudi to do sedaj nisem še nikoli ... ah, če malo pomisli ...  :o :o :o

Hej,

Sem nova na forumu, vendar očitno se z anksioznostjo spopadam že 5 let. Moja težava je podobna kot Yoyina, vendar na drugačen način. Doživljam kratkotrajne motnje zavesti, prav tako še nikoli nisem padla v nezavest, ampak me je nezavestnega stanja full strah in posledično smrti. Tako, da praktično že dolgo bežim od smrti. Vedno, ko dobim tak čuden občutek v glavi (kjer je vedno pestro, zbadanje, pekoča bolečina, mravljinčenje, občutek omotičnosti, imam občutek kot bi imela elektriko v glavi in bi prišlo do kratkega stika), dobim strah pred smrtjo oz. občutek, da bom zdaj zdaj umrla. Vem, da sem po tisočih napadih še vedno tukaj, ampak je vedno dvom.. zdaj gre pa zares. Leta 2006 ko še niso bile te odsotnosti tako pogoste sem bila na EEG preiskavi, ki je bila b.p. Zaradi omenjenih težav so mi postavili sum na multiplo sklerozo, zato sem šla na odvzem likvorja, ki je bil b.p. in pa leta 2007 na magnetno resonanco glave, katero sem letos pred enim mesecom ponovila in osnovni izvidi so b.p. Poskusila sem že z AD, a do sedaj nisem občutila izboljšanja. Napadi so čedalje pogostejši, strah večji, še vedno ne verjamem, da je vse psihičnega izvora. Res je, da imam pri 168 cm 50kg (stara sem 28 let), in lahko pojem kar se mi zahoče, pa bodo kile vedno pri 50. Posledično oz skladno s tem imam nizek krvni tlak, vendar te odsotnosti niso niti malo podobne tistim, ki jih občutiš ko na hitro vstaneš.
Aha, naj omenim še to; ščitnica b.p., kri v redu
Ali ima kdo podobne težave?

Kaj pa vzroki tvoje anksioznosti? Ali lahko poveš kaj o tem?

...sicer pa podobnih izkušenj, da so vsi zdravstveni izvidi bili b.p., kar je potrdilo, da so težave psihičnega izvora, je tukaj na forumu zelo veliko; recimo skoraj vsi s paničnimi napadi so nekako tako začeli svojo pot odkrivanja pravih vzrokov svojih težav.

Zdravo,

nekaj podobnega, ja, sem čutila zelo močno, pa še zdaj kdaj in kdaj na momente ob pretirano stresnih in velikih spremembah, situacijah..., ki so življenjskega pomena.

Če si naredila vse preiskave in so b.p, pomeni, da je najverjetneje res vse psihično, zato naj te vsaj to pomiri, kolikor lahko. Mene to dejstvo je, počasi in z leti in ne s tableti je izginilo v zares največji možni meri.
Mogoče boš res morala pobrskati in ugotoviti, kaj ti tako "ne paše" v življenju in to vseeno živiš, meni osebno pa je pomagalo predvsem to, da sem postala mama in se že 7 let in pol ukvarjam z nekom, ki je pomembnejši od mene. In dela mi res ne zmanjka.

Vso srečo,

Vesna

Če sem te prav razumela DesertRose, se to tudi meni dogaja, zdaj ne več tako pogosto (*trkam*)... v določenih obdobjih pa je bilo to fuulll prisotno in meni grozno moteče in moreče.

P.S.: Tudi pri meni baje fizično vredu. Sklepali smo, da je to psih.

