FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni.

Stara sem 28 let. Že kmalu po 20.letu sem zaradi aksioznosti, paničnih napadov  in posledično depresije začela z adji. Po enem letu sem prenehala in brez njih se je situacija po 1,5 leta ponovila. Nato sem jih jemala 5 let (absolutno preveč) in med tem nisem naredila zase praktično nič, da bi težave razrešila, kar je bila velika napaka, ampak kar je je. Pred enim letom sem se odločila, da tako enostavno ne gre več. Prenehala sem z adji in začela s psihoterapijo, da raziščem, kje se skriva problem in zaživim brez kemije. V tem letu pa doživljam same stresne stvari. Razšla sem se s fantom po 9 letih, izgubila službo, doma so se pojavile težave, skozi psihoterapijo sem velikokrat naletela na težke stvari, ki se jih prej nisem niti zavedala. Pred kratkim sem dobila novo službo, kar me je namesto da bi bila vesela, še bolj utrudilo.

Občutek imam, da se že celo leto samo trudim in trudim, pa vedno padem in se sploh ne morem več pobrati. Sem zelo utrujena od tega, brez volje in vse bolj obupana. Konstantno sem tesnobna, težko diham. Razmišljam o tem, da ponovno začnem z adji, pa se bojim, da spet ne bom mogla prenehati. Z adji se sicer počutim dobro, vendar mi postane vseeno za vse, sem kot omamljena :( Vse bolj tudi dvomim v psihoterapijo. Psihoterapevtka pravi, da glede na vse dogodke v zadnjem letu ni čudno, da se tako počutim in mi jih zaenkrat odsvetuje. Kaj pa vi?

Draga Lilija  :rozicodam:


Jaz bi se kar strinjala s tvojo psihoterapevtko.  :oki:

Ko se nam začne življenje postavljati na glavo in se nam dogajajo korenite spremembe, je lahko odziv telesa različen. Preplavi nas tesnoba, strah, nemoč...kar pa nekateri premostijo brez večjih težav, nekateri pa pač rabimo več časa in potrpljenja, razumevanja in včasih tudi pomoči, da znova zaplujemo v bolj mirne vode.


Vsak trud se nekoč poplača, morda ne takoj ali pa takrat, ko mi to pričakujemo, mislim pa, da je psihoterapija oz. "delo na sebi" dolgoročna naložba v naše življenje.

Spomnim se, da sem nekoč na svoji psihoterapiji tudi sama tarnala o tem, da imam občutek, da vedno znova in znova "padem" na začetek, pa mi je terapevtka razložila, da je življenje kot krivulja...enkrat gre malo gor, drugič malo dol...A vendar z vsakim "padcem" dobimo novo izkušnjo in znanje za ponovni vzpon, zato ne pademo več na tisto točko, s katere smo nekoč začeli, temveč vedno malo višje...Pa gremo potem znova naprej...In tako se dogajajo naši vzponi in padci vedno na drugi točki, kot smo jih že enkrat doživeli...

Meni je ta razlaga pomagala, da sem si ob naslednjem slabšem počutju predstavljala, da grem znova po zalet za naprej, v boljše čase...  :)

Tudi pred tabo so, zagotovo so, verjetno se ti že celo dogajajo (npr. nova služba...morda kmalu celo nova ljubezen...), pa jih zaradi predelovanja preteklih dogodkov še ne dojemaš kot pozitivne.

Jaz ti predlagam, da nadaljuješ s psihoterapijo, ADji pa lahko še vedno ostanejo plan B, če boš videla, da res ne gre drugače...

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Jaz sem približno na istem. Mislim, da se sprašujem, če bi spet začel z ADji. Star sem sicer 45 in nekaj, depresijo prepoznavam kakšni 2 ali 3 leta, prej sem imel 20 let tesnobo, fobijo, panične motnje. Zdaj spoznavam, da sem bil v mnogih obdobjih tudi depresiven, že pri koncu srednje šole in na faksu. AD so mi pomagali, jemal sem jih pa predvsem zaradi agorafobije in paničnih napadov. Tudi sam sem imel potem vtis, da sem vse prepustil zdravilom, sam pa nisem kaj dosti naredil. Čeprav, po drugi strani, kaj pa naj bi sam storil, saj če si v redu oz. kolikor toliko v redu, potem si v redu, razmišljaš o drugih stvareh, ne pa o svojem slabem počutju, bolj si v projektih, načrtih. Bolj si dejaven, ali kaj.

Pa tudi ni čisto tako. Ne morem se odločit o AD. Kot da potem ne bom jaz.