FORUM Nebojse.si

Živjo,
Pred par leti sem že nekaj pisal na tem forumu, pa tudi sicer ga občasno spremljam. Moja situacija je pa naslednja: imel sem zelo depresivno obodobje odraščanja, ki se je začelo nekje v srednji šoli in se potem vleklo naprej. Postal sem otopel, malodušen, nezainteresiran. Vse ljudi sem odstranil od sebe, ker sem se počutil tako da bi se najraje zavlekel v en gozd in tam umrl. Tudi misli na samomor so bile pogoste. Hodil sem tudi na psihoterapije in jemal antidepresive. Vse to je bilo tako-tako, sem pa tam prvič videl, da ima veliko ljudi take probleme in da obstaja ogormno načinov, ki ponujejao izhod iz tega. (prej sem na vse to gledal zelo abstraktno).  Potem sem počasi sam začel iskat tudi drugo literaturo postopoma pa sem od nekje izvlekel še dolgo zatrto življensko energijo. Takrat me je preplavil nek čuden optimizem, ko sem prvič videl, da mogoče pa le ni vse tako črno in da se da z resnim naporom vse popravit. Potem pa je prišlo obžalovanje, obžalovanje nad vsemi mogočenimi zapravljenimi priložnostmi v življenju, (predvsem takimi ki bi mi omogočali dobiti nova znanja in spoznati ljudi), ki me sedaj duši. To je neka druga vrsta trpljenja, drugačna kot tista prej, saj se sedaj prepleta z življensko voljo, a vseeno je tu. Zanima me če ima še kdo podobne izkušnje in kaj storiti, da preženemo take misli, ki ne pomagajo pri ničemer, škodijo pa zelo.

Milan  :rozicodam:

Najprej en velik BRAVO za tvoj napredek, saj si dokazal, da se vedno pokaže neka možnost, ki nam omogoča izboljšanje našega življenja.  :oki:


Ja, obžalovanje se pojavi, če preveč razmišljamo o preteklosti in o naših preteklih odločitvah. Glej, preteklosti se ne da spremeniti, živimo sedaj, ta trenutek, ki nam ravno tako daje veliko možnosti. Vse tiste "zamujene" priložnosti, ki jih sedaj obžaluješ, so bile zamujene z razlogom... Takrat, v tistem času še nisi bil pripravljen nanje in čez čas boš tudi sam ugotovil, da je morda celo bolje tako, kot je, saj te je to pripeljalo do tu, kjer si danes.

In če te sedaj duši obžalovanje za preteklost, potem znova zamujaš trenutek "tukaj in sedaj"...In tako boš lahko venomer obžaloval nekaj, kar si zamudil zaradi obžalovanja...  :kiselnasmeh:

Vem, ni lahko "preklopiti"  takih misli, vendar meni je pomagalo to, da sem si prav zavestno rekla: "OK, kar je bilo, je bilo...Takrat drugače nisem znala/zmogla, lahko pa to storim sedaj, ko imam moč in znanje, ki mi bo pri tem pomagalo."

Milan, nikdar ni prepozno za tisto, kar si želimo doseči, če je le želja dovolj velika in naša volja dovolj trdna.  :rozicodam:

Slavka,
Se strinjam z vsem napisanim in tudi sam poskušam misliti v to smer - enkrat bolj, drugič manj uspešno. To sem še pozabil napisat, da imam občutek inferiornosti pred ljudmi, ki so živeli "polno" življenje, karkoli že to natančno pomeni (vem da nihče ne živi brez problemov). Sicer sem pa včasih prignal to svoje razmišljanje v absurdne skrajnosti, npr. ko sem se odločil, da ne zapravim niti minute svojega življenja več. (vstajal ob 5-ih vsak dan, odklopil TV, vrgel se v šport, itd..), kar je bilo po eni strani dobro po drugi pa tudi rinjenje z glavo skozi zid. Kakorkoli že zdaj imam 24 let in počasi zaključujem faks o prihodnosti pa še nimam neke jasne slike. (pa še način kako sem delal ta faks mi je žal, ker šele sedaj visim, da je ponujal ogromno enih krasnih dejavnosti in možnosti, ki jih v svoji "zabubljenosti" nisem niti opazil). :)

Živjo Milan, me veseli, da ti je bolje, da ni več vse tako črno. :) To je najbolj pomembno, pa da si želiš sprememb. Verjemi, pri tvojih 24ih letih je praktično še vse pred tabo, čeprav boš zapravil še ohoho minut. Tudi zapravljanje časa je del življenja. Lahko je celo prijetno, če si dopustiš.


Zelo te razumem, to se dogaja tudi meni. Hudičevo boli, koristi pa pri ničemer, samo škodi lahko. Glede tega se s tabo povsem strinjam. Pa tudi z vsem, kar je napisala Slavka. 

Jaz sem ravno zaradi kroničnega obžalovanja za nazaj, pa tudi zaradi tesnobe pred prihodnostjo začela kake tri tedne nazaj prakticirat "mindfulness" oz. "čuječnost" po naše. Gre za v bistvu zelo enostaven koncept, pri katerem si zavestno pozoren na tukaj in sedaj. Jaz sem zanj zvedela iz ene super knjige o depresiji. Pomagam pa si tudi kar z vodeno meditacijo z YouTuba. Zaenkrat se mi zdi super. Predvsem dobro dene, ker se med to meditacijo osredotočaš na svoje občutke in misli z radovedno naklonjenostjo in prijaznostjo, brez obsojanja. Gre za sprejemanje, ki jemlje veter negativnim mislim in lahko vodi tudi do samoodpuščanja. Mogoče se čudno sliši. Ampak je res fajn. Pa še sproščujoče je. Ravno danes je tu na forumu nekdo predlagal eno zelo pomembno knjigo s tega področja, ki se dobi tudi v slovenskem prevodu: naslov je Kamorkoli greš, si že tam, avtor Jon Kabat-Zinn.

Drugače pa, jaz včasih pri sebi na tihem zmolim Serenity Prayer, čeprav drugače nisem verna. In tudi pomaga. Takole gre:

Bog, nakloni mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti;
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim;
in modrost, da prepoznam razliko.

 :)

Lira
hvala da si si vzela čas in odgovorila na mojo temo. Ugotavljam, da pogovor (oz. izpoved) res ima zdravilne učinke in tega je bilo definitivno premalo v mojem življenju. heh mogoče pa zato res ženske živite dlje. (srečen 8. marec vsem btw. :rozicodam:)
Tudi jaz sem prebral nekaj del, ki se koncentrirajo na trenutek "tukaj in zdaj". (od E. Tolleja je najbrž zelo znana) in podajajo podobne metode kako to doseči. Problem je samo v praksi, ker se te misli, kljub vajam nenehno vračajo in mečejo sence na dušo. Po drugi strani sem pa bral tudi zadeve, ki priporočajo čim več akcije, discipline in načrtovanja za naprej, kar je dobro po eni strani ker te zamotijo takrat ko to počneš, a vseeno enkrat se mora človek tudi "ustaviti". Verjetno je kombinacija obeh teh principov zmagovitna, le v praksi jo je težko doseči.

Ne vem, jaz E. Tolleja nisem brala, ampak glede na to, kar o njegovem 'Tukaj in zdaj' piše na internetu, se mi zdi, da gre pri njem predvsem za spiritualnost in doseganje nekakšnega razsvetljenja s pomočjo čuječnosti. Jaz pa prakticiram samo čuječnost kot čuječnost, v čisto preprosti obliki. In kolikor vem, tudi program, ki ga priporoča Kabat-Zinn, ni duhovno obarvan. Namen teh vaj ni, da bi preprečevale negativne misli. Verjamem pa, da lahko zmanjšajo njihove sence.

Akcija, disciplina in načrtovanje ... to vse se mi zdi pa še kako potrebno. Če tega ni, si itak v depresiji. Po moje. Je pa včasih težko najti pravo ravnotežje, ja. In pogovor ima zdravilne učinke. Definitivno. :)

Da mal pojamram, čeprav se mi ta dejavnost ne zdi kaj reveč smiseln. V bistvu gre zgolj za vprašanje. Verjetno je mnogim tu gor znan ta krog, v katerega sem vpadel jaz: redko kdaj grem kam, ker nikogar ne poznam, ne pozanm pa nikogar ker grem redko kam. V bistvu sem šel dostikrat kam tudi sam, ampak je povsod tako da so ljudje pogrupirani ali poparčakani in si peto kolo in slej ko prej postane dolgačas in mučno. Nimam ravno neke pretirane socialne fobije, nimam pa tud tolk drznosti da bi se štulil k čisto neznanim ljudem. Kako se vi to reševali- internet, kakšne ožje dejavnosti kjer spoznavaš ljudi? Samo da jaz rad laufam, berem knjige in gledam filme, kar niso najbolj sociabilne dejavnosti. (če že nimaš prej nekoga s katerim to počneš) niti nimam nobene ideje za kaj drugega. Tudi opravljal sme taka dela prek študentskega servisa, da nisme nobene pametne povezave sklampal, na faksu tud ne (ker sem se takrat bolj ali manj smili sam sebi in takrat si v bistvu samozadosten.. heh.

Milan,
tudi introvertiranci :) imamo svoje klube in društva, kjer se srečujemo in izmenjujemo poglede na stvari, ki nas zanimajo in privlačijo. V vaši knjižnici gotovo tudi organizirajo srečanja s pisatelji. Obstajajo društva filmofilov ipd. Sicer pa so na voljo tudi skupine za samopomoč v okviru društva DAM in pravijo, da je tam prav luštno. Torej nekaj možnosti je. Poskusi katero. Pa poročaj... morda navdušiš še koga.

Kar se tiče teh skupin za samopomoč, kako konkretno to poteka?  Se moraš komu najavit? In ali je tam sploh kdo približno mojih let? A pridejo kakšni novinci ali je že stara skupina?

Da malo osvežim svojo kartoteko. (Sicer zanimo kako veliko ljudi ima podobne težave in ima neko notranjo potrebo po izpovedi, potem pa po njej spet potihnejo(mo) Anyways, opažam da sem razvil zelo zoprno lastnost in sicer da med bolj ali manj neznanimi ljudmi, skratka med navezovanjem kontaktov, prebijanju ledu, itd..itd.. začenjam govorit o svojih napakah, pomanjkljivostih, neznanju,itd..to ne počnem v obliki jamranja ampak v neki kvazizabavni obliki. Skratka sam sebe spreminjam v nekega klovna oz. dvornega norčka. Saj je sicer fajn da zna človek kdaj pa kdaj iz sebe delat norca, se pošalit na račun svojih ponmanjkljivosti ampak pri meni ne gre za to. Pri meni gre za živčnost in zatekanje k edinemu orožju, ki ga poznam. Vedno si govorim naj tega za božjo voljo ne počnem več, ampak vseeno vsake toliko butne ven.

Kako pa kaj "publika" odreagira?

