FORUM Nebojse.si

Najprej lepo pozdravljeni!

Pred nekaj meseci sem začela opažati (do tega mi je pomagala tudi ena spletna stran, na katero sem naletela, kjer sem se našla v simptomih), da imam socialno fobijo. Težko se znajdem v situacijah, ki vključuje neznane ljudi, tudi v manjši skupini ljudi me neka sila vleče nazaj, da se ne upam pomešati med njih in navezati stika in samo čakam, da bo nekdo prvi stopil do mene. To se je začelo kazati že na začetku gimnazije in isto na začetku študija, skratka vedno pred novimi izzivi in preizkušnjami. Drugi so že po enem dnevu, najkasneje enem tednu navezali stik z vsaj eno osebo, jaz pa sem bila vedno bolj opazovalec.
Problem imam tudi v vsakdanjih situacijah, ker imam nenehno občutek, da se vse vrti okoli mene - občutek, da kamorkoli pridem, vsi čakajo na vsak moj napačen korak, napačno besedo, da me ocenjujejo in se mi posmehujejo. Celo pred sorodniki imam nek neobdrzdan strah in se zato vedno zavijem v molk. Seveda če me kdo kaj vpraša povem svoje mnenje in razvijemo kratki pogovor, na neki točki pa se vse ustavi, ker mi zmanjka idej za nadaljnji pogovor in imam nek strah, ki mi ne pusti, da bi se izražala kot se želim, bila odprta in ne bi toliko razmišljala o sebi, svojih strahovih, pač pa bi enostavno povedala kar imam za povedati, brez nepotrebnih podvprašanj o morebitnih posledicah v moji glavi in kako bom izpadla pred ljudmi.

Zaradi tega sem nehala hoditi na študij (stara sem že 23), saj sem se počutila kot nek odpadnik in me je bilo strah priti že samo na predavanje, kaj šele na vaje, kjer nas je manj in bi bilo potrebno sodelovati. Da ne govorim o predstavitvah seminarskih nalog.

Vse to sem povedala svoji psihoterapevtki, ki ni bila poceni (50eur za dobre pol ure), niti mi ni prisluhnila v celoti, saj me je dostikrat prekinila in pogovor peljala v čisto drugo smer in iskala problem čisto drugje, medtem ko sem cel čas opozarjala na stisko, ki se odraža v družabnih situacijah, kjer enostavno "zablokiram". Ona je pa še naprej govorila svoje, vrtala vame kateri dogodek konkretno me je zaznamoval, da sem pridelala ta strah in bolj kot sem ji zatrjevala, da nobeden konkretno oz. da takega "usodnega" dogodka ni bilo ali pa se ga vsaj ne spomnim več, da se je to enostavno razvilo v moji glavi, kjer je prešlo v velike razsežnosti, bolj sva se oddaljevali v komunikaciji. Kot da bi med naju prišel komunikacijski šum. Glede na to, da mi je mama komaj dala teh 50eur, ki jih je ženska prislužila verjetno najlažje od vseh primerov, saj me je nekako odpravila češ da problema sploh nimam, mi je še bolj težko, saj ni majhen denar.  :(

Sicer mi je dala domačo nalogo in postavila nov termin, a me zanima naslednje. Ali lahko ta termin prekličem in kaj naj ji rečem, saj se mi zdi nesmiselno, da bo vsakič pospravila v žep 50eur, jaz pa od tega ne bom imela kaj dosti. Kako naj ji razložim, da ne nameravam več hoditi k njej? Ali lahko grem h kakšnemu psihiatru in prosim da mi predpiše ustrezno zdravilo (predpostavljam, da rabim antidepresiv ali pomirjevalo pred okoliščinami, kjer sem javno izpostavljena oz. samo jaz dojemam to kot nekaj velikega, v bistvu pa gre za vsakdanjo stvar?), brez da bi morala po napotnico k splošni zdravnici in brez da plačam psihiatru tistih 10min hitrega pogovora? Mislim, da rabim nekaj, da me požene naprej, da bom lahko za začetek normalno funkcionirala. Kaj pravite na to? Ne me razumeti kot da iščem neko bližnjico in bi delala na sebi po liniji najmanjšega odpora. Ne gre za to. Gre predvsem za to, da mi ta strah otežuje najbolj vsakdanje situacije, s katerimi se drugi sploh ne ukvarjajo oz. o njih ne razmišljajo sploh, jaz pa preden grem iz hiše vse preučim do najmanjše potankosti, da se ja ne bi kje osramotila in ponižala.

To mi predstavlja ogromen problem tudi pri iskanju študentskega ali rednega dela, saj ne morem delati v stiku z ljudmi. Se mi začne tresti glas in roke, v grlu imam občutek cmoka, nimam komunikacijskih veščin da bi vedela, kako odreagirati, ko naletiš na nekoga, ki te vpraša kaj direktnega (recimo prepotentni moški, ki osvajajo ali so nesramni do natakarice, živčni ljudje, ki se znesejo nad tabo, če nekaj ne narediš najbolje ipd.).  :(

Mirella, lepo pozdravljena!  :rozicodam:

Jaz sem pred 13 leti dvakrat šla k zelo znanemu (in dragemu) psihoterapevtu. Podobno kot opisuješ ti, sploh ni slišal, kaj mu poskušam povedat in je kar na pamet predpostavljal neke stvari, ki zame niso imele prav nobenega smisla. Bil je ves aroganten, jaz pa vsa sesuta ... Počutila sem se ponižano in moja samozavest je bila po srečanju z njim še bolj na psu kot prej. Nisva se ujela, niti slučajno. Verjamem, da je vrhunski strokovnjak, ampak jaz se s tem človekom ne bi mogla sprostit in mu zaupat, in potem zadeva itak izgubi smisel.

Z gromozanskim cmokom v grlu sem ga torej poklicala po telefonu in mu rekla, da me na naslednji termin ne bo, pa da se bom mogoče nanj obrnila kdaj kasneje, da mogoče zdaj zame ni še pravi čas (in najbrž tudi res ni bil) ... Bil je slišat čisto prijazen in je rekel, da ni problema. Uf, mi je prav odleglo. Kasneje sem na forumu prebrala, da je imelo še nekaj ljudi z njim podobno izkušnjo.

Skratka, če čutiš, da to ni to, kar pokliči psihoterapevtko in odpovej. Ne boš ne prva ne zadnja. Pobrskaj malo po forumu, katere psihoterapevte priporočajo na tvojem koncu, če si pripravljena na še en poskus. Obisk pri psihiatru pa se mi zdi tudi dobra ideja. Naročiš se lahko brez napotnice in tudi plačat ti ni treba, pa relativno kmalu lahko prideš na vrsto. Potem boš pa že videla, kako naprej. Glede na to, da vse skupaj tako slabo vpliva na tvoje življenje, da si pustila faks in da težko najdeš delo, tvoje težave vsekakor so resne in rabiš pomoč. Dodatno podporo pa lahko dobiš tudi na forumu. Se mi zdi, da nas je tukaj kar veliko s tovrstnimi težavami.

Tudi mene je v otroških in mladostniških letih pestila huda socialna fobija. Še faks sem izbrala tak, kamor je šla tudi moja prijateljica, namesto da bi se vpisala tja, kamor me je vleklo, čeprav sama. Le stežka sem šla ven na kosilo, ker me je oblival pot, tresle so se mi roke, žlico sem komaj prinesla do ust, zdelo se mi je, da me vsi gledajo in ocenjujejo ... Sploh v večjih družbah mi je bila totalna muka ... Vsi so se zabavali, jaz pa totalno lesena in nerodna, nisem vedela, kaj bi s sabo, kam naj dam roke, kam naj gledam, kaj naj rečem ... In bolj kot sem se tega zavedala, slabše je bilo.

Danes imam v določenih socialnih situacijah še vedno kar precej težav, vendar ne več tako hude. Opravljam celo službo, v kateri je veliko javnega nastopanja. Ne vem, če ti kaj pomaga, ampak zase lahko rečem, da je marsikateri simptom socialne fobije sčasoma izzvenel kar sam od sebe, ne da bi se za to posebej trudila. No, še vedno pa sem bolj tihe sorte. In nerodna.  :-[

Drži se, vse bo še v redu.

Pozdravljena Mirella...
Jaz se tudi bojujem s socialno fobijo...

Pri meni je zgodba takšna, da socialna fobija noče "izzveneti", kot se je to
zgodilo Liri.

Psihiatra se da dobiti na koncesijo.
Recimo antidepresivi so mene toliko spravili na noge, da sem sploh lahko stisnil zobe in začel
hoditi na psihoterapijo... Pa tukaj po forumu sem začel težiti  :sesmejem: :unsure:

Sam pri sebi sem si zadal, da bom nekaj časa vztrajal pri enem psihoterapevtu,
čeprav mi ni najbolj "všeč". Išče šibke točke in to je prav, ni mi pa všeč  :unsure: ;D.
Res pa je tudi, da me ne more kar takoj "prebrati".

Mirella, želim ti, da boš našla rešitev, kako se te nadloge znebiti.
Če jo boš našla, pa prosim napiši, kaj je tebi pomagalo. :rozicodam:

jaz ima socialno fobijo približno od 16ega leta dalje, zadeva zna delovati progresivno, kolikor opazujem za nazaj
a po letih siljenja, da postanem bolj družabna, sem to enostavno sprejela, ne sprejemam glorifikacije družabnosti in ekstrovertiranosti, to so samo norme in kalupi, v tem nenazadnje niti ne vidim smisla, pa saj ne, da sem nek mizantrop a to je sedaj že druga popevka, o tem ne bom ...
fizične in psihične simptome sem uspela omiliti z avtogenim treningom, katerega zaradi neke hecne izkušnje pred leti, ne izvajam več, zadnje čase opazujem, da mi pomaga joga čeravno se ji posvečam intervalno, afirmacije iz AT sem vnesla v vsakdan, določene stvari si zapišem na post-it listke in jih imam kje očem blizu, pač, veliko ukvarjanja s samim sabo in pripravljenosti na delo na sebi, prebiranje različne literature, ne pa samo koreninjenja svojih težav in zatekanja k rešitvam po liniji najmanjšega odpora (tableti pa psihiatri)
sicer je nek paradoks v vsem tem, reševanju socialne fobije namreč, človek mora vase, da lahko gre potem ven med druge
no, jaz sem od tega, da sem potrebovala po 2 dni psihičnih priprav na kakšen vsakdanji dogodek, da so bili občutki znotraj dogodka, kot bi bila na žerjavici, da če sem šla v gozd, me je zmotila vsaka oseba hodeča po isti poti, občutek, kot da vdira vame, v moj prostor, mir, dejansko mi je razbijalo srce še pol h po tem, zdelo se mi je, da mi bodo popokale vse žilice v glavi .. hoja po ulici sredi belega dne, ko je polno ljudi zunaj je bilo nekaj najbolj strašljivega evah in še ostale stvari, prišla do tega, da ko je nekaj za narediti, nekam za iti, si enostavno rečem GO&DO, in grem
seveda imam še vedno svoje padce in niham, so dnevi, ko potrebujem 3 h da se spravim po mleko v trgovino in še vedno me stisne, ko moram hoditi po ulici, a sedaj znam preusmeriti fokus nase in zmanjšujem pozornost na okolico, misli, ki se mi razvijejo (da me vsi opazujejo ipd), zamenjam z drugimi etc ...

da so psihiatri arogantni do nekaterih pa je povsem razumljivo, moj osebni zdravnik je 1x prišel v čakalnico, se postavil na sredo nje in s prstom začel kazati po čakajočih : ti, ti, ti in ti, kar domov pojdite, je rekel, in tako domov nagnal 8/10 tam čakajočih
po tem, ko je imel več časa posvetiti se dejansko bolnim, so bili vsi zdravi

Uf, meni je to še vedno ultimativna muka. Nisem si predstavljala, da nekaj tako "banalnega" predstavlja problem še komu drugemu, ne samo meni. :kiselnasmeh:

Zelo dobro povedano.

Lira-jaz sem mislila isto.  :unsure:

Tudi meni je hoja po cesti,stanje v trgovini,pošti,skratka vsepovsod tako velika muka da ni večje. Rajš bi šla 10 rodit kot pa da mam tole. .....

 :rozicodam: Sva že dve...  :kiselnasmeh: Jah, ko greš rodit, vsaj veš, da bo čez nekaj ur konec "muk", za to stanje pa pojma nimamo, kako dolgo in kako intenzivno bo....  :ne:

Slavči res je tako.  :rozicodam:  Pa se človek izpostavlja,pa hodi,pa dela vse , pa kr ne izgine. Včasih je vse ok,ponavadi pa ne,... Najhujš pa mi je to k sploh ne vem več kaj bi. Slavči ti si na adjih,pa še vedno doživljaš to. Kakor pride kakšen stres,prehlad,karkoli, ali pa kr tako da nas sam telo mal opozarja,..  evooo spet . Kot vidim bomo imeli tale strah kr skoz v sebi.  :ne:

Prav neverjetno se mi zdi kako se veliko stvari prepleta in koliko nas ima take izkušnje. Kar načudit se ne morem. Jaz osebno sem imela tud že težave da tud iz hiše nisem upala da ne bi srečala sosedo, za katero sem imela tako slab občutek, da če jo bom nagovorila me bo ozmerjala in še kje pretepla. Spet drugič pa grem v skrajnost, k brez težav grem po ulici polni ljudi, ''vendar'' se ne pogovarjam oz bolkne ničesar ne vidim okoli sebe, to je najbrž neke vrste ščit?!?! ko sme hodila na terapije sem se normalno pogovarjala ali pa na skupini za motnje hranjenja nisem imela nekih ful težav da bi se bala če me kdo ocenjuje. Ker smo tam zato da si pomagamo, mene trenutno zmede  to, da dokler ne vem kaj si o meni nekdo misli, imam občutek da me ne mara in ker pridem do človeka in nč ne govorim si mislim da si o meni misli najslabše in k se malo odmakne in neki šepeta z drugo osebo , se mi zdi kot da slišim da se o meni pogovarjajo, bog pomagej, sm js paranoična, a imate vi tud take težave?

Drage "moje" dame!

Kot ve sem se tudi sama spopadala z temi "dobrotami" ja vem ni lahko še težje razumet ljudem okoli nas,ki tega niso doživeli ali občutili....
Zase lahko trenutno rečem,da sem ven iz tega kako dolgo pojma nimam bomo videli,se bom pustila presenetit vem pa kaj sem počela v svoje slabo in dobro okolice,ko sem to spremenila in sploh dojela je preteklo kar nekaj vode ampak je šlo to je pomembno.
Nič ne pomaga,če nismo pripravljeni spremeniti določenih prioritet pri sebi,ki se jih tako radi oklepamo saj se na nek način počutimo varne čeprav nam povzročajo težave oz.nam jemljejo energijo.Želeti si priznat ali ne tako je!
Moramo si dovolit,da smo samo ljudje brez slabih občutkov,da smo kaj premalo napravili ali tako zelo slabo,da si očitamo.
Najprej moramo nase gledat ne moremo se nenehno razdajat za dom družino itd.Smo individualna bitja katera potrebujejo tudi prostor zase,če tega nimamo niti malo ali pa sploh nič potem smo saj veste kje in naše počutje tudi na dnu....
Da ne bo pomote imam rada svojo družino ampak,ko je treba si vzamem čas samo zase,ker ga občasno res potrebujem,da si napolnim baterije.Tako,da verjamite,DA se in brez strahu lepo naprej  :rozicodam:

Zanimivo mi je, kako dobro veste, da ta strah in sram, ki ga doživljate,  je tujek. Je nekaj kar vas ovira, je nekaj kar vas dela socialne invalide. In tako zelo si želite, da ga ne bi bilo. Da bi končno lahko čutili situaciji primerno. Celo veste, kakšno bi bilo "normalno" doživljanje oz. bolje rečeno kaj v resnici naj bi doživljale, kaj naj bi čutile, kaj naj si bi mislile v določeni situaciji. In to po mojem tudi ste ve - original. To ni samo neka predstava. To dejansko ste ve. In kot da ste čustveno ugrabljene in ponavljate neke miselne, čustvene mantre. PA PISMU KJE JE VAŠA JEZA? Dajte no se enkrat že razjezit pa rečt porkamotorka pa ka bom jaz sužn temu kar jaz sploh nisem. Človek sem, in vreden druženja, vreden komunikacije z ljudmi!!! Pa, kaj mislite, če imate socialno fobijo, da pol pa niste ljudje in pol niste vredne da komunicirate z trgovko v trgovini, s poštarjem s sosedo, sošolcem, sošolko, neznancem tako kot doživljate v konkretni situaciji in ne kot ste se naučile po nekih manjvrednostnih ocenjevanjih. Lejte sej tud če nimate socialnih veščin, si jih pač boste počasi pridobile. Vsak je na začetku štorast, dokler se neke veščine ne nauči. Al v čem je zdej tukaj fora?
Ja, veste, pa še nekaj vam zaupam takole na uho. Niste edine, ki se vam take fobične fore dogajajo. To se dogaja kar večalmanj večini ljudem. Samo malo na drugačen način se kaže. No glejte, kdo se upa od tistih ki jih imate za korenjake(ki nimajo težav s soc. fobijo) v javnosti govoriti o tem kako se ne razume s svojim partnerjem, kako svojo duševno bolečino utapljajo s samozadovojevanjem, kako so nevoščljivi sosedu,.... No po moje je tudi to neke sorte fobija, ko se ljudje delajo lepe, celo sami sebe so toliko nalagali, da si verjamejo. Saj vidite, da je svet bolan do amena. Poglejte no kolk ljudi na svetu umira zaradi pomanjkanja najosnovnejšega, mi pa kot da jih ni... se enostavno ne zbunimo ne nad sabo ne nad politiko ne nad kajvem kom še. In zakaj nekaj bi ve imele manjvrednostne komplekse, v tako arogantnem svetu.... no ja, če ste tako arogantne tudi same, potem je morda celo na mestu, da čutite sram, drugače pa že enkrat začutite bes in nehajte jambrat in začnite živet tako kot hočete.
Pa niti slučajno ne nagovarjam na kake revolucije, da ne bo kdo tako razumel.

Prosim ne mi ploskat. Samo kritizirate me lahko ali pa ignorirate. Ker če se strinjate z mano, potem raje energijo za ploskanje in hvaljenje raje porabite, da naredite nekaj konkretnega v to kar se strinjate.

Žal ne moreš nekomu -ali pa sebi-preprosto ukazati, naj se razjezi. Kot ne moreš zaukazati kakšnega drugega čustva.
Drugi del: ravno to je bistvo socialne fobije.

Hm, je bilo brati, kot da ukazujem?

Vas to, da čutite tako kot čutite v raznih socialnih situacijah nič ne jezi? To, da čutite sram in strah, da vprašate enega mladeniča v trgovini po informacijah o nekem izdelku, vas to nič ne jezi? Saj veste da je on ravno zato tam, da vam to pove in ne za to, da mu je dolgčas?  :sesmejem:

Tako sem razumela.  :kiselnasmeh: Ukaži si, kar je treba, pa bo.

Drugače pa osebno, ko sem anksiozna, občutim veliko nemoč, ranljivost, negotovost. Občutek strahu gre lahko še dlje, do občutka uničenja. Gre torej za čustva, ki zaviranjo delovanje, medtem ko nas jeza običajno spravi do tega, da kaj naredimo, rečemo brez razmisleka, eksplozivno.

Hm, ni stvar v ukazovanju. Nisem želel tega sporočit. Nisem mislil, da bi si kar rekle ne smem čutiti strahu, ali pa sedaj pa ne bom čutila strahu, ker ni skladno s situacijo in trajlala strah izgine.
Pravim, da naj začutimo jezo. Ampak, boste rekle, ob čem naj občutimo jezo? Kaj se je tukaj sploh za jezit? Me enostavno ne čutimo jeze. Kako jo naj potem čutimo, zakaj, čemu? Torej, veste, da ste vredne se pogovarjati s trgovcem v trgovini, veste, da ste vredne da greste na pošto,... in če vas nekaj začne nagovarjati, da niste....  AHA .... no tukaj se začnem zavedati, da v bistvu to veste, samo bojite se, kake bednice boste izpadle pred drugimi ---> tega se bojite(bojimo)? , ker slutimo(vemo) da se bo začelo naše telo obnašati po svoje(zardevati, potiti, postalo trdo,...) in občutki ob tem so zelo neprijetni, še posebej ob misli, da nas ostali vidijo v takem stanju. Tako neprijeten je občutek, da nas drugi vidijo kot nesposobne socialnosti - kot totalne idiote, ki se obnašajo kot butci v tako preprostih situacijah, ko jim noben nič noče. Torej to je tisti strah, ko potem nočete iti nikamor ven iz svoje sobe?

Betka, bi te vprašal, ali lahko v socialni situaciji kljub temu, da doživljaš simptome socialne fobije zavestno odločiš in deluješ tako kot čutiš(ne kot posledica strahu in sramu), ampak tako kot če tega sramu in strahu ne bi bilo? Vredu, nekoliko sigurno ovirajo ta čustva, vendar jaz mislim, da če se odločiš lahko kljub temu deluješ tako kot čutiš v skladu s konkretnim dogajanjem in potem ugotoviš, da sploh nisi tako čudne podobe dal drugim in se lahko še bolj sprostiš. Za drugič pa imaš tudi pozitivno izkušnjo in se več toliko ne bojiš iti iz svoje sobe. Jeza ob tem pa se mi zdi, da nam pri tem pomaga na čustveni ravni. Jeza in strah ne gresta skupaj. In če začutimo jezo nad tem, da bi se spet "prepustili" da nas vodi strah in sram, potem tudi strah pojenja.

Še dobro da se da teorijo hitro preizkusiti v praksi.  :sesmejem:

Jaz pa mam problem s tem, da če je neka velika družba ljudi, ali nasploh nekdo ki ga ne poznam ravno (znanec, frend od frenda) da potem enostavno otrpnem. Sem večinoma tiho, tudi če bi kaj želela reči ne rečem. Dokler se malo ne sprostim - potem ko nekoga že parkrat srečam in vidim, da mi ne bo "nič naredil". Ampak me pa moti, da od vseh potem poslušam tisto,"joj, zakaj si skoz tiho, daj povej neki", ker takrat še bolj otrpnem. Prav prazno glavo imam. Kaj naredite v takšnih situacijah? In ne rečt naj bom jezna ker je to tak,...ker sem takšna že od nekdaj, ampak me pa vseeno moti.

Mislim, da je velik razkorak med tem kar vemo in tem kar čutimo. Na razumski ravni nam je običajno vse jasno, zavedamo se, da so strahovi neupravičeni, ipd. Vendar ima razum kaj malo vpliva na čustva. Sama si z razumskimi argumenti ne morem pomagati. Poleg uma in čustev nas "sestavlja" še fizično telo, vse skupaj v odvisnosti, tesno prepleteno. še ena neznanka.

Moje težave niso take narave, da si ne bi upala iz sobe. Vendar pa so področja, kjer sem pravi otrok  :kiselnasmeh:. Vem recimo, da sem za nekaj nadarjena, pa tega ne morem razviti in pokazati zaradi prehude anksioznoti.
O tem, da ko daš nekajkrat skozi situacijo, ki te straši in je potem vsakič lažje, pa se iz lastnih izkušenj ne morem strinjati. To vedno povem terapevtom, sotrpinom ali komurkoli, s katerim se pogovarjam o svojih težavah. Zelo_resen, upam in privoščim ti, če imaš drugačno izkušnjo. Torej, pri meni je nerešljiv problem javno nastopanje. Veliko nastopov sem že dala skozi, pa me je še vedno strah kot psa. Ali sem nerešljiv primer ali pa delam nekaj narobe. Verjetno slednje.

Smem vprašati Betka česa te je strah glede javnega nastopanja? Bolj določno.

Iskreno povedano, ne vem točno. Hud strah se mi ponavadi pojavi šele tik pred zdajci. Že te zanima še kaj lahko preko ZS, da ne zasmetiva teme.

Mhja, mogoče sem temo celo sam začel smetiti. Prosim moderatorje da presodijo in vržejo te prispevke v to temo http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14419.0.html , če se strinjajo ali pa pod novo temo. Se opravičujem Mirelli in ostalim.

Spodaj sem si sam našel nekaj bolj strokovnega, kar govori nasprotno mojemu prepričanju. Se opravičujem. Bilo je dobronamerno, samo je zalo velika verjetnost da se motim jaz in ne tole:

Za tiste ki ne zastopijo angleško pa na kratko: govori o tem, da z negativnimi emocijami(tudi in predvsem jezo oz. pravi z agresijo) proti negativnim emocijam samo poslabšujemo zadevo in prilivamo olja na ogenj socialni anksioznosti.

Hvala Garfield. Iz srca želim tudi vam, da bi vam čimprej(ne da bi spodbujal neučakanost) uspelo. Vem, kako neprijetno je.

Pa ne no. :( Hvalabogu, da se na forumu pojavi kakšna debata. Nič ne smetita, zanimivo vaju je brati in tudi naslov teme je čisto primeren.  :oki:

Zelo_resen, če si ti lahko pomagaš z jezo, se mi zdi to super in kar nadaljuj. Pri večini pa tvoji nasveti najbrž ne bodo delovali. Žal. Kot je že Betka napisala, si določenih čustev in odzivov na situacije ne moreš kar ukazati. Pa tudi upiranje temu, kar v resnici čutiš, je običajno prej kontraproduktivno kot kaj drugega.

Je pa zanimivo, kako smo si podobni in tudi različni. Jaz na primer običajno nimam nobenih težav pri komunikaciji s trgovkami, poštarjem, neznancem na cesti, če me vpraša, kako se pride tja in tja ... Mi je pa zoprno iti po ulici, pozdravljati sosede levo in desno, čeprav nimajo nič proti meni in jaz nič proti njim. Preprosto sram me je. Zoprno mi je tudi sami jesti v restavraciji. Tako zelo zoprno, da raje ne grem. Neprijetno se mi je oglašati na telefon. Jaz se zvonenja telefona vsakič dobesedno ustrašim. Pa še cel kup takih brezveznih banalnosti ...

Nimam pa težav z javnim nastopanjem, vsaj ne opaznih. Zoprno mi je sicer zaradi občutka, da me občinstvo gleda in (morebiti) ocenjuje mojo zunanjost ... Ko pa zaslišim svoj glas, je vse ok in običajno speljem vse skupaj skorajda z užitkom. Nekoč mi je kolegica rekla, da imam pred poslušalci samozavest kraljice in je po svoje res. Čeprav mi drugače čisto manjka samozavesti. V večji družbi, na neformalnih druženjih sem običajno tiha in neopazna in bi dejansko najraje kar izginila. :unsure: Pa se nimam za idiota.

Uf, poznam. Najbolj smotano je pa to, da ko je družba glasna in govorijo vsi eden čez drugega, nikogar ne moti, da sem jaz tiho. Ko pa slučajno zmanjka teme in nastane ena taka "awkward" tišina, se mi zdi pa, da vsi ravno mene pogledajo, češ, zakaj pa ti nič ne poveš, daj še ti kaj povej ... Pismu no!

Jaz (si) v takih situacijah včasih rečem, da je običajno vedno dovolj takih, ki radi govorijo, eni pa pač raje poslušamo, in je na koncu ravno prav za vse ... Ampak, ja, ne moreš vedno. Večinoma mi je samo neprijetno in naredim nekaj takega:  :kiselnasmeh:

Super Lira za novega vetra v temi. Jaz bom z veseljem kaj dodal, če se mi bo zdelo kaj pametnega, zanimivega, samo žal ne vem kdaj - me delo čaka.

Verjamem, da lahko izpostavljanje situacijam, ki nas plašijo, nekaterim ustreza in pomaga premagovati strah. Mislim pa, da če so ti občutki prehudi, uničujoči, kaj dosti dobrega ne morejo prinesti. Nikoli nisem čutila zmagoslavja, če sem kljub hudemu strahu šla skozi situacijo, saj mi je bilo samo doživetje tako grozno, da me je na nek način še bolj ranilo.

Šele ko sem prišla na AD-je in sem bila sposobna sedeti na sestanku med večinoma nepoznanimi ljudmi in celo kaj reči, sem začutila manjši premik. Imeti nadzor nad strahom, potem,ko je imel vedno strah oblast nad mano.

Rad bi nekaj stvari napisal glede jeze, ki naj bi negativno vplivala na strah. Mi ne gre skupaj, saj na prvi pogled sta si jeza in strah obratno sorazmerna(več ko je enega, manj je drugega). Jaz ne štekam tukaj prav dobro "teorije" tega. Mogoče pa je poglavitno čustvo pri soc. anksioznosti sram? Da je to prvo, strah je pa samo posledica, saj se bojimo(strah) doživeti sram?
Tudi na vprašanje, česa se bojim v neki soc. situaciji velikokrat se mi zdi niti ne vemo odgovora. Ker iščemo razlog za strah, tega pa ne povežem s čustvom sramu.

Ponavadi se za jezo skriva strah...Odvisno je namreč, kako smo se v rani mladosti naučili izražati določena čustva...In če smo imeli prepoved jeze v smislu "otroci nimajo pravice do izražanja jeze", se tudi kasneje ne znamo spopasti z občutkom jeze.

Ravno tako to velja za ostala čustva, ki se nato zaradi potlačenosti manifestirajo na drugačen način: anksioznost, depresija, odvisnost, osamljenost...ipd...

Tu je en dober članek o jezi:

http://www.aktivni.si/psihologija/jeza-ima-veliko-obrazov/

Jaz osebno sem jezen od jutra do večera. Brez tega verjetno ne bi mogel narediti ničesar. To je edino kar je ostalo. Je pa veliko, veliko bolje, če imaš v življenju kako drugo gonilno silo.

Hvala za odgovore.
Slavka, kaj pa je potem tista čustvena sila, ki ti da pogum ko si na preizkušnji sramu in strahu? Recimo pred javnim nastopom. Ko se recimo veliko pričakuje od osebe, ki ima javni nastop in da še govori o sebi in to o osebnih zadevah, ki mu predstavljajo tabu.

Vsak človek, ki ima pred sabo javni nastop, se verjetno boji oz. ima, tako imenovano, tremo. To je normalen in naraven odziv telesa na izpostavljenost pred drugimi, saj se postaviš na "ocenjevanje", kar pa zagotovo ni enostavno.
Zdaj pa, eni imajo "zdravo tremo", ki ponavadi izgine po prvih besedah ali gibih na odru...drugi pa dobesedno "zamrznejo" na odru oz. doživljajo trenutke groze....

Kaj je tista sila ne vem...Jaz lahko rečem zase, da sem na odru oz. javnem nastopu suverena, navkljub tesnobi in tremi, ki me pred nastopom spremljata. Pač si povem sama pri sebi, da tudi, če "zafrknem" ne bo konec sveta, da ne bom niti prva niti zadnja, ki ji bo nastop spodletel in da to pač ne bo odločalo o tem, kdo sem, saj je nastop samo delček mojega življenja, drugi delčki so pa ravno tako zelo pomembni....  :oki:

Vsakdo ima tudi možnost izbire ali se bo javno izpostavljal (nastopal) ali ne. Nekateri ljudje se raje držijo v ozadju, drugi pač ne...Pa to ne pomeni, da je s katerim od njiju kaj narobe...  :ne:

Jaz sem svojo anksioznost oz. strah pred nastopomo zmanjšala z rednim izpostavljanjem, tekmami, nastopanjem, tudi z vodenjem skupine in z notranjim monologom, v katerem sem sama do sebe razumevajoča in spodbujajoča...nikakor pa ne obsojajoča ali celo jezna. Menim, da včasih ravno to, da se jezimo nase, še dodatno vzbudi v nas slabe občutke in strah...strah, da bi izgubili še tisti delček sebe, ki smo mu zaupali a nas je izneveril.

Mejdun sem zafilozofirala...  :kiselnasmeh:

 :clap: En velik hvala za tale prispevek. Ko utegnem še kaj napišem. LP

pri meni je sicer odvisno od situacije, a sem ugotovila, da dokler me ljudje kaj vprašajo, je še ok, še odgovorim dokaj normalno, sama od sebe pa ne znam povedati, kr cmok se mi naredi v grlu, ponavadi je na vprašanje dej še ti kaj povej, če me sploh kdo kaj vpraša, reakcija kot pri liri, skomig z rameni  :kiselnasmeh:

in ne znam si pomagati, še z možem imam zadnje čase težave da zelo malo govorim, kr cmok imam v grlu, in pri meni jeza prov nč ne pomaga, me hromi in me začne dajati tesnoba, ker ponavadi k sem  res fulll jezna, že v mislih premlevam, kako bi  pomoje krožnike metala, in se nad kom znesla, vendar tega seveda ne naredim, ker vem da to ni dobro, potlačim, sicer komaj komaj brzdam ta vulkan jeze v sebi, itak pa hitro mine ta hud naval jeze, se pa zato pol slabo počutim, tesnobna sem, dobim panični napad, se prenajedam, se zapiram v hišo, depresivno razpoloženje, ne govorim, začarani krog...in ravno to mi gre na živce...kako si pri tem pomagati?  namerno izpostavljanje? delavnice?

Jaz sem že velikokrat slišal in tudi prebral, da naj bi pomagalo namerno izpostavljanje.

Je pa res in očitno nisem sam (že Betka je nekaj pdobnega omenila). Meni recimo ne pomaga.
Ali pa bolje rečeno, do sedaj mi še ni pomagalo :unsure:

meni tudi ne, se izpostavljam, grem z možem na vsako družabno stvar pa se ni nič spremenilo  :unsure: edino lahko rečem, da tukaj na internetu se razpišem, s pisanjem nisem nikoli imela težav, spomnim se da me je ena punca intervjuvala za svojo diplomo, in vem da me je vprašala zakaj mi je lažje pisati nekaj kot povedati, pa sem ji rekla, da pri pisanju imam čas razmisliti v miru o stvari, ker ko se pogovarjaš, pogosto lih ne moreš rok skleniti in gledati pol ure v strop in tuhtati kaj si ti o nečem misliš, ker se lih slučajno še z tistim vprašanjem nisi prej ukvarjal  :kiselnasmeh:

Sem mislila, da sem edina, ko ima težave z oglašanjem na telefon. Vedno ko mi zazvoni, imam nagonsko reakcijo, da ga dam na tiho in se ne javim. S SMSi še gre, tam ahko razmislim kaj bom napisala...

Upam, da kdo ne bo mislil, da se gre tukaj o vprašanju kdo ima več problemov,
ampak telefona tudi jaz ne maram.

Vedno se zdrznem ko zazvoni. To si še nekako lahko razložim.
Pač resnica je, da sem po telefonu do sedaj izvedel veliko več slabih novic, kot dobrih.
Kdaj sem pa kakšnega nepoznanega nazadnje klical, pa sploh ne pomnim :zardevam:

Glede pisanja tukajle mi še kar nekako gre. Počasi se navajam, da se ne bo nič hudega zgodilo. če malo potarnam. Kvečjemu mi da pisanje misliti.
Je pa res, da ne vidim kakšne razlike med tipkanjem ali pa pogovarjanjem. Mogoče je to zaradi službe.
Sem se že z raznoraznimi ljudmi ogromno "pretipkal" :o... takorekoč "online"

Recimo, če dobim službeni email in pa moj "privatni uradni" se tudi vedno zdrznem.
Podobna štorija kot s telefonom.