Po pravici povedano nimam pojma kaj bi lahko bilo psihičnega izvora. Bilo je nekako tako, da mi je nekega dne postalo slabo (leta 2003). Mislila sem, da bo minilo, kajti nikoli nisem hodila okrog zdravnikov ali bila panična oseba, nasprotno, moj oče zna povedati, da kako se to meni dogaja, ko sem bila vedno ,,pavliha,, v družini. Vedno ambiciozna, šport je bil moj vsak dan. No in ta slabost ni popustila, trajala je ves dan, pa naslednji, pa naslednji...in sem odšla k zdravniku. Preden me je poslal na preiskavo je minil mesec in v tem mesecu se mi je stanje tako poslabšalo, da sem 24 ur na dan doma jokala. Kajti slabost ni bila navadna, da bom zdaj bruhala, ampak kot, da me hoče odnest s tega planeta, da bom zdaj zdaj samo padla in umrla. In potem še ena preiskava in zopet dva meseca, stanje pa samo navzdol. Katastrofa. Moja diagnoza je bila najprej postavljena takole. Kaj vam pa je? Slabo mi je pa ne vedo od česa. Aha to so tipično panične anksiozne motnje, tukaj imate Zoloft in če ne bo bolje pridite nazaj... katastrofa, kakšne psihične težave? Še danes ljudi sprašujem kakšen psihični vzrok? Doma pa mi znajo povedati, da je to od moje zveze s fantom, ki je trajala 13 let, vse do letošnjega februarja. kakorkoli obrneš jaz nimam občutka, da bi bilo psihičnega izvora, jaz se samo telesno zelo slabo počutim in pri teh omoticah in absencah dobim občutek, da bom tisti moment umrla. In edino dejstvo, ki ga jaz poznam, je dejstvo, da me je strah umreti. Recimo, danes imam spet omotično glavo. V čelu in na sredini glave, pa skoz v nos občutim topo bolečino. Glava me peče, miljone iglic se zariva v mojo glavo in jaz komaj stojim po konci. Težko zdržim v službi, najraje bi padla na tla. Pravzaprav me kar vleče k tlom in potem me vsake toliko časa za trenutek še zmanjka. In zopet vprašanje? Kaj je pa sedaj? Saj se psihično počutim dobro..in zopet strah, zdaj gre pa zares umrla boš.
Čista katastrofa, tudi če bi se ta moment potrudila in začela telovaditi se stanje ne bi izboljšalo. Zraven pa me še te strelice zbadajo v glavo s tako močjo, da včasih od bolečin postanem mokra in zopet strah..ne vem npr.. kap te bo... Noro vem, vendar ne zastopim kaj se dogaja z mojo glavo, kar naredim ne izboljša mojega počutja in se vrtim v krogu. A je ta omotičnost značilna za anksiozne ljudi in raznia čudna občutenja v glavi?

Tolk govora o znakih, simptomih, o vzrokih pa tako malo? Kot, da jih nočeš videt - si jih bojiš priznat?
...verjetno ti razumevanje svoje psihe, psihologija nekak ne zanima, ni blizu?

- npr. 24 ur na dan si jokala - pa še vedno misliš, da to niso psihični vzroki, da ni nič psihičnega?
Kaj čutiš danes glede tega, če se tega spomniš, če to podoživiš?

- npr. 13 letna zveza, ki se je letos končala? A to pa po tvojem mnenju, tudi nima nobene veze in ni pustilo nobenih posledic na tebi?
Kaj čutiš danes glede tega? Kako si čutila, prebolela, odžalovala to izgubo?

Čustva SO psiha - psihološke težave so čustvene težave...
...zanikana notranja bolečina JE vzrok (in prebolevanje le-te, zdravilo) psihičnih težav, pa če si jih priznamo ali pa ne.

zoloft...mogoče stranski učinki?

Je ja. Ta omotičnost je značilna tudi za anksiozno motnjo. Ko bi bla rahlo opita...ampak povsem prisebna!
Upam, da ni kaj hujšega - fizično. Imaš še kake preiskave?

Jaz sem si želela, da bi bila fizično bolna. Zdaj pa sem tko srečna, da sem zbolela na živcih.
Ker vidim kako lepo okrevam. Upam, da bo tudi brez posledic.