Kakor kdo. Eni se malo smejijo z mano (bolj kislo se mi zdi), eni niti ne pošmirglajo kaj sem jim rekel - odvisno tudi od situacije. Skratka malo mi gre na živce da je postala "praznina" očitno formativni del mojega karakterja, medem ko bi vsak človek nekako naravno rad, da bi bila to "polnina".

Sem šla pogledat v slovar, kaj naj bi pomenila beseda "formativni", pa mi še vedno ni čisto jasno.
Oprosti, ker toliko sprašujem ...


Kako to misliš? Orožju proti živčnosti ali čemu drugemu?

heh oprosti to uporabljanje "velikih besed" zna bit tud moja tečna lastnost. S tem sem mislil, da me je pač izoblikovala ta neka praznina ali nekaj takega. "Orožje" bi lahko tudi dal v narekovaj, ja orožje proti živčnosti oz. proti tišini, ker se mi skoraj zdi da drugega niti inam za "ponudit".

Aha, zdaj pa razumem. V tem smislu se mi zdi beseda "formativni" prav posrečena.  :)

Praznine so pa hudič. Vem, kako težko je shajati s kakšno veliko praznino v sebi. Ampak ni pa treba, da te ta praznina definira. Tudi če si se razvil in zgradil okoli neke praznine, si ti zdaj še vse kaj drugega kot to. Veliko več, verjemi.  :oki:


Jaz sem bila v novi družbi vedno precej tiha in zadržana. Sem se pa z leti na ta račun razvila v precej dobro opazovalko. (No, vsaj mislim tako. :kiselnasmeh:) In s tega stališča bi ti rekla, da takšna strategija ("živčno" izpostavljanje svojih napak, pomanjkljivosti, neznanja ...) običajno ne naredi najboljšega vtisa na okolico. Tako da, že zaradi tega raje nehaj s tem.

Da se razumemo: absolutno ni nič slabega, če se kdo kdaj iskreno poheca na svoj račun ali pa če prostodušno prizna, da česa ne ve ... Ampak če si še sam ugotovil, da uporabljaš to "orožje" prepogosto, potem ga najbrž res.

Poskusi najti kakšno drugo rešitev, na primer, da se pri spoznavanju neke nove osebe bolj posvetiš njej, da pokažeš zanimanje zanjo in da nekaj časa sploh ne govoriš o sebi in svojih lastnostih, razen če te kaj vpraša. Ne vem, poskusi.

Se strinjam in probavam zavestno govorit o čem drugem, samo kaj ko dostikrat pride do tistih neprijetnih momnetov tišine in potem to nekako butne ven iz podzavesti ali česa že.

Uf, res so grozni ti neprijetni momenti tišine ... Ma, problem je predvsem, ker smo mi nagnjeni k temu, da prevzamemo odgovornost zanjo ...

Jaz v takih momentih, če mi je zelo neprijetno, včasih postavim kakšno vprašanje in upam, da bo pogovor tekel naprej. Če ne, pa bohpomagi. Naj bo tišina. :kiselnasmeh:

Ma, problem je predvsem, ker smo mi nagnjeni k temu, da prevzamemo odgovornost zanjo ...

To je pa čista resnica!  Pri nas v familiji imamo sploh vsi probleme s to pretirano ustrežljivostjo do vseh, stlano podrebo po nadzoru situacije in s postavljanjem nekih mej lastnega samospoštovanja. Jaz sem jo prej na žalost vzpostavljal z odmikom od družbe.

OK tole se pa pri meni počasi razvija v trajno tugo, bo treba kaj ukrenit preden spet ne padem na dno dna. Še nekrat sprašujem kako so kaj žive tele skupine za samopomoč - v mislih imam ljubljanske, alhko tudi Kranj?

Tudi mene zanima, kako je na DAM-ovih skupinah za samopomoč, predvsem ljubljanskih. Se je treba komu najaviti, če si nov? Približno koliko članov pride na eno srečanje?
Če se komu ljubi kaj napisat, bi bila zelo hvaležna.  :rozicodam:

Vsa umetnost je, da prideš...nobena najava ni potrebna, vsak je dobrodošel...potem pa že steče pogovor, spoznavanje...če želiš lahko govoriš, če ne želiš ni potrebno...je pa v bistvu prijetno samo druženje in spoznavanje problemov, pridobivanje znanja na področjih , ki nas morijo, predlogi, rešitve.... :rozicodam:

Trzinka, hvala  :rozicodam:
O tej umetnosti, da prideš oz. da si upaš prit, bi se pa tudi dalo razpravljat, ja.  :zardevam:

Hvala tudi z moje strani. Po moje bom kar prišel.

Trzinka, trzinčica, pravi, da je vsa umetnost samo v tem, da prideš.
Ampak zakaj pa je potem tako hudičevo težko že samo priti?


     Poni

 :sesmejem: :sesmejem: ker je umetnost sama po sebi unikatna in mi smo unikati, vsak po svoje in kot pravi lira.......spravit se je pa treba, brez nič ni nič  :pomezik:

To pa res. In kar se tega tiče, si nam ti res svetal zgled.  :rozicodam:

Moram priznat, da me zadnje čase vedno bolj mika, da bi se sestal s svojim someščanom dr.Andrejem Perkom. To je psiholog, ki nadaljuje po Rugljevih poteh, samo da je baje veliko bolj človeški in bolj razume sodobni čas. Sem tudi prebral njegovo knjigo "Družina na križpotju", kjer opisuje vse to. Se mi pa zdi da ima metoda nekaj dobrih kot tudi slabih strani.
Dobre stvari:
- zdravi v skupini ljudi
- vsi ukrepi so definitivno zelo pozitivni
- nekako se mi zdi da ni provršen, ampak zelo celostno zajame tvoj problem, ne ponuja lahkih rešitev
Slabe strani:
- v skupini so ljudje z vse sortami težav (tudi alkoholiki, itd..) - kaj pa vem mogoče je to tudi dobra stran, ampak ne vem če so ravno iste stvari primerne za vse
- tja lahko prideš samo s partnerjem ali nekom, ki ti je zelo blizu - jaz nimam partnerke, nekomu drugemu pa tudi ne bom moril, da se gre tole z mano, ne razumem najbolje tega pogoja
- preveč se mi zdi, da gre za poudarek na nekem "elitizmu", češ mi smo pa zdej oh in sploh, ker se držimo tega programa, medtem ko so vi ostali v dreku - tudi to ne razumem zakaj je ravno potrebno
- cena, čeprav baje niti ni nekaj preveč dragega v primerjavi tudi z drugimi, samo da sem jaz čisti klošar he he

Če ima kdo kakšne informacije iz "prve roke", bi bil zelo hvaležen, če bi jih delil z mano.

  :rozicodam:


Milan, glede na napisano, meni osebno tele metode niso všeč...Mogoče se boš bolj našel v individualni psihoterapiji...tam je tvojih celih 50 minut ali pa še več in si pomemben samo ti, tvoje težave, tvoje življenje....informacije , navodila, nasveti so namenjeni samo tebi......skupine so samo kot dodatek...To je samo moje mnenje, lahko pa probaš, to je tvoja odločitev...

Že dolgo nisem pisal na tem forumu, sem bil malo zaposlen. So se mi je pa ravno iz tega razloga ponovno vrnile neke "prastare" ideje in strahovi, ki sem jih sicer v tej temi niti nisme opisoval, ampak v eni starejši (svoji prvi) temi. Pri meni so se vsi ti problemi s fobijami, anskioznostjo in depresijo pojavili po tem, ko sem začel opažati, da imam resne kognitivne probleme. Ne bi zdaj natančneje opisoval kakšni ti so, jih je pa kar precej. No, kot sem že omenil, sem hodil k psihiatrinji/psihoterapevtki in sva se o tem tudi pogovarjala. Takrat me je nekako uspela prepričati, da so te kognitivne težave posledica mentalne bolezni in ne obratno. Čeprav sem nekako dvomil v to razlago, sem jo vseeno vzel za svojo, verjetno zato, ker je bila bolj polna upanja. (mentalno bolezen se vendarle da pozdraviti). No zdaj, po nekaj letih se mi zdi, da sem imel takrat mogoče vseeno prav sam, kajti nekatere stvari so pri meni precej konstantne ne glede na zunanja okoliščine. Kognitivni problemi namreč niso izginili, ne glede na to da sem gotovo imel obdobja, ko za sebe ne bi nikakor trdil, da so bila depresivna. So pa izraziti v mojem bolj aktivnem stanju, kar je nekako logično. Tako da zdaj ne vem točno kaj bi, nekako mi je silno nerodno vračati spet vse na začetek, ampak pri sebi imam resen sum na določeno možgansko poškodbo. Bral sem tudi več znanstveni člankov  in sem se povsme našel v tem. Vprašanje je sedaj, je sploh smiselno se poglabljati naprej v to in se posvetovati z zdravniki?  Se pa bojim, da se bom kmalu spet znašel v nekem začaranem krogu, če tega enkrat ne razčistim. (ne vem tudi če se razčistiti sploh da, itd..)

Hm je mogoče kdo od vas kdaj imel podobne težave - tega tukaj namreč še nikoli zasledil: Namreč ugotovil sem, da nimam sposobnosti planiranja. Mogoče se sliši zelo čudno...In ne mislim tukaj planiranja kakih velikih stvari ali kaj takega, temveč planiranja vsakodnevnih opravil.  Enostavno ne morem prepoznati ustreznih "korakov" in jim slediti do opravljene naloge. Pri meni se vsi nekako pomešajo - časovno in prostorsko. Ko jih skušam sestaviti skupaj pa naletim na "beton" v glavi. Delujem čisto impulzivno, v bistvu ugibam in največkrat ne uganem. Zato se čisto povsod počutim ogoroženo, vsa energija mi gre za te stvari...delujem kot kakšen star senilen človek, ki se povsod trese in ga daje paranoja, groza me je nepredvidljivih situacij. Se komu mogoče sanja kaj bi to lahko bilo?

Nevem čisto natanko. Ampak zdi se, da pri meni ne gre ravno v tako skrajnost. Res pa je, da imam težave s kompleksnimi opravili, kjer je treba vnaprej načrtovati veliko točk dnevnega reda. Kratkomalo si ne zapomnim tega plana. Pa redno pozabim kako točko, ali dve.....
     Če grem v trgovino, si moram obvezno napisati na listek, ker si  drugače ne zapomnim več kot tri stvari.
     Pri pleskanju plank na balkonu naprimer redno pozabim pomalati kako planko. Pa potem tipam s prstom. Če se popa, je že pomalano. Če se ne, pa brž pomalam.

Zdravila za to ne poznam. Razen če bi morda kaka meditacija pomagala. Nisem nikoli poskusil.

     Poni

Hm jaz sem poskusil planirati vse vnaprej - na papirju. Pa je enostavno nemogoče. Vsega ne moreš predvideti, okoliščine pa se stalno spreminjajo. Na internetu sem malo pogledal, pa je zelo blizu temu kar jaz doživljam nek dysexecutive syndrome - nimam pojma kako bi to prevedel v slovenščino, mogoče sindrom onesposobljene izvršilne funkcije. Ni videti preveč rožnato...