V glavnem brezupen primer >:(
No upam, da brezupen nisem.

Meni je malo pomagalo izpostavljanje v precej omiljenih situacijah... Vsakdanje situacije so mi prehude in izpostavljanje njim me samo sesuje. Zaenkrat sem opustila cilj, da bi lahko normalno funkcionirala v njih, delam pa na tem, kako se čimhitreje sestavit nazaj. A kdo mogoče že obvlada to :)?

zdravo nisem bral celotne teme tak da ne vem kaki nasveti so že padli :) ampak Socialno aksioznost se premagati... izpostavljanje je vsekakor prva stvar, ki izjemno pomaga! Vendar more biti postopna predvsem pa si mormo dat čas... postopno izpostavljanje pa vsekakor... Pomaga tudi prostovoljstvo, kjer predvsem pridobivaš samozavest in pa veliko se naučiš o odnosih, ki niso zlagani! Ampak deansko je treba izbrati neko področje kjer te vsebina vsaj malo veseli... telefoniranje je itak izpostavljanje pomaga pa če dobiš tako službo, kjer moreš stranke kontaktirati o službenih zadevah... strah premagaš... nastane pa drug problem ker se naveličaš telefona in ti gre zato na jetra :) in ne več toliko zaradi strahu :sesmejem: skratka vsi ki trpite za SF da se jo premagat samo delo vas pa vsekakor čaka  :oki:

Sem šel še enkrat brati to temo od prvega prispevka naprej in moram reči, da sem že pri prvem prispevku od Mirelle našel marsikaj zanimivega, kar prej nisem zaznal.

Več vas je napisalo, da ponavljajoča soočanja pri njih ne pomagajo, ampak ravno obratno. Mi je povsem razumljivo. Kot, da bi s tem utrjevali negativno izkušnjo in je tako strah še bolj podzavestno utemeljen. Razumem pa tudi tiste, ki pravijo, da soočenja pomagajo. Mislim, da se pri tem razume soočenja, ko se ne ždi nekje obupano, ampak, da je mišljeno, da pri sebi nekaj razjasnjuješ, spoznavaš, opredeljuješ,.... potem temu tudi daš možnost, da se od tega kaj obnese in ostane – spremenjeno, prenovljeno, osvobojeno, odrešeno.

Betka je opozorila na razkorak med vedeti in čutiti. Jaz bi izhajajoč iz tega dodal še to, da lahko sicer mi marsikaj pri sebi ugotovimo, doživimo neko razjasnitev glede svojih problemov, pa potem doživimo spet poraz. Tudi moja izkušnja je, da je od spoznanja do miru v soc. situacijah daljša pot, predno pride do sprememb. Zato šele s potrpežljivostjo pride do sadov spoznanja. Če prej seveda ne pozabimo kaj smo spoznali.

Prazna glava je bila večkrat omenjena, predvsem v kombinaciji z nekako bolj spontanim druženjem. To se mi zdi, da je kar zanimiva tema (morda zato, ker je tudi pri meni precej prisotna), katera pa ni bila kaj dosti raziskana v globino. Morda je kaj razloga za prazno glavo tudi v tem, da nas teme in dogajanja v druženju ne zanimajo, za tisto kar bi pa nas zanimalo pa se nam zdi, da druge ne bi zanimalo, da bi peljali smer dogajanja kjer je nam zanimivo. Hm ne vem.

Ugotavljali smo tudi, da se nekako boriti v sebi proti čustvom strahu in sramu ne pomaga kaj dosti, ampak nas še bolj odalji od dejanskega dogajanja. Pride do kontra učinka.

Ko govorimo o socialni fobiji, lahko govorimo o tem morje stvari. Meni se zdi, da ta pojem govori predvsem o strahu, čeprav bolj pri bistvu se mi pa zdi, da bi bolo govoriti o sramu. Mislim, da je strah posledica.

Na misel mi je prišlo, da bi bilo vredno omenit interpretacijo. Veliko stvari si interpretiramo po svoje, potem pa iz tega lahko izpeljemo do prav bolnih razmišljanj o tem kaj drugi mislijo o nas, o tem kaj mi mislimo o sebi.

Učenje z opazovanjem. Ko to pišem mi je prišlo na misel, da zna biti blagodejno in navdihujoče tudi gledanje filmčkov na youtube(recimo), kjer ljudje "počnejo družabne stvari", oz. to pričemer mi doživljamo hude zagate. In če se poskušamo uživeti, kaj te osebe doživljajo, po kakih vzorcih delujejo, imamo tako model, ki ga občutimo in je kot semenčece, ki se zapiše v spomin... ok, morda nekolk nakladam ampak resno mislim. Hm.

Ko takole raziskujem, se mi zdi, da lahko odkrijem o sebi marsikaj nerazrešenega, potlačenega,... in s tem meditiranjem se mi širi zavedanje na tem področju, kar mi pomaga da se potem v konkretnih situacijah lažje znajdem.

Ena je omenila, da bi šla raje desetkrat rodit, kot pa da ima tole. Ja vem, res je neprijetno. Vendar pa jaz vedno bolj doživljam hvaležnost za soc. fobijo. Veliko bolje se poznam ravno zaradi nje. In ker se bolje poznam, lahko živim tudi kaj kar brez tega poznavanja sebe ne bi mogel. Pa kljub temu opažam, da se še zelo slabo poznam.
Lira, se mi zdi, da marsikdo od nas veliko pozornosti posveča tistemu, kar je problem, ne pa tudi tistemu, kar štima dobro. Zato bi te prosil, da kaj več poveš o tem področju kjer se znajdeš. Ker verjetno razumeš stisko tistih tukaj, ki jim javno nastopanje totalno ne gre, hkrati pa imaš neko sposobnost, bi te prosil, če kaj napišeš o tem, kako doživljaš javne nastope, ker bi se lahko zgodilo, da tudi ostali odnesemo kaj pozitivnega. Jaz nikoli javno ne nastopam, zato niti ne vem, kako bi se obnesel. Verjetno pa bi imel kakšne težave, še sploh, ker tega nisem vajen. Moram enkrat poskusit, samo ne vem kje je "oder" zame. :)

Se opravičujem, malo sem se razpisal, malo strnil pisanje v tej temi in še iz svoje perspektive priredil. Tako da je ratal kar dolg tekst. Lep večer želim.

Garfield, nisi brezupen primer.


Jaz tudi. Se pa meni včasih tudi pri pismih dogaja, da se jih kar ustrašim in imam nagonsko reakcijo, da jih kar ne bi odprla.

Razmišljam, zakaj takšna reakcija. Mogoče se zvonenja telefona in kakšnih pisem ustrašim zato, ker vse to doživljam kot nekakšen vdor v svoj osebni prostor. Podobno kot če stojim v kakšni vrsti in se mi neznanec za mano preveč na tesno približa. To mi gre totalno na živce in začutim prav jezo in nestrpnost do takega človeka.


Glede izpostavljanja imam jaz tako strategijo, da če se le da, nikoli ne opuščam neprijetnih opravil in dejavnosti, ki so nujno potrebne za normalno funkcioniranje. Redno na primer dvigujem telefon, čeprav se ob tem počutim neprijetno. Ker vem, da če bi nekajkrat ignorirala zvonenje, bi mi bilo naslednjič še veliko težje prevzeti klic. Podobno je, če moram jaz nekam klicat. Dlje kot odlašam, slabše je. In če bi to izogibanje trajalo dlje časa, sčasoma mogoče sploh ne bi več mogla uporabljati telefona. Bi zadeva postala že kar kompulzivna.

Tudi v družbo grem občasno, če gre za ljudi, s katerimi mi je prijetno, čeprav se moram vsakič posebej pripraviti do tega. Ker bi v resnici veliko raje ostala doma. Meni recimo ne bi bil problem celo leto prebiti za štirimi stenami. Samo da bi imela na voljo dovolj knjig in DVD-jev.  :A)

Druženja po službeni dolžnosti so mi vedno odveč, ampak običajno niti ne razmišljam bi-ne bi, pač opravim to. Kakorkoli že, do zdaj se je še vedno dalo preživeti, si rečem. Včasih je pa celo luštno ...

No, dejavnosti, ki niso res nujne in ob katerih mi je bilo vedno samo zoprno, sem pa  preprosto opustila. Sama sebi sem dala odvezo, da sem že dovolj stara, da se mi ni treba siliti v nekaj, kar me spravlja v stisko in na koncu nimam nič od tega. Niti na misel mi na primer ne pride, da bi šla z družbo za en teden jadrat. Da bi bila s skupino veseljakov več dni skupaj na eni mali jadrnici, kjer se nimaš kam umaknit, okoli pa samo morje …  ??? Nepredstavljivo!

Večji problem so pa aktivnosti, ki si jih v bistvu želim in bi me veselile, vendar se jim izogibam, ker bi za uresničitev morala tudi čez določene socialne situacije, ki so mi izrazito neprijetne. To pa ni OK in na tem bom morala še delat, vztrajat in bit potrpežljiva s sabo.  :seznojim:


To je tudi moj problem. V družbi se velikokrat dolgočasim in bi najraje kar vstala in šla počet kaj svojega. Včasih sploh ne poslušam več besed, ampak slišim samo še glasove, kot zelo glasen čebelnjak. Pri tem postanem grozno utrujena … Če pogovor slučajno nanese na nekaj, kar je meni zanimivo, pa kar oživim in bi se lahko o tem pogovarjala cele ure. Ampak žal, velike večine drugih ljudi ne zanimajo iste stvari kot mene.


To je res. Ampak jaz zavestno vem, da drugi nič kaj dosti ne razmišljajo o meni, če sploh kaj, saj imajo dovolj svojih skrbi in dela. Sram me je pa še vseeno. Po moje je največji problem, da se sama sebi ne zdim dovolj dobra.


Ja, gotovo. Saj tako deluje tudi psihoterapija.

Zelo lepo se je razvila ta tema ;D

Nikoli si ne bom mislil, da bom priznal, da je mene že pisk za SMS vznemiril.
Pa računalnik in "You've got mail" :o

Pišem v "pogojnem pretekliku  :o", ker sedaj je malo bolje.

Da ne bom dolgovezil.
Ne vem, kako naj se izrazim... :unsure:
Dobro je vedeti, da nisi sam na svetu. Da so tudi ljudje, ki si upajo to napisati :oki:

Ni pomirjajoče, ampak vseeno nekako...

Ne znam se izraziti.
Ste malo bolj besedno podkovani tukaj :oki:

Garfield, mene pa veseli, ko vidim tvoje veselje, ker te veseli tema, v katero smo z veseljem vsak po malem prispevali. Vesel sem, ker veselje tudi izražaš.  :oki:

Če po pravici povem... Saj ne boš zameril... tebe najmanj razumem. :zardevam:

Ne zameri :pomezik:

Ampak očitno deluje :oki:

Zato kar tako naprej :wav:

Seveda razumem stisko vsakega, ki mu v socialnih okoliščinah kaj ne gre. Kar se pa javnega nastopanja tiče, se meni zdi ta moja "sposobnost" nekaj samo po sebi umevnega. Javno nastopanje zame nikoli ni bilo neka večja težava in ni nekaj, kar bi jaz premagala. V tem sem bila vedno dobra. Tako da kar vprašanje, če bo to lahko komu kaj pomagalo ...


Moram rečt, da se nastopov vnaprej nikoli ne veselim in si vsakič želim, samo da bi bilo vse skupaj čim prej za mano. Pred nastopom imam vedno večjo ali manjšo tremo. Odvisno tudi od tega, za kakšen nastop gre, koliko je poslušalcev in kako dobro sem pripravljena. Najtežje je v bistvu čakanje na nastop. Zoprn občutek v želodcu, cmok v grlu, nemir, mrzle, drhteče roke … To je vse normalno. V glavi si ponavljam prvih nekaj stavkov. Vsaj par stavkov znam vedno na pamet, ker se mi zdi pomembno, da začetek gladko steče, da ne začnem takoj iskati besed ...

Pa malo gledam okoli, ljudi, ki me bodo poslušali, in si dopovedujem, da so to čisto normalni, prijazni ljudje in da so na moji strani. Če niso (kar je sicer redko) me pa ponavadi ena trma zagrabi, da nič hudega in da bom vseeno speljala svoje. Pogosto si tudi prigovarjam, da bo vse v redu in da ni treba, da sem popolna … Če me zelo skrbi, si rečem, da tudi če se kaj zalomi, ne bo konec sveta.

Ko grem na oder, imam mehke noge, pa ful mi je nerodno. Vedno. To sem že napisala, da mi je zelo zoprno, ko se vse oči uprejo vame. Vzamem si nekaj trenutkov, da prištimam vse, kar je treba. Potem se nasmehnem in prijazno pozdravim. Počakam kakšno sekundo, da vidim odziv, po možnosti kak nasmeh med poslušalci. Tisti trenutek poskušam biti čim bolj predrzna in neustrašna. Tudi če v resnici nisem, lahko to zaigram, kot v gledališču. In potem začnem. Zelo glasno.

Že po naravi imam močan glas, pa še posebej se potrudim, da so prvi stavki čim bolj glasni in da takrat gledam v ljudi, čeprav bi raje pogledala stran. Moj lasten glas mi da pogum, če je glasen. Zdi se mi, da nekako prevlada v prostoru in s tem se moja zadrega takoj močno zmanjša ali pa celo izgine. Ljudje začnejo poslušat.

Pomembno je seveda, da sem čim bolje pripravljena. Brez tega ni suverenega nastopa. Zdaj imam že toliko izkušenj, da lahko govorim tudi prosto, včasih pa sem se morala besedilo naučiti na pamet in ga prej za vajo večkrat ponoviti, da sem bila dovolj prepričana vase. To še vedno naredim, če moram govoriti v tujem jeziku. Najslabše se mi pa zdi, če se nekaj naučiš nekaj na pol na pamet in to poskušaš kombinirati z branjem z lista. To preprosto ne gre, tudi če misliš, da bo šlo ... Zato liste z besedilom sicer držim v roki, ampak nikoli ne pogledam nanje. S tem bi namreč izgubila nit in bi mi bilo potem težje nadaljevati.

Trudim se govoriti počasi. Včasih sem mislila, da moram hitro in brez vsakega ustavljanja povedati čim več, zdaj pa raje povem manj in tisto bolj s poudarkom. Poskušam govoriti tako, kot bi nekaj razlagala prijatelju. S tem vse skupaj deluje precej bolj spontano in sproščeno. Zelo pomembna je seveda tudi dobra power point prezentacija in nasploh karkoli takega, kar pritegne pozornost in popestri zadevo. Kaj malo trčenega, po možnosti. Zelo pomaga, če je tema taka, da se da poslušalce vmes tudi kaj nagovoriti.

Ponavadi se tako koncentriram na govorjenje, da svojih drugih občutkov sploh ne registriram kaj dosti. V bistvu mislim samo na to, kaj bom povedala naslednjo sekundo. Tako da običajno nisem preveč živčna. Če pa sem, se dam v nižjo predstavo - začnem govoriti še malo počasneje in upočasnim tudi svoje kretnje. Tako se lažje umirim. Če mi gre in če čutim dober odziv, začnem prav uživati.

Če ga kaj polomim, se zasmejim ali pa malo zagodrnjam nad sabo in grem naprej. Ponavadi meni osebno čas zelo hitro mine. Tudi zaključek si pripravim vnaprej in ga običajno znam na pamet, da se zadeva lepo izteče. Ker ljudje si najbolj zapomnijo začetek, konec in kakšno neumnost vmes. Z nasmehom se zahvalim za pozornost in to je to.

Vsakič si zelo oddahnem, da je konec. Vesela sem, če me kdo kasneje pohvali. Sama pa nič kaj dosti ne razmišljam, kako je bilo. Niti lista z besedilom ne pregledam, da bi preverila, če sem kaj pozabila povedat. Tega sem se naučila naučila z leti. Včasih sem se vedno nekaj žrla in še celo noč premlevala, da je bil kakšen stavek preveč okoren, da se mi je kdaj zatresel glas, da sem bila kako minuto predolga, da bi lahko na kakšno vprašanje bolje odgovorila ... Zdaj znam zaustaviti take misli. Speljala sem, v redu je. Če ni, bo pa drugič bolje.

Evo.
Zdaj pa naj, prosim, meni kdo opiše, kako se normalno, sproščeno in suvereno sprehoditi po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev ... ???

Lira samo tako mimogrede...
Jaz bi te pohvalil :oki: :zardevam:...
V bistvu si ti zelo dobra (proti meni nekako)...
Ne, da težim, ampak do neke meje, (ki jo imaš zelo visoko postavljeno, proti npr. meni (greš na "oder" pred ljudi, pa jih sčekiraš itd...). Očitno ti uspevaš...) Jaz priznam. da nisem iz tega testa.
Ne da jamram, ampak preden sem šel na predstavitev, sem enostavno omedlel (skupaj padel..., pa ne enkrat, ampak večkrat... :( )
Tudi moj kratkoročni cilj ni to :unsure:

Fino je pa slišati take izpoved Lira :rozicodam: (vem pa, da ti nisem nič pomagal :o)

Garfield, hvala za pohvalo in prijazne besede.  :)

Ampak nekaj moram nujno še pripomnit. Če se že primerjaš z mano glede javnega nastopanja, moraš upoštevat, da je meni veliko lažje kot tebi ali komu drugemu v tej temi že samo zato, ker jaz ne morem omedleti ali kaj takega. Lahko sem anksiozna kot hudič, še nikoli v življenju pa nisem doživela napada panike.

Tudi nisem iz takega testa, da bi rada tvegala, preizkušala meje nemogočega in si postavljala višje cilje, kot jih lahko zlahka dosežem. Če bi mene javno nastopanje spravljalo v res hudo stisko, potem bi se prej ali slej gotovo znašlo na tistem mojem spisku, ki se glasi: "Tega mi ni treba početi in tudi ne bom." Bi pač imela drug poklic.

Garfield, spet se daješ brez potrebe v nič.  :ne: Ker oprosti, tega ne moreš vedeti. To ti lahko samo jaz povem, in sicer ti povem, da mi marsikatera tvoja misel da misliti. Kot tole na primer:


O tem nisem prej nikoli razmišljala, ampak ja, res pomaga, če sčekiraš ljudi. In to je uporabno v različnih situacijah. Če stopim na primer v nek lokal (kar mi je bilo včasih hudo neprijetno) zelo pomaga, če se mirno ozrem po ljudeh, če pogledam natakarju v oči, nasploh če več opazujem … Potem se lažje znebim občutka, da vsi gledajo (in ocenjujejo) mene (ker me ne).

Ja, bom probala to "čekiranje" večkrat uporabit.  :oki:


Bi še nekaj dodala:

po ulici, polni sosedov in drugih znancev in neznancev, nekateri so tudi pogrupirani IN otroci brcajo žogo. Pa sonce sije, tako da se ne moreš skriti pod dežnik.  :kiselnasmeh:

 ;D oJ Garfield!

Aha, sedaj sem šele prebral tvoj prspevek meni. Ni blema, sem vesel, da si izrazil to kar si čutil v obeh primerih. Moja žena tudi pravi, da tko govorim včasih ko ji kaj razlagam, da me nič ne razume.  :sesmejem: Tako, da najbrš ni problem pri tebi. Bom moral nekaj naredit na tem.

Sedaj pa grem uživat v branju Lirinih prispevkov. Sem že včeraj bil navdušen...

Jaz se pa se trenutno "moram" izpostavljati... Težko mi je in priznam...
Pa tudi kakšnega napredka v tem izpostavljanju, po pravici, vsaj zame, ne :o vidim
Ampak meni to ne pomaga...  Že celo življenje se spopadam s tem:(

Ja tudi omedlel sem v veliko manjših situacijah, kot si predstavljam, da si ti občasno...

Lira dobra si, da si to napisala :oki:
Zame je še dolga pot, da bom kaj takega napisal :oki:

Priznam... Že zato, da pišem tukaj po forumu, zaenkrat pojem kar nekaj tablet.

Všeč mi je ta tema :oki:

Lira, dober post glede javnega nastopa. Mene že to, da mam na faksu nastop pred parimi sošolci že vrže iz tira in ko morem kaj predstaviti prav zablokiram. Nazadnje sem imela tako predstavitev da bvz, ampak imam vsaj prijazne sošolce in se mi nihče ni smejal.  :kiselnasmeh:
Drugače pa ja, glede tega odzivanja na telefon/sms/mail - že dva tedna odlašam s pisanjem enega maila. Preprosto ne zmorem, vsakič si odprem mail, poskušam začet pisati...pa odneham. Preprosto dobim tak odpor da raje zaprem vse skupaj  :(.

Anouk, tole z odlašanjem pisanja popolnoma razumem. Tudi jaz imam s tem kronične težave. Dlje kot odlašam, večji imam odpor. In ga včasih sploh ne morem premagati, ali pa to naredim šele zadnji trenutek preden bi bilo že prepozno, seveda z veliko muko. Pa gre lahko za čisto preprosto stvar. Tako mi nekaj, kar bi lahko opravila v dveh urah, visi nad glavo 2 tedna ali pa še dlje.  :007:


Veš, jaz nisem še nikoli, ampak res nikoli doživela, da bi se kdo posmehoval nekomu, ki ob nastopu zablokira. To je tako vsesplošno razširjen problem, da ga lahko razume (in se ga boji) vsak normalen človek.

Nekoč sem bila tudi priča temu, da je en sicer zelo sposoben, prijeten in zgovoren gospod  med vprašanji po koncu nastopa nenadoma omedlel in se pri tem še udaril v mizo. Vsi smo se ustrašili zanj, nikomur ni bilo čisto nič smešno, vsem se je na nek način prav usedel v srce.

Vem, da ti je težko, Garfield. In navijam zate, da bi sčasoma postalo lažje.  :oki:

Hm, vizualiziram si da sem na eni taki ulici, ki jo opisuješ in doživljam take "strašne"(po želji lahko tudi vzameš narekovaje stran) situacije, ko srečam kakega šmekerja, sošolca iz osnovne šole, ki me sprašuje osebne stvari s tistim posmehljivim nasmeškom, nasmeškom, ki se mi kar dere, kak kmetavzar sem, ker sem čisto preprosto oblečen, kosmat,... Potem pride še njegova klapa in začnejo svoje fore, jaz sirota pa tak nepoznavalec vseh teh pop party scen. Črna ovca potem ugotovi, da ji tam ni mesta, saj se niti zmenijo ne več zame. Šmeker, mi sicer nameni kako posmehljivo besedico, toliko da mi je jasno kak dolgočasnež sem, neprimeren in nesposoben za družbo. Kot rečeno "opogumljen" počasi v zadregi oddrsam dalje.  :'( Kmalu srečam sosedo, ki me že na daleč skuži, da sem ranjena žival in me kot za nalašč začne spraševat z usmiljenim pogledom kako kaj moja mama. Kot bi mi hotla rečt, kje imam mamico, da bi se igrala z mano in malo podojila. Povem ji, kje je moja mami in da mogoče ni doma.... Končno pridem na avtobus in se mi zdi, da bom končno imel vsaj mir, če že za komuniciranje nisem, ko se na avtobus začnejo vsipati osnovnošolčki, ki se kmalu začnejo "igrati" z mano. Drezajo me od zadaj. Delam se samozavestnega, a me kmalu sprovocirajo. Sploh ne vem kaj bi. Na take mulce se res ne moreš fizično znest, pa še to me lahko prebutajo. Tako res ne vem kaj naj in poskušam z besedami vzpostaviti avtoriteto, oni pa me sprašujejo, če imam kako punco,... in se režijo mojim zmedenim odgovorom. ....... Huh ne gre mi posebno dobro tale vizualizacija. Je take sorte Lira tvoja ulična tragikomedija? Kako zgleda tvoja mučna pot po ulici?
OK, zdaj pa še odgovor na tvoje vprašanje, kako se mirno sprehodit po ulici.
Srečam sošolca, ki še vedno ni prerasel tistega šmekerskega nastopaštva. Vpraša me kako si kaj Marko, kej žuraš? Rečem mu, da ja itak, samo ne v kaki zakajeni luknji. Povem mu, da sem postal v tem času ata, da imam super avto za 250 evrov in ga povabim, če gre z mano kdaj na kakšen hrib. Itak vidi da sem drugačen in se mi skuša prilagodit. Mogoče se celo zaklepetava, kjer uživava v spoznavanju različnih osebnih svetov. Pride njegova klapa in ker je v tem času me nekoliko spoznal, me predstavi. Pozdravim jih in ker čutim, da kuminikacija s klapo ni v okviru mojih sposobnosti jim zaželim prijeten dan. Pri sebi čutim, da sem morda izgubil priložnost da spoznam nekaj ljudi, vendar vem, da smo si precej različni in oni ne grejo v smer v katero želim jaz. Srečam sosedo, ki me z usmiljenim pogledom sprašuje o moji mami in ji odgovorim, da komaj še poznam mojo mamo, ker se tako redko vidiva in naj ji gre pač na obisk. Ker se mi ne ljubi zgubljati časa za čvekarije grem dalje na avtobus, kjer srečam otroke, ki bi se radi igrali z mano. Huh, ker se meni igra ne zdi čisto nič zanimiva, jim pač to povem, da sem že prevelik za take otročarije. Vzamem knjigo iz nahrbtnika in začnem brati. Začuda še niso obupali in provocirajo naprej, tako da mi pokrivajo oči, špricajo z vodo, premikajo sedež,... Zdi se mi brezveze, zato vstanem in se premaknem bolj v sprednji del avtobusa.

Hm, ne vem, upam da sem kaj zanimivega povedal. Drugače Lira in drugi, ki vas zanimajo ti sprehodi po ulicah izlijte vaše strašljive fantazije na forum.

Lira, tudi meni se zdi tvoj opis tvojega doživljanja javnih nastopov zelo zanimiv. Všeč in zelo opogumljajoče se mi zdi, ko si kar en velik del tega opisa pisala o tremi, ki jo doživljaš, o mehkih nogah, o težkem čakanju,... tako pristno se bere. Opogumljajoče se mi pa zdi, ker res, to da čutim tremo je nekaj normalnega. Ni se mi treba prestrašiti treme, vseh teh občutkov, ki grejo po mojem telesu. Pa tudi če se jih prestrašim še ni hudega. To je tako zelo normalno in nisem reva, če to doživljam. Je pa fajn, kot se mi zdi po prebiranju tvojega prispevka dobro, če ohranimo fokus zakaj smo tam, kaj in kako želimo v našem času na "odru". Fajn je, če si pustimo začutit občinstvo, biti v stiku z občinstvom in govoriti s tem kar smo, ne pa igrati, da bi bili videti bolj kul. Hmmmm, predvidevam.
Me kar vleče, da bi lahko imel polilog z občinstvom. Da bi jim recimo govoril o recimo kakšnih zanimivih rečeh, kjer bi lahko uživali v predstavitvi. Da bi jih zasanjal z besedami z kakimi doživetji... Po moje mora biti kar zanimiv občutek, ko čutiš, kako te občinstvo z navdušenjem posluša.  ;D Spomnim se, ko sem bil na kosilu v neki gostilni in sem občudoval natakarja. Bil je res nekaj posebnega. Pa sem mu, ko sem plačeval povedal, kako se mi zdi... Pa mi je samo rekel; Preprosto je, uživam v tem kar delam. Tudi ob javnih nastopih je najbrž super, ko enkrat pozabiš na strahove in začneš uživati. Ok, sedaj pa nazaj v realnost. Mislim, da ne bi znal javno nastopati oz. bi bila moj nastop bolj klavrn. Pač nimam izkušenj in bi izgubil fokus.

Ja, se strinjam. Vaja dela mojstra. Da se človek v družbi znajde, da izražaš to kar si, kar hočeš, da gradiš atmosfero, da pripoveduješ zgodbe, da dobiš občutek za humor, da zmoreš osupniti z iskrenostjo, da zmoreš osupniti z direktnostjo, ne da bi koga prizadel,.... ..... da daješ v eter teme, ki so znimive za dušo,....... , da zmoreš poslušati, .... da zmoreš poslušati nasprotne poglede od svojih, da znaš biti tiho, da pustiš, da drugi govorijo....,da spoznavaš težke karakterje in kako rokovati z njimi, da iz takih ljudi na dan pride lepa stran medalje,..... .... odnosi so vesolje, več kot spoznavaš sebe, durge,... bolj se lahko nekaj dogaja, s plemenitim povdarkom nad besedo nekaj. Predvidevam. Da ne boste mislili, da sem jaz kak tak umetnik. Po izkušnjah pa predvidevam da je tako.  :zardevam:

Jaz bi predlagal mimogrede tudi, da oklopite TV-je. Pri nas ga nimamo in opažam, da je to super. Ne filajo te z raznimi butastimi reklamami, ki ti sugestivno sporočajo kakšen moraš biti da si normalen. Ne vem no... res se mi zdi, da se bolj vklopi lastna pamet. Samo da se spomnim, kako sem včasih preklapljal iz kanala na kanal... joj umrem, da bi moral še enkrat. Pa bolj pride ustvarjalnost na dan bi rekel.

Garfield, če bom kaj bluzil me kar vprašaj, kaj mislim s tem. Kar bodi zahteven bralec. :pomezik: Tebi bo pomagalo, da se ne boš čutil, da nisi kos mojim "umotninam", mene bo pa prizemljilo, da ne bom drugim kradel časa s samovšečnim bluzenjem in se bom bolj potrudil ali pa bil tiho in čakal na kak resen navdih.
Tako nagovarjam in spodbujam vse, ki bi radi kaj prispevali k temi, pa ne,  zaradi zadržkov ker se jim je težko izpostavljat, naj se ne bojijo in sekirajo, ker tudi če dobijo negativen odziv, ga bodo pač dobili. Bojo vsaj imeli možnost kaj ozavestiti pri sebi. In drugič probali na drugačen način. Včasih pa tudi ne dobi kdo odziva, ki bi si ga zaslužil... Ne si takoj pesimistično interpretirati. Obstaja tisoč razlogov, zakaj je nekdo reagiral tako kot je in ne drugače, kot bi mi mislili da bi naj.
Malo se mi že blede od pozne ure.... grem spat.

s tem se ne bi strinjala, glede na to da te vsak dan bombardirajo s tisoč neumnostmi. je lahko to dober trening, da se človek nauči ločiti zrnje od plevela. v bistvu sem hotela povedati, da se moramo znati spoprijeti z vsemi stvarmi, ker potem imaš v življenju čedalje več svobode brez občutka, da se moraš nečemu izogibati..

madonca sem zafilozofirala :sesmejem:

Delim tvoje mnenje, Pipi  :oki:

Ja res je. Če ima človek disciplino, potem res. Pri meni ni bilo tako. Zato po mojih izkušnjah zame zelo pomaga.

LP

Jaz imam za sabo podobno izkušnjo kot zelo_resen. Pred leti smo bili doma kar nekaj časa brez televizije in je bilo super. Nihče je ni prav zelo pogrešal. In obratno, ko smo dobili kabelsko, nas je TV čisto zokupirala. V najslabših mesecih depresije sem s preklapljanjem med TV kanali, gor in dol, zafrčkala praktično vse večere. Od tega nisem imela nič, pa tudi zabavno ni bilo pretirano. Vseeno pa se je takrat to zdel najboljši možni način, kako preživeti "ostanke dneva". TV in čokoladke. :kiselnasmeh:

Zadnja dva meseca pa se lahko pohvalim, da se komaj kdaj usedem pred televizijo. In kadar se, zraven nikoli ne jem. Živeli!  :wav:

Še vedno pa mi dela probleme stari "prijatelj" številka 2: internet. Vsak dan prečekiram kar nekaj strani z novicami za področja, ki me zanimajo, spremljam tudi več blogov, zadnje tedne se kar precej zadržujem tudi na tem forumu ... Saj je fino in vse, mi koristi, ampak časa pa tudi vzame kar precej. Tako da bom v zvezi s tem očitno primorana v kratkem sprejeti nekaj odločnih sklepov.  :-\

Joj ne, ni treba, da smo videti kul. Jaz tako ali tako nimam čipa za biti kul. Tega tudi ne bi znala zaigrat, niti pri najboljši volji. Sploh pa to med javnim nastopom zagotovo ne bi dobro izpadlo. V bistvu bi totalno trapasto zgledalo, če bi nek predavatelj z mojega področja kuliral kot kak voditelj zabavno-glasbene oddaje.  :sesmejem:


Ja in ne. Bom o tem napisala kaj več drugič. Danes bi mi bilo to preveč težko. Pa najlepša hvala za tvojo vizualizacijo. :) Mi je bilo zelo zanimivo prebrat vse, kar si napisal. Pa tudi nasmejal si me na nekaterih mestih. Vidiš, v resnici nisi tako zelo_resen. ;D

Ja meni je danes končno uspelo ta "grozen" mail poslat, zdaj me že skrbi kakšen bo odgovor  ??? Se pa mi je po eni strani odvalil kamen od srca, ko mi je le uspelo poslat  :).

Sem bila že priča, ko sta se dva sošolca prav škodoželjno smejala ta tretjemu, ki se je ob predstavitvi zmedel...samo upam, da pri meni ne bo tako :-\.
Drugače pa imam že težave, ko me na vajah asistent(ka) kaj vpraša - četudi vem odgovor, se čist zmedem in na koncu izgleda kot da nič ne znam. Prav grozno  ???

Hej anouk :), a veš, da je meni tudi danes uspelo nekaj zoprnega spisat in poslat. Bravo medve.  8)


Očitno sta dva bedna, primitivna bulija, kaj naj rečem drugega ...


Po moje večina asistentov in prfoksov zna pogruntat, da je nekdo v zadregi in se mu zato zatakne, pa potem to tudi malo upoštevajo ... Če bi imela s tem večje težave, se mi pa tudi ne zdi nič narobe, če stopiš do tega človeka in mu poveš, kako je s tabo ... Bo pa ja razumel?

Ne da sem pesimističen... Jaz sem bil v tehnični stroki in takrat tega nihče nebi razumel. Resnično upam, da je sedaj kaj drugače. Čeprav malce dvomim. V drugih branžah je pa vse možno... In prav bi bilo, da je tako :oki:

Ali kdo razume naše težave ali ne, je odvisno od njegove čustvene inteligence, izkušenj in še česa bi rekla. Sama sem v preteklosti večkrat doživela posmeh zaradi pretiranega strahu, kar mi je še povečalo stisko in prepričanje, da sem v celoti zgrešena.