Trenutno nimam več nobenih preiskav, saj sem jih opravila kar nekaj, vendar s svojo iniciativo in kar nekaj sem jih opravila samoplačniško. Imam samo še kontrolo pri nevrologinji, ampak šele decembra. Saj sploh ne vem če bi bilo smiselno še kaj preiskati?
Kar se tiče psiholoških zadev...seveda razmišljam o čustvih in vsem, samo ne morem dojet, da bi bilo lahko to to, ker si ne znam pomagat. Pač zadevo čustveno povežeš in predelaš potem pa živiš dalje. Kar se tiče nekih problemov...recimo veza 13 let...v tej vezi sem prišla do te točke, da jaz nisem mogla več vztrajati, da sem jaz fanta prebolela že vmes, tako, da ne vem kje bi bil vzrok. doma pravijo, da ker sem ostajala doma in podobne reči, ki spadajo k vezi...ne vem.  Seveda imam skrbi, čustva tudi neprijetna, vendar mi ne sprožajo napadov..pač življenje je tako. Nekatere stvari lahko razrešiš v svoji glavi in jih obrneš pozitivno, z nekaterimi pa se moraš sprijazniti in živeti z njimi.
Dejstvo je in mi ga vsi ponavljajo. Vsem znaš pomagati samo sebi ne. In res je, vsakemu svetujem, vedno vse vem, kaj je dobro za druge, sama p ačakam, da bo prišel nekdo s čarobno palčko in pomagal meni...vendar te osebe ni od nikoder.
Tudi jaz sem si želela, da bi kakšen izvid kaj pokazal in da se to konča, pa nič...
Kakšne izkušnje imate kaj z Ad ji pri teh stvareh in katerimi?

DesertRose, ADji niso glavna zadeva (dostikrat zelo pomagajo, so nekakšna odskočna deska, ampak...), glavna je psihoterapija!! Po moje boš počasi prišla (vsaj do določenih) vzrokov ... ma to gre vse res počasi, je potrebna vztrajnost ... lahko se govori o letih, ne mesecih ... a z vsakim mesecem je napredek, da ne boš zdaj mislila, da zdaj pa boš tri leta v riti, potem pa iz enega na drug dan kot rožca.
Ne mislim trdit, da fizično ni s tabo prav nič narobe, nisem ne dohtar ne nič ... ti pa lahko povem, da kar opisuješ sem sama doživljala ... ni mi sploh bilo jasno kako bi to lahko bilo zaradi psihe, pa saj v familiji je vse ok, nič mi ne manjka, nihče mi ne škoduje, sploh mi ni potegnilo ... isto tudi staršem ne ... ko zdaj (po več letih) pogledam nazaj pa mi ni jasno, da takrat nisem videla nič ... res ... vse preiskave sem naredila in bila še vedno prepričana, da to ne more biti 'le' psiha. Po več letih mi je zdaj jasno, marsikaj sem spoznala o sebi, nasploh o psih. težavah, boleznih, o marsičem - z vsem tem, z društvom DAM in mojimi najbližjimi grem zdaj dalje ... jemljem ADje (hvala bogu imam končno res dobro psihiatrinjo!!!) in s psihoterapijo še nisem končala (določene zadeve sem spoznala in razčistila, a še ni konec). Sami res lahko ogromno naredimo ... čeprav se zdi to na začetku totalno nemogoče in vztrajnosti vmes večkrat zmanjka in obupaš in kaj vem kaj vse ... takrat je dobro imet nekaj oz. nekoga, 'ki ti bo pomagal vstati'.
Ti praviš, da prej nisi nič hodila k zdravniku, da si redno športala itd. ... potem pa kar naenkrat ... mogoče si se prej s športom na nek način 'zamotila' ali pa pač ni bilo prej nič takega kar 'bi te zvilo' ... ali pa je mogoče celo bilo, samo je tvoje telo po določenem času odreagiralo ... pa praviš, da se bojiš smrti ... se to zdaj, odkar se ti to dogaja ali si se že prej ? če si se že prej, mogoče je tu kakšna povezava ... mogoče si zaradi razpada zveze (ali česa drugega) postala slaba in potem je ta strah vse to samo stopnjeval in stopnjeval in si padla v začaran krog ... mogoče prav zato tak strah, ker si prej skoz bila ok in te je čist šokiralo kako se lahko vse na hitro obrne in kaj če umreš itd. ... samo tako sem ti 'malo nametala', jaz ne vem kaj je, lahko pa se ti dokoplješ do tega ... počasi ...
Poišči dobrega terapevta in tudi skupine za samopomoč (DAM) so ti lahko v pomoč. Ne vem s katerega konca SLO si ?
Decembra pa kar pojdi do nevrologa ... jaz sem baje original paničarka s hudo anticipatorno tesnobo, tako da  :kiselnasmeh: ... ne morem ti rečt, to je od psihe, pusti vse ostale dohtarje in preiskave ... brez veze pa bi bilo po moje čakat na december preden si poiščeš psih. pomoč.