Milan, pa si kdaj doživel kakšno poškodbo glave ali kaj takega? Ali je to že od nekdaj tako?

Podobne težave lahko povzroča svašta. Nikar ne obupuj, raje se zavzemi za to, da bi se prišlo stvari do dna. Ko boš vedel, za kaj res gre, boš tudi lažje karkoli ukrepal.

Poišči malo po spletu, kdo se pri nas ukvarja s takšnimi težavami. Išči pod diseksekutivni sindrom, eksekutivna disfunkcija, motnje eksekutivnih (= izvršitvenih) funkcij ...

Mogoče bi ti za začetek kaj pomagalo tole besedilo, v katerem je omenjenih tudi nekaj specifičnih testov:

http://www.kobz.si/si/Dokumenti/Logar-specialisticna.pdf

Vem, da so možgani ena največjih medicinskih ugank, ja - zato je toliko hujše, če je kaj narobe z njimi.

Sicer nisem nikoli dobil kakeg hujšega udarca v glavo, sem se pa rodil po ozredno kompliciranem porodu (carski rez) ob katerem sem bil kar nekaj časa brez kisika. (tudi tisti test novorojenčkov je bil pri meni slab). Potem pa sem v zgodnjem otroštvu utrpel še skorajšnjo zadušitev z bombonom - skratka dva slučaja, kjer sem bil kar nekaj časa brez kisika, to pa je kot trdijo eden najbolj pogostih vzrokov možganskih poškodb. Je pa ta diseksekutivni sindrom po tem kar sem bral še posebej "zahrbten", ker je posledica poškodbe v sprednjem delu možganov, ki so odgovorni za "višje" kognitivne funkcije. Tako da ta poškodba ni nujno takoj razpoznavna, kot pri "klasičnih" možganskih poškodbah- kjer se pri otroku hitro opazijo težave pri hoji, govoru, učenju branja in pisanja,itd.. - to je bilo pri meni vse "normalno".  Te "višje" kognitivne funkcije se razvijejo kasneje in zato se tudi težave opazijo kasneje - lahko šele v poznih najstniških in zgodnjih 20-ih letih. (tako kot je bilo pri meni). Baje tudi klasični IQ -testi dostikrat te motnje ne zaznajo, ker je tako usmerjena v realno okoljo oz. z njo lahko človek doseže povprečni rezultat. Ne vem, vse kar je pripisano sindromu se pri meni pojavlja - nesposobnost planiranja, organizacije, neodločnost, neiniciativnost, slab kratkotrajni spomin in koncentracija, motnje v povezavi mišljenja in govora, socialni umik,... - piše celo da ga zaradi teh značilnosti pogosto zamenjajo za "klasično" depresijo. (še nekaj kar bi bil lahko slučaj pri meni).  Ne bi rad zganjal kake panike, ampak tako kot si rekla, enkrat bi pa rad končno prišel temu do dna, ker so me do sedaj (morda nehote in v nevednosti) glede tega malo "vozali" naokrog. Sicer sem bral samo angleške (oz ameriške) članke, tako da bog ve kako je z diagnosticirnajem tega pri nas.  Hvala za članek, se bom še malo pozanimal preden grem k zdravniku - da ne bojo spet govorili, da si izmišljam kaj...
 

Zdaj ko omenjate udarec v glavo, se spomnim, da sem se pri igranju slepih miši s čelom udaril v železna vrata. Bil sem star kakih 6, 7 let. Bolelo kot sam satan. :jok:

In? Imaš podobne težave?

Kje je moj plus, če se spomniš, kako je bolelo, potem že ni moglo biti kaj zelo hudega. Udarci, ob katerih pride do trajnih poškodb možganov, človeka ponavadi vsaj za nekaj časa spravijo v komo. Manjše poškodbe so pa običajno problematične samo, če se seštevajo; na primer pri boksarjih, nogometaših, zaradi stresanja majhnih otrok ipd.

Milan, tista skorajšnja zadušitev z bombonom vsaj po moje ni mogla povzročiti kake trajne možganske okvare, razen če je bilo tako hudo, da si potreboval zdravljenje v bolnišnici in je okrevanje trajalo kar nekaj časa. Možgani spet niso tako grozno občutljivi in vse manjše poškodbe se zelo dobro saniranjo. Težko si tudi predstavljam, da bi ob hudem pomanjkanju kisika ob rojstvu neke bistvene poškodbe utrpel samo čelni reženj in da ne bi imel v takem primeru nobenih drugih težav, npr. z motoriko, jezikovnimi sposobnostmi itd.

Ampak kakor koli že, tudi če ne bi imel nobenih posebnih poškodb, je še vseeno možno, da imaš res kakšne težave z eksekutivnimi funkcijami. Za testiranje teh funkcij pa obstaja kar nekaj preprostih testov, tako da z diagnosticiranjem ne bi smel biti kak večji problem.

Pa si imel kakšne težave že v otroštvu, osnovni šoli na primer?

Kako "hipoksija" (pomanjkanje kisika) prizadane možgane in ali jih vedno na enak način res ne vem. V šoli nisem nikoli imel problemov, bil sem celo odličen učenec. Nikoli mi ni bilo pretirano težko razumeti teksta in se ga naučiti npr....Sem pa imel s temi eksekutivnimi funkcijami (samo da jih takrat nisem znal poimenovati) vedno težave v praktičnem delovanju. V bistvu mi je bilo to vedno zelo čuden pojav.

Tudi jaz sem bil rojen s carskim rezom.

Kakor je pravila Lira, tisti udarec v čelo, ko sem bil majhen me ni spravil v kakšno komo ali pa kaj takega, je pa bil kar močan bi rekel. Tudi jaz imam kdaj težave s kratkoročnim spominom, npr. pri zapisovanju pri predavanjih, si velikokrat nisem mogel zapomniti besed do konca stavka, kar je pravil/-a profesor/-ica in jih zapisati. Velikokrat sem spraševal kolege zravn mene, kaj je bilo povedano, ampak ni tako zelo ekstremno. Recimo tudi pomnjenje in uporaba besedišča mi predstavljata probleme. Kdaj vidim besedo, ki vem, da smo se jo učili, pa se ne spomnim pomena (sprašujem se, kaj je že to?) in moram pogledati v slovarju.
Me pa tudi daje neiniciativnost, neorganiziranost, koncentracija mi tudi kdaj peša (še posebej, ko imam v mozilli odprtih nekaj zavihkov in skačem sem pa tja). Sicer pa prvič slišim za tako disfunkcionalnost.

Mogoče bi bilo pri vama za preveriti tudi možnost, da gre za kakšno obliko ADHD (ADD, SCT), kjer so prav tako lahko prisotne težave z EF ob sicer normalnem IQ.

http://en.wikipedia.org/wiki/Attention_deficit_disorder

http://en.wikipedia.org/wiki/Sluggish_cognitive_tempo

Kje je moj plus?
Carski rez sam po sebi ni vzrok za nobeno okvaro. Pri meni je bil problem to, da sem imel popkovino ovito okoli vratu in da nisme mogel zaradi tega dihati. Ob rojstvu sem bil praktično čisto moder in sem kazal zelo malo znkakov življenja. Tistemu udarcu tudi jaz ne bi pripisoval kakeg pomena. Sicer pa se vse te težave pojavljajo kdaj pa kdaj pri vseh ljudeh. Problem je če so konstantne in če so tako močne, da te ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Jaz glede tega še nisme imel "dobrega dneva" - lahko sem čisto naspan in se počutim dobro, če mi daš kako kompleksnejšo praktično nalogo za rešiti bom povsem zmrznil.

Lira
Sem prebral tudi ta dva članka. Kaj pa vem, tudi tukaj najdem veliko podobnosti s svojim stanjem. Ne vem zakaj me do sedaj še nihče ni poslal na kako testiranje, pa sem vedno govoril, da imam s tem ogromne težave. Očitno je lažje vse pripisati depresiji in napisati tablete...

Sicer pa, tudi ne vem kaj bom potem, če mi res ugotovijo ta sindrom oz. poškodbo. (bom pa vsaj vedel na čem sem). Vse kar sem do sedaj delal, je bila čista katastrofa, v bistvu se ne upam več prijavit niti za tekoči trak.

Vedno bolj vidim, da moji poskusi socializacije nimajo čisto nobenega smisla. Konstantna depresija je pri meni neizbežna. Večino energije itak usmerim samo v to, da ne pozabim kje sem/kam grem, tako da niti ne vem, kaj tisti zraven mene sploh govori. Če pa ravno ujamem nekaj, pa potrebujem 3 dni, da sprocesiram samo en stavek, kaj šele da bi kaj rekel nazaj ali bil sposoben daljšega pogovora. Jbg. sem pač povsem dementen pri 25-ih, kaj naj zdaj?

Raziskoval sem vzroke težav, ki se mi pojavljajo, pa sem ugotovil, da je zelo velika verjetnost, da imam Aspergerejv sindrom. Rešil sem tudi kar nekaj testov za to in na vseh je bil rezultat zelo visok. Na sploh kažem tudi zelo veliko znakov le -tega. Zdaj ne vem, ali bi bilo dobro iti po neko uradno diagnozo oz. ali ima smisla zapravljati denar za to? Stvar itak ni ozdravljiva, lahko se le nekako naučiš živeti s tem.

Tudi jaz sem nekaj časa nazaj rešil en internetni test (se mi zdi, da ga je priporočila Lira), ki mi je pokazal, da imam Aspergerjev sindrom. Sicer ni bil zelo visok, vendar vseeno krepko pozitiven. Mene osebno to ni zelo pretreslo, spopadam se s socialno fobijo, anksioznostjo in depresijo in to so zame problemi, ki jih trenutno poskušam rešiti. Morebitne znake Aspergerjevega sindroma obravnavam bolj kot da sem nekoliko drugačen in ne da je z mano kaj narobe.

Jaz pa sem bral, da je aspergerjev sindrom izjemno zahteven za diagnosticiranje. Kako naj bi pa si potem kar sam postavil diagnozo s preprostim testom na internetu, če imajo pa še psihiči s tem težave.

     Poni

Tako izjemno zahteven pa spet ni. Bolj je problem, da je priznan šele od leta 1994 in ga naša psihološka oz. psihiatrična/medicinska stroka zelo slabo pozna. Velika večina odraslih s tem sindromom je pri nas nediagnosticirana, preprosto zato, ker so tako pozno začeli z odkrivanjem in specialistično obravnavo otrok s tovrstnimi problemi. Odrasli so pa bolj ali manj ostali prepuščeni sami sebi.

Seveda lahko tudi s pomočjo internetnih vprašalnikov ugotoviš, kam pes taco moli ... Saj temu so tudi namenjeni. (Ista vprašanja postavljajo navsezadnje tudi psihiči.) Diagnozo pa lahko potrdi oz. izključi samo posebej usposobljen strokovnjak.