Se strinjam... Ampak resnica je, da tega "predmeta" ("čustvena inteligenca" ni nikjer na sporedu...
Vsaj v tehnični stroki). Razen dokaj redkih posameznikov, ki imajo to "v krvi"... Samo toliko sem hotel reči. Je pa težko, ker padeš na izpitu samo zato, ker si "zablokiral"... Ocenjevalec pa niti približno ne ve, da si "samo" v stiski. No saj tega tako ali tako ne bomo rešili... Ampak (vsaj zame je bila to kruta realnost pred 15 leti). Mogoče sem pa že preveč star, pa je sedaj popolnoma drugače :ne:  :oki:

EDIT: Mislim da sem malo zabluzil...
Sploh ni problem v drugih ljudeh, ampak v temu kako jaz doživljam ta svet. Sprejeti je treba, da vsi nimamo(jo) čustvene inteligence. :oki:

Izpit je pa treba narediti :pomezik:, slej ko prej :unsure:

Zanimivo vas je brat... :)

Hm, tudi sam pogrešam v šoli šolo za dobre odnose, za poštenje, za sočutje, za sodelovanje,... šola za življanje. To očitno ne glede na pomembnost ni znanstveno, zato je nepotrebno?   :o ??? :kiselnasmeh: Saj ne vem.

Zadnje dni, odkar pišem v tole temo, sem postal bolj pozoren, ko sem skupaj z ljudmi, kaj se v meni dogaja glede strahu in sramu itd.
Predvčerajšnim sem opazil eno zanimivo reč, ko sem pri stari mami pomagal pri podiranju in razžagovanju dreves. Ko je prišel čas za kosilo, so me poklicali naj pridem jest. Bili smo stara mama, moja mama, in še dva meni nepoznana človeka in jaz. Umazanija iz rok mi pri umivanju ni šla dobro dol, pa mi je prišlo na misel, kaj si bosta mislila unedva neznanca, da jem z umazanimi rokami, kak pacek sem. Tako da sem v sebi zaznaval rahel strah pred doživetjem sramu, ki bi nastal, če bi si onedva o meni to mislila. Ampak, ko sem se vsedel za mizo, sem ravno slišal, da govorijo glede umazanih rok in sta tista neznanca rekla, zakaj nekaj bi si umivala roke, saj sta pa ja z lesom delala. Jaz sem pa vseskozi spremljal občutke v meni in sem zaznal, kako sem v trenutku, ko sem to slišal izgubil strah pred sramom.

Iz tega, če razmislim je strah v kontekstu sramu: čustvo kot posledica verjetnosti, da bo skrivnost o meni, ki jo drugi negativno vrednotijo razkrita.

Sram pa je: čustvo kot posledica, da o sebi skrivamo nekaj, kar drugi negativno vrednotijo. Posebno do izraza pa pride sram, ko to skrivnost drugi odkrijejo

Zdi se mi, da bi bilo dobro, če tisti, ki imamo težave s sramom pridobimo kaj psihološkega znanja o tem kaj se nam dogaja. Kaj pravite? Imate kaj znanja o tem, kaj se vam dogaja?


Nekaj glede sramu:
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2239/%C4%8Custveno-opismenjevanje-sram

Če ima še kdo kako zanimivo branje o sramu bi prosil za link. Glede strahu mi je večalmanj logično.

Seveda Lira. Se mi zdi prav tako, če ne želiš nekaj razkrivati, da tega pač ne delaš. Imaš vso pravico, ne glede na to, kaj si jaz mislim. Hvala tudi za prijazne besede.

Tale zima je naredila cel hudič... znanci ne vedo kam bodo z lesom :unsure:

"Tapravi delavec" ima tudi po koncu dela malo umazane roke :oki:
Bez zamere, ampak, da od vive linke dodajaš je pa meni malo hecno...

sarkazem on:
Televizije ne gledaš, kar je pa na internetu in v VIVI je pa OK?

Naj otroci vsaj otroški program v nedeljo zjutraj gledajo...
Kakšna risanka pa ne škodi
sarkazem off...


Vzemi to kot pozitivno kritiko :pomezik:

Garfield

EDIT:
Po pravici povedano ne razumem, se bom pa potrudil :) :

Dobra tema... Ti da misliti :oki:

 :seznojim:
Huh, nisem vedel, da je viva sinonim za nekaj neresnega.  :sesmejem: Sem bil prvič na njihovi strani, pa mi naj bo oproščeno. OK? :zardevam: :sesmejem:

Hja, nekatere stvari v tistem tekstu so mi bile pa kljub temu zanimive.  :kiselnasmeh: Nekatere pa tudi čudne. Kot recimo to, da "odrasli" naj ne bi čutili sramu, ampak samo krivdo. Se pravi, da odrasli lahko lulajo kar sredi mesta pred drugimi, pa bodo samo krivdo čutili. :oki:

No potem pa daj kako dobro besedilo na temo sramu, ker si razgledan glede teh reči.  :pomezik:

Ne vem, nisem se trudila pojasnjevati asistentom in profesorjem... sej ni tako hudo, ampak je vseeno grozen občutek, ko nekaj veš in bi rad povedal, pa enostavno zablokiraš.
Že zdaj me je strah jutri, ko vem, da bom morala brati cirilico, s katero sicer nimam težav, ampak ko moram na glas brati....berem kot da jo prvič vidim  :o. Ja še huje mi  je potem, ko verjetno izgleda kot da sem "preveč lena" da bi se jo naučila.

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14842

Zelo dobra knjiga, ki pojasni marsikatero našo "blokado" in jo tudi pomaga odpraviti...  :oki:

Našla sem pa tudi tale članek, če ti bo, zelo_resen, kaj v pomoč:

http://www.dnevnik.si/zdravje/1042398119

Hvala Slavka.

Zdi se mi, da je sram osrednji pojem pri soc. fobiji. Zato mislim, da je dobro sram raziskat.

V naši kulturi je samozavest zelo hvaljena. Torej mi, ki imamo(pustimo to kaj jaz sedaj imam ali nimam) soc. fobijo smo že po definici podvrženi sramu, saj, ko se pojavimo v družbi v kateri je samozavestno obnašanje visoko cenjeno, izstopamo s svojo skrivnostjo nesamozavsti. Posledica je, čutimo sram, ko to skrivnost drugi opazijo, da smo nesamozavestni.

Če pomaga si reci, da boš pač pustila vtis nesamozavestne in lene osebe, ampak tam si pa vseeno zaradi sebe, da poveš tisto kar si se naučila, pa sram, vtisi, posmehovanje,... gor ali dol.

anouk upam, da ti je šlo... oz. da ti bo šlo :)

sporoči :oki: :pomezik:

Saj mogoče sem tečen, ampak otroci naj pa gledajo risanke v nedeljo zjutraj :oki:

Vem, da ne boš zameril... Viva je tudi kul :oki:

 :) Sem ti že zadnjič hotel odpisat glede risank, pa je tko izven teme, da sem potem zbrisal kar sem imel napisano. Da pa boš pomirjen: hčerka gleda risanke: čebelico Majo(ta novo in ta staro), pujso Pepo, Bineta, Frančka,... pa tudi živžav gleda pri babi. Še večkrat pa so na sporedu pravljice: Bobek in barčica, Franček, Mandi, Čriček in mravlje, Veveričina skrivna shramba, Hvaležni medved, Melje melje mlinček,.... in še mnoge druge, ki se jih niti ne spomnim takole iz rokava. Samo te vem da ima zelo rada.

Čebelica Maja(ta stara) se mi pa zdi super tudi za nas starejše. Priporočam. Recimo: Maja in deževnik Max. :P

Še vedno skrbi? :A) Saj vem, da si hotel zvedeti za naslove kakih lepih risank in pravljic in je skrb samo pretveza. :sesmejem:

Živjo, sem se odločila da še jaz kaj dodam…

Lira, glede sosedov je bilo meni najbolj zoprno zaradi pozdravljanja…no malo mi je še, samo zdaj vem prbl. kdo bo nazaj pozdravil kdo ne bo…tko da za tiste ki vem da ne bodo se delam da jih sploh ni, ampak vseeno čutim kako strmijo vame,  in je tko kot da bi v kakšnem počasnem posnetku hodila.
 Lani junija  sem začela jemati zdravila se je soc. fobija precej zmanjšala…
Januarja se je pa začelo slabšati (je pa res, da je to verjetno zaradi neke spremembe ki se je zgodila kar tako čez noč)  Če sem šla kam še s kakšno osebo ki ji zaupam ni bilo panike, ampak se je tud to spremenilo, ker sem se nekako nazaj začela zatekati k alkoholu, tudi če sem z osebo ki naj bi ji zaupala. Po alkoholu nisem tesnobna,ni me strah ljudi, lahko normalno brez strahu govorim, v glavnem sem pomirjena. Ampak s tem bi rada nehala, ker je že nekako tako da moram vedno več da je sploh kak učinek.
Se mi zdi da če bi dobila druga zdravila se bi tole stanje precej popravilo : seveda vem da bom morala tudi sama kaj delat na tem in sem pripravljena, samo res rabim občutit da mi zdravilo kaj pomaga zraven, ker te ki imam zdaj je res kot da nič ne bi imela. Samo kaj pa ko nobenega psihiatra ne dobim…in za čakat je tako dolgo. Sicer mi je za eno povedala znanka, ji bi mail napisala, se bom mogla prisilit da sploh pošljem, me je strah da če mi odpiše bo pisalo da me ne more vzeti, ah ja...

Lepo se imejte.

Ja saj vem, da sem tam zarad sebe, ampak vseeno mi ni fajn...
Drugače pa ja, šlo mi je ok, dokler nisem nekaj čist narobe naglasila in sem nato morala trikrat prav ponovit, da je blo v redu...nakar so se mi vsi smejali, potem dalje pa sem bla čist off, ker sem se čist zmedla  :ne:. Nevem kje vsako uro se mene najde za branje  ???. V takih trenutkih bi najraje zadela na lotu, se odselila nekam sred ničesar in v miru živela sama s seboj  :zvizgam:.

Dragi soudeleženci v tej temi,

Že ene parkrat sem dobil občutek, sedaj pa sem se začel zavedati, da s svojo "pomočjo" postajam vsiljiv. Zato grem za kakšen teden na oddih, da se malo skuliram.

Lep sončen teden je pred nami, veliko sonca v srcih želim tudi vsem vam.

LP

Zelo_resen, če si ti sam pri sebi želiš oddiha, potem pojdi in se naužij sončnega tedna, imej se maksimalno fajn, čez en teden se pa spet tipkamo ...  8)

Če pa greš na "oddih" samo zato, ker si dobil fiksno idejo, da se nam zdiš vsiljiv, potem ga pa fajn lomiš ... in boš naredil točno to, kar mi socialni fobiaši v družabnih situacijah tako radi počnemo: umaknemo se. :ne:

Veš kaj, ti bom dala še enkrat za prebrat kar tvoje lastne besede:



Mislim, da nas je tukaj kar nekaj takih, ki nam je tale tema še posebej všeč. In kar vprašanje, če bi kdajkoli takole oživela, če je ne bi ti dvignil na noge.


Akiyo, anouk :) Se bom jutri še kaj oglasila, danes je že prepozno. Lahko noč vsem.

a veste kaj pa mene mori, včeraj mi mož reče naj grem do sosede vprašat kdaj bodo krompir sadili, ker jim mož prebrana vedno njivo, in je njen mož že včeraj prosil, in to ja tako naglas govoril, da sem opazila da se je soseda od daleč obrnila proti nama, najbrž je slišala, in jaz sem naenkrat čutila tak odpor, tako da ko sem odšla v hišo sinčka previt, pol nisem šla nazaj ven da bi ob 17uri še šla enkrat na sprehod z sinčkom, sem se raje v hiši igrala z sinčkom in seveda nisem šla sosede vprašat!  Katastrofa!  :ne:

Al pa tale fora, si v mislih zadam, da bi spekla pecivo za sosedo in ji ga nesla in bi pol počvekale, pol pa mi zmanjka časa, in ker mi je nerodno da nisem peciva spekla, ( kot da soseda za to ve in je jezna name a ne?  :kiselnasmeh: ) in ko se pol odpravim na sprehod, tako hitro oddrvim z sinkom mim njihove hiše in na hitro pozdravim, kot da se mi nevem kam mudi....  :kiselnasmeh:

Pa še ena stvar, k dobim kak sms, hočem takoj odpisati, pol pa tako dolgo gledam tist sms pa 10krat zbrišem kaj sem hotla napisati ker se sekiram da bom kaj narobe napisala, da toooolk enga časa za brezveze porabim  ??? :o

Lira, hvala za spodbudo. Hm, morda se mi pa res le zdi. Potem pa se tipkamo naprej.  :) Samo, če bom s čim nadležen zahtevam, da mi to napišete. OK?  :nehvala:

LostOneFuture, hm ja, dobro si pogruntala. To je ta sindrom, ki ne vem kako se mu reče. Ko kar ne veš, pri čem si. Al je drugim prav tako kot delaš, al jim ni, al bodo jezni, al so užaljeni, al si bodo kaj mislili, al jim moriš, al si jim v napoto, al jim kradeš čas,... Potem pa tako kot praviš, da se potem toooolk enega časa za brezveze porabi. Morda pa je najbolje, da delaš tako kot misliš da je OK in prav, problem drugih pa je, če ti ne dajo vedeti, da jim kaj ni všeč. Vem, da lahko potem se ta gnev pri drugih nabira in na koncu začne nekje butat ven, ampak, ni pa treba že prezgodaj ugotavljat kaj bi lahko bilo narobe z našimi ravnanji. Potem, ko bo kaj hujšega, se bo lažje čutilo. Mogoče. Samo en pogled v tem trenutku. Jih je še 83 možnih.

LP

..in po vsem tem nekateri uživajo v norčevanju iz takšnih in podobnih stvari. Fino je, če si sam toliko močen, se prepričaš, da potem poskušaš zabrusit kaj nazaj oz. dati kontra. Sama sem včasih prav otrpnila, postala "rdeč paradižnik" in pogledala dol. Ampak izkušnje, čas in situacije te naučijo, da jim ne ostaneš dolžan. Pa četudi še kdaj "zafarban", me to sploh ne moti več v tolikšni meri, da jim ne bi mogla spustit kakšne kajle..ali pa se človek pošali tako na svoj kot tuj račun, pa zadeva drugače izpade..

Zelo_resen :oki:

Meni nisi nič nadležen, zdiš se mi en tak izrazito raziskovalen tip človeka, ki se trudi priti problemu do dna in najti rešitev, pa ne le zase; pomagati si želiš tudi drugim. V tem ni absolutno nič slabega, kvečjemu nasprotno. Problem je samo, da je socialna fobija tako preklemansko področje, kjer ni nekih univerzalnih odgovorov in instantnih rešitev. In se pač lahko zgodi, da niso vsi ljudje navdušeni nad neko idejo, ker morda oni sami nimajo z njo kaj početi, ker razmišljajo drugače ali pa imajo drugačne težave ... Kakor koli že. Meni je ta tema všeč in se želim pogovarjati na tak način še naprej, ker čutim, da mi koristi. :)

Vesela sem, da mi včeraj nisi zameril. Je bilo že pozno in mi je zmanjkalo časa, da bi napisala še, da razumem tvojo reakcijo, ker imam tudi jaz sama s sabo kdaj podobne probleme ob pisanju na forum. Na primer, kadar objavim kak dolg post (ker mi je pač zapasalo pisat), takoj pomislim: pismu, sem nadležna, ja kdo bo pa to bral ... Ali pa ko ne dobim odgovora ... Ali pa ko včasih napišem poste v različnih delih foruma in potem v koloni 'Zadnji prispevek' vidim povsod Lira, Lira, Lira ... Me kar malo panika zagrabi, da sem "all over the place". Ja, to so vse simptomi socialne fobije ...

In mi se moramo naučiti reagirat drugače kot z umikom in neskončnim ter popolnoma nekonstruktivnim premlevanjem, kako nismo za nikamor.  :nehvala: 


Točno tako!

Anouk, Garfield in drugi, ki ste pisali o nerazumevanju ali celo posmehovanju kolegov, kadar je kdo v očitni zadregi pred drugimi ... Žal mi je, da se vam je to dogajalo ali pa da imate takšne slabe izkušnje še zdaj na dnevnem redu. Očitno precenjujem sposobnost empatije pri ljudeh na splošno. :( Ne vem no, če bi do mene kdo prišel, da ima take in take težave, ali pa do asistentov in profesorjev, ki jih jaz poznam, sem prepričana, da bi to upoštevali. Res ne razumem škisa, ki gre kar vsako uro mučit dekle, ki se ji od zadrege zatika pri branju ... >:( In če bi opazila, da se kdo posmehuje vrstniku med njegovo predstavitvijo, bi ga nagnala iz predavalnice. Resno.

Akiyo, hvala za tvojo izkušnjo z ulico. Jaz čutim zelo podobno. Enkrat bom res napisala kaj več o tej svoji ulici, po kateri se nisem sprehodila že več kot eno leto. Samo z avtom se upam po njej. Ko je bil avto pokvarjen, sem klicala v službo in vzela tisti dan dopust, ker se nisem mogla pripraviti do tega, da bi se izpostavila tej "grozi".

Jaz sem sicer zelo nagnjena k odvisnosti, alkohola pa k sreči ne maram. Ja, že veliko ljudi je začelo piti ravno zato, ker so si s tem lajšali simptome anksioznosti. Prav se mi zdi, da misliš nehati. Res, nehaj, dokler še lahko.

S katerega konca pa si, če smem vprašat? Mogoče ti lahko kdo priporoči kakšnega psihiatra. Za mojo vem, da še jemlje paciente in tudi čakalna doba ni dolga (1 mesec). Nobenega smisla ne vidim v tem, da bi nekdo še naprej jemal zdravila, ki mu ne pomagajo ... Jaz pri svojih AD pošteno čutim pozitivne učinke.

meni je tema tudi zelo všeč, se mi zdi da se razvija v zelo zanimivo smer  :zardevam:

Lira  :oki: midve sve si pa zelo podobni, če se ne motim imaš ti tudi težave z prenajedanjem?  :rozicodam: če ne, pa oprosti če sem narobe razumela...

no pri meni vsekakor najbolj težava sram ali občutek krivde, ko recimo mene nekdo opravlja ( joj kako me to moti, vstran 1-2m stojim od ljudi, oni si pa govorijo o meni in mislijo da ne slišim...halo??? ) in pol hočem komu kaj nazaj zabrusiti, v glavi se mi odvija celi scenarij kaj bom in kako, pol pa pridem tik preden zinem do točke kako bi lahko nekoga prizadela in izpadla kot neka agresivna oseba in bi me pol še kje vsi ostali ki so tam nazaj napadli...in se počutim krivo, pa kadar se mi zdi da je nekdo nekaj drugega od mene pričakoval ( sej še danes nevem ali se je kasneje izkazalo da sem si jaz bolj domišljala, kot je res to bil problem  :kiselnasmeh: ) me je sram, ker nisem naredila, in mi bo vsak trenutek nekdo rekel, tj. ozmerjal itd... primer: soseda in pecivo!

vem da tale vzorec prenašam iz leta v leto, moja starša me ogromno stvari nista naučila, namesto da bi mi pokazala kako je prav, sta mi samo rekla kako si neumna, sramoto nam delaš, ali pa ko sem hotla pecivo pečt prvič...mamin odziv: kdo ti je dovolu to posodo vzeti, spravi se ven iz kuhinje, še  uničila boš kje kaj! tako da sem danes zelo pazljiva, perfekcionistka, dostkrat se ženem samo za tem, kako bom nekaj v nulo naredila, prijateljev okoli sebe pa nimam ravno :jok: no moj mož je moj najboljši prijatelj  :happy: takrat sem bila premajhna da bi vedela kje infomacije iskati, danes pa sem odrasla  in tudi informacije imam na voljo, sam tisti preklop oz klik noče narediti...  :o in se vrtim v začaranem krogu :(

in to me jezi, da si vse v glavi naštudiram kako bom sproščena, kaj bom naredila itd. pol pa k pridem na mesto 'boja' pa mrk, tišina, misli kar švigajo kaj bi rekla, kaj bi naredila, pa jih ne morem ujeti, celo pozabljam sproti kaj sem hotla, in po 2-3urah sem izmozgana, utrujena, sploh niti misliti več ne morem, kolk so misli norele, usta pa bila večino časa zabetonirana...


ravno v nedeljo sem se prisilila, in šla do drugih sosedov (ma smo tako majhna vas da nas je samo 10hiš in so kr vsi 'sosedje'  :kiselnasmeh: ) ker so naredili piknik, in cel čas sem imela slabi občutek kako me vsi opazujejo kot da sem iz vesolja priletela...  :kiselnasmeh: joj kako tega občutka ne maram...

 :oki:
Supr dupr jupr. Hm Lira, ti pa imaš ene energije. Skrbi me edino da ti je ne zmanjka. Ampak upam, da boš znala najti pravo uravnoteženost, drugače pa povej, da dobiš še ti kako spodbudo. :pomezik:

Supr, hvala.  :) :oki: Res je, želim priti do dna tej soc. fobiji. Želel bi si razumeti njene principe delovanja. Zelo si želim, da bi bilo več ljudi, ki bi hoteli raziskovati to reč. Meni je v užitek raziskovat in spoznavat. In zelo sem vesel, da si tudi ti take sorte. Moram pa se tudi zavedat, da ne želijo vsi iskati teh principov, ampak želijo morda po kakšni drugi poti priti do cilja. Pa tudi, da jih ne porivam v to kar se meni zdi super.

V mojem razredu v srednji šoli, je bilo tudi ogromno posmehovanja. A se je zgodilo nekaj, zaradi česar jaz od takrat ne gledam več te ljudi zgolj kot neke nasilneže, pred katerimi me je groza. Eden od teh sošolcev, ki se je še posebej norčeval je na koncu naredil samomor. V poslovilnem pismu pa je napisal: "preveč sem jih že prizadel". Težko je biti žrtev posmehovanja, ni pa lahko biti tudi na drugi strani. Želel bi si, da bi temu bivšemu sošolcu lahko rekel, da bova danes špricala šolo in ga povabim na morje, da se ob dobri hrani in pijači, ob pogledu na morje pomeniva kaj se dogaja in zakaj se mora to dogajat.

Eya, dobrodošla v temi, ki se počasi svetli.
Zelo dobro čutim, kaj je tvoje sporočilo glede "kajl". In se mi zdi, da bo kar držalo, da če človek pusti da drugi tacajo po njem, bodo pač tacali po njem. In če pusti da si vanj brišejo svoje blato, si bojo pa še blato brisali vanj. Kljub temu pa bi se rad vedno(večkrat) zavedal, da je tudi tisti drugi človek, ki mu tudi morda kaj manjka, da si blato briše v mene.

Ogromno je še izhodišč za pisanje v vaših prispevkih in prav z veseljem bi jih bral, razmišljal o njih in pisal, pa me še posoda čaka za pomit, pa še zjutraj moram zgodaj vstat. Tako da vsem piscem v tej temi in bralcem te teme(ki bodo še danes to prebrali) želim miren preostanek večera in lahko noč. Lepši je večer, ko pomislim na vas in da ustvarjamo super temo.

Ja, to sem jaz. In sem že pred časom v eni drugi temi rekla, da sva si podobni. :rozicodam:

 
He he, ti se kar oglasi, ko bo treba. :oki:
Ampak če mi kaj manjka, je pa to energija. Kaj bi jaz dala za malo več energije!  :025:
In uravnoteženost tudi težko najdem. Pri tem imam ves čas težave. To si absolutno zadel.




Res je. In nasilneži so pogostokrat tudi sami žrtev. Žal mi je za tega tvojega sošolca. Jaz poznam podobno zgodbo. Fant iz paralelke. :(

tega ne bom nikoli razumela, če je nekdo sam "žrtev" nevem zakaj bi se izživljal nad drugimi, ko pa še kako dobro ve, kako se človek lahko ob tem počuti. sama mislim, da ponavadi počnejo to tisti ljudje, ki se zavedajo svojih napak/pomanjkljivosti vendar jih niso sposobni/si ne upajo priznati tega pred drugimi. In dejansko se s tem norčevanjem in posmehovanjem skrivajo za neko masko, a globoko v sebi vedo, da se največja napaka skriva prav v njih.
Ker nekdo, ki je bil žrtev takšnega in drugačnega posmehovanja in se sam pri sebi zaveda, ter se je mogoče o tem s kom pogovoril, tega drugim ne bo počel, saj se človek še kako dobro zaveda, kako prekleto znajo takšne stvari prizadeti in koliko škode lahko naredijo.
Jst pravim vedno, bodi človek do človeka. Če nisi sposoben, potem pa se zamisli sam nad samo in poišči vzrok najprej pri sebi, šele nato obsojaj..

Meni je tudi všeč ta tema.
zelo_resen, jaz iz tvojih postov nisem razbrala nobene vsiljivosti, tako da so te tvoje misli res nepotrebne. 

Pri meni v šoli je bilo tudi veliko psihičnega nasilja, sem po oš mislila da bo boljše ampak je bilo samo še slabše, ker se je spremenilo v fizično nasilje in grožnje. Prav zaradi takih stvari sem nehala redno v sš hodit. Ljudem sem šla na živce na vse načine.

Lira, prvo bi ti povedala, da jaz vedno preberem tvoje prispevke, nisi nič nadležna, me ne moti dolžina.
Glede alkohola…ja naj bi si zadala da naslednjič ko grem kam, ne smem nič spiti, ampak se bojim da bo do tega prišlo: vseeno spijem, ali pa raje ostanem doma in odpovem vse zadeve.
Sem ti na zs odgovorila tisto...

Hvala Akiyo za še eno potrditev. Zdaj se pa res več ne sekiram. :oki:


Zgleda nas je res veliko s tako bolečo izkušnjo. Bi bilo zanimivo vedeti, koliko imajo te negativne izkušnje tudi veze z našo soc. fobijo.


Nekateri imamo res veliko materiala za predelat, ki smo ga dobili od staršev, drugače ga bomo pa spet naprej svojim otrokom talal.  Te kdaj  prime pesimizem? Včasih je tako kot bi plavali po kakem temnem močvirju, kjer vse vleče dol. Ampak, tako kot mušice delajo, iščejo luč in počasi iz temačnega močvirja postaja čudovito jezerce, ob katerem si narediš hiško,... 

Zanimivo, kako smo eni bolj nagnjeni k raziskovanju, drugi k izpovedovanju, spet drugi h klepetanju, eni k širjenju debate, eni k osredotočanju,... Jaz zase vem, da me še najbolj vleče v raziskovanje, ugotavljanje zakonitosti soc. fobije., tudi na podlagi primerov iz našega vsakdanjega življenja. Seveda pa ne samo to. Malo me je strah, da ne igubimo tega fokusa, bi mi bilo kar škoda in osiromašenje teme. Drugače bi v ta namen raje odprli ločeno temo, ki bi bila bolj posvečena raziskovanju, da se vse ne meša.

zelo_resen, oprosti če sem dajala vtis da si vsiljiv...nisem mislila, sam imava različen način razmišljanja in pač meni tvoji nasveti kako se spopad s tem ne pomagajo, nč slabega drugače  :(.
Drugače pa mi je en prijatelj, ki ga že dolgo poznam, včeraj rekel, da sem zdaj že nekako socialna, pred kakšnimi petimi leti pa da sem bila živ obup. Tako da očitno sem "napredovala", čeprav se tako ne počutim...sploh ko sem v stiku z ljudmi, ki jih ne poznam najbolje.


To se tudi meni dogajalo, tak občutek, da karkoli bom naredila, nikoli ne bo vredu in dovolj dobro za moje starše.

Eya, seveda, tudi ti imaš prav.

Akiyo, hvala.  :)

Anouk, to je tudi moja izkušnja, da se te stvari z leti vendarle izboljšujejo. Jaz danes v socialnem smislu funkcioniram bistveno bolje, kot sem na primer v srednji šoli. Doma pa tudi jaz nisem dobila ravno zdrave in spodbudne popotnice ...


Zelo_resen, meni je pa prav to všeč, da se tukaj vse meša in prepleta ... Po moje bi bilo škoda to debato razbijat na več tem, potem je pa v vsaki le malo sporočil in pogovor počasi zamre ...

Tudi v drugih delih foruma pogrešam, da bi bila na vrhu kakšna malo bolj splošna tema za aktualne vpise, kar ti pač pride na pamet v zvezi z neko motnjo, da ne greš za vsako vprašanje ali misel odpirat novo temo ...
Jaz recimo sem prišla na forum predvsem zaradi depresije in bi v zvezi s tem kdaj kaj napisala, pa v bistvu nimam kam, ker so v tistem delu foruma na prvi strani samo specifične ali pa osebne teme. Seveda bi lahko tudi sama odprla kako tako temo, ampak za to pa nimam dovolj socialnega poguma, al kako bi rekla.  :zardevam: Trapasto, vem, ampak socialna fobija me ovira tudi pri takih rečeh.

http://www.nytimes.com/2011/06/26/opinion/sunday/26shyness.html?_r=1&

Zanimivo branje.
Vendar pa mislim, da se veliko sociofobov spopada s tem, kako iti iz hiše ali hoditi po ulici, ne pa, kako postati kakršenkoli voditelj.

Ja, tudi meni je zoprno zaradi vsega tega pozdravljanja ... Ne vem točno, kam naj gledam, na kakšni razdalji še pozdravit soseda ... Ali naj na primer pozdravim sosedo, ki mi kaže hrbet, ko se sklanja nad svoje rože? Pozdravim, pa ne sliši. Ena druga me samo zabodeno gleda. Potem me po možnosti ogovori nekdo, za katerega se ne morem spomnit, kdo točno je, ker imam za obraze res obupno slab spomin, in mi je zato zelo nerodno. Tukaj so še mamice z vozički. In jaz res ne vem, ali naj samo prijazno pokimam in grem naprej, ali to morda izpade preveč ignorantsko in bi se morala ustavit in občudovat dojenčka ... Pa radovedni pogledi ljudi, ki me že dolgo niso videli ... premerijo me od glave do pet in kar v očeh jim piše: Uf, ti si se pa fejst zredila ... In vsakič se bojim, da mi bo kaka žoga v glavo priletela.

Ampak, roko na srce, če vse to seštejem in tudi če dodam še kakšen nepredviden zaplet (zlom noge, pohojen pasji drekec ...), ni tukaj nič tako zelo groznega, kar bi opravičevalo dejstvo, da se že več kot eno leto ne upam na ulico. Zoprno mi je sicer že od nekdaj, po bolezni pa sem se začela temu prav izogibat in zdaj sem, kjer sem. Dejansko se je iz tega razvila ena taka neracionalna fobija, kot da si ne bi upala v dvigalo ali kaj podobnega. Ko sem bila v depresiji, je to še nekako pasalo zraven in se nisem kaj dosti tupila s tem. Zdaj, ko mi je bolje, pa me ta ovira, ki se razprostira dobesedno pred pragom mojega doma, čedalje bolj jezi. Pismu no! Sonce sije in lahko bi šla na sprehod. Bila bi faca, če bi zdajle vstala in se kar sprehodila po ulici. Pa nisem. Ne morem narediti tega.

Ko ste že govorili o bolečih izkušnjah, pa če to kaj vpliva, naj povem, da sem jih jaz v otroštvu in rani mladosti na ulici doživela kar nekaj. Pravzaprav se mi zdi, da je problem, da sem jaz že iz hiše prihajala vsa žalostna, plaha, popolnoma nesamozavestna in z obupnim občutkom SRAMU. Naslednji problem je bil, da se nisem smela igrati z drugimi otroci z ulice, niti nisem hodila v isto šolo kot oni. Pa še oblečena sem bila za njih kot alien. Mamina punčka. Nisem si upala odpreti ust. Pa zardevala sem nonstop. In za vsako figo so mi stopile solze v oči. Otroci pa zavohajo strah. Nekoč, ko sem šla v trgovino, so me obstopili in me niso spustili naprej. Pač so si naredili malo zabave, nič groznega ni bilo, mene pa še zdaj ful zaboli, ko se spomnim tega. Ali pa na primer zlobnega režanja sosedovega smrkavca, ko je opazil, da vlečem jopico skupaj: "Kaj je tamala, a ti že kaj poganja?" Meni je bilo grozno, da bi se kar v tla udrla.

Pa niso bili samo otroci. Marsikdaj mi je na ulici kakšna odrasla oseba postavila vprašanje o drugem članu družine, na katerega nisem imela odgovora ... Sosede so stikale glave in ena je drugi zasikala: "Pst, ne tako na glas, te bo slišala ..." Še posebej pa se mi je vtisnila v srce ena res strupena pripomba gospe, ki se je velikokrat pojavljala na TV ekranih in do katere sem čutila veliko strahospoštovanje. Takrat, sredi ulice, sem se počutila manj kot nič. Živelo pa je tukaj tudi nekaj izredno prijaznih starejših ljudi, ki so vedno našli kako lepo besedo zame, tako da ni bilo vse samo slabo. In v nobenem primeru ni bilo nikoli zares tako strašno, da bi bile te travme lahko vzrok za razvoj moje poulične fobije oziroma fobije pred sosedi. Oziroma, mogoče to sploh ni fobija, ampak samo neko čudno kompulzivno izogibanje.  :o

Mah, enkrat bom pač morala odkorakat po tej prekleti ulici, pa je.

 :rozicodam: Lira
Vesel sem zate, da si dala iz sebe. Bi te najraje objel, al pa šel skupaj s tabo po ulici. Ob branju tvojega prispevka sem se spominjal tudi svojih strahov in si mislil, kaj doživljaš. Verjetno je res težko razumeti tistim, ki niso imeli podobnih strahov. Še bolj pa verjamem, da boš raziskala to ulico v sebi in kmalu hodila bolj svobodna tudi po pravi. :)

Ena stvar se mi mota po glavi...
Recimo, da se gremo "študiozno" strokovno spraviti k stvari.
Recimo en članek je prav na tej strani...

Sedajle bom pa hodil po tankem ledu.
Dober članek...

"Million dollar question": Kaj naj jaz sedaj s tem počnem?
Pa da ne boste mislili, da provociram.

Lepše napisano: kaj boste vi "potegnili" iz recimo tega članka?
V bistvu mi trenutno recimo ni pomembno ali se strinjate ali ne.
Tako na splošno... Je pa vsaj meni odličen primer.

Ob podobnih prilikah sem enako vprašal že kar nekaj psihiatrov, psihoterapevtov,
psihologov... (na koncu čisto tako "enostavno", kot sem napisal zgoraj).
Do takega enostavnega vprašanja sem prišel, ker bolj ko smo "teoretizirali" bolj smo se pletli v "zanke".

Teorijo v prakso spraviti je pa potem še čisto druga zgodba.

Vem, da se to naj nebi spraševalo, ampak po toliko letih "butanja ob zid", ti postane že vseeno.
Bi naredil vse za kakšen namig.

Pa da ne bo zamere. Samo razmišljam...

Aja, če še ne veste... Slab dan imam :)

Lira, eno vprašanje bi ti rad postavil, ker se mi lih zastavlja.

Ali in (če) koliko se bojiš, da bi ljudje na ulici hoteli preveč druženja s tabo, tebi pa bi bilo odveč, ne bi pa znala jih "odgnat"?