Ta oseba je v tebi ;)

Hvala moonica in nativa...saj najbrž bo držalo, ampak težko je plezat ven ko nimaš nikogar ob sebi, ki bi te razumel Starši že popizdevajo...razčist v glavi...ampak s tem nočejo imet nič, najraje imajo, da se pretvarjaš da ni nič in greš dalje. S tem mislim, da niso za nobene pogovore in take stvari, ampak delaj pa boš pozabila. Moj bivši je rekel, da ga ne moti, da bo stal ob strani, ampak če me nekdo samo gleda mi nič ne pomaga. Pri njem se nisem počutila varno...Ugotavljam, da sem z leti ko sem skrbela, da bom vsem drugim ustregla, izgubila sebe...madonca se je zdaj težko najti. Včasih sem bila rada sama, danes me strah poje v samoti. Ne zmorem biti sama s svojimi mislimi, mislim, da se še najbolj počutim, ko me kdo razjezi, takrat vsaj nekaj energije pride vame in me jeza drži pokonci. Tud moje frendice so se takrat zelon hitro umaknile, pa sploh še niso vedele zakaj gre. Od takrat se slišimo enkrat na mesec, prej smo pa žurale pa spale skupaj...Tako, da sem v bistvu s tem ostala sama s sabo, pa še jaz se nočem. Včasih je tako hudičevo težko bit sam s sabo, da bi najraje ven skočila.
Tud jaz sem že skoraj doktor medicine, saj me moja dr. draži naj pridem k njej delat, za vsakega znam povedat, kako si naj pri težavah pomaga in kaj mu je, ter da ni nič hudega...ko gre pa za mene pa imam vse najslabše in mi nihče ne more pomagati. Groza.
A je mogoče za kakšen AD znano, da izstopa na način, da ga veliko hvalijo. Saj se brala o vseh AD-jih, in probala sem jih v teh letih kar nekaj, pa nič uspeha. Trenutno sem brez.
Kar se tiče terapije. Sem hodila na kognitivno V krško (sem z Dolenjske), pa mi je terapevtka rekla, če sem probala s tehniko stop, tako da sam sebi rečeš stop in to je to... :D, za drugo varjanto pa me je vprašala, če ne morem živet s tem :'(
Letos sem hodila k psihologinji, ki je rekla, da misli, da so moje težave konstitucijskega značaja..in spet nič...
Tavam v krogu, dnevi pa bežijo.. :o

Ampak hvala Vam, ki se trudite za Vse nas :-[

@DesertRose: te popolnoma razumem, ker imam sama identično situacijo.

omg, kje je bil ta forum takrat, ko se je meni to dogajalo  :)

jaz sem doživela cel suffer glede tega.
na mestni avtobus nisem mogla it, ker mi je bilo tam večinoma slabo.. telovadbe itak nisem zmogla (sem imela vsako leto opravičilo). 
lahko sem se v šoli  smejala, normalno funkcionirala, potem sem se pa kar naenkrat sesedla.
nisem izgubila zavesti, samo kot ena intenzivna izguba energije, al kako bi temu rekla..

pri zdravnikih smo dali čez vse živo..
slikanje glave, ščitnica, sladkor, pritisk.. na koncu so mislili, da se samo zmišljujem.

pri meni je bilo oboje - psiha, ki pa je posledično vplivala na fizično zdravje.
v bistvu sem bila leta in leta v stresu. skos sem se terala,
psihično obremenjevanje, problemi, žalost, perfekcionizem..
ker pa nisem imela fizičnih obremenitev, nisem dojemala tega kot napor.
in mislila, da ne potrebujem ventila za sprostitev (kakšna napaka!). 

na bioresonanci so potem ugotovili, da imam bolezen črevesja, 
ne bi razlagala v podrobnost, ker je ful za razložit.. ampak to je ful vplivalo na imunski sistem.
in potem sem mogla delat in na vzroku (psiha) in na posledicah (fizično telo).

aja, tole za bioresonanco ni reklama,
s pomočjo nje sem hvala bogu dobila vsaj diagnozo, zdravila se nisem, ker je tumač keša :)
je pa razlog sigurno psiha. ker pa sem leta in leta to ignorirala, je telo enostavno začelo pregorevat.

upam, da bo tole komu kaj pomagalo.. lp