Milan, tvoje pisanje sicer ne kaže na Aspergerjev sindrom, vendar če sumiš na tovrstne težave, potem se vsekakor daj testirat. Če ti uspe prepričat osebnega zdravnika, da ti napiše napotnico, potem ti ne bo treba nič plačat. Po moje najbolje, da se z napotnico naročiš na Inštitutu za avtizem in sorodne motnje (dr. Marta Macedoni Lukšič), kjer na koncesijo opravljajo tudi diagnostiko AS pri odraslih:

http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=36

Aspergerjevega sindroma se ne zdravi, ker gre v bistvu za drugačnost, ne za bolezen. Že sama diagnoza pa za marsikaterega Aspieja pomeni veliko olajšanje, saj tako lažje razume sebe in svoje negativne izkušnje, do katerih prihaja zaradi nekompatibilnosti z ostalim svetom. Pa tudi bližnji dobijo s tem lahko neke informacije, ki jim pomagajo razumeti takšnega človeka. Poleg tega obstajajo razni programi, s katerimi je pri ljudeh z AS mogoče izboljšati socialne veščine in jim nasploh olajšati življenje v svetu "normalnih". Potem so tu še razna društva, pa internetne skupine, prek katerih lahko navežeš stik z ljudmi, ki imajo podobne probleme. Vse to lahko ogromno pomeni.

Drugače pa, če ti kaj pomaga:
AAA (Adult Asperger Assessment) je baterija treh testov, ki so jo razvili na Univerzi v Cambridgeu in je mednarodno priznano diagnostično sredstvo za določanje AS pri odraslih. Namenjena je sicer profesionalni uporabi, ne samodiagnostiki. Vseeno pa si z njo lahko kar dobro pomaga tudi laik, pod pogojem, da dovolj dobro obvlada angleški jezik (in Excel). Če rezultati kažejo na AS, potem se gotovo splača iti na uradno diagnosticiranje k specialistu za avtizem. AAA lahko zloadaš tukaj:

http://www.autismresearchcentre.com/arc_tests

No, siguren ravno nisem v nič. Sem pa rešil nekaj zelo podrobnih testov (nekaj od teh, ki jih je prilimala Lira), pa so bili vsi zelo visoki rezultati, je pa možno da zaradi kaktere druge težave, ker se te stvari med seboj močno prepletajo. V glavnem tudi ne kažem ravno vseh tipičnih znakov tega stanja, nekateri pa so zelo izraziti. Če jih naštejem:
- velike težave z eksekutivnimii funkcijami in odločanjem
- strah oz. nelagodnost v poizkušanju novih stvari (ampak to je delno povezano z zgornjo točko), že kot otrok sem bil zelo izbirčen pri prehrani npr., še danes težko poiskušam nove jedi in pijače
- nekaka "robotska" komunikacija z ljudmi- če je potrebno povprašati po kaki informaciji ali govoriti o neki neosebni abstraktni zadevi že gre (čeprav niti to ne z lahkoto), če pa je potrebno govoriti o tem kar se trenutno dogaja ali samo tako neuradno pa po pravilu ne najdem besed oz. so le te bolj ali manj klišejske, ugotavljanje očitnega,odgovori z ja in ne, itd..
-  zelo težko prešaltavam pozornost z ene stvari na drugo
- kot otrok sem se zelo (skoraj panično) bal grmljenja (ne pa toliko ostalih hrupnih zvokov), danes me zelo distraktira npr. pogovor v skupini - tam se enostavno povsme izgubim in "odlutam" na neko drugo mesto

No, nekaj lastnosti pa npr. nimam oz nisme opazil:
- nisem imel kakega "čudnega" načina igranja z igračami kot otrok in sem se tudi igral z drugimi otroci - čeprav sem po drugi strani vedel kar dosti "nenavadnih" podatkov (npr glavna mesta, pomen prometnih znakov, planete,itd..), sem tudi dosti stvari zbiral (npr raznorazne albume, herbarije,itd..) - to bi bili tudi lahko znaki avtizma
- nisem imel kakih vedenjskih oz. učnih težav - v šoli mi je šlo vedno zelo dobro na vseh področjih
- nisem imel/nimam kakih posebnih motoričnih težav - npr. bil sem celo zelo dober v košarki, imam pa obupno prostorsko predstavo (parkiranje je zame prava muka) 
- tam nekje do gimnazije nisem imel težav s spontanim navezovanjem stikov z drugimi vrstniki - res da jih ni bilo ravno veliko, a so vedno bili - potem pa kot da se je nekdo ugasnil luč na tem področju...
- razumem humor, sarkazem in cinizem - ampak res ko se dogaja na televiziji ali v knjigi, v živo pa se vse nekako zamegli pri meni, sploh debate, kjer ljudje stalno mečejo ven humorne/hudomušne opazke so mi zelo mučne, ker se enostavno ne morem vključiti vanje - mislim, da je to pri meni ena od večjih ovir pri socializaciji
- res da dostikrat ljudi ne gledam ravno v oči, ampak če je treba s tem nimam posebnih težav, prav tako nimam posebnih težav z branjem obrazne in telesne mimike, ipd..

No, v bistvu tudi če bi vedel, da  imam AS, ne vem točno kaj bi počel s to diagnozo. Največje praktične težave mi povzročajo eksekutivne funkcije oz. mučna odsotnost le-teh. Če se te nekako ne izboljšajo potem res ne vem kaj mi je za storiti...

Lira, hvala za trud. OBom rešil še preostale teste in bom potem premislil o uradni diagnostiki.

Hojla

Upam, da Milan ne bo jezen. Sem namreč v toliko točkah njegova seznama našel sebe, da mi je kar sumljivo. Pa sem nekako primerjal in si zapisal, kaj sem našel. Vsega ravno ne. Ampak če bi moral pa takle seznam sestavti sam, bi imel pa kar težave, ker ne bi vedel, kaj vse naj uvrstim nanj.
     Aja, glede tegale linka. Žal ne obvladam ne angleščine, ne Excella. Test na baterije? No ja.....

- Strah pred exekucijami in odločanje. Natürlich.
- Strah pred novimi stvarmi se presenetljivo pojavlja zadnje čase. Morda včasih še ni bilo. Sem bil pa vedno hudo izbirčen pri hrani. Česa neznanega sploh nisem hotel poskusiti. Še zdaj nočem. V času šole sem pravzaprav jedel samo meso pa krompir, pa je bilo počasi že konec.
- Komunikacija z ljudmi? Takole bom rekel. Pogovor o kakšnih tehničnih stvareh mi gre dobro. Če le poznam človeka, s katerim se pogovarjam. Pogovor o čustvih in počutju pa nikakor ne. Tudi neformalen klepet mi nekako ne gre. Vsaj sam imam tak vtis. Mora biti kaka konkretna tema.
- Pogovor v skupini. Takrat ponavadi postanem pasiven poslušalec. Nato mi pozornost kmalu odtava na kake moje misli.
- Paničen strah pred tistimi pnevmatskimi vrtalniki za cesto še pred osnovno šolo. Se spomnim z dedkom v Piranu, ko so gradili novo cesto ob obali. Ampak to je najbrž normalno pri majhnih otrokih.

Drugi del:
- Čudnega igranja sicer ni bilo. Sem se pa vedno najraje igral sam, skrit v kakem kotu. Tudi v vrtcu. Navezovanje stikov z vrstniki mi nikoli ni šlo kaj prida.
- V šoli sem vedno znal to, kar me je zanimalo. Ostalo pa ne. Zato je bil uspeh v prvem razredu prav dober, potem pa linearno navzdol. Osmega sem komaj naredil. So pa vedno učitelji in psihologinje pravili, da sem čuden. Nevem zakaj.
- Motorične težave sem pa imel. Že od začetka OŠ sem bil bolj neroden, verjetno pa že prej. So mi psihologinje to velikokrat povedale. Pa saj sem to že sam vedel. Zdi se mi, da so v zvezi z mano psihologinje večkrat uporabile besedo "dispraksija". Karkoli že to je.
- Glede humorja najbrž OK. Res pa je, da na kaki zabavi utegnejo prijatelji kdaj objaviti tudi kake tako čudne reči..... Za katere sami menijo, da so hecne. Meni se pa zdijo prej žaljive kot pa hecne.
- Strah pred gledanjem v oči. Natürlich. Če me kdo dalj časa nepremično gleda v oči, postanem živčen. Je to to, ali ne?
- Branje obrazov. Če naredim to hitro, nezavedno, praktično v hipu, potem vem. Če bi pa moral z besedami opisati, kar vem, se mi pa vse razprši in naenkrat ne vem nič.

Še enkrat, Milan, oprosti, če sem ti nasmetil temo temačno. Ampak kadarkoli berem o aspergerjevem sindromu tukaj, najdem pri sebi toliko podobnosti, da imam občutek, da imam tudi jaz tale "aspik". Ja, prav zares mi deluje to branje precej temačno.

Bi pa še tole poudaril. Če najde nekdo še toliko podobnosti v kakem splošnem opisu značilnosti kake bolezni ali motnje, to še ne pomeni, da jo ima tudi sam. Za to je najbrž vendarle potrebna bolj poglobljena ocena kakega strokovnjaka.


               Poni

Milan, nisem nek strokovnjak, ampak kolikor poznam to tematiko, ne bi rekla, da imaš Aspergerjev sindrom. Vsaj glede na to, kar si napisal: da si bil dober v košarki, da si bil v šoli uspešen na vseh področjih, da si kot majhen otrok lahko navezoval stike z vrstniki, pa da nimaš težav z branjem obrazne in telesne mimike … Ne vem no. Če že, si kvečjemu kak mejni primer, tipičen gotovo ne. Vzrok za težave z eksekutivnimi funkcijami je pa lahko tudi kje drugje. Kaj pa "navaden" ADD? A v tem se pa ne najdeš?

Diagnoza je pomembna, ker je v vsakem primeru mogoče kaj ukrepat, se naučit določenih življenjskih strategij ipd., če veš, kaj ti fali. Da ne izgubljaš energije in volje z rinjenjem glave skozi zid tam, kjer ne gre … Drugače pa po moje ni razloga za obupovanje. Veliko ljudi ima takšne ali drugačne težave in hendikepe, pa vseeno čisto v redu funkcionirajo.

Poni
Ni potrebe po opravičevanju. Saj je forum po moje namenjen za to, da si delimo in primerjamo izkušnje in nimam nikakršne potrebe po tem, da bi imel  v "svoji" temi samo monologe. Jaz o avtizmu do sedaj sploh nisem razmišljal, ker sem imel v glavi najbolj ekstremne različice tega stanja (ljudi, ki sploh ne morejo govoriti ali pa kake res ekstra matematične genije,ipd..). Sploh nisem vedel, da obstaja toliko različnih stopenj, o Aspergerejvem sindromu sem pa izvedel preko poizvedovanja o težavah z ekzekutivo, pa sem videl, da se pokriva še kar nekaj drugih lastnosti.
Lira
Ne vem, če bi imel "navaden" ADD bi se to verjento že poznalo kdaj v šoli. Problem je tudi v tem, ker sme bil prefekcionist (tudi ena od značilnosti AS) in sem se vedno zelo trudil za najboljše ocene, tako da nimam pojma koliko sploh lahko pove o realnosti moje pozornosti, inteligence in drugih zadev. Vem, da se da s pridnostjo marsikaj prekriti. Mogoče  bi utegnila biti diagnoza koristna, samo ne vem točno kaj potem. Kolikor sem jaz prebral gre za to, da so nevroni v možganih "drugače povezani" kot pri večini ljudi in da se glede tega ne da bistveno kaj spremeniti. Meni pa ravno ni udobno biti samotar in konstantno ujet v neko rutino, čeprav ne vem kako to spremeniti oz. me je spremembe strah, ker se ponavadi ne konča ravno dobro.