Kaj če bi poskusila gledat tja kamor ti najbolj paše? Seveda razen če sosedu hlače po nesreči dol padejo.  :sesmejem: Razdalja na kateri pozdraviš pa je odvisno, če se približuješ ali oddaljuješ. Če se približuješ potem, ko si prideta skupaj, če pa je nekdo, ki ga komaj pričakuješ, potem pa lahko takoj ko ga opaziš. Če pozdravljaš nekoga iz vljudnosti, potem po mojem občutku pozdraviš na kake 5 do 3 m razdalje. Aha, no sprašuješ nekaj drugega. Na koliko daleč še pozdravit soseda? Toliko, da se ti še ni treba dret oz. kar je več in se opazita, potem jaz samo telesno pozdravim(pomaham, pokimam,... kakor mi najbolj paše takrat). Pa še to ni obveza, če si dlje kot recimo 50 m stran, potem jaz ne pozdravljam prvi razen, če se srečam recimo v gorah, potem se pa derem tudi če je 200 metrov stran poznana oseba. Hm, verjemi, boš hitro dobila občutek. Če pa hočeš vadit pozdravljanje, potem pa ne bi bilo morda slabo iti na kakšno goro, ki je precej obiskana. Planinci se kar naprej pozdravljajo, eni nč ne pozdravljajo eni .... v glavnem vidiš, da ni nič obveznega in si nimaš kaj za hudo razlagat. Včasih v gorah koga prav prijazno pozdraviš, pa ne dobiš nič nazaj, ampak se kmalu sploh ne sekiraš. Si misliš pač recimo, da se je pač morda naveličal pozdravljati. Huh, koliko besed samo o pozdravljanju. Upam, da ti bo kaj koristilo, ampak kakega bolj enostavčnega odgovora se nisem mogel spomnit. Boš dobila občutek kako je s tem, ko boš konkretno na ulici. In vsak normalen človek ima tudi veliko tolerance, ker nikjer ne piše kje, na koliko metrov, kako, itd. in različni ljudje tudi zelo različno to počnejo. Tako, da sem ziher, da imaš toliko občutka, da boš znotraj normale, če ti zadostuje za začetek biti povprečna.
Mhja, zakaj pa ne, saj te bo slišala, če bo hotela odzdravit bo, če pa ji je neprijetno v takem položaju odzravit, se bo pa obrnila in te pozdravila, če pa se ji ne ljubi obračat niti pozdravljat v takem položaju, potem ti pa pač takrat ne bo odzdravila, ti bo pa mora jutri s povdarkom.  :)

Ko pozdraviš? Ja če ti ni kaj jasno jo pač vprašaš če je vse v redu. Enim se pa ne ljubi s tem bontonom tolk ukvarjat. Pa kaj, zakaj pa bi mogli vsi. Ji pustiš to svobodo. Če pa kuha mulo, potem pa jo pustiš, da se pač skuha. Bo pač jutri morda postregla kako besedo, če bo že kuhana.

Se mi je že zgodilo in verjetno se je že vsakemu. Meni se je enkrat zgodilo pred kratkim tako, da me je nekdo ful navdušeno pozdravil, pa se vseeno nisem mogel spomniti od kje. Pa nekaj full glumit nisem mogel, njemu pa se je čudno zdelo, zakaj se tako zadržano obnašam, ker mu verjetno niti na misel ni prišlo, da se ga jaz ne bi mogel spomnit. Mal sem se mu zdel čuden. Jah, tukaj pa nimam kaj, verjetno je vsakemu neprijetno v taki situaciji. Lahko rečeš, da imaš sklerozo, pa če ti lahko pove od kje se poznata.

Ja, tukaj ima večina ljudi težave. Sploh nisi edina. Dojenčki in otroci pa po mojih izkušnjah raje vidijo, če ne rineš v njih, ker potem oni začnejo rinit v tebe, da bi se igrali. Z mamico pa pač kot da bi bila sama. Če ti pa paše, pa lahko tudi kako temo v to smer rečeš. Ni nič predpisanega. Če se debata razvije se, drugače pa pač ne in greš naprej. Več sreče prihodnjič. Če si sploh želiš kaj pogovarjat, drugače brezveze sploh začenjat pogovor.

Se bo zgodilo samo enkrat ali dvakrat, ker potem jim bo že jasno da si se pač zredila za tistih 50 kg. Kaj čjo to vedno znova ugotavljat. Ti pa če si se toliko zredila, pa tudi ne moreš pričakovati, da tega ne bo nihče opazil. Bodo pa opazili potem, ko jih bo hoja po sončku v hrib vzela.  :pomezik: Kar gre dol gre tudi gor oz. kar gre dol gre tudi dol. Če pa opazijo samo stvari ki gredo gor, potem so pa pač bučkoti.

Saj žoge so ponavadi dovolj mehke, da ne boli preveč. Hecam se. Verjetno misliš na to, da bi bil to hec za druge otroke in bi se smejali? Poskusi se še sama nasmejti in reci kak BOJNG. Otroc so otroc in se jim to zdi pač smešno in zanimiv. Dont worry.

Lira, dolgo si že abstinirala od tega da se sprehodiš po ulici. Dovolj bo asketstva. Prav užitek ti je lahko it ven eksperimentirat. Če se ti kaj zgodi, kar nisi predvidela, boš imela vsaj kaj konkretnega premlevat. Potem pa s tem konkretnim pridi na forum in bomo skupaj premlevali. Tukaj boš vsekakor našla razumevanje in pogled ven iz tvoje nesigurnosti in zaskrbljenosti.

Zdele sem bolj malo tuhtal, pa zato več pisal, kar mi je na misel prišlo. Če bi še enkrat bral, bi verjetno kaj spremenil. Če bi vsi napisali svoj odziv na tvoje sporočilo, bi se dalo verjetno bolj z distanco gledat na moje, tako da, je tole moje dolgo sporočilo samo ena čist subjektivna povratna informacija in je ne preveč resno jemat, prosim. Tudi ne mi zamerit, ker sem se tu pa tam pohecal na tvoj račun.

zelo_resen ... prav luštno je bilo prebrat tele tvoje nasvete...pa še ZELO prav imaš... :rozicodam:

Dovolite mi, da se resno pošalim - jaz bi bila vesela, če bi na svojem sprehodu srečala vsaj 10% ljudi iz Lirinega opisa. Če grem trikrat čez vas morebiti srečam eno ali dve osebi, pa še ta se skriva v kakšnem oddaljenem kotu dvorišča.

 
:sesmejem:

toja, vesel sem da ti je bilo všeč, še bolj bi mi bilo pa, če bi bilo všeč tudi Liri. :unsure:

Garfield, ti odgovorim. Za enkrat mi še tistega članka ni uspelo prebrat... pa tud danes je že prepozno.

Ni se ti treba opravičevat. Se mi zdi čisto ok, da ne hvališ nečesa, če tako ne čutiš. Če bi delala kontra pa res ne bi bilo v redu. Enkrat sem v tej temi tudi napisal, da me samo kritizirajte..., torej po tej logiki si bila še daleč od tega. Mislim pa, da sem takrat pretiraval. Želel bi si, da bi lahko sprejel kritiko tako, da se ne bi čutil osebno napadenega ali si mislil slabo o sebi in pohvalo tako, da mi v glavo ne bi stopila domišljavost. Hm, nekako tako. Vidiš, če je to šele ideja v glavi, potem kje sem glede duševnega razvoja. :kiselnasmeh: In potem ni čudno si začnem kaj misliti, ??? si kaj po svoje iterpretirati... :zardevam:

Zelo_resen, hvala za tvoje prijazne besede. Prav ganjena sem, da si se potrudil analizirati moj zapis. Hvala tudi za čisto konkretne napotke, tisto o pozdravljanju recimo in nasploh vse se mi zdi super. Tudi tisto, kar si napisal malo v hecu. Res vse. :)


Kam pa gledaš v času približevanja, ko si gresta nasproti, recimo zadnjih 30 metrov, preden prideta skupaj?


Mah, ta je itak gluha in nikomur ne odzdravlja. Razen mojemu možu. Njemu iz neznanih razlogov celo pomaha, ko se peljemo mimo.  :A)

Ampak meni se to dogaja kar naprej. Na primer: v zadnjih parih mesecih trikrat zapored nisem prepoznala odraslega sina očetove druge žene. In ga najbrž ne bi niti četrtič ... Pa prisežem, da ne zanalašč.
OK, bom rekla, da imam sklerozo.

Hvala lepa, mi še na misel ne pride. Torej grem mirno lahko naprej.  :zvizgam:


Pišuka, a veš, da imaš prav! Hvala za tole, še posebej.

Ne, saj ne mislim, da bi me kdo ciljal. Ojoj, samo še tega se mi manjka ...  :D
Pač, se bojim žog. Bojim se tudi razposajenih otrok. Otrok z žogo pa sploh.


Užitek ravno ne. Vem pa, da bom poskusila. Enkrat že.


Ne, ne bojim se tega, da bi se ljudje na ulici hoteli preveč družiti z mano in mi tudi niso odveč, vsaj običajno ne. Nisem nek ljudomrzneš, ljudi na splošno imam še kar rada. Tudi ne bi hotela živeti kot samotar. Zadnjič je prišel en sosed na obisk in mi je prav pasalo debatirati z njim. Super je. Z najbližjimi sosedi tudi z veseljem poklepetam čez ograjo. Ma, težko to razložim. Niso toliko problem ljudje, ampak situacije in jaz v njih oz. moj odziv nanje. Na ulici sem kot nemočen otrok z napako, ki je vsem na očeh. Problem je v meni in v tem, da me pred ulico oz. na ulici (in še kje drugje) preplavi zelo neprijeten občutek sramu in nedefinirane tesnobe. Nedefinirane v tem smislu, da tisti trenutek zavestno nikoli ne razmišljam, kaj pomeni. Sram je patološki in vem, od kje izvira, ne morem pa tega napisat na javni forum. Omenjena tesnoba je pa v resnici prastar občutek osamljenosti in zapuščenosti, pa strah, da nisem in nikoli ne bom dovolj dobra.

Blagor tebi. Jaz pa bi bila "srečna", če ne srečala nikogar.

Če pa bi iz kakršnega koli razloga zdajle res morala po ulici, bi prej kot kakšen specialec oprezala skozi okno in bi za izhod na plano izbrala trenutek, ko bi bil 'zrak čist'. Za nazaj bi bil pa seveda večji problem. Mja, naša ulica je zelo živahna.

Lira jaz sem tudi srečen, kadar je manjša gneča na cesti. Samo, ko me pri pri tem nebi oviral čas.

Pri meni se recimo začne taka zelo "hobi" biciklistični čas... Po pravici povem, da sem najbolj zadovoljen to početi v dopoldanskem času, ko ni vikenda... Do konca "civilizacije" pa šibam, kolikor se le da... Potem se pa malo sprostim...

To sreču sem imel junija lansko leto, ko sem bil v bolniški poln delovni čas... Potem, pa ko se je pa začel 4-urni... Sem pa že večkrat zablokiral.

Pa še ena zgodbica od danes... Sem se načrtno spravil v trgovino ob čisto "nenormalni" uri .. Ko prvi že nabavijo najnujnejše stvari, delavci pa še negredo po malico... V eno trgovino, ki ima vozičke po barvah nekako razporejene... Lej ga zlomka, jaz po opravljenem nakupu "priklapljam" tisti voziček kot "budala", naj mi da že denar ven, pa ni šlo.

V tistem času pride zraven starejši gospod in mi reče, s kar nejevolnjim pa tudi malo očitajočim glasom:
"Ali današnja mladina nič ne gleda več." Sem mu hotel iti rožico nabavit, pa je nisem (sem kao mladinec še :sesmejem:.)

Jih je potrebno po barvi razporediti.
Sem pa v tistem trenutku z malce vzvišenim glasom (ne znam preveč na glas gobezdati:) da nebo pomote: Vsi pač nismo brez napak, tako kot večina :P..

Nisem se čisto pasivnega naredil... :oki:  :wav:

Je pa res da, jaz veliko zadev nehote ne opazim... ne vidim vsega. Tudi ko razmišljam o preteklosti je potem vse bolj megleno :(Ampak, že to da grem sam v trgovino je zame velik uspeh. Samo prej moram vedeti, kje je kaj in potem ven...)

Enostavno nebi smel komentirati, ampak priznam, da mi je dobro delo :( eh tole je bolje :sesmejem:.

Pa če verjamete, zelo spoštujem starejše, ampak tudi sam imam težave...
Odzval pa sem se, pa na dosti bolj kulturen način kot on.. Malce mi gre na trenutke bolje  :clap:

Ampak potem pa neskončna zanka... Spreminijo mi postavitev živil,WC papirja, prodajaci se zamenjajo, pa sem spret na začetku :o

Mene pa nekaj še zanima, kolk berem ste vsi bolj ali manj poročeni. Kako ste kljub temu našli nekoga? (morda malo čudno vprašanje)...ker meni se vse bolj in bolj zdi, da glede nato kakšna sem v družbi, sploh novih ljudi, da bom zaradi tega vedno nekako sama  ???.

anouk... Jaz sem se že velikokrat to vprašal...
Ne vem... Ni vse v glavi enako kot pri partnerju...

Mene to preseneča, očitno so partnerji, ki majo zelo drugačme predstavo, kot sem jo imel jaz (naivnež pač)dojemljivi za težave. Ali jih pa sploh ne zaznavajo ipd...

Ja zelo različni smo si :(

Ampak ljubezen je "zgleda čudna stvar"... Jaz sem srečal ljubezen v eni družbi, ki mi je bila takrat "nepredstavljivo všeč"... Hvala za to priložnost :) (Tudi srce ima dobro, samo ko se pa nekaj odloči, se gre pa zase.  Spznal sem, da sem resnično ljubil.
tako je tajalo 6-7let, pa negrede na ogromno neviht, ki sva jih imela sva se "očitno kao"razumela.

Saj sva oba začela rast šele od 24. leta.. Potem je pa šlo počasi navdol... jaz socialno neprilagojen,
večini stvari sem se se izogibal, ker se v veliki množici nisem/se ne počutim sproščen. Kriva za konec je pa na obeh, vsaj tako se tolažim, za tango sta potrebna2.
RESNICA PA JE... KAJ SE BO UKVARJALA S TAKIMI PROBLEMATIKI, ČE GRE LAHKO V BOLŠE ŽIVLJENJE.
Gre naprej in rezultati so obetavni...

Pomaga tole izpodeanje , če verjamete ali ne... Pa še v napačno temo vpišem :(

Sorry :zardevam:

Tole je malo sarkastično, ker je napisano greš na portali, kjer se sljudje spoznavajo,,,
Moj sosed jih kar velikokrat domov pripelje,gredo pa potem same :unsure:... 21 centuriy...
Samo, če boš imela socialno fobijo bo malo težje, ampak ne obupat :sesmejem:eko

Ko sem prebrala tvoje vprašanje, je bila moja prva misel, da sem jaz osebno imela pač srečo. Nikoli nisem bila neka lepotica, pa še vsa zadržana in sramežljiva ... Pa pred 4. letnikom gimnazije tako ali tako nisem šla nikoli ven in v družbo. Do takrat sem s strani moškega spola včasih ujela kak pogled, zardela in se hitro obrnila stran. To pa je bilo tudi vse. Potem sem šla poleti s prijateljico na morje in sva šli vsak večer plesat. To mi je bilo malo zoprno, hkrati pa čisto OK. Zaradi glasne glasbe se namreč tako ali tako ni dalo kaj prida pogovarjat. Ko si šel ven na zrak, pa tudi ni bilo treba nekih velikih besed, je bil že morski ambient dovolj romantičen. Torej, tam sem se prvič z nekom poljubila. Fant je bil brezvezen, poljub mi je bil pa všeč. Zelo.

Tisto morje je bilo zame pomembna izkušnja tudi zaradi spoznanja, da je na tem svetu dovolj fantov in da če se potrudim iti ven, skoraj vedno kdo pokaže zanimanje tudi zame. Problem je bil samo, da nobeden od njih ni bil prav bister. Ali pa se mi je samo zdelo tako. Kakorkoli že, s prvim fantom sem začela hodit šele na faksu. Bil je moj sošolec, tako da ga ni bilo ravno težko najti. Ko se je najina zveza končala, pa sta se takoj našla druga dva interesenta. Prvi je bil podobno kot jaz bolj tihe sorte. Spoznala sem ga na obisku pri prijateljih, kjer nisva skoraj nič govorila, potem pa mi je pisal, da od takrat misli samo še name. Drugi pa je bil prijatelj mojega bivšega fanta, ki sem mu bila na tihem že nekaj časa všeč, kljub temu da sem bila tako zaprta vase, on pa v družbi ravno nasprotno: srce vsake zabave. No, z enim od teh dveh (tistim, ki je bil bolj vztrajen) sem začela hodit in z njim sem še danes.

Evo, takole na kratko se da povzeti vse moje ljubezenske izkušnje. Vsega skupaj sem imela torej v življenju dva fanta. In ja, veliko srečo. On pa tudi, se mi zdi. :sesmejem:

Kaj si želel s tem točno povedati?  :unsure:

Drugače pa ja, sreča se me očitno ne drži...sej ne gre zato, da se kdo ne bi zanimal zame, ampak to so takšni neresni fantje, kar pa mi ne ustreza, kaj pa bom imela potem od tega?
Pa še slabe izkušnje me vlečejo stran od kogar koli, ki bi se mi želel preveč čustveno približati (ampak to ni tema za tukaj)...sem se že sprijaznila, da mi je najverjetneje usojeno biti sama, se kr vidim kot neko starko s petimi psi okoli sebe  :closedeyes:.
(ja, slab dan imam)

zelo_resen, jaz sem res trenutno bolj nagnjena tukaj na forumu k izpovedovanju, sicer tudi veliko raziskujem, a ne na tak način kot to ti počneš, očitno mi to trenutno še ne leži, tebi pa gre kar dobro od rok, in to je super, da smo tako različni karakterji, in lahko vsak od nekoga nekaj nauči!


anouk, zelo zanimivo vprašanje.... nevem kako je bilo pri drugih, lahko ti pa povem zame, ker sem imela zelo slabe izkušnje z spolno zlorabo, sem imela pri stiku iz oči v oči velikeee probleme, je bilo kar nekaj fantov ki me je hotelo, a sem jih ali odrivala vstran, ali samo pogledala in zardela, ali gledala vstran, ali me je ratalo strah in sem čutila da bi rada pobegnila iz kraja in odšla raje domov itd.

v vsakem moškem pogledu sem takoj videla zaroto, tako da sem se pri 18letih začela spraševati, ali bom sploh kdaj imela fanta, starši mi namreč niso dovolili izhodov, praktično ne poznam ponočevanja in tudi nelagodno se še danes počutim, ob polnoči že delam silo domov, energija mi pade, se bom kdaj poljubila itd., in takrat mi je sošolka svetovala da naj grem na spletne klepetalnice, da je anonimno, jaz imam to izkušnjo na odzivnost, da sem ob pisanju veliko bolj sproščena v prvih pogovorih, kot ko se moram z nekom prvič pogovarjati iz oči v oči, jaz sem  tri fante spoznala na internetni klepetalnici, prvega po srednji šoli, ko sem šla študirat, ki sem ga srečala smao dvakrat v 14mesecih in od tega se me je slednje hotu na silo vzeti

in ko sem čez čas drugega fanta boljše spoznala s dopisovanjem, je tudi pogovor bil čisto drugačen kot če bi se prvič srečala iz oči v oči, bila sva nekaj mesecev prijatela, zelo dobra prijatelja, a le preko interneta, pol ko sva se pa začela srečevati v živo pa je nastala neka privlačnost med nama in sva bila 6mesecev par, nažalost se je prvič kot sedaj drugič, torej dvakrat izkazalo da so se osebe čez čas spremenile, kar nima nobene veze z spoznavanjem preko interneta, to bi se tudi zgodilo če bi se sicer spoznali takoj iz oči v oči,  ampak tako bolj zaupam vase,  najbrž je tako, ker se ne obremenjujem tolk s tem kako izgledam in kako se vedem, ker me oseba pač ne vidi takoj, res pa je da sem vsakič bila trdno odločena, da stvari osebam prikažem kot dejansko so, saj sem rekla, itak ne vejo kdo sem,  in če jim bom taka všeč kot sem, in bodo še kar vztrajali, me ne rabi bit strah glede ničesar,

torej nisem iz strahu ničesar zamolčala za kasneje, saj me ni bilo toliko strah, ker enostavno če ti ni, ne greš na klepetalnico oz email zbrišeš če nočeš imeti nič z osebo in ko je tisto zaupanje zgrajeno, nimam več težav z občutkom sramu in krivde, kot , če se z osebo dejansko dobim! nisem potisnjena v kot, kjer bi mogla iskati opravičila in pojasnila, zakaj je nekdo dvignu obrv zaradi mojega komentarja oz tišine. Tud nekako ni prihajalo do takih negativnih scenarijev v moji glavi, kot si jih ustvarjam v mislih, ko sem soočena da se z osebo srečam in iz oči v oči pogovarjam. pa seveda naša diposovanja in stiki so se začela tako, da se ni iz druge strani nič takega zgodilo, kar bi v meni sprožilo moj odziv kot ga poznam pri socialni fobiji, sedaj sem pa poročena zgolj in zato ker je moj mož zelo razumevajoč, ''vztrajen'', tudi če pridejo obdobja ko skoraj nič ne govorim, in ne upam iz hiše, počaka da pridem k sebi ali mi poizkuša pomagati, zato sva tudi poročena, ker vedno ko eden pade, ga drugi pobere in obratno! mož je čustveno na takem nivju da me zaenkrat izpolnjuje in mu tudi zato dovolim čustveno bližino, nevem kako bi bilo, če bi se začela nanj odzivati kot na nekatere sosede recimo....to bi bila cela štala!  

Lira, ravno isti problem imam, nenehno me skrbi, da bom kaj narobe rekla, ali naredila, ali bom se odzvala tako da bom koga prizadela, da ne bom dobro naredila ljudem okoli sebe... pol sem pa tiho in stojim namiru kot zabetonirana na tla, celo tako nesproščena ratam včasih, (čeprav sedaj se ful trudim in je vedno boljše), da me v stres spravlja če bi mogla sina zabavati in se kremžiti in ga hecati.

Trenutno si trudim dopovedati, da so soljudje moje ogledalo, da tisto kar hočem oz nočem da delajo, moram sama početi, torej sistem ti-meni, jaz-tebi! če nočem imeti opravka z nobenim in nočem pozdravjati, vem da bo to slejkoprej imelo odziv, (do tega da sosedje ne bodo pozdravili, odzdravili), če se hočem družiti, bom šla do sosede ( uf, kolk enih nepotrebnih psihičnih priprav je in scenarijev v glavi...ampak tudi to bom počasi rešila), in jo nagovorim in vprašam če ji je do čveka... v preteklosti sem to že naredila in je bil odziv pozitiven,

in kot si sama rekla, tudi jaz prej zaradi depresije nisem bila sposobna iti iz hiše, sedaj me pa še vedno nekaj ovira, čeprav sem sposobna voditi pogovor, me je strah pred tem da bo nekdo neko moje dejanje oznažu kot slabo, mene pa skrbi da mi bo ravno takrat ''spodrsnelo'' in bom nekaj takega naredila kar drugim mogoče ne bo sprejemljivo! sram me je lahko preden se kaj zgodi ali pa kot odziv po tem ko nekaj naredim in se zelo močno odzivam na vsako dejanje drugih ljudi, zdi se mi da slišim kako si ljudje šepetajo o meni, kako me vsi gledajo itd.

zanima me, kako je z simptomi socialne fobije, ko dobite obiske? ko vas ljudje večinoma sprašujejo in se odzivajo na vse kaj rečete z navdušenjem? ja se fobija zmanjša?

zase lahko povem, da če nekdo do mene stopi, me sprašuje in mi daje vedeti in občutek kako je vse v najlepšem redu, tesnobe ni, izgine in celo sama spontano čez 5minut nagovorim osebo ki jo srečam ob cesti, če pa se mi zgodi obratno, da nekdo stopi do mene, se odziva tako, da jaz občutim njegove odzive kot nelagodje, pa želim čimprej nazaj v hišo in vstran od ljudi! kako je pri vas v teh situacijah?

Šmenta ste se razpisali.  :) Še prebrati vsega ne uspem, kaj šele da bi odpisal na vse kar bi si želel. Kolikor bom lahko bom,... gre doma že malo na živce ženi, da preveč časa preživim za internetom, tako da... se tipkamo.

Zelo_resen, ti kar v miru, ne bomo nikamor ušli.


Vem, sem že sama nekaj omenila v tej smeri. Ampak bom kar naravnost povedala, kar mislim: Takole malo za vajo so pa tudi neresni fantje čisto OK.

Pa saj to počne večina mladih ljudi: le malokdo išče življenjskega sopotnika, spoznavajo se pa vsevprek, tipajo teren ... Če si ženskega spola, je to še malo lažje, ker ti ni treba narediti prvega koraka. Lahko počakaš, da nekdo drug pristopi do tebe. Sčasoma se lahko naučiš izmenjati kak stavek, daš komu roko, se predstaviš, mogoče kdaj s kom zaplešeš. Če ti kaj ne paše, se pa pač umakneš. Samo ne obupat. Nič hudega, če ga kaj polomiš. Če si trezna in če se ne pustiš kam odpeljat, se ti nima kaj zgodit.

In kaj imaš od tega? Recimo, da se malo navadiš na fantovsko bližino, toliko da ne pobegneš oz. se vdreš v tla naslednjič, ko ti pot prekriža kakšen malo bolj resen fant.



Poznam. Se pa ne strinjam z zaključkom. Nič ti ni usojeno. Res ne. Karkoli hudega se ti je zgodilo, ne smeš pustiti, da ti to uniči življenje.  :ne:

Tudi predlog od LostOne Future se mi zdi zelo dober. Lahko poskusiš s kakršnokoli obliko dopisovanja. Celo če gre za znanca. Ker prek pisanja se je definitivno lažje malo odpreti kot iz oči v oči.


   
LOF, si ti ena slika!  :sesmejem:


Uau, bravo!  :clap:


Jaz priznam, da se obiskov včasih kar ustrašim. Ko kuham kavo, sem vsa živčna, da ne bom kaj zafrknila in ko nosim skodelice na mizo, znajo te zelo šklepetati. Hja. Potem se pa usedem in nekaj časa samo poslušam, se smehljam, kaj malega pripomnim. V glavnem pustim drugim, da govorijo. Včasih mi je celo prijetno. In ja, tesnoba se zmanjša. Še največji problem je, da med obiski pogostokrat postanem zelo utrujena in zaspana. To je ena taka čudna telesna reakcija, kot po težkem delu.

Nisem še opazila, da bi se ljudje na to, kar rečem, odzivali z navdušenjem, oziroma se to zgodi zelo redko. Nekaj je takih, ki se radi pogovarjajo z mano. In normalno, potem postanem tudi jaz zgovorna. So pa tudi ljudje, s katerimi se nimam absolutno kaj pogovarjat in sploh ne vem, kaj bi rekla. Takrat je pa zelo zoprno in bi kar ušla, kot si opisala ti, LostOneFuture.


Pa še nekaj bi povedala, preden grem naprej veselo na delo ... Včeraj sva šli s prijateljico na kavo. Zanimivo, kako dobro se razumeva, pri tem da je moje čisto nasprotje, totalno ekstrovertirana in ekstremno pogumna. No, slučajno je pogovor nanesel na temo, kaj si tuji ljudje mislijo o nas in koliko je njihovo mnenje sploh pomembno ... Mogoče se bo njeno stališče zdelo uporabno tudi komu od vas:

Drugi o nas razmišljajo veliko manj, kot si mi mislimo. Ljudem večinoma kompletno dol visi. Če ne, si pa še vedno lahko rečeš: "Pa koji si mi ti k*?"

Dejansko mislim da imam problem kje drugje, ker se bolje počutim v fantovski družbi kot pa v družbi punci. Zraven punc se nikakor ne morem sprostit ipd. Razen menda dveh izjem. Drugače pa sem večinoma v fantovski družbi - ampak na njih gledam kot na prijatelje in verjetno tudi mene tako dojemajo. Sploh pa če mi je kdo všeč itak čist zablokiram ali pa se nevem če bo to dober izraz "ustrašim, če se mi kdo želi preveč približati". S spuščanjem ljudi v svoj svet pa itak tako ali tako težave...

Drugače pa danes se mi zgodil en tak dogodek, da sem kar pobegnila. Ni povezan s fanti, ampak eno starejšo sosedo, ki sem jo danes prvič spoznala (živim v bloku pa se s sosedi ne poznam ravno), ki je bila kar preveč vsiljiva za moj okus...glede na to da me je veselo objemala in rinila v mene, jaz sem pa samo stala tam in razmišljalakako naj čimprej pobegnem od tam. Pred temi starejšimi ženskami imam že skorajda fobijo, kr nekam rinijo vame in podobno.  :seznojim:

No končno sem še jaz prebral to. Članek pač brani sramežljivost in išče njene lepe vidike, sicer pa konkretno o psihologiji sramu nič kaj. Niti ni to namen.

Podoben občutek sem dobil tudi jaz. Sicer pa kolikor sem jaz razumel, članek tudi ne govori o tem, kako postati dober voditelj.

Zakaj pa misliš, da hodimo v šolo? Verjetno zato, da s pomočjo teorije lažje skozi prakso prideš. Ali praktično: Kako boš recimo drva razklal, če ne veš niti katero orodje moraš uporabit za to? Tudi, da razumeš delovanje preprostega kolesa pri prevoznem sredstvu je potrebno imet teorijo, drugače bi ga tudi opice uporabljale in se vozile v trgovino po banane.
Se pravi z znanjem(pa ne napiflanim) o duševnosti, lahko lažje prebrodiš ovire v svoji duševnosti.

Jaz kaj veliko ne bom potegnil iz tega članka, ker ne govori o psiholoških principih. Mene je predvsem to zanimalo.

Velikokrat nas teorija prej ovira kot nam pomaga, ko smo nekaj praktično navajeni. Samo to še ne dokazuje, da je teoretizirat brez smisla in da si s teorijo nimaš kaj pomagat.

Saj ne zamerite, če malo iskrice pokrešem?

Itak, da ne gre za neko znanstveno poglobljeno delo. Avtorica članka Susan Cain je pravnica, ne psihologinja. Lani je izdala knjigo "Quiet: The Power of Introverts in a World That Can't Stop Talking", v kateri zagovorja introvertiranost, ki jo zahodna družba pogosto smatra za nezaželeno ali celo patološko. No, ameriška mentaliteta se očitno precej razlikuje od naše. Vsaj zaenkrat.

Osebno sem raje introvertirana kot ekstrovertirana. Z introvertiranostjo se mi ni nikoli zdelo nič narobe. Ideja, da bi z antidepresivi poskušali spremeniti introvertiranega človeka v ekstrovertiranega, se mi zdi naravnost trapasta. Normalno, da je zadržana, sramežljiva ženska lahko zapeljiva. Popolnoma se strinjam, da ima tudi introvertiranost svoje prednosti in se je zato, logično, ohranjala skozi evolucijo.

Drugače pa se pridružujem mnenju Betke in zelo_resnega, da ta članek ni ravno uporaben za nekoga, ki ima socialno fobijo oz. socialno anksioznost, čeprav avtorica parkrat omeni te pojme.
Žal, ne vidim nobene evolucijske ali kakšne druge prednosti v tem, da se nekdo ne upa po ulici ali pa na pregled k zdravniku.

Z veseljem in užitkom sem ti pisal. In vem, da nisi ljudomrznež, ker se ti vidi že iz osemnajste galaksije.
Ne boš verjela, ampak veliko sem se naučil od tvojih prispevkov drugim. In del tega se ti tudi nazaj vrača.

Jaz izkoristim ta čas in vmes pogledam kako rožico, drevo, nebo,..., morda tudi zato, ker tako dobim kak navdih, kaj bi izmenjal s tem človekom. Recimo, če gledaš človeka, lahko že kaj razbereš iz njegovega obraza, hoje,... in ti spet utrne kak navdih.

In tebi je ob taki moni nerodno, nelagodno?
Meni je običajno ob zelo zgovornih, ekstravertiranih. So mi še zdaj izziv, le da me neki sram tako kot včasih ni. Mogoče zato, ker ne "farbam" več. No ja, se včasih še zgodi v kaki situaciji najbrž, samo se ne spomnim kdaj je bilo to. Pa v kri mi je prišlo, da vem, da sem od večine ljudi drugačen, včasih že malo poseben, mogoče tudi malo za njih usekan, ampak tak sem, kakršen si želim biti in mi je čisto vseeno, če morajo videti malo drugačnega od priporočil raznih trendov(modnih, potrošniških, bontonskih, avtomobilskih, glasbenih, kmetijskih, kadilskih, denarnih,...) Včasih mi je bilo zelo nerodno, ob kakih finih, super zrihtanih ljudeh. Takih, ki so me gledali nekako z viška(predvsem pa sem si jaz mislil, da me tako gledajo) Sedaj pa mi jih je prav užitek gledat in se pogovarjat z njimi, ker se pri sebi hihitam, koliko dela imam prihranjenega, ker mi ni treba vsega tega in lahko čas raje za kaj drugega porabim.

Ja, otroci so včasih tako direktni ane? In raziskujejo meje dovoljenega in nedovoljenega. Ni nič nenavadnega, če te vprašajo kaj pa ti tolk bulš baba debela. Pol se pa znajdi ane? Boš poslušala nagon napadi sovražnika? Boš začela jokat? Boš se delala kot da je to enemu za tabo rekel? Boš... Poskusi pomislit, kako bi bilo najbolje reagirat. Naslednjič, ko se ti bo(če se ti bo) zgodilo kaj podobnega se boš ziher spomnila, kako si v mirnem stanju razmišljala da bi bilo najbolje naredit in boš v tistem trenutku vedela v katero smer. Ko pa začneš iti enkrat v smer, se pa poti same odpirajo naprej.
Če pa pogoriš, se pa svet še vedno vrti naprej, to moraš vedeti in da te je ravno toliko kot prej, le ena izkušnja ti je ostala na kateri v mislih lahko vadiš, kako bi bilo bolje reagirati kot prejšnjič. Vaja dela mojstra. Če boš pa samo teorijo premlevala pa bolj počas napreduješ, ampak tud tko bo morda enkrat kaj ratalo(misliš?). Ne saj vem, metat se v sredo reke, če ne znaš čist nič plavat tud ni to.
 
Da nisi dovolj taka, kot bi morala biti? Nisi pa nisi vredu taka kot si tam na ulici? Ne veš pa kakšna bi morala biti, da bi kooooončno dobila potrditev: »OK, sedaj si pa vredu.« ?  Zato tisoče vprašanj, kam gledati, da bo ok, kako pozdraviti da bom vredu,... Pa karkoli narediš, spet isto oz. Še  huje.  Lira, komu nisi bila nikoli vredu taka kot si bila?  Od kje ti odzvanja ta kritizerski glas, ki je bil sam nabit s sramom? Glas, ki se je sramoval radožive, sproščene, družabne deklice? Se spomniš kdaj si doživela ta občutja, da nisi vredu taka kot si? Lahko začutiš krivico, ki se ti je s tem zgodila? Če bi videla tega otroka(sebe) v tistih situacijah, kjer ti je bilo rečeno, da nisi vrdu taka kot si in če si predstavljaš, da ti sama počneš to temu otroku, kaj bi čutila? In kaj bi rekla temu otroku? In kaj bi rekla sebi(ko si v vlogi tega, ki ti govori da nisi vredu)?
Ne vem, če sem zadel, ampak napisal sem tako kot sem čutil. Seveda ne mislim s temi vprašanji, če so sploh na mestu, da bi odgovore pisala na forum.

Introvertiran ali ekstrovertiran, hvala bogu, da imamo take in drugačne, ker vsak doprinese nekaj drugega k skupnemu dobremu, se pa popolnoma strinjam z zgoraj napisanim, socialna fobija ni introvertiranost ali zgolj neškodljiva sramežljivost, to je duševna motnja, ki povzroča veliko trpljenja, zgodi se pa lahko tako enim kot drugim.

jaz se zadnje tedne ful trudim in psihično utrjujem, da se ne bi pred sosedi skrivala, predvčeraj mi je ratal celi podvig, mislim da v vseh 4letih odkar tukaj živim prvič nekaj takega...

no posejala sem si še nekaj na svojem vrtu in nato sva z možem stopila k sosedom na dvorišče, da je mož šel soseda neki vprašat, jaz sem seveda kot ponavadi samo poslušala in bledo gledala, cela trda, ful grozno sem se počutila, ker sem imela umazane hlače od zemlje, in pol opazim da jih ima soseda, ful sem razmišljala joj kak imam od švica zlepljene lasje, kaj bodo rekli, pa opazim čez čas, ah, saj jih ima tudi soseda...pa jamra soseda kako jo vse boli, da ima še toliko na vrtu za narediti...no takrat nisem čisto prav dojela za kaj se gre, mož me neki sprašuje jaz mu normalno na vse odgovorim in on odide, soseda se vstane in gre na svoj vrt nazaj takrat pa se mi zasmeje, pa ugotovim, da sej nisem edina k je usrana in zašvicana, pa se mi utrne ideja ( kot tisto da bom spekla pecivo in še danes tega nisem naredila ) da bom šla po motiko in ji pomagala na vrtu, nekaj časa sem stala sredi ceste in me je dajala tesnoba kako naj to speljem, uf k sreči je prišel mož nazaj pa me vpraša kaj sem hotla, pa mu povem, pa reče ok, grem po motiko in greva pomagat...in sva res šla  :oki:...soseda je prov čudno gledala, in me je začel oblivat hladen pot, obstala sem na robu vrta, cela trda  :seznojim: in mi je mož pomagal in rekel: pridi bo soseda rekla kje rabi pomoč, in pol se nekak le primajem do sosede in vprašam kaj lahko naredim, ampak sva se pol le začele pogovarjati in sem se prov vredu počutila...najhuje mi je bilo ravno to, ker tudi soseda ni navajena da jo ogovarjam in ne razumeve obrazne mimike in reakcije ena od druge, ok vmes je dvignila grablje in rekla da če jo še enkrat vikam da me bo okoli kepe  ???  :o  :seznojim:, ampak sem pol ugotovila da ni nč hudega, pravi da se če jo vikam počuti ful staro,  a sem pol odšla mirno iz vrta, ker mi je razložila in zdaj me soseda ful ogovarja že 2dni  :kiselnasmeh: zdaj se edin ne smem spet ustrašiti in pasti v stare tirnice in se začeti umikati   :zardevam:  :nehvala:

Lira, jaz sem se ravno zaradi tega ker sem bolj introventirana, vedno obdajala z zgovornimi ljudmi, vendar sem se tako vedno opekla, kot poslušalka, sem sicer žela cele hvale, kako dobra poslušalka sem in da dajem dobre nasvete, vendar se je zakompliciralo vedno pri tem, da smo bile recimo 3 prijateljice, prva je šimfala meni drugo in obratno, seveda nisem o tem govorila, ker nisem tip človeka 'raznašalka pošte' in sem se vedno zaradi teh informacij počutila ful slabo, pa čeprav sem govorial da naj to rešujejo med seboj so mi še kar govorile stvari  :o na koncu pa bila jaz vsega kriva,  one pa ratale best frendice jaz pa brez ostala, katastrofa  :'( :o ??? o sebi pa nisem znala govoriti, no danes je že boljše kot pred časom, vendar še danes ne znam tako kot bi želela, še z možem se ne znam pogovarjati kot bi želela...čeprav mož pravi da sem v njegovem življenju do sedaj edina oseba s katero se da tako vredu pogovarjati, da baje znam vse na tako miren in razumljiv način povedati :kiselnasmeh:

No, tudi sama sem se včasih obdajala zgolj z zgovornimi ljudmi, ker sem se nekako počutila varno, da mi ni bilo treba sami navezovati kakšnih stikov (strah pred posmehovanjem, zavrnitvijo, ignoriranjem - osnovnošolske zadeve), ali pa da bi slučajno nastala kakšna mučna tišina.. Potem sčasoma pa sem dobila toliko zaupanja, da sedaj če vidim, da človek ne spregovori, tudi sama nekako poskušam navezat stik oz. pogovor. Seveda še vedno računam na to, da bo sogovornik nekako napeljal, začel pogovor, a v določenih situacijah mi pač ne preostane drugega kot da sama začnem..Začeti je težko, potem ko vidiš, da te ljudje sprejmejo (pri meni je bil problem pomanjkanje samozavesti prav zaradi posmehovanja oš, v srednji šoli sem dosti napredovala, medtem ko je v zadnjih letih šlo še na boljše, vidno na boljše) in da nima smisla, se obremenjevat z raznoraznimi vprašanji, ker človek če ima kakršnekoli pomisleke jih bo imel, tako ali drugače in navsezadnje je to njegov problem. Sama se poskušam čimanj obremenjevati kako bom izpadla, ker vsem nikoli ne moreš ustrezat, dejstvo je, da nekateri te sprejmejo, določenim se pač ne da ubadat s tabo oz. z določenimi ljudmi, in takšne pač pustiš pri miru.
Kar se tiče pa pozdravljanja sosedov, sama jih sedaj v tem letnem času srečujem na polno, že samo ko stopim ven iz hiše, če se srečamo oz. gremo nasproti se pozdravimo, čez hrib se ravno ne derem. Je pa ponavadi tako, da če koga zagledam na cesti, pogledam proti njemu, grem naprej svojo pot, vmes si oglejujem naravo, ko pridemo skupaj, pozdravim. Z določenimi spregovorim kakšno besedo, z določenimi pa mi je tisti pozdrav dovolj in grem dalje.
Tudi sama zelo nerada govorim o sebi oz.odvisno o katerih stvareh..dostikrat imam pomisleke potem, da sogovornik dojema potem to kot hvaljenje, kajti tudi sama zelo nerada poslušam ljudi ki se tako radi hvalijo, poveličujejo sami sebe in oh in sploh..eno je govoriti o vsakdanjih zadevah, mimogrede omeniti kakšen uspeh, ne pa tisto; jst imam pa to, bom/sem kupila, mi gremo pa, smo si privoščili..  :A) ker me ne zanima vsak njihov nakup, njihov zapravljen evro in kakšne plane vse imajo za naslednje leto. Prav tako pa se umaknem oz. sem zadnje čase rajši tiho, ko tema nanese na obrekovanje..saj navsezadnje nekateri ljudje so tako hinavski, da udrihajo po določenih ljudeh in ti si poleg, na koncu pa pride ven, kot da si ti tisti glavni krivec obrekovanja....in preprosto se mi ne da ubadat s čenčami in obremenjevanjem z drugimi, saj tisto energijo in misli rajši preusmerim vase in delam na sebi..imam več koristi  :)

Ja s tem, da me ljudje sprejmejo sem kar probleme, sploh v prejšnjem kraju...tukaj se prav ne morem navadit, da srečam ljudi prvič, drugič in se bolj sprejmejo kot nekateri, ki jih poznam že celo večnost. Prav dober občutek je to, ampak še vedno mi ne uspeva premagat tega strahu, kaj pa če je le to "na videz".

Glede prijateljic in obrekovanja, se je to tudi že meni večkrat zgodilo, in zato ženskam načeloma ne zaupam več...s fanti nimam takšnih izkušenj, ti mi vedno stvari v obraz povedo in ni nekih govoric za hrbtom... je pa res, da sem vedno le njihova prijateljica, ampak to je druga zgodba.

LostOneFuture, dobra si, bravo. :oki: Tudi zame bi bil to pravi podvig. Se pa tvoj opis druženja s sosedo bere tako napeto kot kakšna "Bližnja srečanja tretje vrste". :sesmejem:


Zanimivo res, kako se introvertiranci pogosto bolje počutimo z zgovornimi ljudmi. Drugače pa jaz vsaj zaenkrat nimam občutka, da bi se pri ekstrovertiranih v preteklosti opekla kaj bolj kot pri introvertiranih. Seveda pa tukaj ni kriterij samo zgovornost.

Eya, hvala tudi za tvojo izkušnjo glede pozdravljanja in vse ostalo.

Anouk, med dekleti je res več takšnih in drugačnih socialnih igric ... Mene recimo je vedno znova prizadelo, ko je sošolka v OŠ in "prijateljica" (ena mojih redkih tisti čas), npr. na avtobusu srečala drugo prijateljico in sta šli potem z avtobusa in do šole skupaj, mene pa kot da ne poznata ... tako da sem vsa nesrečna capljala 5 metrov za njima ... :unsure: Mah, polno takih nagajanj in izključevanja je bilo.


Zelo_resen, hvala. Si mi polepšal en res težek dan. Na nekatera tvoja vprašanja bom poskušala odgovoriti jutri ali pa v naslednjih dneh. Ja, si zadel in vprašanja so na mestu, samo moram malo razmisliti ...
Drugače mi je bilo pa zelo všeč tole:


Upam, da bom tudi jaz zase lahko kdaj rekla, da sem takšna, kakršna si želim biti in da mi je pri tem vseeno, kaj si mislijo drugi. Ultimativen cilj, ej.


Ja, otroci so včasih direkt kruti. Nimam pojma, kako je v takih primerih najbolj pametno reagirat. Jokat ne bi začela. (Vsaj na licu mesta ne.) Nazaj treščit ga ne moreš, vzgajat pa tudi ne. Bi samo še kakšno dodatno pokasirala. Hja, najbrž bi se naredila gluho.


Ne vem. Na splošno mislim, da je v znanju moč. Pride pa tudi čas, ko je treba preprosto zavihat rokave.

Danes sem razmišljala, kako malo pravzaprav vem o socialni fobiji. Do nedavnega se v bistvu niti nisem zavedala, da zame to (še vedno) JE problem. Jaz sem strokovno pomoč poiskala predvsem zaradi depresije. Svoji psihiatrinji nisem niti z besedo omenila, da imam poleg tega težave tudi s socialno anksioznostjo. Preprosto se tisti moment sploh nisem spomnila na to oz. se mi ni zdelo dovolj pomembno oz. sem vse skupaj pripisovala depresiji.

O depresiji sem zadnjih nekaj mesecev prebrala kar nekaj čtiva, o socialni fobiji pa praktično nič. No, danes sem prebrala vsaj tole, kar piše na Wikipediji:

http://en.wikipedia.org/wiki/Social_anxiety_disorder

In zanimivo, med drugim piše ravno to, da ljudje s socialno fobijo ponavadi ne poiščejo strokovne pomoči zaradi tega problema, ampak običajno zaradi drugih motenj. Se pa da menda to zadevo precej dobro zdraviti. In očitno bom morala jaz svojo težavo z ulico rešiti na ulici. Z vajo torej, v vsakem primeru. Ne bo šlo drugače. :seznojim:

V tem prispevku piše tudi, da se simptomi socialne fobije do obdobja srednjih let običajno precej ublažijo, kar je tudi moja izkušnja. Definitivno, zdaj nimam več toliko težav z zardevanjem, bistveno lažje se sporazumevam z neznanci, lažje se postavim zase, če je treba ... V najstniških letih sem imela dobesedno fizične težave s hojo, če sem čutila tuje oči na sebi. V čakalnicah sem se tako trudila, da sem obdržala glavo pri miru, da se mi ni začela tresti, da sem bila čisto prepotena. V restavraciji sem le s težavo prinesla žlico juhe do ust (živa groza, če so bili v njej rezanci!), zelo mučni so bili tudi listki solate ... Ponavadi sem kar na pol poti obupala in šla, vsa izmučena od enega neumnega kosila ... In vsak najmanjši spodrsljaj sem si očitala do onemoglosti, tedne dolgo ...

Pa da ne bom spet predolga, bom raje kar nehala z naštevanjem. Do danes je večina takšnih in drugačnih neprijetnosti, povezanih z družabnimi situacijami, skoraj povsem izzvenela, zato sem mislila, da sem v tem pogledu že prav super. Super napram včasih. Šele ko smo se začeli tukaj malo bolj pogovarjati, sem prišla do ugotovitve, da imam s tem še vedno kar nekaj specifičnih problemov. Ne zdijo se mi sicer tako zelo pereči in boleči, kot je lahko depresija sama po sebi, ampak ovirajo me pa vseeno. Tale naša tema ima res super naslov. Veste, kako še rečejo socialni fobiji? Bolezen izgubljenih priložnosti.

Jao, koliko priložnosti sem jaz zapravila na ta račun. Pa res res res ne bi rada, da se mi to dogaja še nadaljnjih 50 let ali kolikor jih je pač ostalo. Vsakega trenutka je škoda.

No, danes sem ugotovila, da je situacija glede socialne fobije pri meni po vsej verjetnosti še precej slabša, kot sem mislila. Očitno sama ne znam prav objektivno presoditi, kaj je še normalno in kaj ne.  Prejle sem rešila tale online test za socialno fobijo:

http://psychology-tools.com/spin/

In moram rečt, da me je rezultat prav neprijetno presenetil. Seštevek 51 točk od 68 možnih je na spodnji meji za "very severe anxiety". Očitno sem krepko podcenjevala svoje težave.

No, tukaj je še en test, pri katerem sem zbrala 77 točk (= social anxiety disorder very probable):

http://asp.cumc.columbia.edu/SAD/

Če se bo še komu ljubilo rešiti katerega od teh dveh testov, bi bila zelo hvaležna, če bi objavil svoj rezultat. Tudi kdo, ki nima socialne fobije mogoče. Da bi imela malo primerjave. Če vam ni preveč zoprno, seveda. 

Tudi moja socialna fobija se je precej izboljšala (skupaj z vsem drugim, mam namreč tud blag OKM in generalizirano anksioznost), trenutno na tistem testu "zadenem" zmerno anksioznost. Včasih pa mi je težave povzročalo vse po vrsti - nisem mogla jest v menzah, nisem mogla stat v vrsti v trgovini, nisem se mogla podpisat na pošti, na faksu sem obvezno morala sedet v zadnji vrsti, da nisem mela občutka, da mi gledajo v hrbet itd. itd.

Kar je meni zanimivo, je to, da mnogim težave povzroča pogovarjanje s tujci. Sama s tem nikoli nisem imela težav, dočim mi velike težave na slab dan povzroča govorjenje z ljudmi, ki niso niti zgolj znanci niti zelo dobri, intimni prijatelji, ljudmi, katerih mnenje do določene mere cenim, ne zaupam pa jim (še) dovolj, kar mi je sicer logično. Skratka, veliko bolj sproščeno se pogovarjam s popolnimi tujci kot pa z nekom, ki je "nekje vmes" ...

sej tako se je tud meni zdelo, oz se mi velikokrat zdi, k da so oni oz jaz z drugega planeta, ampak sem nekako vse skupaj prebrodla in počasi, mi uspeva, vem da se bo stanje še kdaj poslabšalo, da se bom hotla skriti, ampak sem vesela, da mi gre na boljše, tukaj bi se navezala na to kar je zelo_resen napisal, glede tega pa sem js tebi zelo_resen pred kratkim podobna postala, včasih sem se prilagajala v vsem, samo da bi bila všeč drugim, letos mi je pa naredilo klik,  da sem kukršna sem in me ne zanimajo  trendi, ne zanima me kaj se zdi vsem vaščanom normalno, kaj počnejo moji sorodniki, ker pol sem lahko sam nesrečna, otroka vzgajam drugače kot ostale mlade mamice iz teh krajov in kaj se je zgodilo? naletela sem na sprejemanje sovaščanov, to mi je dalo dodaten pogum! prov oddahnila sem si ali kako bi se izrazila!

nekako ugotavljam, da če si prijazen in dober z ljudmi, čeprav si drugačen, te slejkoprej sprejmejo.

no čeprav glede sovaščanov, je čisto druga zgodba v ozadnju, sem se ful zapirala v hišo, ker sem se tako ubranila pred nasiljem iz strani moževe družine, sedaj pa iščem in že uporabljam nekatere druge načine, ker si želim glede na vse vseeno kakovnostno živeti, že zaradi sinčka!



to se je meni skozi dogajalo, v srednji šoli, bile smo 4prijateljice, enkrat sta drugi dve skupaj držale, spet drugič druge dve, pol sem pa js bila kriva nekaj, pa sta kasneje lih tiste ki so se najbolj šimfale skupaj držale  ??? :unsure: ta trenutek se spomnim primera, ko sem živela v študentskem domu, da smo bile 3 punce v sobi, one sta se skozi družile, jima privoščim, vendar neke sosedske odnose če si pač delimo sobo, je tud treba imeti, pa da jaja, itak, pol sta pa zginile, pa nikome ništa, nakar izvem od drugih punc kako me šimfarita okoli, ali pa sta si neki šepetale in pogledovale k meni in me odmerjale z očmi, ko smo bili 'skupaj' v sobi, sem večkrat komentirala, da naj naglas povesta da se bom še jaz smejala  :A) , ampak take stvari človeka ful izčrpajo!

če sem js načela temo o recimo hišnih živalih je bilo vse čudno, če pa je katera od njih povedala čisto isti stavek kasneje kot jaz pa je bilo vse kul in funny, in ko smo enkrat šle skupaj ven, sta hodile 5-10m pred menoj, komaj sem ju dohajala, govorila sem jima če lahko počasneje, ker sem bila lih 4tedne po tem ko sem gleženj zvila in nisem mogla hitro, ko sem rekla da grem domov sta se malo umirile, čez 10minut pa spet vse isto  :A)  počutila sem se totalno butasto  :unsure: celo pisale sta si smsje o meni, in to več mesecev, ko smo se recimo ''kao'' učile vsaka za svojo mizo skupaj v sobi, ali ležale na postelji in , ko sem to odkrila kaj sta počeli, sem bila tako v šoku, da sem se izselila iz študentske sobe!

Nekaj let sem se družila z ljudmi, k so me poklicali sam k so me kaj rabili, ko sem pa jaz vabila na sprehode in pijačo pa niso imeli časa, pol sem bila ful razočarana in vedno znova sem se vase zapirala, pol sem se spet odprla in se je začelo popravljati, pol pa spet šok, začaran krog vglavem, nevem kaj tolk narobe delam da privlačim v svoje življenje take ljudi, to še moram ugotoviti, zdaj se ful trudim da takih ljudi ne bi pritegnila v svoje življenje! Trenutno prihajam iz ene faze zapiranja vase počasi v fazo odprtosti, upam da me ne doleti spet kaj, kar bi me zatrlo dol!

In ja tudi js sem vse prepisovala tesnobi in depresiji, že 7let imam namreč diagnozo lažja depresija, kasneje še so temu se pridružili tesnoba in panični napadi, in tudi jaz ugotavljam, da sem od vsega skupaj še najbolj socialno fobična, in da le to spremljajo zgoraj opisane težave in ne obratno, in tudi jaz vedno 'pozabim' to terapevtu ali psihiatru povedati  :unsure:

moje življenje sem v večini preživela samotarsko, pa ne ker sem samotar, sploh ne, jaz bi se rada družila, pa ne znam, ker me ovira, strah, sram itd.!

Vedno so me obdajali ljudje, ker baje odražam močno pozitivno energijo, znam biti zelo odločna, vedno sem bila med boljšimi glede sposobnosti, ne znam pa le tega sebi v prid uporabiti  v odnosih, tako da bi znala graditi in ohranjati prijateljske odnose v katerih bi se vzajemno razvijali in podpirali  :unsure: predvsem pa pritegniti take ljudi v svoje življenje, edino z možem mi to nekako uspeva, ampak jaz si tako želim prijateljice/prijateljev :(   

Se zelo strinjam. Življenje kot vožnja z zategnjeno ročno zavoro.


Moji rezultati:
prvi test: 45/68 -severe anxiety.
drugi test: 76-SAD very probable

Glede na to, kako je bilo prej, sem sedaj kar dobro. In vem, da bo še boljše.  :oki:

SAD imam 91 - generalized social anixety  ??? :unsure:

SPIN pa imam 49 - severe anxiety

slab rezultat kaj  :( po tem takem sta izjemi, da mi je lani uspelo iti do sosede in pred 2dnevi, no sej v tolkem  času je to res malo  :unsure:

očitno ljudje zavohajo ljudi s fobijo ali kako  :(.
Drugače pa prvi test - 40, drugi pa 74

SPIN 57
SAD 109

uh, mal sem presenečen, ker že dolgo nimam nobenih težav s temi klasičnimi problemi (iti iz hiše, trgovina, pozdravljanje,...) , so pa na teh testih precej vprašanj zadeli v nulo moje strahove in zato tak skor.

Meni prvi test 19.
Drugi pa 33.

No ja, očitno nisem še čist ozdravljen. Čutim pa, da se mi zelo strmo izboljšuje na vseh področjih s fobije, če pa primerjam od par let nazaj pa sploh ni primerjave. Je pa morda tudi nekoliko relativno tole reševanje. Hm. Ne vem.


Ko prebiram vaše prispevke, mi je prišlo na misel vprašanje, koliko od nas ima zaupnega človeka(prijatelja, partnerja, starša, psihologa,...), kateremu lahko govorimo tiste stvari, katere nas je sicer tako sram in o naši soc. fobiji? Jaz mislim, da svoji ženi lahko zaupam glede teh reči praktično vse(predvsem zadnje čase). Drugim pa se ne želim razkrivati takih osebnih reči. Imam občutek, da je to zdravilno, če imamo ob sebi ljudi, ki jim lahko povemo tisto, česar se sramujemo, je tabu za nas.

ravno tako je to pri meni mož edina oseba, prijateljev itak nimam, vsaj ne takih ki bi jim zaupala, ker še vedno zidove gradim okoli sebe  :unsure: kaj šele da bi me razumeli! Včasih imam na koncu jezika kake težave imam pa ne povem, ker dvomim da bi razumeli!

Sama nimam partnerja, imam pa relativno gledano kar široko mrežo zaupnih prijateljev, takih s problemi in takih, ki jih nimajo. In vsi, s katerimi smo si blizu in se poznamo že vsaj kake pet let recimo, tudi vejo, da imam psihične težave (je pač zelo očitno na trenutke in niti ne bi imelo smisla skrivat, tudi če bi hotela  :sesmejem: ) in tudi vedo, kakšna je moja življenjska situacija, ki čisto nič ne pomaga pri tem. Večina seveda ne more resnično razumet in tega od njih niti ne pričakujem, ker vem, da sama ne bi bila tega sposobna, če ne bi izkusila na lastni koži. Se pa trudijo in to mi je dovolj.

Specifično pri socialni fobiji je to, da ko se enkrat nehaš borit proti njej z vsemi štirimi in se sprijazniš s to novo "prijateljico", se stvari počasi izboljšujejo. Sicer se pa vrtiš samo v krogu in se nenehno sramuješ sramu.

Ojoj jaz se pa nikoli nisem obdajala s takimi zelo zgovornimi ljudmi, vedno sem se jih bala + ne bi me sprejel med sebe, med bolj tihimi sem se bolj varno počutila, ker nobeden mi ni nikoli nič hotel. Sem se vedno sekirala ko sem bila tiho, s prazno glavo…In tudi ljudje so me spraševali zakaj sem, itd. Čeprav zdaj po nekem času sem se dosti spremenila, in mi je vseeno če ne govorim, ni mi do spoznavanj novih ljudi, ker mi gre na živce da se pri novih ljudeh vedno počutim kot da bi bila izolirana, pač neka neresnična jaz, velikokrat sem se tudi nekako 'podrejeno' počutila, verjetno zaradi tega ker so mi ljudje v preteklosti dajali vedeti da so vsi bolj glavni od mene…no ja sem malo sem že zašla.
Pri meni je najbolj problem to da ko hodim med ljudmi me vsi gledajo (ne vem meni je tako kot da me res, ne da se mi le zdi) in potem da si mislijo kok sem grozna  in srce mi res noro bije, težko diham, vrti se mi, zdi se mi kot da bom padla, si vedno potem ponavljam da ne smem, ampak se mi zdi da bom ravno zaradi tega enkrat. Pa če se kdo smeje, mislim da se meni, in ko jih več skupaj za mano hodi si mislim kako zdaj govorijo o meni kaj grdega. Ne vem strah me je da bom kje javno osramočena. Mi je že kar slabo ko bom morala kmalu zdaj iti..
Ja tudi jaz. V bistvu jih še vedno...
--
Moj prvi test: 51
Drugi:  99

Temu se reče nanašalnost Akiyo. Veš, kaj najbolj pomaga pri tem? Da se soočiš s tem, drzno pogledaš naravnost v tisto smer in vidiš, da se ljudje brigajo predvsem za svoje probleme. Bolj ko bežiš, bolj ko gledaš stran, bolj ko se izoliraš, bolj ko se koncentriraš na to, da ne bi padla, hujša je tesnoba. Izboljša se pa samo z vajo. Pa zdravila tudi pomagajo, samo ravnotako ne od danes na jutri ...

to, ravno to..čeprav včasih sem se takšnih "znancev" izogibala, če je le bilo možno, čeprav potem pa izpadeš "fin"..zdj pa če se srečamo kje zunaj pozdravim, nekega navezovanja na pogovor pa niti se ne trudim, še posebej če v preteklosti nismo imeli nekaj stikov, smo npr. se videli nekajkrat na istem prostoru, spregovorili pa nič.. medtem ko tiste, s katerimi smo se tu pa tam družili, pač pozdravim..če pa človek ne odzdravi enkrat, potem se pa tudi jst znam naredit "tošeta" naslednjič, pa fina gor ali dol..

Jaz tem mojim 'bližnjim' ljudem ne rada govorim o svojih problemih.Vedno mi je bilo to kot da izgledam drugim kot da bi se hvalila ??? Ker govorim o svojih problemih kot da bi brala iz knjige, kot da mi ni mar, in potem izgledam res kot da pač shajam brez problema...da jih nimam v bistvu sploh.
Drugače se pa včasih obrnem na sestro in ona tudi name.


Imaš prav. Hvala. In ja. Neka zdravila sem imela pred. prbl. 3 leti pred to lyrico ki so mi pa čisto pomagala pri soc. fobiji. Sem delala tisto kar mi je bilo fajn brez strahu, samo so mi pa po eni strani škodila zaradi drugih problemov, tako da sem jih nehala jemati, in tako se je spet vrnilo.

--
Danes mi ni uspelo da ne bi nič prej spila preden grem med ljudi. Sama zelo preveč razmišljam o nepomebnih stvareh ki me takoj spravijo v slabo voljo...če pa kaj spijem sem pa 'normalna'. Ampak. Sem precej opazovala ljudi okoli sebe. Normalno, človek te pogleda ko gre mimo tebe, to tudi jaz občasno naredim, in si nič ne mislim zraven (kaj negativnega o osebi)...pač čisto ok je bilo. Z osebo ki sem se dobila sem jo lahko natančno poslušala, ji svetovala, celo povedala sem ji malo bolj o sebi...drugače precej slabo sledim osebi - kaj sploh govori..Za med gnečo pa če  ne bi nič spila bi bila cela panična, kdo me gleda, kaj si misli...to se mi zdi dost..kr neki  :A)..ker če se mi pod vplivom nečesa nič slabega ni zgodilo se mi tudi brez vsega ne bo. No ja upam da mi uspe kdaj vse to premagat.

Lp.  :rozicodam:

Sama imam enega prijatelja, ki mu lahko zaupam te stvari...sicer me ne razume najbolj, ker je eden izmed najbolj ekstrovertiranih ljudi kaj jih poznam. Ampak se trudi gledati stvari iz moje perspektive in me že s svojim optimizmom spravi v dobro voljo.

SAD: 133 :o

Nisem pričakovala, da bo tak hudo.

Mia, mene je tudi presenetilo. Očitno smo se nekako naučili voziti slalom okoli količkov socialne fobije.

O, koliko vaših zapisov me nagovarja. Tudi če se omejim, bom spet predolga ...  :kiselnasmeh:


Tudi jaz imam največje težave s tistimi, ki so "nekje vmes", na primer sosedi, znanci iz otroštva itd. Zato se po neki XY ulici sprehodim veliko lažje kot po domači, še lažje pa v čisto tujem mestu, kjer ni variante, da bi srečala kogarkoli znanega.

LostOneFuture, bravo, samo tako naprej.  :oki:


Jaz bi pa rekla, da si 2 dni nazaj naredila nekaj res VELIKEGA in da se to očitno da, kljub "slabemu" rezultatu. To je spodbuda tudi zame.


Res je.
In tudi jaz sem prepričana, da bo gotovo še boljše.


Ja, tudi to je res.


Mene je tudi presenetilo, koliko vprašanj me je zadelo direkt v nulo. Tudi v primeru situacij, ki sem jih že v veliki meri "prerasla", nekoč pa so mi delale silne probleme. Kar malo hecno se mi zdi, za koliko teh (očitno tipičnih) zadev sem mislila, da sem edina s takim problemom ...


Zelo_resen, pa si ti prepričan, da se udejstvuješ v pravi temi?  :P
Hecam se.

Seveda je vse relativno. To so samo hitri, presejalni testi, ki lahko nakažejo nek problem oz. globino nekega problema, ne upoštevajo pa različnih okoliščin in niso nikoli povsem objektivni in od človeka do človeka neposredno primerljivi.

Ampak vseeno, tvoj rezultat kaže, da ti gre očitno dobro pri tem, kar počneš. Tako da, prosim lepo, kar na dan z vsemi tvojimi strategijami!  :)


O socialni fobiji se jaz takole direktno prvič pogovarjam zdaj z vami. Ker imate podobne probleme, se počutim dovolj udobno, da lahko čisto odkrito napišem, kako in kaj.

Sicer sem že kdaj prej komu kaj omenila, da mi je ob neki določeni situaciji težko in neprijetno, da česa npr. ne maram … Bil je že kak zaupen pogovor s prijateljico na temo sramu, ampak ne ravno v tem smislu, da bi se pogovarjale o socialni fobiji, pa kaj vse doživljamo … Vedno sem nekako racionalizirala, iskala izgovore in opravičila za svoje čudaško vedenje ... In kot sem rekla že zadnjič, niti psihiatrinji nisem povedala, ker se mi ni zdelo dovolj pomembno. Butasto, vem.

Par dni nazaj sem že razmišljala, da bi komu od svojih rekla nekaj takega: "Ti a veš, ugotavljam, da se ne upam več po ulici, a bi šel mogoče z mano en krog, da me ne bi bilo tako sram …" Pa priznam, da me je bilo preveč sram, da bi priznala ta svoj sram ...

Vem, da svojemu možu lahko zaupam, da me ima rad, da bi mi bil pripravljen pomagat, da je na moji strani in vse … Če me kdo res pozna, me on, v dobrem in slabem. Tudi pogovarjava se veliko. Ne vem, v bistvu nimam nekega razloga, zakaj se o tem konkretno z njim še nisem pogovorila.

Pa saj še sama sebi vse do zdaj nisem priznavala tega problema oz. njegove teže. In niti nisem še povsem uredila misli v zvezi s tem. Od malega sem bila naučena, da moram biti vsemu kos. Če nisem bila, sem se počutila grozno krivo, nesposobno, nevredno ... In mogoče je bila tudi zato moja prva izbira v težavnih socialnih situacijah enostavno izogibanje, če se je le dalo ... Lahko bi rekla, da sem postala taka mojstrica izogibanja in izgovarjanja, da sem očitno še samo sebe uspela prepričat, da ni v socialnem smislu z mano nič kaj zelo narobe.


Prav nekaj takega sem hotela povedat: Sram me je, da me je sram ... Strah me je, da bi me bilo strah ... Mogoče bi si morala preprosto dovoliti te občutke in sprejeti tudi svoje pomanjkljivosti. Raje narediti kaj pomanjkljivo, kot pa sploh ne.

Tudi mene nagovarja ogromno napisanega v tej temi, ki se mi zdi mala zakladnica za tiste, ki doživljajo probleme s soc. fobijo. Veliko je bilo napisanega in zame za enkrat dovolj, da ne čutim potrebe, da bi kaj dodajal. Bo pa gotovo v kratkem spet prišla potreba, da kaj napišem. Res pa je tudi, da imam precej natrpano te dni.
In Lira, za moj okus nisi predolga. Sem z veseljem prebral tvoje prispevke(tudi ta dolge :pomezik: in marsikaj večkrat :zardevam:). Zelo bogati so tudi nekateri prispevki, ki sploh niso dobili odziva.

Tudi pri meni je šlo v veliki meri za to. Ampak se tega nisem zavedala.

..zanimivo, ko tole prebiram, se tu pa tam celo sama najdem..Če pa pomislim za nazaj, pa bi lahko citirala marsikateri odstavek. ???
Ampak se trudim, gre na boljše..še vedno se pa zgodi včasih da "zabrejkam", ampak ups, se zgodi  ;D

Samo še to bi dodala, da je pri vsem skupaj res bistvena sposobnost realnega ocenjevanja grožnje, ki je pri socialni fobiji motena zaradi napačnih pričakovanj in nerealnih interpretacij okolja. Na tem se pa dela samo z nenehnim preverjanjem in soočanjem s situacijo, kot sem že napisala. Če je samopodoba tako slaba, da izkrivi zaznavanje do te mere, da je nekomu nemogoče predstavljat si, da se drugi ubadajo še s čim drugim kot z njim samim, je pa poleg vaje nujna tudi terapija.

tole me je spomnilo na dogodke iz otroštva, se spomnim da sem poslušala uno pesem od e-rotic - billy boy, in nisem upala sošolcem govoriti o tem, itak v o.š. nisem imela lih prijateljev, in kaj se zgodi? prejšnji teden na fb sošolka iz o.š. objavi video od te pesmi in je ful sošolcev ostalih komentiralo kako so to poslušali ko so v o.š. hodili, in pol sem si tudi mislila, kako me je lahko bilo tako strah da če jaz to poslušam, da bo to izpadlo nekaj ful čudnega, nesprejemljivega...pol pa izveš da imamo iste izkušnje, pa se ti vse zdi naravnost smešno, kako te je bilo za brezveze strah in sram za nekaj, za kar si mislil da te bodo ljudje izključevali, nisi pa imel nobene dejanske podlage ali dejstev na katere bi se upiral, da bo res tako, šlo je za strah pred strahom, sram ker me je sram, kot je rekla lira...  ???

Sem kar veliko razmišljala te dni. Bom poskušala odgovoriti na kratko, kolikor se da ...