Ni rečeno. Višji IQ in pridnost lahko marsikaj nadomestita.
Skoraj gotovo pa bi se ti poznalo v šoli, če bi imel Aspergerjev sindrom. Ti otroci imajo tipično zelo ozka zanimanja, ki jih popolnoma preokupirajo in pri katerih so lahko izrazito dobri, medtem ko pri drugih predmetih dosegajo precej slabše rezultate, kot bi bilo pričakovati glede na njihov IQ. Praviloma imajo tudi velike težave pri športni vzgoji, ker jih matra motorika.

Ključne za diagnozo so pa predvsem velike težave pri navezovanju socialnih stikov in z neverbalno komunikacijo (prepoznavanje mimike itd.), kar je prisotno že čisto od malega. To ni nekaj, kar bi se pojavilo šele kasneje, npr. v gimnaziji, kot opisuješ ti. Pa značilno je, da so "sužnji navad"; zelo izrazito je ponavljanje določenih rutin, gibov … Ti ljudje so običajno opazno drugačni, tako po obnašanju kot tudi po govorjenju.

Pri ljudeh z AS so zelo pogoste posebnosti v jeziku, neobičajna raba besed, svojskih izrazov, nenavaden način razmišljanja itd. Pri tebi jaz kaj takega ne opazim. Razen, da se zelo velikokrat zatipkaš. Predvsem zamenjuješ črke: nisem - nisme, verjetno – verjento, perfekcionist – prefekcionist. Kar je nekoliko nenavadno za perfekcionista. A tipkaš z desetimi prsti?

Zanimivo opažanje.  V šoli sem bil dober pri vseh predmetih, a pri nobenem ne bi rekel, da sem posebno blestel ali da bi me obsesivno zanimal. Zase ne bi rekel, da sem odvisen od kakšne rutine, imam pa težave z iznajdljivostjo oz. prilagajanjem na novonastale situacije, zato se jih tudi bojim. Poleg tega veliko stvari spregledam oz. preslišim, kar tudi ni ravno zančilno za AS, prej obratno. Kar se pa tiče socialnega aspekta AS bi pa kar držal - kot rečeno nekje od srednje šole naprej, ne vem mogoče so se znaki takrat bolj izrazito pokazali, ker prej sem zmeraj ime 1-2 dobra prijatelja, s keterimi sem se družil, npr. tudi preselitev v novi kraj mi ni povzročala preveč tram.  Malo je zmedeno tole pri meni vse skupaj. Mogoče sem res samo ekstremno introvertiran in sramežljiv. Kar se tiče perfekcionizma, no nekaj let apatije tudi naredi svoje he he, zdaj sem v bistvu res postal precej površen, ne samo pri tipaknju (ja tipkam z 10 prsti - to je očitno v moji generaciji nekako vgrajeno v gene :sesmejem:

Tudi tole ni čisto nič podobno Aspergerjevemu sindromu. Ljudi z AS take spremembe, kot je selitev, običajno precej vržejo iz tira. Zelo so namreč navezani na stalno, predvidljivo okolje, pa da stvari počnejo vedno znova na isti način. To so lahko celi rituali. In definitivno so obsesivni, kar se tiče določenih stvari in zanimanj. Pa že čisto od malega se držijo zase in se običajno ne igrajo in družijo z vrstniki. Lahko se na koga zelo navežejo (npr. v družini), s sošolci pa praviloma zelo težko shajajo in med njimi običajno nimajo dobrih prijateljev.

Milan, verjamem, da imaš določene težave, ampak pri vsem, kar si napisal, si jaz osebno zelo težko predstavljam, da bi lahko imel Aspergerjev sindrom. Bolj verjetno gre za kako običajno motnjo pozornosti (?ADD) plus mogoče AvPD (avoidant personality disorder). Karkoli hujšega bi skorajda moralo vplivati na uspeh že v OŠ. Če sumiš, da gre za kakšno težjo obliko eksekutivne disfunkcije, ki se je pojavila šele kasneje in da se celo slabša, se pa pogovori s svojim osebnim zdravnikom in naj ti za začetek magari napiše napotnico za nevrologa, al kaj jaz vem, kdo se pri nas s tem ukvarja.

Seveda, ker gre lahko tudi za kaj drugega. Recimo, nič od tega, kar si napisal v 1. in 2. delu, ni značilno zgolj za Aspergerjev sindrom. Kakšne od teh stvari so pravzaprav precej običajne – večina otrok bi se bala pnevmatskih kladiv, veliko jih je zelo izbirčnih pri hrani, skoraj vsak človek bi postal živčen, če bi ga kdo dalj časa nepremično gledal v oči, introvertirani ljudje v skupini pogosto postanejo pasivni poslušalci, veliko moških težko govori o čustvih …

Za pravo diagnostiko Aspergerjevega sindroma bi moral odgovoriti na serijo specifičnih vprašanj, pa strokovnjak opazuje tudi telesne odzive, mimiko, držo, gibanje (npr. zibanje med sedenjem), kretnje (zvijanje rok, prstov, kriljenje z rokami …), govor (neprilagojena glasnost, nenavadna intonacija, monotonost) … Vse to je pomembno.


Poni, pri tebi mi ne gre v kontekst "aspika" predvsem to, da si zmožen tako vratolomnih miselnih preskokov in asociacij, pa da imaš odličen smisel za humor in pisanje nasploh. Aspiji imajo običajno težave s prenesenimi pomeni, ti pa očitno prav uživaš v njih. Pa zdi se mi tudi, da si zelo empatičen in da znaš to tudi zelo dobro izraziti (vsaj pisno), kar tudi ni ravno značilno za AS. Prav tako ni tipično, da bi ljudje z AS radi brali fikcijo, fantazijske knjige itd., saj imajo velikokrat težave s sposobnostjo vživljanja v izmišljene svetove. Po drugi strani pa se nekatere stvari zelo dobro ujemajo; npr. tudi to, da zelo rad preizkušaš različne teksture, pa posebna zanimanja, težave v šoli ... Tako da, pri tebi pa res nimam pojma, a je možno, da bi imel Aspergerjev sindrom ali ne.
Pa te to sploh zanima? A bi rešil tisti "test na baterije", če bi ti ga kdo prevedel?


Ker si tako zelo drugačen od drugih. Ne vem sicer zakaj, ampak si. Že po pisanju in načinu razmišljanja se vidi, da si nekaj čisto posebnega. Rasti in živeti s takimi lastnostmi v tem našem svetu je najbrž presneto težko, ampak po drugi strani so pa takšni izvenserijski ljudje lahko zelo dragoceni, če imajo možnost razviti svoje potenciale in ustvarjati po svoje.

Test na "baterije" bi najbrž rešil, če bi razumel vprašanja. Bolj za hec. Tako kot sem reševal vse tiste psihološke teste v osnovni šali. Zdeli so se mi bolj hecni. Pa nobene koristi nisem videl v njih. Najbrž zato, ker mi itak nikoli niso povedali rezultatov.

     Poni

Hja no, testi za otroke morajo biti vsaj malo zabavni, drugače ne bi hoteli sodelovati ... Test na baterije je pa namenjen odraslim in ni kaj pretirano zabaven. Sem ti ga poslala na ZS, pa se sam odloči, a bi bil za hec al ne.

Sem rešil večino testov, ki jih je objavila Lira in je občutek tako-tako. Na tistih, ki so zastavljena kot vprašalnik imam skoraj vedno visok rezultat, tisti testi mimik, obrazov, itd.. so mi pa kar šli. Ne vem, sem malo bral tudi o tej Izogibajoči osebnostni motnji in se še bolj najdem v tem. (sicer je dosti stvari podobnih kot pri AS in po moje je včasih kar težko ločiti med tema dvema stvarema), sem pa tudi prebral, da je lahko ta osebnostna motnja psihološki odziv na slabe eksekutivne funkcije - pač nek obrambni mehanizem, da se začneš vsega bati in izogibati, ker ne moreš pogruntati logike za stvarmi in jih nadzirati. Bi se kar ujemalo z mojim stanjem, poleg tega sem imel pa tudi družinsko ozadje dokaj primerno za razvoj take motnje. No pa vse te diagnoze gor ali dol, razlogov za opitmizem tako nimam.

Milan, ne vem, katere teste točno imaš v mislih. Jaz nisem objavila nobenega testa obrazov in mimik. Če si našel kaj takega, mi, prosim, pošlji link. Sicer pa, če ti gre dobro takšno prepoznavanje, potem je to še en dodaten znak, da nimaš Aspergerjevega sindroma.

Jaz sem enkrat v preteklosti polinkala "Aspie Quiz", ki je sicer neuraden test, vendar ga Aspieji sami zelo hvalijo. Kdorkoli je ali bo reševal ta test, pa naj bo zelo pozoren na razlago rezultatov! Na visok Aspie oz. nizek nevrotipični seštevek namreč lahko zelo vplivajo tudi kakšne druge motnje: predvsem ADD/ADHD, obsesivno-kompulzivna motnja, socialna fobija, Tourettov sindrom, disleksija, dispraksija … Tam, kjer so razčlenjeni rezultati po posameznih sklopih vprašanj, je bolj natančno pojasnjeno, katera motnja lahko vpliva na kaj … Skratka, če imaš na primer ADD in poleg tega še AvPD, potem se vsekakor ne moreš zanesti na pozitiven rezultat tega kviza.

Zato je bolje, da rešiš profesionalno varianto – Adult Asperger Assessment (AAA) baterijo treh testov, ki si jo lahko zloadaš na zgoraj objavljenem linku. To je dejansko diagnostično orodje za ugotavljanje Aspergerjevega sindroma pri odraslih, ki ga uporabljajo tudi strokovnjaki. Je veliko bolj specifičen kot Aspie Quiz, v tem smislu, da kakšne pridružene motnje ne vplivajo bistveno na rezultat. Z izjemo shizofrenije. Če je nekdo psihotičen npr., bi bil rezultat lahko lažno pozitiven. Ti nisi, tako da to ni problem.