Tisti glas je bil največkrat hudoben hehet neke tretje osebe, s katero sem morala živeti. Zelo_resen, na to nisem še nikoli pomislila, ampak si popolnoma zadel, da je bil sam nabit s sramom. In skrajno strahopeten.

Tista deklica je bila zelo v redu – nezahteven, ubogljiv, pozoren, radoživ, hecen, krasen otrok. Jaz bi jo imela rada. Ampak tiste deklice ni več.

Ta občutja, da nisem v redu, sem doživljala, kar pomnim. Ker z mano je bilo narobe že to, da sem sploh obstajala. Ja, bilo je grozno krivično. Zelo boleče. In tudi ponižujoče. Pa ničesar se ni dalo spremeniti.

Danes, realno gledano pa:

V vsakem primeru sem dovolj dobra, da se lahko prikažem na ulici (ali kjerkoli že).
Nikomur od teh ljudi na ulici nisem nič dolžna, nihče mi ne bo nič naredil.
Od nikogar ne potrebujem nobene posebne potrditve.
Lahko sem, kar sem. In vem, kakšna bi rada bila.

Tudi jaz čutim, da je razmišljanja in teoretiziranja zaenkrat dovolj in da je prišel čas, ko bi se želela posvetiti sebi še na malo bolj praktičen način, da bi se v končni fazi dejansko lahko sprehodila po ulici, šla k frizerju, pa še kam ...

Hvala vsem za res koristen pogovor. :rozicodam: In ostanemo na zvezi, prav?

Lira, :oki:
sem brez komentarja na tvoj zadnji prispevek. Nimam kaj dodat. Tak čustveno močen se mi zdi. Smo na vezi. Tudi skozi dan se velikokrat spomnim na marsikaj kar ste napisali v tej temi.  :) :pomezik:
Pa ne bodimo preveč razočarani, ko pogorimo. Tako kot je opozorila Betka, da v mislih se lahko zelo hitro spremenimo, da pozitivno razmišljamo(čeprav tudi to ni vedno lahko), čustvene navade pa ne grejo tako hitro.

Živjo!
Stara sem 17 let ter imam zelo velik problem, namreč imam socialno fobijo oz. anksioznost..
To sem ugotovila šele lansko leto, imam pa jo že veliko let.
Kaj mi priporočate, kaj naj naredim? Namreč zdaj bom kmalu imela svoj prvi izpit, in strah me je že več mesecev pred tem. Še večji problem je to, da je to praktični del, ter bo trajal več ur. Bojim se da ga ne bom uspela narediti. Bojim se da bom omedlela.. kako naj se psihično pripravim? Ko bi bila vsaj kakšna rešitev za to fobijo.
Problem je tudi to da sem večino časa doma, gledam TV cel dan ali pa sem na računalniku. Saj imam prijateljice, ampak živimo daleč narazen, v mojem kraju pa se z nikomer ne družim.

Mogla sem se izpovedati, ko sem videla vaše objave, ter da nisem edina s to fobijo..
Lp

LonelyGirl, bojim se, da preprostega recepta ni. Rešitev za soc. fobijo sem prepričan da je, samo kar tako šnel rešitve pa ne. Žal.
Rešitev je po mojem v tem, da pač spoznavaš kaj se dogaja v tvoji notranjosti, prebiraš izkušnje drugih, greš morda h kakemu dobremu psihoterapevtu,... s časoma boš dobila nek širši čustveni pregled,... ne vem, saj ne znam niti opisati. Ne obotavljaj se s spoznavanjem sebe, ker itak če spoznaš spoznavaš svojo duševnost ti nič ne škodi. Pa veliko kritičnega razmišljanja ob branju ti priporočam. Hm, toliko iz moje strani.

Kot je že rekel zelo_resen nekega enostavnega  in enotnega recepta kako se tega znebit, ni. Pa tudi tako je, da ti lahko nekdo poda "rešitev", ampak ni nujno da bo pri tebi delovala....
Morda ti kaj pomaga, ampak s časom je stvar vse manjša....pri 17ih sem tudi jaz bila večino časa doma, nisem nikamor šla...večina prijateljev, ki sem jo imela, sem spoznala prek neta, torej se nismo ravno videvali...zdaj pa je že nekako boljše, sicer nisem nobena zvezda zabave, sem še vedno večino časa tiho, ampak se me že da kam spravit ven, tudi če imam dober dan že sama začnem kak pogovor,....
Glede izpita pa ti ne znam svetovat, ker imam sama tako paniko pred nastopam da bvz. Sem cela živčna in na koncu je vse skupaj polom  :seznojim:.

Za začetek se naroči pri psihiatru in poskusi z medikamentoznim zdravljenjem, se pravi z AD-ji dolgoročno in z benzodiazepini kratkoročno po potrebi, če si hudo anksiozna. Velikokrat se stvar razreši že s tem, traja pa minimalno dva meseca, da se vidi, ali zdravila učinkujejo. S terapijo je pa tko, edukacija o bolezni in njenem obvladovanju je nujna, se pravi psihoedukacija in kognitivno-vedenjska terapija, analitska terapija pa se pogosto sprevrže v neko obsesivno poglabljanje in ruminiranje o sebi, ki pa včasih stvari še poslabša, tako da to pride na vrsto šele, ko je jasno, da drugo ne učinkuje.

To ne drži, včasih lahko povzroči neposredno škodo s poslabšanjem samopodobe in eksesivnim ruminiranjem še preden človek razvije zdrave mehanizme spopadanja s temi novimi "spoznanji", kot sem že napisala, ali pa posredno škodo s tem, ko človek izgubi fokus in se vrže v svoj emocionalni vorteks, namesto, da bi pomislil, da je morda problem zgolj v kemičnem neravnotežju, neprepoznani razpoloženjski motnji itd. O tem, kakšna terapija je primerna za pacienta v nekem trenutku naj odloči strokovnjak, ki bo tudi nadziral potek.

LonelyGirl, pozdravljena med nami. :rozicodam: Vsekakor nisi sama s to težavo, veliko nas je. Sploh v tvojih letih je socialna anksioznost v bistvu najpogostejša psihična motnja. Dobra novica pa je, kar so omenili že drugi pred mano, da obstaja kar nekaj dokaj učinkovitih načinov pomoči. Vprašanje samo, kaj bi tebi najbolj pomagalo ...

Glede na tvojo starost, ti svetujem dve stvari:

1. Da greš k svoji osebni zdravnici in jo prosiš za napotnico za pedopsihiatra oz. psihiatra v vaši (šolski) ambulanti. Ta bo najlažje presodil, kako se lotiti tvojega problema. Pa v vsakem primeru je treba preveriti, če te ne muči še kakšna druga težava, npr. depresija.

Psihiater ti bo mogoče predpisal kakšno zdravilo, da boš lažje premagala tesnobo pred izpitom. Antidepresivi res potrebujejo kar nekaj tednov, da začnejo učinkovati, ampak za hitro in kratkotrajno pomoč se lahko vzame tudi kakšno pomirjevalo. (Samo ne na lastno pest!)

2. Da pokličeš na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Tale je ljubljanski:
http://www.scoms-lj.si/
Drugače pa je tak center tudi v Mariboru in Kopru.
Tam ti bodo že znali svetovati, na koga bi se bilo najbolje obrniti za pomoč. Ker po moje ni kar vsak psiholog in psihoterapevt usposobljen za reševanje socialne fobije pri mladostniku. Biti mora to nekdo, ki ima izkušnje s takšnim delom.

Menda obstajajo posebne, razmeroma kratkotrajne oblike kognitivno-vedenjske terapije, ki se osredotočajo prav na reševanje socialne fobije. Pa mislim, da bi ti zelo koristilo, če bi se v okviru zdravljenja vključila v kakšno skupino mladostnikov, ki jih pesti socialna fobija. Prepričana sem, da kaj takega obstaja tudi pri nas, samo pozanimati bi se bilo treba ...

Ali se morda lahko obrneš na svoje starše, za podporo pri iskanju strokovne pomoči? Ali pa morda na šolsko psihologinjo?

Predpostavljam, da je ta izpit zate kar pomemben. Če je rok že tako blizu, da je za strokovno pomoč že prepozno, lahko še vedno prosiš za pomoč svojo osebno zdravnico. Morda ti bo ona pomagala z receptom za kakšno pomirjevalo, vsaj pred izpitom. Samo natančno upoštevaj vsa navodila, kdaj točno ga vzeti itd. Da ne boš na koncu samo utrujena.

Dobro se pripravi in bodi pravočasno tam. Če bo izpit trajal več ur, je to lahko po svoje prednost, ker imaš s tem običajno tudi malce več časa, da se zbereš, tudi če te za par minut zagrabi panika ali celo omedlevica ... Jaz mislim, da v tem primeru pač povej, da si živčna in da rabiš požirek vode ... Ljudje bodo že razumeli. Verjemi, da ne boš edina, ki bo za crknit živčna. Potem pa pač nadaljuj. Daj vse od sebe. In bo, kar bo.

Samo ne obupat nad sabo. :oki: Držim pesti, da bi šlo vse v redu!

LonelyGirl, še nekaj sem pozabila napisat:

Se mi zdi, da za vse te naše težave zelo koristi redna telesna aktivnost. Pa ne kakšno izčrpavanje, samo toliko, da ti je fajn in da se tudi potem počutiš prijetno. Da dnevno dobiš vsaj eno malo porcijo endorfinov.  :happy:

Ko sem bila jaz živčna pred kakšnim izpitom, mi je med učenjem zelo pasalo, da sem vsake toliko dala na glas glasbo in zraven ene 10 minut plesala, pela, se zvirala, spakovala, karkoli ... Sem bila takoj bolj sproščena.


Drugače pa bi rada povedala, da sem jaz zadnje štiri dni prav super. Začela sem malo eksperimentirat v socialnih situacijah in vsaj zaenkrat so občutki zelo dobri.  ;D

Sam to pa res. Men pomaga, če grem peš do faksa pred izpitom ali čem, je takoj več kot pol ure hoje...pa nsploh kak sprehod pomaga.

Bravo, Lira  :oki:!

Jaz sem pa že danes cela živčna...grem jutri na morje s parimi prijateljicami, in seveda gremo tam kjer bo polno ljudi  :o. Me že malo skrbi kako bo...nasploh ko sem trenutno v nekem obdobju, ko prav mi ni do druženja z nikomer  :seznojim:.

Urssska, bi lahko nekoliko bolj po domače to razložila? V tej temi smo že velikokrat ugotovili, da to kar meni pomaga, ni nujno da bo koristilo tudi drugemu. Zase si ne predstavljam, kako bi bilo, če se ne bi začel spoznavati. Zame bi bilo to veliko bolj nevarno, kot pa kakih psihičnih turbolenc, ki so pri tem nastajale. Na koncu teh turbolenc mislim, da hodim veliko bolj po svojih "nogah" in bolj stabilno.
Se strinjam, da pa drugim govorit, da jim nekaj ne more škodit in kar brez skrbi itd. ni ravno modro. Zato hvala za opozorilo. Opozorilo pa tudi iz moje strani tebi: ali ni tudi morda nemodro strašiti pred spoznavanjem sebe? Lahko kaj več poveš o tem? Je spoznavanje sebe res lahko tako nevarno? Celo tako, da bolje da se ne spoznavaš? Kaj pa vodljivost s strani trendov, ki jih ustvarjajo kapitalski tokovi? Kako se boš lahko uprl, če pa slediš bogsigavedi katerim vzgibom? Ali pa pričakovanja javnega mnenja recimo domače vasi? Je sedeti na zapečku varne domače peči res najbolj varno?

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.

Nikakor ne mislim nikogar strašiti, samo opozarjam na možnost, da se človek v tem poglabljanju izgubi ali dodatno zakompleksa. Vsekakor je bilo že dokazano, da taka terapija na lastno pest lahko poslabša simptome v določenih primerih. Prevečkrat na tem forumu opažam, kako se ljudje vržejo v takšna spoznavanja in se mučijo leta z nekakšnim odkrivanjem notranjega otroka, ojdipovskega kompleksa in podobnih konceptov analitske teorije, obsedajo se z odkrivanjem "pravih vzrokov", se tepejo po glavi, ker so "odvisni od odnosov" itd., medtem pa se osnovna bolezen samo slabša. Nekaj zaradi tega, ker se morda bojijo zdravil, nekaj pa ravno zaradi tega, ker je "Freudov kavč" spet v trendu.

Anksiozne motnje pogosto grejo vštric z drugimi motnjami, zlasti razpoloženjskimi, lahko so "le" stranski učinek (simptom) depresije ali kakšne druge nezdravljene (afektivne, anksiozne itd.) motnje, katere organska podlaga se zgolj s predelovanjem nekih travm iz preteklosti in intelektualiziranjem ne bo izboljšala, kvečjemu poslabšala, če ni naslovljena z ustreznim medikamentoznim režimom, kapitalski tokovi in stranski učinki gor ali dol.

Urssska, jaz sem imel v mislih predvsem spoznavanje sebe z lastnim spoznavanjem(kar se tudi hitro opazi v mojem pisanju v to temo). Morda sem ravno zato napisal, da želim veliko kritičnosti pri branju raznih stvari. Ti pa govoriš predvsem o spoznavanju z raznimi psihološkimi teorijami... za te pa jaz ne bi vedel. :kiselnasmeh: Morda sem se samo štorasto izrazil.

Bi še jaz dodala nekaj o poglabljanju vase in spoznavanju svoje duševnosti ...

Zelo_resen, če sem prav razumela tvoja sporočila, si imel v mislih to, da naj bi človek sam pri sebi kritično razmislil, koliko je res obvezan slediti pričakovanjem drugih, pa podobam srečnih, samozavestnih, kul, zabavnih, ekonomsko uspešnih, lepih ljudi in družin, kot nam jih na vsakem koraku servirajo na primer reklame v različnih medijih. Lahko se ozrem vase, katere so pa moje dobre lastnosti? In ali s svojimi slabimi potezami prizadenem še koga, razen sebe? Bi bilo fajn kaj spremeniti pri sebi? Česa se res bojim, kaj me ovira, da ne morem narediti tega, kar bi lahko? Česa si želim, tako zelo, da bi bila pripravljena tudi kaj tvegati ali žrtvovati, da to dosežem? Kakšen je moj odnos do drugih in kakšen do sebe? Je pošten? So občutki manjvrednosti, ki jih doživljam v socialnih situacijah, upravičeni ali močno pretirani? Bo konec sveta, če se osmešim? Ali lahko sprejmem svoje pomanjkljivosti in svojo nepopolnost? Smem biti samo človek? Smem biti taka, kot sem? Tudi če sem malo čudna?

Skratka, nekaj v tem smislu ... Meni tako samospraševanje zelo pomaga.  :oki:

Urssska, razumem, kaj si hotela povedat in imam podobne pomisleke, kar se tiče nevodenega ali pa nestrokovno vodenega poglabljanja vase in odkrivanja "pravih vzrokov".

Tudi sama sem že občutila emocionalne vrtince in izgubo fokusa ob oziranju v svoje travme iz preteklosti. V bistvu vsakič, ko razmišljam o svojem otroštvu, postanem zagrenjena. Po eni strani mi pomaga razumeti, od kje se jemljejo neracionalni občutki, kot je pretiran strah pred zavrnitvijo, občutek sramu in osamljenosti, slaba samopodoba, odpor do kakega vonja ipd. Po drugi strani se pa tako kot še mnogi drugi sprašujem: Pa kaj naj jaz zdaj s tem? Za nazaj se tako ali tako ne da ničesar več spremeniti. Ne morem in nočem biti vse življenje zlorabljeni otrok. To sem preživela. Zdaj pa se moram naučiti še živeti, s tem, kar imam in kar sem lahko. Delo na sebi meni osebno ne pomeni brezkončnih analiz, kaj vse je bilo v preteklosti narobe, da zdaj ni tako, kot bi moralo biti ... ampak predvsem to, da lepo poskrbim zase, tukaj in zdaj. Zame to ni nekaj samo po sebi umevnega. Je kar zahtevna naloga, ki terja tudi precej samoopazovanja in samospoznavanja.

In še enkrat bi rada poudarila, da jaz v obdobju depresije tega absolutno nisem bila zmožna, oziroma je moj odnos do sebe zajemal kvečjemu samoobtoževanje, samoprezir, samodestruktivnost ... Še na kontrolo pri svojem onkologu sem pozabila, tako mi je bilo vseeno zase. Po zdravljenju z antidepresivi pa lahko spet čutim mir, zadovoljstvo, nekaj več samozavesti in celo naklonjenost do sebe. Preteklost gor ali dol, vame se je vrnilo veselje do življenja. :)

Maš dar izražanja, ni kaj.  :oki: Tako sem mislil ja.
Poleg tega je meni pomagalo tudi "filozofiranje" o tem, kako se ujamem v te zanke sramu. Čeprav ni bilo videti takrat, da mi kaj pomaga, pa je to moje analiziranje("filozofiranje") prineslo meni en sad. Ugotovil sem, da s sekiranjem po osebnem porazu, ko sem čutil, da sem pogorel ubistvu dajem potencial strahu. Zato sem se odločil, da se ne bom sekiral. Namreč nisem sam kriv, če moje telo odšajta v soc. situacijah. Predvsem na tej točki, pa so prišla podobna razmišljanja, ki si jih Lira napisala, pa tudi seveda sama ta razmišljanja mi vzbujajo čutenja, ki me pomirjajo in ob katerih se sprejemam in jemljem z rezervo razne:


Bolj, ko sem si upal spoznavati svet okoli mene, bolj pa sem tudi dobival neko pristno podobo o tem svetu in se je to zapisalo nekam v mene, da se mi ni treba bati. In nekako se je spirala začela odvijati v pozitivno, v zaupanje, da komot lahko zmorem in en kup praktičnih prijemov, kako, kjer sem se prej zapletel in pogorel.

Hvala za kompliment.  :)


To si dobro povedal. V kontekstu socialne fobije ni rešitev samo v opazovanju sebe, ampak je zelo pomembno tudi opazovanje drugih in sveta nasploh. :oki:

Drugače pa tudi v socialnih situacijah ni po moje nič bolnega, če čutimo strah, nemir, sram, vznemirjenost,... pač smo živi. Če si razlagamo da je s tem, če to čutimo z nami nekaj narobe, potem spet lezemo v neko popačeno spiralo navzdol. Vem, da pa se bojimo iti v trgovino, srečat znanca,... v taki meri, da bi se kar nekam skrili, to pa tud ni ok. Hotel sem samo toliko opozoriti, da ne bi iskali neko odsotnost vseh teh čutenj... Upam, da sem dovolj razumljivo napisal. Pač moj preblisk. Vzemite ga kritično, ne kar takoj za sveto resnico. Pa saj verjetno ni panike.

Lira, res zelo lepo pišeš.
Mogoče ne sodi v to temo, a zadnje dni razmišljam o težavah, ki jih imajo/mo sociofobi v družbi in zanki v katero se zategnemo.

Včasih sem mislila, da se moram družiti z vsemi ljudmi, da sem čudna, če ne znam funkcionirat v neki družbi. Zdelo se mi je samoumevno, nujno, da moram biti zraven, če so tam npr. moji sošolci, kolegi. Ne glede na to, da so počeli stvari, ki mene niso znimale, se pogovarjali o temah, ki so me dolgočasile, ipd. V takih družbah sem bila ponavadi tiho, nesproščena, počutila sem se odveč, neprimerno.
Verjamem, da so me tudi drugi imeli za čudno, nedobrodošlo družbo.

To sedaj vidim, ko sem "na drugi strani". Že zdavnaj sem opazila, da me osebe, ki v družbi samo molčijo, odgovarjao samo z da in ne, nekako motijo, izčrpavajo. Ne vem, kaj si mislijo, resnično mi delujejo odmaknjeno, vzvišeno, nedostopno. Kot da samo sprejemajo in ničesar ne dajo od sebe.
Zato razumem, da s(m)o sociofobi lahko ne ravno prijetna družba in imajo/mo občutek, da so ljudje neprijazni, hladni,...

Betka, jaz se ful vidim v tvoji zadnji razlagi, sama sem imela točno iste težave, niso me zanimale iste stvari, oni so recimo hotli na žurke do jutranjih ur, kjer bi sam pili in se gledali, jaz pa sem hotla na taborjenje v gozd ali pa na izlet :happy: al pa oni so hoteli v šoping z avtom, jaz pa na pohod in nabirat gozdne sadeže :closedeyes: napram njihovim idejam so se moje zdele kot od kakšnega jamskega človeka, no to so sam primeri, še danes se spomnim kako so se med seboj pogledali šokirano, včasih me še obdaja ta tesnoben občutek, kaj če ne bo nikoli boljše, ker sem jaz pač drugačna in se ne morem spremeniti v drugim podobne oz tistim k me pač obdajajo? tudi meni je do sedaj pomagalo, da sem se preprosto sprijaznila in razvila prepričanje da sem taka kot sem, čist vredu, sicer drugačna, ampak da bo slej ko prej se že nekdo našel, s katerim se bom ujela tudi v prijateljskih odnosih, nekoč.

všeč mi je lirino razmišljanje, načini kako sebi dvigati samospoštovanje, hvala lira, tole si želim zapomniti in naučiti uporabljati kadar bom rabila tako čekiranje v glavi.

sama lahko povem, da mi je nekaj dni po tistem z sosedo in vrtom uspelo da nisem spet zbežala, peljala sem sina na sprehod, in soseda je pazila otroke, sina sem peljala k otrokom, sicer se nič nisva pogovarjale s sosedo, bolj sem se z otroki igrala oz še bolj sinu kazala otroke, in kasneje je prišla cela gruča osnovnošolcev in učiteljic, v tisti situaciji bi ponavadi jaz po hitrem postopku pobegnila, uff, postala sem ful tesnobna :seznojim:, govorila nisem nič, sam grenko nasmihala, ampak nisem pobegnila, uff, cel podvig  :happy: no od takrat se pa bolj cel dan spet v hiši držim, me kr taka čudna tesnoba obliva, edino danes imam neke prebliske, v pozitivnem smislu   ???

Danes sem doživel, kako se je štiri in pol letna hčerka skrila za mano, ko sva šla nasproti sosedu. Ta sosed deluje tako hmmm nespontano in je očitno čutila neko nelagodje. Ni si želela vzpostaviti dialoga. Zelo dvomim, da bi doživljala sram. Torej, spoznavam, tako kot tudi opisujete, da enostavno sebe ne želimo izpostavljati, kot da nosimo v sebi nekaj nam dragocenega in nam hoče ta vznemirjenost sporočiti, da človek, ki je pred nami pa ne zna delati s tem nam dragocenim.

Betka in LostOneFuture, hvala.


Zelo_resen, to je tudi moje mnenje, da so takšni občutki normalni in da se proti njim nima smisla ne vem kaj boriti. Tudi če čutim vse to, lahko grem v trgovino in (hote ali nehote) srečam znanca ...

Ugotavljam pa, da je srečevanje znancev v bistvu ena mojih glavnih skrbi. Je vas tudi vsakič strah, da bi vam prišel naproti kak znanec?


To je po moje čisto normalno za majhne otroke, da nočejo navezati stika kar z vsakim in kar takoj.

Jao, mi smo imeli par dni nazaj na obisku moževega sodelavca z ženo in dvema majhnima otrokoma, pri tem da sem vse štiri videla prvič ... Za začetek rečem mali, ljubki punčki živjo, ona pa nič ... Ne bu ne mu, samo gledala me je kot čudo z onega sveta ... In njen bratec isto. Za crknit! Ampak konec koncev je bilo vse skupaj čisto v redu, smo se prav lepo menili in oba sta mi mahala, ko so šli.

Se moram prav pohvalit: zadnji teden sem se zelo potrudila v družabnih aktivnostih in se mi ni zgodilo nič groznega. Danes sem se v mestu tudi lepo na počasi sama sprehajala mimo ljudi, ki so sedeli zunaj pred lokali. Nisem delala varnostnih ovinkov, nisem umikala pogleda ... Šla sem mimo, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu in pri tem zavestno občutila sonce in veter na svojem obrazu.

Sem pa kar utrujena od zadnjega tedna. Danes me spet nekaj daje potrtost.

Betka, popolnoma se strinjam s tabo in mislim, da tvoje razmišljanje še kako sodi v tole temo. Vse, kar si napisala v zadnjem sporočilu, je tudi moja izkušnja.

Če to skrb odpreš in pogledaš vanjo, kaj je tam? Strah pred tem, da bi morala razlagati kako živiš, česar pa se sramuješ? Ker nisi še čisto odločena/prepričana, če je to kar si res toliko ok, da smeš obelodaniti pred širnim svetom? Oziroma delčke tega.

Tudi mene je bilo zelo strah znancev. Sedaj pa jim povem s strastjo kdo sem. Ker verjamem v to kar hočem, delam,... In glejgačudo ni me več strah. Kadar pa dovolim, da se mojih misli polasti dvom o meni in začnem verjeti, da to kar sem, to kar delam, to kar hočem ni ok, je sramota, potem pa se skrivam.

Za tiste, ki smo nekolk posebneži in ne živimo čisto po predpisih družbe, je to nekoliko težje.

hmmm, v bistvu odvisno za kakega znanca gre, če imam z znancem dobre izkušnje do sedaj mi ni tolk težko govorit, se znam celo kdaj razgovoriti in čisto pozabim vprašati kako so pa oni  :zardevam:
sicer sem še vedno nagnjena k temu da sem tiho in zamaknjena, čeprav naprimer da srečaš nekoga v trgovini mi še najbolj uspeva, največ težav pa imam ko sem v skupini ljudi, najbolj blokiram, ampak tudi to mi kdaj pa kdaj uspe

če imam pa z osebo slabe izkušnje pa se tudi jaz hočem izogibati, recimo če navedem primer, moževa družina so zame v bistvu znanci, ker jih ne poznam dobro in nimamo stikov, kadar grem na kraj kjer bi jih lahko srečala, me daje ful tesnoba, ful razmišljam kaj bom naredila če jih srečam, ali bo ta reakcija dobra ( v mojo prid ) in molim v mislih da jih ne srečam. Heh, nekako takole je mogoče pri tebi Lira. A mogoče tudi ti razlikuješ znance po tem kakšne izkušnje imaš z njimi?!?!

Je pa tako, da sem ful na sebi delala odkar imam sina, in nimam več tolk teh težav, da bi se izogibala krajem, se še zgodi, ampak je boljše, no drugo je doma, da se pač izognem nevšečnostim (beri nasilju).

In kot je Betka rekla, če vem da si z eno osebo nimam kaj začeti, ker se itak sam slabo počutim ob osebi, se ji sedaj že skoraj avtomatično umikam, sem se do tega pripravila, ker sicer sem domov vedno prišla kot da bi 100kg žakelj cementa na hrbtu nosila in se obremenevaja in celo noč prebledela.

Sicer nedolgo nazaj sem imela še težave, sicer trenutno nimam prijateljev, namreč vedno sem si najdla kake prijatelje, k me imajo na koncu samo za to da jim kaj naredim, pred 3meseci pa sem kolegici s katero nisem imela pol leta stika pred tem rekla po tel. ker me je spet neki rabila, pokliče pa vpraša če imam čas to pa to narediti, niti ne vpraša kako sem nč, al da bi šle na pijačo al nekam, in ji rečem da če me namerava klicati samo zato da kej rabi, me naj ne kliče(uf dolgo sem rabila da sem bila sposobna kej takega reči), jaz ne rabim njenih uslug, rada bi imela dobro prijateljico za pogovor in prosti čas, sej ni problem pomagati, ampak da te pa res sam zato kliče, kr neki, js je še nikoli nisem za nč prosila, in nočem takega prijateljstva kot ga ona forsira, da me pokliče reče kaj rabi, jaz pa pol naj pošiljam naloge po emailu ali pošti in porabim cele ure, da se človek niti ne zahvali ali pa celo jamra, da ni točno tako natančno kot je želela ona, in da pa se bo javila spet čez nekaj mesecev z stavkom: ej a mi lahka to zrihtaš? ne hvala...no poklicala ponovno ni nič do danes. in niti javila se ji ne bom...

pa še to bi dodala, spomnim se da sem v osnovni vedno bila zase, namreč na živce mi je šel fenomen ''skupinske prisile'' oz nemško ''grupenzwang'', recimo če hočeš bil del neke skupine delaš vse kaj oni delajo da si del nje, js sem zato vedno bila bolj samotar, nisem hotela hoditi v diskoteke do jutranjih ur in se napiti, všeč mi je bilo iti za kake 3ure in se naplesati, mogoče kak kozarec in to je zame to, in na živce mi je šlo da so se pol norca delali kako sem fina in pol tud interes izgubila za druženje, pretirano šopingiranje nisem marala, v trgovino grem ko kaj rabim in tudi dejansko kupim, ne rečem nč če pač slučajno greš mimo ene trgovina, še vidiš čevlje k so ti ful všeč in tudi kupiš, da pa hodiš gledat in ure in ure hodiš po btcju in nč ne kupiš, ker sam oči paseš, mi je pa kr neki, in ker sem zato bila ful sama sem v srednji popustila, imela sem prijateljico ki je ravno to najraje počela, ampak na koncu naju je samo to družilo in zato je prijateljstvo propadlo. vsi so me samo imeli za to da sem bila ali bodyguard ( sem namreč precej velika in široka in dajem vtis da lahko vsakega prebutam  :sesmejem: ) ali da sem naloge al seminarske zanje delala, namesto da bi se pogovarjali, družili ob piknikih itd., kr neki je bilo in pol se čudim zakaj se tako težko pogovarjam.

In najhuje mi je bilo to da so mi vsi dajali občutek da sem jaz 'čudna', 'nesprejemljiva', ko se mi pa zdi da moji interesi niso prov nič čudni bili. a se vam je podobno dogajalo, kako ste to rešili in kako danes gledate na te stvari in se obnašate?

Tam je ena strupena mešanica globoko ukoreninjenih, iracionalnih in popolnoma nekonstruktivnih občutkov. Saj nekaj sem že pisala o tem, pa ne bi zdaj še enkrat.


Ne, ni me strah, da bi morala komurkoli kaj razlagati, in tudi nimam nobene potrebe, da bi sebe obelodanjala pred širnim svetom. Na meni in v mojem življenju tako ali tako ni nič takega, kar bi druge kaj posebej zanimalo.


Ja, to pa drži tudi zame. Podzavesten strah, da to, kar sem, ni dovolj ok. In zavest, da trenutno tudi nisem videti ok. Ta misel je ves čas prisotna.

Pa da ne boste mislili, da sem tako zelo nečimrna ... Ali pa tako morbidno debela, da se ljudje že ozirajo za mano ... Ne. Gre bolj za to, da je 20-kilska pridobitev teže v dveh letih vsaj za moje pojme zelo očitna manifestacija tega, da s človekom ni vse ok. In meni je najbolj grozno to, da sem glede tega vsem na očeh: da vsi vidijo, kako sem se zanemarila, in da vsi vedo, da se prenažiram, da se ne maram in da ne obvladujem problemov. Počutim se, kot da bi bil s tem razgaljen del moje intime. In ja, me je zelo sram, čeprav si želim, da me ne bi bilo, ker vem, da si delam s tem krivico.


Moj problem je, da se bojim srečati znance. Če pa jih in se nimam kam skriti, mi ni ne vem kako težko govoriti z njimi. Včasih mi je celo zelo fajn med takim pogovorom. Glede tega sem res čudna. :unsure:

Recimo, včeraj sem srečala bivšega sodelavca, ki sem ga nazadnje videla pred parimi meseci. Ko sem ga zagledala ene 30 metrov pred sabo, mi je je od groze kar zastalo srce. Pojma nimam, zakaj. To je res abnormalno! Ker on je en tak totalno super fant, vesel, zabaven, do vseh prijazen. Niti enega slabega spomina nimam nanj, še zdaj mi je žal, da je zamenjal službo. Pozdravil me je ves nasmejan, me objel čez ramo, mi na telefonu pokazal zadnjo sliko svojega dojenčka, vprašal, če smo v redu, na hitro sva malo poklepetala ... Ma, srček, kot vedno, prav v dobro voljo me je spravil. ;D

Ali pa zadnjič, ko sva bila z možem v Mercatorju ... On je nabiral sadje, jaz sem šla medtem nekaj iskat v hladilnike. In ko se hočem vrnit k vozičku, že od daleč zagledam, kako mož klepeta z mojim sošolcem s faksa. Šit, šit, šit! Tega pa nisem videla že celo večnost. Moja prva misel je bila, da bi se še nekaj časa skrivala med hladilniki, pa bosta onadva medtem morda že zaključila s pogovorom. Potem sem se zavedla, da me je mož gotovo že izdal, da sem tukaj nekje ... In sem pač štela do tri, potem pa z ljubeznivim nasmeškom odkorakala proti njima. Sošolec me je takoj stisnil v medvedji objem, meni pa je še v istem trenutku odleglo. Vedno sva se zelo dobro razumela in realno gledano ni bilo niti najmanjšega razloga, da bi mi bilo ob njem neprijetno. Mimogrede, tudi njemu se je kar lepo zaoblil trebušček ...  :sesmejem: Še ene pol ure smo stali tam, se pogovarjali in smejali. Uživala sem, vesela, da smo se srečali. Zakaj torej tako absurdna prva reakcija?


LostOne Future, te popolnoma razumem. Ja, seveda, obstajajo ljudje, s katerimi imam ekstremno slabe izkušnje in ki jih osebno ne bi želela nikoli več videti. Če pa bi jih, se tako ali tako ne bi nič ustavljala. Mogoče bi pozdravila in to je vse. Bi mi pa bilo potem še par dni zelo težko. Ampak takih ljudi ni veliko in s tem tudi ne priložnosti, da bi jih kaj pogosto srečevala. Hvalabogu. Glede tega sem precej na boljšem kot ti.


To tudi mene zaboli. Še posebej, ker zelo težko rečem ne. Težko postavljam meje brez nekih slabih občutkov.


Jaz sem se v OŠ in srednji šoli zelo malo družila z vrstniki. V glavnem med odmori, pa še to mi je bilo velikokrat zelo neprijetno. Vedno sem se počutila na nek način čudna, dolgočasna in nesprejemljiva. Življenje se mi je odvijalo le na relaciji dom-šola-dom. Nikoli nisem niti pomislila, da bi pristopila h kakšni večji, frajerski družbi. V bistvu si tega niti nisem želela. Poskušala sem biti čim bolj nevidna. Sem pa na skrivaj hrepenela po določenem fantu in si zelo želela kakšno res dobro prijateljico. Takrat sem bila precej osamljena in ni bilo prav nikogar, ki bi mu lahko zaupala. Zatekala sem se v fantazijski svet, veliko sanjarila. Šele po mamini smrti sem se začela malo več družiti tudi izven šole, ampak mi to ni bilo nikoli prav zelo udobno. Včasih sem šla ven s še nekaj puncami, čeprav bi raje visela doma, brala knjige in gledala dokumentarce. (Heh, šele na tem forumu sem spoznala, da nas je kar nekaj takih "patronov".) Če pa bi morala izbrati svojo najljubšo aktivnost v tistih letih, bi bili to večurni sprehodi po gozdu. Tam me samota nikoli ni motila.

Na faksu se je pa vse skupaj precej spremenilo. Imela sem res srečo s sošolci. Super družba je bila. Vsi smo držali skupaj. Nobenega afnanja in sprenevedanja ni bilo treba. V tistih letih sem se zelo spremenila, postala bolj samozavestna in odprta ... Gotovo je k temu pripomoglo tudi to, da sem se v družbi vrstnikov prvič počutila sprejeto in dobrodošlo.

Danes pa se gibljem spet v drugih krogih in družbah ... Ja, kar pogostokrat me obide tisti stari občutek, da sem čudna, veliko ljudem dolgočasna, da so moji interesi drugačni ... Ampak to je pa prednost izkušenj in let, ko imaš že svoje otroke, da ni več tiste potrebe po ugajanju in prilagajanju, da komot skenslam kakšno družabno zadevo, če mi ne paše. Khm, mogoče kar prevečkrat.  :A)

S to čudnostjo se še zdaj ubadam...vedno znova se nekako počutim izven skupine, zaradi mišljenja itd. Sploh ko sem par dni preživela s ljudmi, ki čisto drugače gledajo na svet kot jaz in ko sem kaj rekla v drugi smeri, so me samo očitajoče gledali.

Drugače pa opažam, da imamo vsi težave z ljudmi, ki samo želijo od nas kakšne usluge. Meni je še zdaj težko komu rečt ne....se raje ne javljam sploh več na telefon.

Ja, debeli ljudje so dostikrat priročna tarča posmeha. Posmehovanje pa je priročen primitiven način, kako svoj sram streseš na drugega. V resnici pa mene čisto nič ne briga koliko kg imaš ti. Lahko jih imaš 150, pa je to čisto tvoj problem in problem tvojega moža. Če pa v povečanju debelosti iščem neke globlje stvari, ki so te v to pripeljali, sem pa pač pri naprednih posmehovalcih. So pa vsi ti eni in drugi posmehovalci milo rečeno pomilovanja vredni.

Zame vem in verjetno velja tudi za večino drugih ljudi, da po čustveno intenzivnih dogodkih, podoživljam moje reakcije, čutenja, dejanja, razmišljanja,.... In, če zaznam, da sem reagiral v skladu s socialno fobijo, se v to spustim in začnem odpirat in postavljam na zdravorazumske, zdravočuteče, zdravodejanska(zdrava dejanja :sesmejem:) temelje. Kot nekakšno meditiranje. Prav tako za prihajajoče dogodke. Kot nekakšna vizualizacija, samo da je bolj spontana, hm naravna. Na tak način topim strahove in preurejam v sebi. Neverjetno kakšno moč ima to. Tam, kjer bila prej koncentracija na strah, je potem koncentracija na bolj primerno situaciji.
Ok, dovolj dolgovezenja. Lira, koliko pri tebi normalno funkcionira to podoživljanje oz. meditiranje ob tistem kar te straši? Al, je po porazih samo obtoževanje sebe, sekiranje, obupavanje,....? Nekakšno negativno podoživljanje.
Hočem poudarit, da to "podoživljanje" ni samo za pretekle dogodke.

Ja, zanimivo. Meni se je tudi dogajalo, da sem se čutil čisto posebnež. Vsi(zelo velika večina) ti mladi, s katerimi sem bil, se mi zdi, da so iskali neke vzorce iz TV oz. to kar "naj bi" mladi počeli. Si že sama opisala. In je res zoprno čutit, kot da te majo za kakega starega ata, ker sem samo iskal tisto, kar se mi je zdelo nekako manj ceneno in bolj vredno. Tudi jaz sem si predstavljal, kako bi bilo lepše biti kje v naravi in se pogovarjati, kot pa v kaki zakajeni luknji. Meni je celo mladostno obdobje bila vrednota tudi vera(kristjan). Zaradi tega, ker tega nisem skrival, sem res pokasiral ogromno glasnih ksenofobičnih izpadov, še več pa takih tihih, ki pa niso bili čisto nič manj boleči zame. Enostavno nisem bil pripravljen na tako nestrpnost. To bi starši morali predvideti, da gre otrok v tako okolje, ki je nastrojeno do drugačnih in jih na to psihološko pripravit. Pa naj bo to za verujoče, ateiste(no ateizem je bil v mojem okolju cenjen), homoseksualce, s povečano težo,... ali karkoli do česar je družba nestrpna.
Jaz tega problema nisem znal rešit. Doma pa tudi nisem želel govoriti o tem, me je bilo sram. Pa tudi moja sta se v srednji šoli ločila in sta imela s sabo probleme... Tako da, mi je bilo zelo težko.
Sedaj pa sem v svoje vrednote toliko prepričan, da jih znam cenit, pa naj si kdorkoli misli karkoli o meni. Poskušam pa spoštovati ljudi z drugačnimi vrednotami(celo nasprotnimi), kljub temu, da njihovih vrednot ne cenim. Kljub temu pa se da čutiti razloge, zakaj jim je nekaj vrednota in potem je še toliko lažje.

LostOneFuture, ne zdi se mi, da bi pa vsi ki imajo soc. fobijo imeli tudi tovrstne probleme, ki smo jih imeli mi glede drugačnosti. Čisto možno, da je to bolj specifika kot pravilo.

S povdarkom na vsi. Razen mogoče tistih, ki jim znajo že v štartu pojasnit meje.

da bi vsi s takimi težavami dobili slejkoprej socialno fobijo dvomim, imela sem sama take težave in zanimalo me je če je še kdo imel tako izkušnjo, in kot si rekel, je kot zgleda bolj specifika tistih ki imamo socialno fobijo, kot nekaj kar vodi v socialno fobijo.

Lira,  :rozicodam:

mene tudi ravno to obremenjuje da ljudje bolj gledajo moje kilograme kot mene, ampak seveda to je samo v moji glavi, ker je meni to da sem se tako zredila in zanemarila obremenjujoče, še bolj pa to da mislim da ne bom zmogla narediti spremembe ki si jo želim, dvomim da se oni tolk z mano ubadajo, namreč velika večina sosed so močne postave,  ene bolj ene manj, tako da prov nč ne izstopam z težo, bolj z višino kot težo.

Tale strah pred ljudmi me res obremenjuje, strah pred tem da bo vsaka moja beseda tača posmeha, da se me bo zaradi ene narobe izrečene besede šimfal vse po vaseh okoli, da se bo moje besede zlorabil v moje slabo, še vedno imam težave s popačenim dojemanjem ljudi, čeprav je lahko njihova mimika pozitivna jo dojemam kot nekaj slabega, in sem zato raje tiho, da name nimajo reakcij,  oz odzivov zaradi katerih bi lahko postala tesnobna, in kot sem rekla, če imam dobre izkušnje z njimi in če sem pač v kot pahnjena, da me iza hrbta preseneti in se nimam kam skriti se znam celo lepo pogovarjati, če pa imam zelo slabe izkušnje pa me oblije ful tesnoba ko osebo zagledam, srečna sem če se hoja en mimo drugega čimprej konča, ampak nažalost ponavadi tisti dan znam bolj slabo spati, ker se mi spomini vračajo in me lahko dotolče  :(


odkar imam sinčka, se je marsikaj spremenilo, končno znam odločno reči NE, to je pri meni zelo dolgo trajalo, vedno sem pri vsem popustila da bi le bila del neke družbe, nakar sem ugotovila da jim nisem sprejemljiva kot osebnost in sem vedno znova bila razočarana, bilo me je sram in strah, stiki so kasneje bazirali samo na uslugah, saj so vsi vedeli da sem nadarjena in delovna, kar mi pa je čez čas prekipelo, saj ko sem kdaj sama koga rabila ni nobenega od njih bilo,  šele pred kratkim sem začela odločno postaviti meje, tudi možu bolj konkretno in obširno dam vedeti kako se počutim, še vedno imam težave z pogovorom na 4oči, to bi rada spremenila, in tudi nasilju sem se postavila po robu, in tukaj se mi zdi da sem najbolj napredovala, zato marsikaj drugače dojemam, kar se tudi pozna na socilani fobiji, da ni več tako uničujoča in tudi kompulzivno prenajedanje se umirja.

Zanimivo vprašanje vredno razmisleka.
Verjetno boš najlažje odgovor našla prav ti. Me pa mika, da poskusim "streljat na slepo". Najprej je bilo verjetno presenečenje, kar je normalno. Potem pa taka situacija nekako "zahteva" družabnost. To pa je pri tebi(kot pri nas) bolj ali manj nekakšna siva cona. Oz. bila je nekoč siva cona in je nekje v malih možganih še vedno tako dojemana, kljub temu, da si celo še v istem primeru dokazala, da realno nimaš več problemov z druženjem. In večkrat si že v tej temi napisala stvari, ki dokazujejo da s tem nimaš problemov, si in znaš biti čisto družabno bitje. Samo tisti prvobitni "kuščarski" možgani niso sposobni tega dojet. Za njih je to še vedno nevarno. To se mi zdi podobno, kot ko je mene enkrat ogrizel pes, sem se še potem precej dolgo na smrt ustrašil vsakega psa, čeprav imam pse zelo rad in sem vedel, da je bil tisti precej izjema, ki je ušel lastniku in je bil šolan za tako napadalnost.
Samo sedaj pa, kako se rešit teh iracionalnih strahov? Morda je priložnost vsaka taka strašljiva situacija. In vsakič, ko dobimo pozitivno izkušnjo, se ta zapis o strašljivosti v naših kuščarskih možganih nekoliko stopi.
Sedajle sem se spomnil enega posnetka, ki sem ga pred tedni gledal:
https://www.youtube.com/watch?v=iOfabrp9QAE
No, zanimivo se mi zdi tisto, ko govori o tem kako se je njegov terapevt osvobodil tega kuščarskega strahu. Tako, da se je temu strahu izpostavljal, dokler ga ni povsem "stopil".
Jaz bi rekel s svojimi besedami, da pred tem strahom ne zbežimo, ampak pustimo, da ga čutimo, hkrati pa nekako zameditirati(kar sem opisoval v enem od prejšnjih prispevkov) in doživeti drugačno izkušnjo. Huh, Lira, kje se dobi ta talent za izražanje?

Tam, kjer se dobi nebeško modre oči, čudovito gosto čupo las, bliskovite reflekse ipd. I guess ...
Pa hvala.  :rozicodam:

Toliko zanimivega ste napisali, ampak jaz sem zadnje dni tako živčna, da se sploh ne morem ubadat s sabo in zato tudi nič ne napišem v to temo.

Nikamor ne bomo ušli, tako da ti kar v miru pomiri svoje živčke.  :) Veliko stvari si zadajaš, mam občutek. LP!

Oprostite za "upad" - danes se počutim tako slabo kot že dolgo ne, že sanje sem imel totalno depresivne potem pa sem se še zbudil z velikim cmokom v grlu-  zato berem tale forum in malo vče pišem nanj kot ponavadi. Prepoznam se v dostih lastnosti, ki ste jih pisali tukaj, tudi jaz sem imel bolj "nekonvencionalne" oz "zastarele" želje, ki se jih niti nisem upal več izražati po tem, ko so izpadle tako "čudne".  Tudi jaz sem imel nekaj kar je nekako avtomatsko postavljalo zid med mano in ostalimi vrstniki. (sploh v OŠ in SŠ - ko so te stvari nekako še najbolj v ospredju) Ampak vidim neko razliko,pri večini se je vseeno nekako srečno izšlo - kljub težavam ste dobili partnerja, zaposlitev, nekaj dobrih priajteljev, itd.. oz. imate vsaj nek temelj oz. neko bazo iz katere lahko potem odhajate v boj proti vsem nadlogam tega sveta in kamor se lahko vrnete če vas že dotolčejo. Pri meni je drugače, jaz sem dobesedno "prosti radikal" oz. se nimam oprijeti ničesar. Dobro jaz sem malo mlajši, pa vseeno ne vidim nekega velika upanja, da se bo kaj spremenilo. No, vsaj danes ne vidim tega. Moogče je pa samo slab dan...

Tudi moja izkušanja je podobna. Kot da starševstvo meče iz neke cone udobja.

Milan, dobro si napisal tole. Zelo dobro vem, kako je težko to kar opisuješ. Mislim pa, glede na to, da se zavedaš tega, kot si napisal, da si že na poti do tega, kar si želiš. Samo delat je treba in se ne preveč prepuščat malodušju. Saj bo brez skrbi, počasi.

Ne vem, pri takšnih forumih je vedno treba upoštevati "selection bias" , tistim, ki imajo neko oporo v reali se je verjetno tudi prek neta lažje izpovedati. Zame se ni niti približno srečno izšlo, zato mi je pa še toliko težje pisati in mogoče zato zgleda, da so tukaj večinoma sami višje-funkcionalni sociofobi.

"Visoko-funkcionalnega" sociofoba ni. Po definiciji. Tudi mile oblike povzročajo ogromno trpljenja in praktičnih težav. So samo taki sociofobi, ki "rinejo skozi zid" = se nalašč ne izolirajo, požirajo neprijetne občutke, konstantno preverjajo realo, vztrajajo v neprijetnih situacijah, da si izboljšajo toleranco tesnobe, ugotavljajo, kateri so specifični sprožilci itd. Ampak to ne pomeni, da dobro funkcionirajo, to pomeni, da so na dobri poti, da bodo nekoč spet dobro funkcionirali.

Hehe, ja in potem ti itak noben ne verjame, da imaš tega vraga za vratom  :zlodej:

O, pri meni se je kar porajtalo, ko je zabediral, je zabediral ornk  :A) Ampak sem to nekak obrnila sebi v prid, ker sem pač vidla, kateri prijatelji so sposobni to hendlat in kateri ne. Slednjih pač ne rabim ... Je pa res, da si to ljudje težko predstavljajo, tako da eni tega dejansko ne opazijo in so presenečeni, ko pogovor nanese na kake take stvari. Ampak to so seveda tisti, s katerimi se že kar nekaj časa poznamo in družimo, običajno.

Bi se kar nekako strinjal s tabo tuco. Zanima me samo zakaj pišeš v pretekliku? Pišeš morda iz pekla(nebes), ali pa si že čisto obupal, da bi se lahko kdaj osvobodil nevšečnosti soc. fobije in bi se ti izšlo bolj po tvojih željah?
Sem pa bil tudi sam med tistimi, ki se jim ni izšlo. Pa še vedno se mi dostikrat ne izide. Da ne govorim o tem, da bi bilo včasih tako lušno biti še samski, koliko časa,...  :pomezik:

nevem kakšne izkušnje imajo drugi, zame definitivno velja, zase lahko povem, da recimo pred 3leti sva s možem bila pred črno točko, zaradi nasilja v družini sva se vedno manj pogovarjala, jaz sem nenehno govorila da ne morem tako živeti, postala sem otopela, zaradi travm sem nehala govoriti za skoraj 2meseca, kr bedela sem in gledala v prazno, začelo se pa je tako sem bila 4tedne na intenzivni v UKC ljubljana, mislili so sprva da imam pljučno embolijo ker sem v prsnem košu imela tako bolečino da sem kričala in lovila sapo, nisem mogla dihati, omedlevala sem, nisem bila sposobna hoditi, 4dni so me vozili na vozičku, nakar so po vseh raziskavah, tudi na nevrološko kliniko sem mogla na raziskave so mislili da me je zadela neka oblika možganske kapi, takrat sem bila stara 21let, ugotovili po vseh tednih pa to, da ni telesnega vzroka, ampak kasneje pri psihiatru izvedela, da sem doživela tako hud panični napad, po katerem sem zelo dolgo okrevala, mož pravi da je to bilo najbolj bolečo obdobje zanj, živela sva en mim drugega, zjutraj vstala se, pojedla, šla v mesto, on v službo, js na fax, popoldne šla domov, v tem času sem jaz večino dneva gledala skozi okno ali pa brala, sošolcev sploh do zadnjega letnika nisem poznala, zgolj zaradi ADjev sem bila sposobna iz postelje iti in na fax ter domov, učila sem se zelo težko, iz povprečja ocen iz prvega letnika ki je bil 9,3...  so ocene v 2letniku padle na 7, dolgo nisva si bila v oporo, živela sva zgolj skupaj, kot bi živela recimo mama in sin ki se ne bi pogovarjala zaradi zamer


vendar je za nama toliko let zveze in mož ni obupal čeprav bi lahko rekel da sem 'težka' in da on čustveno takega odnosa ne zmore, a nisem hotla da vse gre v nič, očitno me ima zelo rad da je vse prestal z mano, zato ko sem malo prišla k sebi, nadaljevala v skupini za samopomoč pri motnjah hranjenja h kateri sem hodila, ker se mi je zaradi nasilja prenajedanje poslabšalo in da je čustvena nestabilnost ki me sili v prenajedanje največji problem, a ko se mi je zgodilo da sem pristala v bolnici sem ugotovila s psihiatrom in terapevtko, da imam še težave z socialno fobijo in paničnimi napadi (včekrat mi je močno razbijalo srce in sem misila da se me loteva srčni napad), česar se prej nisem zavedala, in sem začela še z individualnimi terapijami ki so mi pomagale, tako pri socialni fobiji, kot pri prenajedanju in moja sprememba je vplivala na moža v tej meri da se je tudi on spremenil, ker je tudi on ugotovil s čim je delal škodo sebi in zvezi,  najini odnosi niso vedno čisto taki kot si želiva, vendar so pa vedno pogosteje, trudiva se, in se poslušava in predvsem se 'slišiva' in počasi nama uspeva, v prvi liniji zaradi samega sebe, kot drugo pa še zaradi otroka se trudiva, ker rabi vzor.


in skozi terapije in lastno dela lahko povem, da sem ugotovila da je najslabše ko se obremenjuješ za v naprej (moj glavni problem pri socialni fobiji), včasih sem načrtovala vse kar si želim s prijatelji početi za celo leto vnaprej (totalno iracionalno vem, razočaranje bilo že vnaprej programirano), pol pa ko so jim moje ideje bile čudne in se nič od mojih idej ni zgodilo in sem gledala tisti kolendar, se mi je zdelo da je moje življenje totalno zanič, stvari pa se nabirajo, sestra se je drogirala, bila sem zlorabljena, starša sta me nonstop tepla, in ko me je skoraj 4krat ubilo (imam za seboj namreč 4poizkuse samomora) zaradi katerih sem dobila pred 8leti diagnozo depresija in bila hospitalizirana v psihiatrični bolnici, a še kar migam   :kiselnasmeh:  sem žilava ni kej  :laughing:


nikoli ne smemo obupati, in to lahko rečem, k sem dala nekaj čez, včasih je treba sprejeti odločitve ki nam niso sprva nič prijetne in so zelo zoprne, a na daljši rok imajo veliko pozitivnega, zelo mi je všeč da se družba vedno bolj duhovno prebuja, duševne težave so vedno manj tabu (no mogoče je tako samo v okolici v kateri živim), vedno več pomoči je. danes opažam, da sem glede marsičesa bila pred drugimi, namreč kar je včasih meni bilo všeč in so se drugi posmehovali, danes postaja 'moderno' in zato nisem več tolk 'čudna', ker so pretekle 'modernosti' zastarele, prišlo pa je tisto kar je mene že pred leti zanimalo, mogoče je še kdo drug dobil tak občutek?!?!? občutek da nekaj let nazaj nisi živel v 'pravem času', sedaj pa ti časovno obdobje v katerem živiš postaja pisano na kožo??!!


Milan, tuco srčno vama želim, da vama uspe, za podporo pa se obrnita na nas, smo z vama!  :rozicodam:

Lost one future
uf, si pa res močna, da si se pobrala po vseh teh scenah , travmah in udarcih in lepo da ti gre zdaj na bolje. Pri meni niti ni ničesar tako ekstremnega, da bi lahko rekel "evo to je to česar se moram znebit, odnehat, itd.. pa bo takoj vsaj malo bolje" enostavno samo neka razvlečena siva megla. Včasih se mi zdi da imam samo premalo domišljije oz. idej za izvleči se iz nje. Nekako sem vedno vozil smao po enem tiru in verjel, da me bo ta nekam pripeljal, alternativ sploh gledal nisem. No izkazalo pa se je da ta tir vodi naravnost v en zid.

LostOneFuture,  :clap: huh, čestitam tebi in tvojemu možu. S svojo težko zgodbo boš (upam) marsikomu, ki se je znašel v turobni megli in sivem betonu pomagala verjeti, da pa za tem betonom in to dušečo meglo obstaja tudi sonce, morje, gore, gozdovi, luna, zvezde,... pisan in čudovit svet. Želim ti, še veliko napredovanja, saj vesolje je neskončno. In mi smo to vesolje. Se oproščam, za moj fantazijski stil pisanja.

https://www.youtube.com/watch?v=fahr069-fzE

Osebno priporočam tudi tole(Od Mete in Rudija Tavčar nekje med posnetki) Govorita pa o partnerskem odnosu:
http://audio.ognjisce.si/oddaje/Za_zivljenje/2012

Milan  :rozicodam:

veliko je že to da ugotoviš kaj je tisto kar te obremenuje, včasih tudi to traja preden prideš do ugotovitev, pri meni je trajalo kar nekaj let, najbrž tudi tebe da te je pripeljalo do sem kjer si, sedaj lahko počasi iščeš načine ki bodo ti pomagali to sivino pregnati, preteklosti spreminjati ne moreš in svetujem ti da je ne premlevaš preveč, ampak razmišljaš o tem kje si sedaj in kako si lahko pomagaš sedaj,  jaz osebno ratam namreč preveč zagrenjena, no na silo seveda nič ne gre, vsaj pri meni ni šlo, imela sem ravno tako obdobja sivine, največ mi je pomenilo, ko sem imela obdobje da sem bila 'za en drek', da me je mož pustil, da sem se predajala malodušju, pa je bilo naslednje dni boljše... pomagal pa mi je z vprašanji, ni mi govoril kako se naj k sebi spravim, ampak me spraševal take smešne stvari: ''a naj oblečem un pulover ali uno majico, dej povej ti imaš tak dober okus?'', ''a nama naredim sendviče ali palačinke? kako že narediš to, ti najboljše narediš, mi izdaš svoj skrivni recept?'' heh tale moj možek eden  :sesmejem: :zardevam: ali pa če se je naredil kup posode, sem začela, joj kdaj bom to pospravila, tako sem slabotna... on pa meni, ''ali mi lahko pokažeš kako ti narediš, kam kaj gre?  ti to tak obvladaš'' in kaj sem naredila? vse pospravila in mu pokazala kako delam....hahahaha, moj mož je en fenomen, sploh nevem kako mi ga je ratalo najdit  :zardevam: in k to poslušaš  se ti prov samopodoba in samozavest dvigne, da vidiš da nekdo ceni tvoje znanje in te ima za sposobnega da se nate obrača...od tukaj tudi moje težave da sem preveč drugim na voljo za usluge, namreč izjemno rada sama sebi dokazujem kaj znam :kiselnasmeh: noja vem pa tudi da imam srečo da je moj mož tak, vsi nimajo take podpore oz je sploh nimajo, tisto pa je zelo težje, in dlje traja da se pobereš, vendar je konec koncev vedno vse pri nas, ali bomo imeli pogum stopiti čez vrata in pozdraviti sosedo, ali bomo imeli pogum iti na tečaj in tam spoznati prijatelja...in ali bomo razumeli neko vprašanje kot žalitev ali priznanje!

zelo_resen hvalaaa za posnetke od ognjišča  :jok: odlični so, poslušala sem posnetek o odnosih tašča-snaha in sem se zjokala, tako nesrečna sem da tašča ne sprejema odločitve da je mene vzel za ženo in nama greni življenje! sem danes še enega poslušala ko je sin imel dopoldanski spanec :oki: veliko dajo za razmisliti!

LostOneFuture, iskreno občudovanje tudi z moje strani  :rozicodam:

Zelo_resen, hvala za Israelovo "Somewhere over the Rainbow". To je daleč najlepša izvedba ene najlepših pesmi sploh! Danes mi pa zveni še posebej ganljivo …

Saj najbrž nimaš nič proti, če tvoj link zamenjam s tem, na katerem so tudi ljudje in ta čudoviti, žal že pokojni izvajalec:

http://www.youtube.com/watch?v=w_DKWlrA24k

Malo pavze in poslušanja muzike?  ;D :onaposlusa:

https://www.youtube.com/watch?v=qkg8UChoJ-I

Moje razpoloženje in moja čustva so dostikrat nasprotna temu, kar jaz forsiram. Ma, pa vedno bolj ugotavljam, da je dobro, če znam poslušati kaj se v meni dogaja. Moja dejanja pa da izhajajo iz iskrene želje, potrebe, hotenja.
Morda je tudi pri depresivnem počutju lahko razlog, da delam po nekih kompulzivnih vzorcih, česar morda niti opazim ne. In se potem počutim nesrečno, ker ne delam tistega, kar je izvir in vir radosti v meni. Mja, ne vem. Kako lažje bi bilo, če bi bil narejen nekolk bolj preprosto, al pa da bi mi bila priložena navodila za uporabo.

Malo bluzim. Pa vseeno čutim da naj delim z vami. Lep dan želim.

Še malo bolj konkretno sem se spomnil. Recimo, da imam neke stvari za postorit. Pa se jih izogibam. Recimo pomit posodo, al pa pospravit sobo, al pa zjutraj zgodaj vstat al kaj vem kaj. Pa potem recimo začnem odlašat, pa se začnem slabo počutit, pa se mi ne ljubi, pa kar ne vidim več pravega smisla, pa kar vse se začne nabirat,... V meni je čedalje bolj neka tesnoba, malodušje, depresivno razpoloženje, jaz pa imam potem še bolj težke roke in noge, da bi se spravil k delu. In hočem rečt, da so morda ta čutenja čisto na mestu, saj ne morem čutiti veselja ob vsem metanju časa stran,.... Pomaga pa mi recimo, če naredim par opravil in začutim veselje, ker nekaj pa sem napravil in potem je vse skupaj še malo lažje, ker imam boljše počutje in me kar povleče in začnem delat. In občutek, ko dan preživim v dobrih aktivnostih je supr. Hm.

Evo še malo bluzenja. Rad kdaj bluzim, ker se mi zdi, da prihaja ven iz mene.... nekaj podzavestnega. Paše mi, ko si dovolim izražat se brez samocenzure.

Meni se tudi zdi fino karkoli storiti, ampak trenutno se mi zdi da je moj vseobči položaj tako zafuran, da bi bile te malenkosti samo pljunek v morje, kar pa seveda NI dobro.

Ja, to si lepo povedal.


Meni pa se zdi, da smo v svojem bistvu resnično zelo preprosti, samo preveč nagnjeni h kompliciranju ...
Preveč je enih 'saj bi' in 'če' in 'ampak' in 'potem ko' ...


Pri meni je točno isto! Ko začnem nekaj odlašat, postaja opravilo čedalje težje ... In ko se tega nabere večja količina, pritisne name kot težek svinčen oblak, jaz pa sem čedalje bolj nemočna, obupana in jezna nase ...  :007: Pogostokrat si tudi rečem, da moram najprej opraviti to in to, potem bom pa mogoče lahko počela, kar bi jaz rada ... Samo kaj ko nazadnje ne naredim niti tistega, kar bi morala, niti tistega, kar bi rada ... To je en tak začaran krog.


Imaš prav. To res pomaga! 
Zelo_resen, ti kar bluzi ... Je zelo dobrodošlo.  :clap:

Ne, res NI. Tako da, kar začni pljuvat!  :pomezik:

Ob Milanovem zapisu sem se spomnila besed Alenke Rebula, ki pravi, da je končni življenjski obračun seštek naših vsakdanjikov in prav vsakdanje odločanje o navidez nepomembnih stvareh določa potek naše življenjske zgodbe. In ko začnemo zavestno posegati v svojo vsakdanjost, začnemo spreminjati svojo usodo.   :rozicodam:

Vprašaj se, zakaj odlašaš in se izogibaš, zakaj ti je težko. Jz mislim, da je to verjetno znak depresije, ki je vzrok, ne posledica, "lenobe" in odlašanja. Da je večno odlašanje lahko jasen simptom in da je zgoraj odebeljeno tvoja racionalizacija tega stanja. Na to sem pa pomislila zato, ker imam sama komorbidno depresijo in sem, ko sem prvič odkrila ad-je, kar zijala od začudenja, kako so v parih tednih obrnili stvar na glavo - celo barve so bile bolj izrazite in volja, motivacija za delo neprimerljiva. Prej je bilo vse tako težko, tako utrujajoče, tako nezanimivo ... Saj bom jutri ... Hkrati pa nisem bila žalostna, samo brezvoljna, zato dolgo nisem pomislila na depresijo v tej povezavi. Ni vsak, ki je v depresiji nujno "depresiven" v takem pomenu kot to besedo običajno uporabljamo v vsakdanjem pogovoru, lahko samo izgubi zanimanje za vse.

Delo pa sigurno pomaga pri depresiji, nima človek toliko časa za razmišljanje, to je res, in res je tudi, da gradi samospoštovanje. Fizična aktivnost je pa tako plus v vseh pogledih.

Ma vsi anksiozneži moramo bit pozorni na znake depresije, ker imata depresija in anksa najverjetneje skupno osnovo, predvsem primankljaj serotonina. Nočem strašit, ne pravim, da je nujno tako tudi v tvojem primeru, samo moramo bit pa pozorni na to. Je zelo pogosta vzporedna motnja, kar sicer ni nič čudnega. Dobra novica pa je, da z ad-ji, ki ti ustrezajo, lahko ubiješ obe muhi na en mah, se rešiš ankse in dobiš nazaj voljo in zanimanje za delo, pa čeprav je treba samo posodo pomit.

Pri meni je odlašanje zelo velik problem. In to ni vezano samo na obdobja depresije, čeprav je takrat vse seveda še bistveno težje in slabše. Kronično odlašam, čeprav nisem ravno lene sorte. Odlašam celo s stvarmi, ki me zanimajo in ki jih rada počnem. Po svoje se mi zdi to malo podobno mojemu prenajedanju, kjer tudi ne gre samo za požrešnost in užitek. Jem tudi, ko me že vse boli. (Čeprav je tega zadnje čase, odkar so antidepresivi prijeli, bistveno manj.) Se mi zdi, da je to še ena od oblik samosabotaže in odvisnosti. Problem je, ker odlašanje nekaterih stvari, sploh večjih, pri meni postane neke vrste kompulzivno, prisilno vedenje. Pa vedno je zraven ogromno slabih občutkov, predvsem krivde. In potem postane to že kar stanje duha ...

Zelo_resen je sicer opisoval neko dnevno razpoloženje, pri meni pa se to lahko raztegne na zelo dolga obdobja in je zagotovo zelo močan faktor pri nastanku in poglabljanju depresije. Poleg drugih faktorjev seveda. Ne vem več, kaj je vzrok in kaj posledica, ker se vse zacikla v en krog, ki ga je zelo težko presekat. Vem pa, da zelo pomaga, ko začneš migat – da opraviš recimo nekaj malih stvari, pa vidiš, da gre in greš naprej, podobno kot pri premagovanju socialne fobije. Po moje že sama dejavnost ugodno vpliva na določene procese v možganih. Je pa jasno, da kadar si v pravi, klinični depresiji, ne moreš tako rekoč nič, razen najbolj nujnih stvari. S tako, bolezensko pasivnostjo se pa samo še dodatno depresiraš.

Btw, če slučajno še koga zanima, zadnjič sem na spletu naletela na "Procrastrinators Anonymous", ki delujejo na podoben način kot anonimni alkoholiki (AA):

http://procrastinators-anonymous.org/

Hvala urssska za tvoje videnje. Sem se zamislil.
In mi je po glavi šlo med branjem tvojega prispevka, kako redko katera pesem me navduši. Ko po youtube iščem, se mi zdi toliko plehke glasbe. Saj vem, okusi so različni, samo vseeno, se prav čudim, kako je večina pesmi lahko komu tako všeč, da ima toliko ogledov. Mene pa prav odbijajo, me pustijo hladnega.
Kaj hočem rečt je, da nekako ne vidim ravno veliko veselja v vsakdanjosti oz. vsakdanjih opravilih, mi je pa veliko stvari zelo zanimivih in kjer ne čutim prav nobene dolgočasnosti. Ker če bi mi nekako kemično v možganih kaj zaštekalo, potem domnevam, da me ne bi navdušilo prav nič oz. v zelo nizki stopnji.
Jaz sem si vsakdanje stvari spravil v neko rutino in kar je treba ni težko. Tako da zadnje čase sem tako podzavestno pokapiral, da držat se reda glede vsakdanjih stvari je najmanj naporno oz. prinaša kar celo zadovoljstvo (no saj to si tudi sama podobno napisala).

Na kratko bi rekel, da čutim veselje do preprostega materialnega življenja brez kompliciranja(simpl obleka, simpl in poceni avto(ali pa kar javni prevoz če je mogoče), simpl in majhno bivališče, preprosta in zdrava hrana kar iz vrta,...) V glavnem tako, da več časa ostane za pesem, branje, pogovor, raziskovanje, spoznavanje duševnega, duhovnega,... Ko pa me okolje sili v to, da se moram pretirano ukvarjat s hrano, obleko, avti, novicami, raznoraznimi meni neumnostmi... pol pa kar kmalu začutim depresijo.