Če pri AAA bateriji dosežeš Autism Spectrum Quotient (AQ) score več kot 32 in Empathy Quotient (EQ) score manj kot 30, potem moraš preveriti še, če izpolnjuješ ustrezne diagnostične kriterije na štirih različnih področjih (družba, obsesije, komunikacija, domišljija). Tega dela ne izračuna računalnik, ampak moraš to preveriti "na roke". Če greš na prvem listu po drsniku navzdol, imaš natančno pojasnjeno, katera vprašanja so ključna za potrditev zahtevanega števila simptomov na posameznem področju. Od 18-ih ključnih simptomov, jih moraš zbrati najmanj 10. Poleg tega morajo biti ti simptomi prisotni že celo življenje in morajo občutno vplivati na funkcioniranje, kar se tiče družbenih stikov, zaposlitve itd. Pri tem, da je moral biti razvoj govora in drugih umskih sposobnosti v otroštvu normalen. Če štima vse to: AQ, EQ in so izpolnjeni vsi klinični kriteriji, potem je res verjetno, da ima nekdo Aspergerjev sindrom. Če ne, ga po vsej verjetnosti nima. Končno/uradno potrditev pa lahko da samo ustrezno usposobljen strokovnjak (in nikakor ne kar vsak psiholog ali psihiater).

Izogibajoča osebnostna motnja (AvPD) pa ni drugače čisto nič podobna Aspergerjevemu sindromu. To sta dve popolnoma različni zadevi, ki jima je skupno samo to, da se ljudje v obeh primerih izogibajo družabnim situacijam oz. da se v njih ne počutijo dobro. AvPD za razliko od AS ali pa ADD ne vpliva na eksekutivne funkcije, je pa seveda jasno, kot si tudi sam porajtal, da se nekdo, ki ima tovrstne težave, lahko začne posledično izogibat družbi in druženju.

Načeloma je sicer res: diagnoza gor ali dol; bistvene so konkretne težave in kako jih uspeš reševati. Ampak, kot sem že rekla – dignoza včasih lahko prinese olajšanje, ker se človek potem lažje razume, lažje najde kakšne koristne informacije zase in ustrezne oblike pomoči. In isto velja za okolico. Sploh če gre za otroka z Aspergerjevim sindromom, je zelo pomembno, da starši, učitelji in po možnosti tudi sošolci razumejo njegove posebnosti, potrebe in prednosti in da mu pomagajo, kolikor se da, da razvije svoje potenciale in da se bolje znajde v svetu … Če tega ni, takega otroka označijo za lenega, kljubovalnega, razvajenega, čudnega … Zaradi nerazumljenosti in vseh slabih izkušenj se zapre v svoj svet, zboli še za anksioznostjo in depresijo … Potem si ga začnejo podajat različne institucije, nihče ne ve, kaj bi z njim … Neustrezen način zdravljenja ali pa standardna psihoterapija lahko vse skupaj še poslabša … Skratka, pravilna diagnoza po moje je pomembna.

Kar se tebe osebno tiče, pa mislim, da res ni razloga za obupovanje. Mlad si in vsekakor dovolj brihten, da lahko presežeš kakšno prirojeno pomanjkljivost. Ne verjamem, da imaš AS. Verjamem pa, da imaš težave z eksekutivnimi funkcijami in da bi ti v vsakem primeru lahko koristili nasveti za ljudi z ADD/ADHD, ker so zelo uporabni za tovrstne težave. To se ene najbolj pogostih psihičnih motenj. AS je pa precej redek. Če imaš občutek, da se zadeva slabša, pojdi k osebnemu zdravniku in naj ti da napotnico za ustreznega specialista. Če imaš depresijo, bi bilo po moje fajn, da greš k psihiatru. Pri socialni fobiji lahko koristi tudi kakšna psihoterapija. Samo nehaj samega sebe prepričevat, da ni razlogov za optimizem, ker je to lahko zelo škodljiv obrambni mehanizem, ki vodi v samo še večje izogibanje življenju.

Lira
Glede tistih testov obraznih mimik - na zgoraj objavljenem linku in sicer http://www.autismresearchcentre.com/arc_tests je poleg stvari, ki si jih omenila, še kar nekaj dodatnih testov. (branje obrazov, branje emocij iz filmov, itd..)
Drugače sem pa bral en forum, kjer pišejo ljudje z AS in jih kar nekaj pravi, da se povsem prepoznajo tudi v AvPD in da je včasih težko ločit med tema dvema zadevama, ker oboje temelji na neki zunanji oceni psihologov (sploh bolj atipični primeri AS) in ne npr. na krvni sliki ali sliki možganov.
Glede optimizma pa... če bi načrtno začel delati na svojih primanjkljajih tam pri 17-18-ih, bi mogoče bilo kaj bolje (pa še to ne vem), zdaj je pa pač res že malo pozno - pa sploh nisem v nekem depresivnem stanju, bolj hodim okoli kot en mesečnik, ki mu ni nič jasno. V depresivno stanje padem samo, ko srečam kakšnega znanca iz šole in se zavem koliko sem dejansko propadel.

Ja, seveda se marsikateri oziroma skoraj vsak Aspie prepozna tudi v AvPD, ker to, da imaš AS, logično vodi v razvoj AvPD oz. enakih simptomov, kar se tiče družbenih situacij. Podobno kot večina Aspiejev trpi tudi zaradi depresije in/ali anksioznosti. Kar pa ne pomeni, da velja tudi obratno: da ima nekdo z depresijo ali pa socialno fobijo verjetno tudi Aspergerjev sindrom.

Absolutno se da ločit ti dve zadevi. Tukaj ni nobene dileme, sploh. Poglej diagnostične kriterije za eno in drugo, pa boš videl, da se od 18-ih (oz. 23-ih) simptomov, ki so ključni za določitev Aspergerjevega sindroma, z AvPD prekriva morda en. AvPD imam po vsej verjetnosti tudi jaz, pa nimam niti enega simptoma, ki bi bil ključen za diagnozo Aspergerjevega sindroma. Težko je npr. ločiti med AvPD in socialno anksioznostjo oz. socialno fobijo, Asperger je pa čisto druga zgodba.

To pa itak velja za vse psihične motnje, da se jih (vsaj zaenkrat) ne da določiti po sliki možganov ali pa s kakšnim krvnim testom, ampak le po oceni konkretnih simptomov, ki morajo v celoti ustrezati določenim diagnostičnim kriterijem, da se sprejme neka diagnoza. Če je število ugotovljenih simptomov na meji, ali pa če simptomi niso zelo izraziti, potem je to mejni primer. Atipični AS pa po kakšni posebnosti odstopa od večine drugih Aspiejev. Na primer: nekdo, ki uživa v jezikovnih igrah in ki rad bere romane ali pa celo sam piše zgodbe, bi bil lahko atipični primer AS, pod pogojem, da vseeno izpolnjuje vse predpisane kriterije za določitev AS.


No, če nisi depresiven, potem pa sploh ni "opravičila" za tako scaganost, razen če ti paše furat svetobolje v smislu kake posebne življenjske filozofije. Pa saj tudi jaz ne mislim, da bi morali vsi veseli in optimistični skakat naokoli … Samo, da nekdo pri tvojih letih tako obupuje nad sabo in svojimi perspektivami, pa tudi ni zdravo, no. Verjamem, da imaš težave in da ti ni lahko, ampak ne bo čisto nič bolje, če boš še naprej samo blodil okoli in se prepričeval, da ti ne vem kaj fali in da tako ali tako ne bo nič iz tebe. Najprej si sumil, da imaš neko možgansko poškodbo, diseksekutivni sindrom, potem si odkril Aspergerjev sindrom … Še malo, pa boš pri Alzheimerju. Glej, če res misliš, da gre za kaj hujšega kot običajen ADD (+AvPD), potem pojdi k zdravniku, specialistu in naj ti po potrebi ocenijo kognitivne oz. eksekutivne funkcije, da se boš prepričal, da nisi nek invalid. In v vsakem primeru poskušaj sprejeti, kar je bilo in kar je, pa nekaj narediti iz tega, kar pač imaš. Nihče ni popoln in nihče nima vseh niti v svojih rokah, z raznoraznimi primanjkljaji se ubadamo vse življenje … Najslabše je pa samo nekaj odlašat, dokler ne bo vse razčiščeno in pogoji optimalni, se pravi v nedogled, življenje gre pa medtem lepo mimo nas.

Glede kognitivnih motenj sem že naročen pri nevropsihologu. Sploh ne bom gledal kakšni so to testi, ker se jih bom potem navadil in jih rešil v okviru normale. Bom videl kaj bo. Sem pa probal že veliko stvari - od raznoraznih diet, do Omega 3 kislin in drugih "možganom prijaznih prehranskih dodatkov", reševanja raznoraznih miselnih iger,  - če bi imel denar bi si pometal ven tudi amalgamske plombe, šel na tiste resnonance itd.. pa se stvar ni izboljšala niti za milimeter. Malo težko je imeti voljo in motivacijo, če stalno doživljaš ponižujoče izkušnje, ampak OK sem že izpolnil kvoto jamranja za nekaj časa he he

Sicer pa imate (ne vem ali naj vas vikam?) impresivno znanje psihologije. Je to kaj povezano s poklicem ali z lastnimi raziskovanji?

No še en "rant" potem pa ne bom več obljubim. Danes sem spet dobil isti občutek kot ga imam že leta. Vsakič kadar grem med skupino ljudi, kjer se nekaj VRŠI, neki postopki imam občutek kot da gre vsem, ampak res skoraj vsem tako lepo in gladko, kot namazano kolesje. Tistim, ki pa ne gre ravno tako, pa to nekako prikrijejo z emocionalno inteligenco in znajo stvar spremenit v prijeten pogovor. Samo meni ni absolutno nič jasno. Spraševati moram čisto vsako malenkost, ampak problem je, da mi je spraševanje izredno mučno in se potem še težko skoncentriram na odgovor, tako da moram ponavadi dvakrat spraševati. Mislim, da ne rabim govorit, da sam nisem sposoben tega spreobrniti v sproščen pogovor. Skratka nimam ne praktične ne čustvene inteligence. OK zdaj pa re ne bom več težil...

Opravil sem pregled pri nevropsihologu, med drugimi tudi test kognitivnih funkcij. Po njih naj ne bi bilo z menoj nič narobe. Ne vem, meni so se zdeli testi malo hecni in precej oddaljeni od realnosti, v kateri imam silne težave. Zdravnik mi je rekel, da gre pri meni verjetno za zelo močno obliko anksioznosti, samo jaz tukaj nisem zasledil nikogar, ki bi zaradi te motnje ne mogel razmišljati, procesirati informacij, načrtovati,itd..Vsaj ne STALNO, kot se to dogaja pri meni. (in ne npr. samo v določenih situacijah). Poleg tega tudi ni za anksioznost značilna konstantna ziritiranost in jeza nad sabo, kot je pri meni, ali pač? Meni se zdi da je anksioznost prej posledica kognitivnih težav in ne obratno, samo da bi lahko te težave zares ugotovil nekdo, ki bi me spremljal 24 ur na dan v realnem okolju.

Vsaj kolikor poznam svojo anksioznost povezano s depresivnostjo, pa tudi mojo prijateljico z bipolarno motnjo, nismo zmožni daljše koncentracije. Ko berem knjigo, in so zanimive stavčne kombinacije z umetniško razsežnostjo, se mi sčasoma kljub navedenim sklopom užitka, začne dremat! Ali pa zaprem knjigo in grem na splet!

Hm kaj pa vem, jaz z branjem knjig niti nimam tako velikih težav, čeprav tudi tu nima kake silno dobre koncentracije. Meni se ti primanjkljaji najbolj kažejo v praktičnem funkcioniranju.

Pozdravljen, Milan. Jaz na ta forum pišem prvič, čeprav ga že nekaj časa prebiram (priporočila mi ga je moja zdravnica, ko sva  pred leti ugotovila diagnozo - anksioznost/depresivnost. Kakor koli že, ko sem prebiral tvoje zapise, sem se popolnoma našel v njih: točno te razumem, kaj govoriš, saj imam tudi sam (še vedno, bolj ali manj)  zelo podobne probleme glede obžalovanja.

Če zelo na kratko opišem svojo pot: od popolne nezainteresiranosti in odmaknjenosti v srednji šoli (posledica hudega psihičnega in fizičnega trpinčenja v šoli), do dokončnega sesutja po koncu srednje, ko sem izgubil edinega prijatelja, tako da sem svoja najlepša leta mladosti preživel v depresiji in osamljenosti. Vrgel sem se v knjige, filme, računalnik. Totalna osamitev. Veliko sem jokal. Več let sem dobesedno zapravljal čas tako, da sem postopal gor in dol po ulicah kot nekakšen zombi, na dan sem izgovoril kake tri stavke, ki so bili pač nujni doma... Imel sem tudi težko možgansko meglico, zaradi katere sem verjel, da mi možgani odmirajo in ves čas sem bil tako utrujen, da sem komaj držal oči odprte...

Nato sem se nekako pobral in prilezel do faksa (največji motivator je nuja - doma ni bilo denarja, prisiljen sem se bil vsaj za silo organizirati, zato se je tudi moje postopanje končalo). Nekaj časa mi je uspevalo biti vsaj minimalno "normalen" (spoznal nove sošolce, bil čisto na novem kraju, tako da sem lahko pozabil na staro verzijo samega sebe). Dokaj uspešno sem krmaril med meni neznanimi izkušnjami (npr. iti s kolegi na pijačo, v kino ipd.), tako da sem posnemal njih. Pretvarjal sem se, da mi je to vse znano. Sicer je ta stalna skoncentriranost na dejanja drugih in sebe povzročala močno nevrotičnost in anksioznost, vendar sem se trudil to prikriti. Če sem kaj slučajno neumestnega rekel ali naredil pred drugimi, sem o tem premišljeval potem cele dneve in analiziral do podrobnosti vse detajle dogodka. To me je izčrpavalo in pričel sem drseti nazaj v prejšnje stanje. Šel sem k zdravnici, ki mi je dala Cipralex. Ko sem bil na tabletih, sem bil prvič v življenju poln energije in življenja, samozavesten, sproščen - spomnim se, da sem se šalil, češ, da če bi šel že takrat v srednji šoli po njih, bi bil v tem času že predsednik:). Odkril sem, da imam ogromno pozitivnih lastnosti in ambicij, ki bi jih lahko izkoristil, pa sem izpustil vse priložnosti, ker sem takrat na svet gledal kot na neki meni popolnoma tuj in neznan kraj, v katerem mi nič ni jasno, zato se je bilo najbolj varno potuhniti.

Ob tabletih, ki so mi dali možnost neke distance do samega sebe, sem pričel s čiščenjem "podstrešja" Ampak s tem je prišlo neizmerno obžalovanje in tako sem bil po eni strani poln energije, ki pa se je mešala z grozo nad vsem, kar sem zamudil. Gledal sem ostale mladostnike, kako so polni življenja čebljali o vseh stvareh, ki so jih in jih imajo namen storiti, kam bodo šli, kako ga bodo žurali in se zabavali. Imeli so cilje, želje, izkušnje, jaz pa sem bil popolnoma prazen. Gledal sem jih in nisem mogel verjeti, da bi tudi jaz pri teh letih moral imeti enak pogled na svet (govorili so mi bližnji, da sem mlad, da je še vse pred mano, jaz pa se obnašam kot upokojenec). Nekaj časa sem iz dna duše sovražil vse srečne osebe, ki sem jih videl. Takrat sem nato obrnil jezo nase in na svoje napake, ter poskusil z discipliniranjem, namero, da ne bom več "izgubljal časa". Vstajanje zgodaj, šport, stalna naspidiranost in vsako izogibanje umiritvi; vse to je bilo sicer do neke mere koristno, ampak me je zelo izčrpavalo in mi navsezadnje ni toliko pomagalo pri najpomembnejšem: nisem imel razvitih socialnih veščin, nisem bil navajen se izpostavljati pred drugimi, jim biti enak, jim tudi nasprotovati ali celo biti pobudnik in vodja kake ideje. Pa tudi glede spoznavanja ljudi se mi je videlo, da nisem pred njim tako sproščen, kot bi moral biti: sicer sem se brzdal in si skušal natakniti tisoč in eno masko, ampak največkrat sem se znašel pred začudenim pogledom, ko sem pričel ali sebe poniževati (govoriti o svojih preteklih neuspehih, ponižanjih, izpostavljati svoje pomankljivosti ali naivna in očitno napačna prepričanja...) ali pa sem preprosto utihnil sredi pogovora, ker sem se sam sebi zdel zlagan in prepričan v to, da sem že zajebal. Ni treba poudarjati, da na ljudeh nisem pustil nobenega dobrega vtisa in da me že naslednji dan niso več prepoznali...

No, z veliko truda sem določene probleme, ki sem jih opisal, sčasoma omilil (premagal jih docela nisem, ker se še vedno radi vračajo). Tudi študijska leta so sedaj že minila in mladost je tudi uradno za mano. Pač, vzel sem si (ali pa mi je bilo vzeto) najlepše obdobje življenja, in vsak dan znova se moram sprijazniti z  dejstvom, da glede tega druge priložnosti ne bo. Nočem biti blefer (rad bi rekel, da se skoncentriraj na "zdaj" in uživaj sedanjost, vendar se niti sam ne znam, zato  tudi tebi ne bom pametoval), niti ne bi rad izpadel pesimist, ker se dajo najti lepe stvari tudi kasneje v življenju, vendar glede zamujene mladosti ne bo ne rešitve ne odrešitve, ne glede kako si jo želiš. Tako kot imajo drugi lepe spomine na stvari, ki so v mladosti bile, bom jaz (in tudi ti) imel hrepenenja po stvareh, ki bi lahko bile... Tako to je. Najdi kako stvar, ki te zanima (poklicno ali prostočasno), ter čim manj premišljuj o "starem sebi" in preteklosti.

Glede ostalih stvari, s katerimi imaš probleme, pa ti želim vse dobro in upam, da jih čimprej rešiš.

Lp.

Sem prebral z zanimanjem zgornjo zgodbo in moram reči, da je res že kar malo grozljivo podobna moji he he. Pa saj določena prepričanja, dejanja in vedenje verjetno vodijo v podobno smer, četudi gre za čisto različne osebe. Se strinjam, da bo glede mladosti verjento vedno ostal nek pekoč občutek v srcu - saj če bi človek živel res v neki izolaciji bi še šlo, ko pa se začneš primerjati z drugimi(čemur se pa po mojem menju nihče, ki živi v človeški družbi ne more čisto izogniti, pa naj ponavljajo raznorazne mantre kolikor hočejo) pa pride do tistega občutka obžalovanja. Pa vseeno je moja trenutna največja prepreka to, da sem talec svojih kognitivnih nesposobnosti in silne ziritiranosti, ki sledi iz tega. Zato se težko s čim "zaposlim", ker čim pride do situacije, kjer je treba o kaki stvari racionalno premisliti se sproži verižna reakcija - možganska meglenost - tesnoba - jeza - občutek ponižanja - utrujenost. In tukaj govorim o malenkostih, ne o neki nuklearni znanosti. Zato ker nočem biti stalno na nivoju živčnega zloma, se zabubim v mehurček ponavljajočih se, rutinskih in predvidljivih dejavnosti, na istih krajih ob približno istem času,itd... To pa spet v meni zbuja občutek, kot da življenje leti mimo mene, tesnobo, ujetost in preveč časa za premišljevanje o preteklosti, skratka ni mi potrebno preveč povdarjati, da lahko nek mir najdem smao v nezavednem (spečem) stanju. @Santis - kako pa si sam rešil težavo možganske meglice? Meni zdravila pri tem npr. niso pomagala. Sam sem trenutno od faze obžalovanja prešel bolj v fazo razmišljanja, da mi s tole moje pokvarjeno glavo niti ni moglo biti bolje in da je vse kar se mi je (oz. ni) dogajalao nekakšna logična posledica tega.

Ko vidiš ostale kako so veseli in koliko imajo za izgubit-kako se (zato) vsi bojijo smrti, šele takrat se zaveš kako daleč od normalnosti si. Kako bedno bi zgledal tvoj pogreb.

Ob prihodu na faks sem se počutil res skoraj fantastično, končno sem začel spoznavat same zanimive ljudi. Kljub temu sem zavrnil kakšno vabilo za it ven –v 'klubu' sm bil 3x v življenju in tistih par ur se mi je zdelo kot dan, ne prenesem hrupa, te debilne glasbe, prepotenega folka. Kasneje sem se zavedal, da sem bil v družbi neresnih in nobeden ni izdelal letnika, kar mi je blo takrat vseeno-ampak ti znanci so odšli, js si pa druge družbe, razen tiste za občasne pjače po faksu, nisem našel.
V družbi se stalno bojim vprašanj –»Kaj delaš? Kera je tvoja punca? S kolkimi si bil?«. Zbegajo me in vedno nisem bil iskren v odgovorih, ker se mi je zdelo da nekdo, ki me itak ne pozna dobro, si ne zasluži vedt resnice. In tako je pravzaprav nihče ne ve, razen kolega, ki me pozna še iz osnovne šole. In to je edini kolega s katerim se lahko zmenim, da greva drug teden v New York in bo za-se pa vedno skoraj obvezno skregava, ko se dobiva.
Najbolj me je streznila ena ugotovitev punce, ki je rekla, da jo je pri men odbilo to, da se ji zdi, da sploh nimam mnenja in namignila, da sem blefer, oz. v taki družbi. Vem, da mnenja izražam jasno, ampak to o bleferju-gre za to, da rad pretiravam z izjavam, da izpade kot da nakladam in kdor me ne pozna ne vzame tega kot hec.
Santis je napisal, da se je pretvarjal na faksu, da je hodit ven nekaj zanj znanega. No mene je po tem pretreslo…Kdo mi je sploh verjel takrat? Sem tako slab v pretvarjanju in se od daleč vid moja nesocialnost?-no tega ne verjamem, a nekaj te sigurno kmalu izda.

Želim si postat boljši…in res poskusit zaživet preden obupam. Ampak enostavno ne vem kako prenesti poraz, zavrnitev. Zdi se mi kot da si je ne zaslužim več-če se trpinčiš nekaj časa, potem si kao zaslužiš končno kaj dobrega. Čisto zgrešeno razmišljanje… a js se na primer ne morem it niti ene igre v kateri vem, da bi me lahko nekdo premagal. Ne morem se spravit h kakšni igri kjer vem, da bo nekdo lahko boljši od mene.

Milan, za zbranost pomaga učenje, miselne igre, že branje malo bol zahtevne literature...vsaj meni. Možgani se mi na ta način prevetrijo in čez čas tudi ogrejejo-to se prov čuti kako se ti segreje glava.

No vajini zgodbi sta precej podobni moji, z razliko, da grem sam malo z zamudo v zadnji letnik faksa. Bi se bilo res zanimivo dobit na pjači.

Vidim, da imata vidva probleme "višje sorte". Sam ne upam niti poklicat kakšno institucijo/storitev, ker se bojim, da enostavno ne bom razumel, kaj mi tisti na drugi strani govori, da ne bom sledil pogovoru, da bom deloval povsem impulzivno kot zmeraj, itd.. (to se mi je sicer že velikokrat dogodilo v praksi in ni samo "vse v moji glavi"), tako da me res skrbi, kako se bom lahko v življenju preživljal (nimam niti neke prave izobrazbe, ampak to je druga zgodba). Ob tem sem o kakšni družbi in punci sploh prenehal razmišljati. Cheaney - probal sem že vse različne miselne igre ("brain training"), jemal prehranske dodatke (omega 3 kapsule in druga olja), se zdravo prehranjeval in telovadil, skratka upošteval vse možne nasvete, ki jih je najti o tem, kaj pozitivno deluje na možgane - pa enostavno ne pomaga nič. Še zmeraj vsi (oz. večina) drugi ljudje vozijo v peti, medtem, ko sem sam obtičal v drugi prestavi in samo delam gužvo kamorokoli grem.

Zaenkrat vedno ko spoznam ljudi in morda koga navdušim, potem tudi nekaj dokaj hitro zajebem...in res nimam nikogar, razen kolega, ki ga poznam še iz OŠ, ki bi me spontano poklical, da se dobimo.
Pri meni je prisoten strah, da mi zmanjkuje časa in, če ne bom nekaj ukrenil do konca faksa, bo vse prepozno. To tudi zato, ker sem v raznih teamskih športih, ah v športu na splošno totalen luzer, sem bolj za glasbo, ki sem jo pa zaradi treme opustil. V življenju nisem pogledal niti ene športne tekme. Se pa s športom da dokaj enostavno povezat z ljudmi.
In zato imam v glavi, da če se ne spremenim tekom tega leta, oz. konca šolanja bom težje spoznal koga.  Sigurno pa nimam namena vzljubit športa zaradi tega, da se prilagodim večini, spremenit mojo garderobo, ki nima niti ene superge, ampak same šik čevlje…nekaj svojega moram še vedno ohranit ane. :P

Ti si bil dober v košarki, če sem prav prebral? No, meni se zdi precej enostavno pridobit naklonjenost družbe, če si dober v športu. Včlaniš se na rekreacijo, niti ti ni treba dost govort, za začetek dobr na koš mečeš :D.
Js sem tremo pred govornimi nastopi odpravil z benzoti-diazepamom. Res ni boljšega občutka kot biti popolnoma skoncentriran in brez treme pri predstavitvah. Jemljem to popolnoma na lastno pest, tako max. 3x mesečno, mal močnejšo dozo, ker želim dosečt še stranski učinek- občutek evforije. Tudi pri spoznavanju novih ljudi, te to res pomiri in naredi zelo samozavestnega. Pod vplivom benzotov še na kakšno neumnost pozabiš :P Predvsem je treba začet 'delat' na tem, da se ti jebe za to, kaj si drugi mislijo.

Pa verjetno pomagajo kakšne vaje kjer namenoma sprožiš svoje strahove ali  si zadaš naloge, ki jih izvedeš na javnih mestih. npr. 10 naključnih ljudi vprašaš za čas ali bolj ekstremno-greš na čopovo in se v gužvi zadereš, ne spelješ takoj ko je zelena-počakaš, da ti nekdo potrobi (ideje iz ene knjige, ki sem jo začel brat).

Jaz sem bil dober v košarki ene 10 let nazaj, se pravi še kot mulc, zdaj pa ne vem če bi zadel tablo od koša. Pa tudi če bi bil kak super mojster, ne vidim kako bi to rešilo moje težave, ki izhajajo predvsem iz tega, da ne morem logično misliti (torej tudi slediti pogovoru in dogajanju nasploh), reševati problemov ter iz odsotnosti koncentracije in spomina nasploh. (ne samo v socialnih situacijah ampak POVSOD) Te socialne težave so pri meni v bistvu sekundarna posledica tega stanja, najhuje je pa da jih ne morem niti prekriti s kakšim praktičnim delom (vseeno na kolikšni stopnji intelektualne zahtevnosti) oz., sem poskušal, pa sem doživel še večji polom kot v socialnih interakcijah. Meni niti ni cilj dobiti kake super velike družbe, ker vem da to bi bilo to zame tako ali tako prenaporno, ampak se nekako poskušam zbuditi iz tega stanja umskega "zombija" in se vsaj za silo stabilizirati.

Chaney
Ne vidim pretiranega smisla, da bi se forsiral v športu, če ti ta ne odgovarja. Dejavnosti in ljudi v njih je še malo morje, je pa res, da je POVSOD težko vzpostavljati stike z ljudmi , če te spremlja celotna prtljaga anksioznosit, socialne fobije, pomanjkanje socialnih "veščin" (karkoli to slednje že pomeni). (nekateri pa lahko po drugi stike vzpostavijo npr. v čakalnici pri zdravniku). Je pa tudi veliko odvsino od tega kaj bi rad - imel široko družbo znancev za "žuranje" ali tesne bližnje prijatelje s katerimi se lahko tudi kaj pomeniš in ne rabiš biti skoz pod vplivom nečesa in naspidiran, da bi sploh lahko bil z njimi. To da imaš enega dobrega prijatelja je veliko, vsaj meni se tako zdi. Si pa  verjetno želiš bolj kot neke hrupne družbe pijanih tipov :sesmejem: kakšno punco, tam je pa situacija tako ali tako komplicirana za vse, ampak kakor vidim si si stvar kar dobro zastavil in ne dvomim, da ti bo enkrat uspelo tudi na tem področju. (le tiste zavrnitve ne jemat tako resno - si se vsaj upal vprašat, veliko jih še tega koraka ne zmore khm khm, pa tudi prestrogih "rokov" si ne postavljat, ker je to samo en kompleks in samoobtoževanje več, če ne izpolniš "zadanega". (in ponavadi je to zadano tako veliko, da je tudi težko izpolniti, vem iz lastnih izkušenj, ker sem imel prav tako nekaj sfalenih deadline-ov).

Meni ni toliko več problem vzpostavit stik z nepoznanimi ljudmi, npr. js bi na dober dan sodil med tiste, ki bi vzpostavili stik v čakalnici. Tega stika pa ne bi vzdržal dolgo časa. Pri meni pristop do ljudi ni tak problem, a se precej hitro zamislim in kdaj ostanem brez besed. Veš tista tišina, ki nastopi v pogovoru in se potem kakšen odkašlja, da ne bi bilo tako očitno. Podobno kot tebi, mogoče manj pogosto, misli mi takrat odplavajo nekam drugam. Predvsem se takrat sprašujem-kaj rečt, da bo sogovornik še zainteresiran ali pa grem v čist obrambni mehanizem in razmišljam o sončnih žarkih.
Po pisanju mi ne deluješ kot nekdo, ki ni sposoben logičnega mišljenja in vidiš, da tudi testi kažejo tako. Verjetno doživljaš nekaj podobnega kot js zadnje čase pri pogovoru z ljudmi. Pri meni je to zaradi razočaranja, obžalovanja.

Glede družbe si zadel, pivskih kolegov ne potrebujem, neko hudo žuranje je bolj kot ne zadnja stvar na katero pomislim-morda ga bom kdaj iskal, ko se otresem vse te žalosti, ne vem. Tiste zavrnitve ne bi jemal resno, če se ženska ne bi na vsak način še želela družit z mano in ohrant stike. Vidiva se pa itak najman 2x tedensko in ona me ima potrebo ogovarjat, pomoje enostavno misli, da mi ni všeč...eh to je kvečjem zrelo za novo temo. Bom vbistvu prilepil kar sm ravno v eni drugi temi napisal.
Sam sem v prvem tednu zadnjega letnika faksa samozavestno pristopil do kar nekaj nepoznanih oseb (in sploh če so ble lepe sošolke nism razmišljal niti sekundo), ampak na dokaj resen način, pač ne na tak kot mi je sicer podoben, ampak pogovor z njimi mi je bil čisto prijeten…dokler nisem s temi ljudmi govoril v skupini. Ne znajdem se med glasnimi, ampak dejansko vem koliko je večini pomembno kaj poveš-NIČ. Samo način je pomemben, enostavno mi je postalo jasno, da sem celo sam do neke mere tak. Ni mi toliko pomembno kaj nekdo pove, če govori z navdušenjem.
Pa tudi če sem glasen in je pogovor o kar nečem in me več ljudi sprašuje nekaj, me neznansko utrudi.   

Dvomim, da bom kdaj popolnoma sproščen pri spoznavanju ljudi, ker imam toliko miselnih vzorcev za spremenit...nekako najbolj mi v glavi odmeva nekaj v stilu 's časom bo že prišlo'-ma ta fraza mi gre tako na živce. Nič ne pride samo od sebe, vsaj ne zame..in deloma krivim filozofijo staršev za to, da se nisem že prej začel spreminjat. Oni in tudi sorodstvo so vsi precej zaprti in zgleda je to v genih. Vseeno se imam namen aktivno trudit preden obupam.
Rokov si res ne bom dajal, mi je pa jasno, da ko enkrat končam faks mi bo, če ne bom imel vsaj par znancev, do takrat precej težje spoznavat ljudi. Fakulteta mi je kot zadnje obdobje mladosti, ki ga še imam in da ga ne bi zapravil bi mi res veliko pomenilo. 

En lep pozdrav!

Tukaj nisem prvič, sem tudi že nekaj pisala, pa sem pozabila uporabniško ime. Tako da imam zdaj novo  :)
Imam enako težavo kot ostali tukaj pa me zanima, če je kdo za srečanje in drućenje v živo, saj smo si podobni? Meni se zdi kar dobra ideja, upam, da je kdo za  :clap:

Le pozdrav!
Enamalina

Osvežujem temo, če morda kdo od zainteresiranih za srečanje še ni videl.. Upam, da se kdo javi!

Lep večer!

Enamalina poslal sm ti zasebno sporočilo...  :)