Sittin' on the dock of the bay
http://www.youtube.com/watch?v=PyxLaHmOaYM
in še v bolj živahni izvedbi
http://www.youtube.com/watch?v=Es3Vsfzdr14

Tudi ko ne delam nič je lahko čas tako različno napolnjen v meni.

zelo_resen, tvoji zadnji posti so zelo navdušojoči  :oki: človek vidi da ima enake probleme in mu je takoj lažje,  enako kot opisuješ je meni, odlašam z kakim opravilom in pol je vedno težje to narediti, šele ko začnem sama nase ful pritiskat oz. kdo drug in nekako premagam strah da mi uspe, pol ko pa spet uspešno naredim nekaj stvari se počutim boljše in dobim voljo da bi še več delala. ko sem začela z Adji se je veliko spremenilo, a še vedno ostajajo težave, ker nisem še rešila vzorca ki em vedno znova pripelje do tega da se izogibam, ravno prejšnji teden me je mož utrujal naj že enkrat v ustanovo pokličem kjer bi naj delala, rečemo mi je bilo da prvi teden v maju pridem podpisat pogodbo, nakar včeraj izvem od direktorja samega, da so si premislili da so jim potni stroški ki bi jih mesečno plačevali zame previsoki in da me ne bi vzeli, in to ko ti že vse obljubijo  :( pa ta teden sem bila vabljena še na 2razgovora in seveda nisem šla, če me je 'kao' že čakala služba, sem tako jezna nase, zakaj nisem prej poklicala....AAAAAA...

te popolnoma razumem, sem ista, jaz se recimo ne morem ukvarjati z vprašanji zakaj je nek avto boljši, kateri kakav je bolj zdrav itd. to je meni kr neki, js tud raje se vsedem za kolo in grem kolesarit in poslušam glasbo da vse odklopim, ali da opazujem naravo, ne maram pogovorov kjer bi moral skozi govoriti, rada imam trenutke tišine in to da ljudi to ne utesnjuje, zato so mi individualne terapije bile tako fajn, ker tudi če mi je zastavila vprašanje in sem rabila nekaj minut, in je bila tišina mi je pustila to tišino, ni forsirala, dej že povej nekaj, tudi hujšanja se težko lotim, ker ko vidim kolk nekateri debatirajo kaj vse bi mogu jest, prešetevajo kalorije mi vse slabo rata, raje imam enostavni recept, manj jej, več gibaj in sproti če kaj ugotoviš prilagajaj, včasih sem vse za vnaprej planirala, sedaj me to ful utruja


Sittin' on the dock of the bay - ful dober komad, sama imam tudi zelo rada globoke pesmi ali pa pesmi pri katerih mi je ritem zelo ušeč, pri teh sploh nevem kaj pojejo, mi je pa poskočnost všeč in ko zaprem oči se lahko prepustim fantaziji!

he he poznam ta občutek, da je zdaj kar neankrat cela znanost ratala iz vsega, sploh če si malo mlajši je pa sploh kriza. Pa "moraš" sledit novi tehnologiji, kjer vsake 3 mesece izide kak nov telefon oz.nova oblika računalnika, pa avtom, pa modi, pa "lajfstajlu" pa še ene 300 stvarem.  To je pač posledica kapitalizma in potrošniške mentalitete.  Saj bi človek rekel, da se lahko izklopiš, da furaš nek svoj stil, sam kaj ko 99% (treba najt tist 1 %) ljudi pretežno govori samo o tem in potem še nimaš česa bleknit in se počutiš še bolj bedno kot ponavadi. Pa še "tržna vrednost" ti je nikakva, če se ne znaš predstavit oz. glumit da si strokovnjak za vse. Jaz ne bi imel nič proti če bi živel v socializmu, kjer bi vsi furali jugiče in imeli na izbiro 1 šampon. Saj kdor je hotel "luksuz" je itak imel na voljo Trst he he.

LostOneFuture, ojej, žal mi je, da se tole s službo ni izšlo. Glede na to, da te vabijo na več razgovorov, pa imam občutek, da si kar iskan profil in da boš kmalu našla kaj drugega. Le pogum.  :rozicodam:


Vidim, da smo si kar precej podobni. Tudi jaz imam rada preproste stvari, razni avti in telefoni mi pa komplet dol visijo. Glavno, da zadeva opravlja svojo osnovno funkcijo, pa je v redu.


Tale misel mi je všeč. Pa današnja pesem tudi. :)

Pa še ena pesmica za danes.  :)

https://www.youtube.com/watch?v=oOynrPNTMVs

Morda pa ima ta podobnost tudi kaj povezave s tem, da imamo vsi bolj ali manj depresijo. Jaz imam občutek, kot, da smo v življenju v sebi začutili neko lepoto(ogrožena vrsta) in če te ni, se nam zdi tudi z vsemi "neumnostmi" naporno ukvarjat.

Milan, zelo lepo povedano. Samo jaz ne vidim upanja v socializmu. Enostavno ga ne poznam saj sem premlad. Ubistvu mi je vseeno za družbeno-politične sisteme. Po moje, dokler ne bo poštenosti, solidarnosti, ekologije,... v srcih, nam noben sistem kaj dosti ne pomaga. Po moje bi bila tudi demokracija, kapitalizem,... čisto ok, če bi bilo to v naših srcih, dušah ali kjer koli že to je. Če bi bilo to v nas, potem bi se tudi potreba po razni vojski, policiji, sodnikih, ekonomistih, zaporih, psihologih, psihoterapevtih, inženirjih, ki snujejo elektronski pomik vzratnih ogledal v avtomobilih,.... veliko manjša.


LostOneFuture, hvala tudi za tvoje povratne informacije, h katerim si pripela še svoje. Mi je zelo dragoceno, ko ovrednotiš moje prispevke, zelo pa je zanimivo tudi, ko tako kot je meni zgleda uspelo v zadnjih prispevkih, daš nekaj novega v temo, nekaj svojega, nekaj izvirnega.

zelo_resen
Saj jaz tudi ne, napisal sem smao, da bi mi mogoče "zeitgeist" socializma mogoče bolje ustrezal kot je tole danes, ampak potrditi pa tega itak ne morem. Tudi jaz nisem nikakršen politični aktivist, jaz še sebe ne morem spremenit, da bom pa družbo in državo he he

zeitgeist, je tisto, ko predvajajo po tv in tisti stari stric govori, kako si predstavlja okrogla mesta in popisane surovine itd? Če je to to, mi je bilo kar všeč, predvsem tisti prvi deli, ki govorijo, kaj vse se zaradi denarja dogaja. Tisti drugi del pa mi ni bil toliko zanimiv. Nekako težko mi je verjeti, da bi bilo tako ajnfah vse to narediti, pa tudi ljubitelj mest nisem.
Sej drugač sem se vtaknil ravno v ta socializem, tvoj point se mi zdi da je bil drugje in vseskupaj kar si hotel povedati mi je  :oki:
No, saj bi še veliko lahko o tem in še drugem, samo se bojim, da sem zašel iz teme.
Vsem vam želim lep dan.

"Zeitgeist" je nemška fraza, ki pomeni "duh časa". Sem mislil na bolj enostaven način življenja, ki je bil prisoten v času socializma, vsaj tega jugoslovanskega. (čeprav so to lahko samo moje neke predstave in konstrukti, ker pač nisem živel takrat). Sicer pa je bilo življenje takrat bolj preprosto kot danes tudi na kapitalistični strani se mi zdi. Je pa res tudi serija dokumentarcev, samo da ne bova zašla preveč v "offtopic".

Sem upala tudi danes na kakšno lepo pesmico. :zardevam:
No, bom dala pa sama nekaj; samo upam, da se je niste zadnji čas že preposlušali ...

Emeli Sande - Read All About It; s prelepo plesno predstavo skupine Attraction.  :-*

http://www.youtube.com/watch?v=a4Fv98jttYA

Ful mi je všeč besedilo te pesmi. Se mi zdi, da je ravno prava za nas.

 :)
Zelo lepa Lira. Hvala.

Poskusil sem narediti prevod pesmi(katere link je dala Lira), za tiste, ki ne znajo angleško. Je amaterski in je res namenjen tistim, ki jim je boljš nekaj kot nič. Popravki dobrodošli.  :zardevam:


Ti imaš besede, ki lahko spremenijo narod a tiho si.
Življenje si zapravil ujet v tišini, ker si se bal, da boš rekel kaj narobe.
Če nihče ne bo slišal, kako se bomo lahko naučili tvoje lepe pesmi?
Zato pridi, pridi, pridi,....

Imaš srce glasno kot lev, zakaj bi tvoja usta bila »pridna«.
Dragi, smo samo malo drugačni in zato se nam ni treba sramovati.
Imamo luč da preženemo sence, zato ne skrivaj te luči.
Pridi, pridi, pridi,...

Želim peti, želim vzklikati, želim vpiti, dokler se vse besede ne izpovejo.
Lahko vse te besede zapišete v časopise, ni me strah. Kar naj jih prebirajo.
Oh, ooo oh,...

V noči, ko zbudimo sosede, med tem ko peli bomo svojo glasbo.
Preverimo, da smo si res zapomnili, da štejemo tudi mi.
Če resnica ni dovoljena, potem podrli smo vsa pravila.
Zato pridi, pridi, pridi...

Vklopimo TV in radio, da spet igrali bodo našo melodijo.
Čas je že, da tudi naš pogled dobi svoj prostor.
Ni nas treba biti strah. Pela bom s teboj prijatelj.
Pridi, pridi, pridi,...

Želim peti, želim vzklikati, želim vpiti, dokler se vse besede ne izpovejo.
Lahko vse te besede zapišete v časopise, ni me strah. Kar naj jih berejo.
Oh, ooo oh,...

Jah, saj mi vsi smo ljudje, čudoviti. Torej, kdaj smo vsi postali tako bojazljivi?
Sedaj, ko pa smo končno našli svoje glasove, ne zapravljaj priložnosti in mi pomagaj peti.
Jah, saj mi vsi smo ljudje, čudoviti. Torej, kdaj smo vsi postali tako bojazljivi?
Sedaj, ko pa smo končno našli svoje glasove, ne zapravljaj priložnosti in mi pomagaj peti.

Želim peti, želim vzklikati, želim vpiti, dokler se vse besede ne izpovejo.
Lahko vse te besede zapišete v časopise, ni me strah. Kar naj jih berejo.
Oh, ooo oh,...
Želim peti, želim vzklikati, želim vpiti, dokler se vse besede ne izpovejo.
Lahko vse te besede zapišete v časopise, ni me strah. Kar naj jih berejo.
Ou.

O, zelo_resen, kako zelo lepa gesta! Hvala.  :rozicodam:

Ni kaj popravljati. Popolna je.

Lira tudi z moje strani: hvala za včerajšnji prispevek.

zelo_resen se je zelo resno spravil zadevo prevesti in zelo dobro je tole prevedel :oki:

Lira, zelo_resen  :oki:

PS. ne morem brez vas, ko začnete muziko "tlačiti" v temo, pa ne morem biti "tiho" :oki:
 :wav:
 :onaposlusa: :onaposlusa: :kiselnasmeh:

 ;D

Garfield, komot bi bilo lahko še več takih, ki ne morejo biti tiho. :pomezik: :)

Mene še posebej začenja skrbeti za LostOneFuture, ki je bila tako aktivna v tej temi, sedaj pa je ni nič naokoli. Upam, da se ji nisem kaj zameril.

Aja, pa hvala obema za pohvale glede prevoda. Nisem si mislil,... pa same šuse sem mel pri angleščini v šoli :sesmejem: Razen če me zafrkavata?  >:(  :sesmejem:

Upam, da ste vsi dobro, ki ste pisali v to temo. Nekateri smo jo zgrabili, kot da je naša. Pa saj je. Od vseh tistih je, ki kaj napišejo vanjo. Pa še od tistih, ki jo berejo. Za vse je dovolj prostora. Čisto vsak ima pravico pisati in če je komu do tega, doživi še odzive. Včasih pozitivne, včasih negativne, včasih na mestu, včasih pa krivične in zavajajoče. Morda smo šli malo bolj po svoje, ampak, če bi še drugi pisali, bi šlo pa bolj po željah drugih... Prevečkrat đentelmensko odstopimo in smo tiho se mi zdi.

Lepo noč želim prav vsem. Tako mirno in spokojno, s toplino v srcu, kljub skrbem in problemom.

zelo_resen, zelo lep prevod, se prov najdem v tej pesmi

res je nisem veliko bila aktivna, se opravičujem, ampak materinstvo terja svoje in zmanjka časa, pa zelo veliko razočaranj sem doživela v zadnjih dneh kar je tudi pripomoglo k temu da sem bila odsotna, danes je boljše in se vam javljam, zvečer kaj več povem, ful delam na sebi, res je naporno, vendar si res želim enkrat za vselej boriti z to težavo in jo če ne bo šlo odpraviti vsaj čimbolj omiliti!

meni je danes na kožo pisana tale pesem:
http://www.youtube.com/watch?v=L6NqBFDphm0


prevod za tiste k ne znate nemško:

a si se danes spet jezil?, a je bilo ti spet hudo?
a si se ponovno spraševal, zakaj nihče nič ne naredi?
ne rabiš ti sprejeti, kar ti nikakor ne ugaja
če svoje glave le nimaš zgolj za nošenje kape
ouououou

saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...
saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...če bi tak ostal!

nikoli ne verjemi tistemu ki ti govori, da ti ne moreš nič spremeniti
tisti ki to trdijo, imajo sami dvojna merila
kajti ravno ti isti govorijo da je dobro tako kot je,
da če boš poizkušal nekaj spremeniti, bodo te imeli za terorista

saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...
saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...če bi tak ostal!


kajti vsak ki noče sveta spremeniti, podpiše njegovo obsodbo...

dajva se pogovoriti, kajti v naši lepi deželi, so vsaj teoretično vsi zelo tolerantni
besede nič ne premaknejo, besede ne bolijo, zato dajva se pogovoriti, pogovori so ok...

NEEEE, pojdi spet kdaj na ulico in demonstriraj
kajti tisti ki se ne bori, lahko le izgubi
ti ki se ti norčujejo, si jih sam izbral
zato naj sliši se tvoj glas, kajti vsak glas šteje!

saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...
saj ni tvoja krivda da je svet pač tak kot je
bila bi le tvoja krivda če bi tak ostal...če bi tak ostal!

Ljudje so pogosto živčni, nervozni, nočejo poslušat, mislijo samo nase... nočejo čut nič proti svoji velikosti...sama moraš odločit ali te to ovira ali ne. verjemi da tako obnašanej moti vsakoga, in ne samo tebe. Iz takega okolja se je najboljše umaknit- če je mogoče.

Garfield, hej!  :) 
No dobro, da zdaj vemo, kako te priklicat, da se boš vsaj sem in tja kaj oglasil. :sesmejem:  8)

LostOne Future, lepo, da si se javila in hvala! Pa drži se.  :oki:

Nutela, vse dobro tudi tebi.



Za mano je nekaj zelo težkih dni in eno veliko razočaranje. Pred mano pa dva fizično in psihično naporna dneva; veliko izpostavljanja pred veliko ljudmi, pa še snemanje pred kamero.
Pri tem, da nisem ravno v dobri koži in bi se najraje nekam skrila.


Zelo_resen, hvala za te besede. :) Jaz vsem želim enako. Tudi sebi. Tako zelo sem utrujena danes ...
Je pa zanimivo, da zadnje dni pri vseh skrbeh in problemih, vsemu navkljub čutim toplino v srcu. Celo do sebe.

Mogoče se pa že kar malo smilim sama sebi?


Aja, še pesmica:

http://www.youtube.com/watch?v=m5TwT69i1lU

LostOneFuture, mislim, da si odprla nekaj pomembnega, kar se precej tiče tudi soc. fobije:

Oprosti, malo bom kritičen, ampak sem na tvoji strani.

Opravičuješ se? Ker nisi bila aktivna? Ne vem kako naj to povem, da bi se čutila silnost, s katero bi želel to povedati: To, ali si ti aktivna je popolnoma v tvojih rokah in prav nihče ti nima kaj dajati občutka krivde, tudi če takoj nehaš s pisanjem. To je tvoja stvar, pišeš zaradi sebe, kljub temu, da imamo tudi drugi kaj od tega. Ok, če bi začela s temo in napisala samo prvi prispevek in bi se drugi se trudili ti odgovorit, ti pa ne bi rekla potem ne mu ne bu, potem je res nekolk žalostno...
Ob razlogih, ki si jih imela pa sploh. Še kako dobro vem, da materinstvo terja svoje, sploh ni kaj za debatirat. Želim ti čim več uspehov pri tvojem spoprijemanju s težavami.

Ko sem jaz izrazil skrb v enem izmed prejšnjih prispevkov, sem ga zato, ker sem se bal, da sem te z eno mislijo namenjeno tebi užalil ali kaj podobnega.

Tukaj pa se meni zdi vredno napisati še nekaj besed za katere si s svojo pesmijo odprla prostor(hvala ti za tvoj trud, da si prevedla).

Temu bi rekel direktnost. To je, ko rečemo bobu bob in to toliko na glas, da nas tisti komur je namenjeno sliši. Velikokrat rečemo bobu bob(vsaj tukaj v tej temi), ko gre za pozitivne lastnosti drugih - pohvale. Kaj pa, ko gre za negativne? Se delamo, kot da ni nič, preslišimo ali pa celo pohvalimo proti našim iskrenim čutenjem? Kar hočem reči je, da s svojo pozitivističnostjo, morda izgubimo del nečesa. Morda del resnice, morda del sebe, hm. Iskrenost, pristnost. To je tisto, kar v temle razmišljanju iščem. Saj niti ne vem kaj točno želim napisati, samo čutim nekaj. Čutim pa tudi, da je ta pristnost, iskrenost, direktnost,... neka vrlina, umetnost, saj se lahko morda hitro pomeša z nestrpnostjo, žaljivostjo, cinizmom,.... kar pa pusti bolečino, prizadetost.

In sedaj, lahko hvalite to kar sem napisal ali pa žaljivo kritizirate. Jaz pa vam želim, če se vam bo iskreno zdelo smiselno in vredno, da napišete tisto, kar čutite, brez olepševanja......

Lira, oprosti, spet danes nimam pesmice. Pa smo tam, ko se opravičujem.  :seznojim: :laughing:

Nekam moram zapisati moj "dosežek" in bom kr sem, mislim da me boste tu še najbolje razumeli - včeraj mi je uspelo imeti govorni nastop brez večjih težav  :), razen na začetku ko sem malo prehitro govorila, ampak ko sem se malo sprostila, je pa uspelo. Še 8 sem dobila, kar je super za nastop  :closedeyes:.

anouk čestitike, super dosežek  :oki: pa je premagan en strah več!

 

mislim da si kar dobro stvar izpostavil zelo_resen, namreč s tem se borim zadnje dni. A se slučajno spomniš da sem govorila o sosedi ki sem ji šla pomagat na vrt? no hiša v kateri živim je postavljena tako da sinova sobica gleda na sosedovo dvorišče, in če okno odpreš se sliši govor ljudi, no ponavadi jaz tega ne zaznavam, ker se me kaj govorijo ne tiče, menda mi bo če se bo šlo zame že človek v obraz povedal ( taka so vsaj moja pričakovanja ),

in sicer gre se za sinovo varstvo, rečeno mi je bilo da mi ga bo za plačilo pazila, sicer je rekla da še ni 100% ampak da najverjetneje bo, in da ga bo zelo rada pazila da je tak cuker...in pred 2 dnevi grem sina previt in slišim na glas kako nekdo izgovori družinsko ime ( ljudi tukaj ne kličejo zgolj po priimkih ampak vsak ki živi na neki domačiji ima družina na tisti domačiji neko domače ime npr. 'Pri Urbanovih' ) in slišim ime sina...ker sem lih bila ob oknu v njegovi sobici, in sem se ustavila in prisluhnila, prvič tako in nisem mogla verjeti ušesom, citiram: če '...' mislita da jima bom js smrkavca pazila sta se hudo zmotila, zakaj sta me sploh šla gnjavit, kak se ju naj zdaj znebim, ne bota me prepričala da ga vzamem v vartvo pa če je nevem kaj....

vse lepo pa prav, me ne moti če si je premislila, oz če pač noče že od samega začetka, sej bi lahko preprosto rekla NE ko sem jo pred 9meseci vprašala za varstvo a ne? , bom že drugje našla, mogoče je celo boljše da je nekje bolj od doma v varstvu da ni konfliktov, ampak zakaj tega ne pove v obraz in govori da bi ga rade volje vzela v varstvo ko sem stopila do nje? a razumeš kaj mislim?...in kaj sem hotla s tem povedati?

no šla sem ji takrat pred časom na vrt pomagat, kajti nisem vedela kako bi drugače začela pogovor, saj tukaj nimam prijateljic, on pa 'deluje navzven' dokaj prijetno, in sem upala da bom mogoče končno z njo razvila kako bolj resen odnos, čeprav sem vedno imela tako slab občutek da ji grem na živce, vendar sem to vse pripisovala težavam z socialno fobijo, sedaj sem pa čisto razočarana, ... še nevem ali ji naj grem rečt kaj sem slišala čez okno in zakaj tega ne reče v obraz ali ne...  :unsure: js bi šla le zaradi tega da bi ji rekla da hočem da mi pove vse stvari kot so, da ne bodo pol zamere nastajale, ker se mi zdi drugače vredu ženska in jaz imam rada razčiščene stvari, boljše prva zamera kot zadnja, mož pa se boji da bodo ravno zato zamere gojili... no so se še druge hujše stvari dogajale a ne bi sedaj o tem... omogoče drugič

in ravno to me moti, zakaj ne morejo biti iskreni, in sedaj se js žrem in sprašujem kaj sem naredila narobe in se počutim krivo? in čist mi je volja padla da bi se družila s kom iz vasi, ker me sedaj daje tako slab občutek, da se mi tud vsi ostali v faco smejijo, drugje pa drugače govorijo....aaaaaaaaaa, kako naj človek v takem okolju svoje težave ureja!

LostOneFuture, žal ti lahko pošljem samo virtualen objem.  :rozicodam:

To, kar se ti je zgodilo, se mi zdi grozno. Tudi mene bi zelo prizadelo. Ljudje so včasih res grozni. Težko boš kaj razčistila, se mi zdi. Najbrž boš v sosedinih očeh spet ti grda, ker si "prisluškovala". Na vsak način si poišči varstvo drugje, ker takšna oseba preprosto ni primerna, da bi skrbela za tvojega otroka. Kar se tega tiče, še dobro, da se je pokazalo, kako stvari stojijo.  ???


Najhuje je, ker se zdaj ti žreš in se počutiš krivo ... Te pa razumem, ker bi se jaz, priznam, na tvojem mestu najbrž tudi. Čeprav je to tako zelo narobe in krivično, da se mi čutimo krive in na nek način odgovorne, če so drugi grdi do nas. Mislim, da to izvira iz tistih primarnih, strupenih vzorcev in občutkov, ki jih že od malega nosimo v sebi. Ker nas je nekdo nekoč uspel prepričat, da si boljšega niti ne zaslužimo. (In to, nehote, še vedno sporočamo okolici, da nas je strah, da nas je sram, da smo negotovi, da so oni močnejši ali celo boljši od nas ...)

Ampak to vendar ni res! Ti veš, da ni. Povej si to. Nisi ti kriva, če so ljudje neiskreni, nekulturni, opravljivi, škodoželjni ... Ti takšna nisi in si tudi ne zaslužiš takšnega odnosa. :ne: Zdaj recimo je čas za jezo, o kateri je enkrat govoril zelo_resen, ne pa za samoobtoževanje ...

Ja, čisto možno, da je v vasi še kdo, ki se ti smehlja v faco, za hrbtom govori pa vse kaj drugega ...
Ampak ali je mnenje takega človeka res pomembno?

O, anouk, super, čestitke! To pa je dosežek, absolutno brez narekovajev.  :oki:

Zelo_resen, jaz bi te pa nekaj vprašala:

Kaj pa, če tega ne bi nihče ne hvalil ne kritiziral in če recimo sploh ne bi bilo nobenega odziva ... Kaj bi čutil ob tem?
Pa ni treba zares odgovoriti. Kar se mene tiče, ne bo čisto nič narobe, če ne boš. Če se ti bo zdelo smiselno in vredno, pa naredi to brez olepševanja.  :)


Drugače pa, jaz če nekaj pohvalim, mislim to iskreno. Zagotovo. Kritiki se pa v resnici raje izognem. Razen če me kaj res ujezi, če nekdo sistematično zavaja ljudi ali pa če se mi zdi, da bi moja kritika lahko komu koristila. Pa še v tem primeru sem včasih v dvomih, ali je bilo upravičeno, ali sem bila preveč direktna, ali nisem šla mogoče predaleč ... Sploh če sogovornika ne poznam dovolj dobro. Ker v resnici nočem nikogar prizadeti. Tudi na forumu se mi je že parkrat zgodilo, da sem napisala kak dolg post, potem sem ga pa kar zbrisala in nisem odposlala nič, ker sem prišla do zaključka, da je itak brez veze, da bi bil to samo delček neke "never ending story" in v končni fazi nesmiselno dokazovanje, da imam jaz bolj prav kot nekdo drug, spremenilo pa ne bi to ničesar. Predvsem v takih primerih, ko pride do medsebojnega prepucavanja in slabe volje, imam potem občutek, da sem izgubila del nečesa. Svoje energije, če nič drugega. Za nič.


In evo, še pesmica za danes:  :)

http://www.youtube.com/watch?v=3khTntOxX-k

hvala Lira za tvoj post, ravno to se potrebovala, hvala ti za vse spodbudne besede,  :zardevam:

kot da ni že dovolj hudo, da me moževa družina prezira, kot da se vtrim v začaranem krogu. Ne,  mnenje take osebe ni pomembno in poizkušala bom čimprej vse pozabiti. sicer pa nisem imela namena prisluškovat, kaj morem če se vse od zunaj iz dvorišča 'v hišo' sliši, pol bi se pa v hiši pogovarjal pa se jih ne bi slišal, dostikrat se hecam možu, da če me že opravljajo naj to naredijo tako da ne bom vedela, za nekatere vem da me opravljajo, in tud nočem z njimi biti v stikih, ker sama sem tak človek da ne zmorem o njem grdo govoriti, njemu se pa v obraz smejati, se avtomatično umaknem in človeku ne hodim blizu, tud za usluge nimam srca prositi, ker vedno pomislim, kako bi pa to meni bilo da bi me šimfali, medtem pa za kej narediti bi pa bila dobra a ne? za ostale pa bohve kolikokrat so že kaj govorili, sedaj se ful grozno počutim, moram razmisliti kako se bom sedaj obnašala do te sosede, in pol izveš tako mimogrede stvari, kot sedaj, ko sem sam sina hotela hitro previt v njegovi sobici in ven, vsaj to da vem sedaj na čem sem! če mi že takih stvari nekdo ne upa povedati, ko bi pa otrok se udaru ali kakega psa ful prestrašil ker bi ga skoraj ugriznil itd. pa mi ne bi povedala???, doma bi bil pa jok ali nočne more ponoči, ali celo travma, jaz pa ne bi vedela zakaj!

tudi jaz velikokrat napišem dolgi post pa na koncu ugotovim da nima vsebina smisla in vse izbrišem. včasih hočem nekaj napisati pa kot da bi se sama izgubila v besedilu in vse postane nek zmezek ki bi lahko na koncu bil popolnoma nerazumljiv, nekomu celo žaljiv.

zanima me, ali pretekla razočaranja vplivajo na to, kako kasneje oz sedaj izbirate soljudi? a mislite da je 'modro' sočloveku (takemu do katerega čutiš tako naklonjenost da si želiš nekoč z njim prijateljstva ) takoj povedati kake težave imaš da te boljše razume? ali počakati da sam ugotovi?

Joj, čisto nič ti ne zavidam. Jaz se na tvojem mestu s sosedo najbrž ne bi konfrontirala, vsaj dokler najbolj grozni občutki ne izzvenijo. Verjetno boš potem lažje razmislila, kako bi bilo najbolj primerno pristopit. Če sploh.

V takih situacijah je težko biti pameten za drugega. Si mislim, da bi mene sosedine besede tako šokirale in razjezile, da bi se v tistem trenutku nalašč stegnila čez okno in pogledala na njihovo dvorišče, samo da bi me videli, da sem slišala. Ampak, verjetno je bolje, da si se zadržala ...

Jaz bi na tvojem mestu najbrž brez kakega pojasnjevanja poiskala drugo varstvo. Do sosede bi poskusila biti še naprej zmerno-prijazno vljudna in nič več. Če bi me kdaj kaj vprašala, zakaj sem poiskala drugo varstvo, bi pa rekla, da zato ker sem ugotovila, da ji ni do tega, da bi pazila na otroka. Potem bi pa z odkritim zanimanjem opazovala njen odziv. Če bi se zgovarjala, da se motim in da to ni res, bi samo mirno in odločno pribila: No, potem se pa opravičujem. In konec debate. Samo toliko, da bi gospa videla, da ga je ona nekje usrala. Lahko pa, da bi bil kak drug način bolj primeren. Ne vem.


Hm, jaz sem sčasoma postala nekoliko bolj previdna. Lani recimo sem zelo boleče izkusila, da je dobrota res lahko sirota. Me pa včasih zelo pozitivno presenetijo ljudje, ki mi niso niti zares blizu niti nič dolžni, pa vseeno ponudijo pomoč in tolažbo ali pa kakšno res lepo besedo, ko tega sploh ne pričakuješ. To se mi zdijo taki še posebej dragoceni momenti.

Ne vem, če je "modro" sočloveku takoj povedati, kakšne težave imaš, da te boljše razume. Nimam veliko tovrstnih izkušenj. O zelo osebnih stvareh se običajno pogovarjam samo z ljudmi, ki jih čutim ali pa ki so mi že tako ali tako blizu.

Je pa škoda, ja, da imamo o nekom morda čisto napačno predstavo samo zato, ker ne vemo, kaj se dogaja v njegovem notranjem svetu.

He he da se še jaz malo oglasim, tole me je danes tako nasmejalo, samo ne vem kam naj objavim, pa bom kar sem. Saj niso neke težke modrosti, samo če te motivira za kaj je že to nekaj.
http://www.youtube.com/watch?v=rdNSkzT6UHE (http://www.youtube.com/watch?v=rdNSkzT6UHE)

Res ne maram pridige držat...kaj pa če enostavno poveš da te je strah nekaj povedat-ker se bojiš kaj bodo oni nato rekli? Mogoče ne bo slabo za začetek...ko se malo "naučiš", zelo verjetno bodo besede začele same tečt...

Hvala,  ;D.


Lahko bi, sam mi je malo nerodno neznanim ljudem razlagat, da me je strah njihovega odziva. Verjetno to izhaja iz tega, da večina ljudi, ki sem jim zaupala kakšne takšne težave, je reagirala z tem, da pretiravam, da se paničarim in da me ne rabi bit ničesar strah. (Sej to da me ne rabi bit strah vem tudi sama, samo mi nč ne pomaga) Bom pa poskusila, če naletim na kakšen boljši odziv pri naslednjih znancih.

Uf, jaz sem se s tem vprašanjem ukvarjal dolgo časa, najprej sem se kot mnogi pretvarjal da sem nekaj kar nisem, pa me je to pshično bolj izčrpalo kot kak maraton plus sem šel na živce sam sebi že med tem, potem sem prebijal led tako da sem delal norca sam iz sebe pa tudi to ni nikamor pripeljalo. Zadnje čase sem pa nekako opustil vse skupaj, govorim samo še, če gre za kak konkreten primer oz. problem, ki ga je treba rešiti, drugače sem pa tiho.

Čestitam anouk, da si prestavila mejo možnega nekoliko naprej. Zelo dobro. Imaš se kaj spomniti, imaš pozitivno izkušnjo. Dragocena.

LostOneFuture, Lira je videt brihtna in modra oseba tako da sem vesel, da ti je že ona napisala svoje videnje.

Moje je morda nekoliko drugačno. Na koncu pa se itak vsak sam odloči, ker delat (čist) po navodilih drugih ni najbolj pametna stvar.


Kot prvo, se strinjam z Liro, da je dvakrat za premislit, če je soseda pametna izbira za varstvo, tudi če je bilo to izrečeno hm, nepremišljeno.

Drugače pa jaz ne bi kaj dosti čakal. Čutenja, ki jih imaš se mi zdijo čisto primerna ob tem. Zato bi jaz šel enkrat k njej na zaupen pomenek in ji povedal točno tako kot se je zgodilo, kar si slišala. Kot si nam povedala. Spoštljivo, brez obtoževanja, kljub njeni nespoštljivosti. Možnosti kako bo ona reagirala je več. Lahko da bo hotela tebe narediti krivo in ta grdo, lahko da bo spet vklopla tisto lažno prijaznost, lahko pa, da bo pustila maske na stran in iskreno in odkrito spregovorila. Tako kot si ti k njej prišla. To bi bilo najlepš. In potem razjasnita stvari. Tak način pogovora pa bo dragocena izkušnja za naprej, kamor se bo potem lažje spet vrnit. Bo  bolj varno. In to se mi zdi dragoceno. Ni pa nujno da bo tako. Sploh ne. In je ne moreš prisilit, da bo tako... je čist svoja oseba, dovolj stara, se odloča tako kot se. Lahko pa da bo kdaj kasneje poštekala in uvidela, da morda pa tudi ona hoče iskrenost in odkritost ob spoštljivosti.
V tistem "kak se ju naj zdaj znebim" je meni čutit, da si v resnici tudi ona želi in ji manjka tak način. Je pa res treba za tak način zate kar nekaj poguma. Ampak, če si zavrnjena, tudi nič ne izgubiš, kvečjemu imaš mirno vest, da si poskusila na en lep način, ki se ti ga ni treba sramovati. Ohraniš pa spoštljivost, kljub jezi,... do konca. Ne da bi se izneverila sama sebi.
Samo moj pogled, ki je omejen. Popolni pa itak nikol nismo.

Ti pa zgleda tudi podobno kot jaz razmišljaš. Jaz bi le izpustil tisto hočem, zahtevam,... Sicer čutiš na mestu, ampak potem se ljudje tak finega naredijo, tebe pa pokažejo kak tečnež si....

Meni se zdi škoda razmišljati tako ultimativno. Pri meni je tudi v vasi večina ljudi, ki s katerimi ne pridem dlje kot do dobrdan. Pa eni zgledajo tako, kot da si o meni mislijo razne reči,... pa kaj, pač njihov problem. Če bi se začel pa skrivat, bi pa postal moj problem. Če pa imajo kaj za povedat, pa naj povejo. Ni moj problem, če majo lepe(pa tud nesramne) maske gor. Sicer jih pa razumem, saj tudi meni ni lahko biti brez mask.
Drugače pa jaz navezujem stik in gradim kaj več s tistimi, ob katerih čutim da je neka podobna valovna našitimana. Morda(!) tudi tebi ne bi škodilo, če poslušaš svoje občutke. Recimo to kar se v tebi prebuja, ko si blizu svoje sosede. Če čutiš nelagodje, morda pa to ni kar samo zaradi soc. fobije.

Hvala, enako. :oki: :)
Mislim da ni slab recept. Želim ti pa, da bi ti začelo na glas žuboreti tisto kar je v tebi iskreno, potem pa ni več daleč, da to začneš tudi izražat. Sem ti kar fovš, da si na dobri poti. Jaz bi si tudi želel biti bolj brez mask.

Me je zadelo, glede na to, da kar večkrat razmišljam o tem. Ko bo čas pa bom verjetno tudi odgovoril. :)

kako je lepo da obstaja nek prostor kjer se lahko o takih stvareh pogovarjaš, ponavadi se nisem mogla o tem kaj se mi dogaja ravno pogovarjati, in ko v sebi predeluješ stvari to traja dlje in na koncu sem bila vedno še nesigurna in se spraševala ali sem samo preveč panična

to da je Lira modra sem že ugotovila, pa še podobne težave imava in se lahko ena v drugo vživiva  :zardevam:  že več kot 1mesec zbiram pogum da bi ji na zs pisala  :zardevam: :rozicodam: me je še kar strah da bi rekla da jo gnjavim  ali da ne bi upala reči da nima istega interesa pol bi pa bila spet žalostna  :kiselnasmeh:  :seznojim:


Milan, nekaj podobnega sem dala sama v preteklosti čez v družbi, od norčevanja iz sebe od tega da sem se prikazala drugim drugačna kot sem, ter sedaj počnem to, da se javljam bolkne kadar dejansko sem vpletena v nek problem oz znam odgovoriti na vprašanje če se mi ga postavi, problem nastane če predolgo odlašam z nečim, ko v pol ure 4krat premlevam kaj bom rekla, pol pa se neka tema zaključi jaz pa še kar tiho a želja po izpovedi ostane, v meni nastane ful nemir, že rahla tesnoba ki se do konec dneva ful stopnjuje in ponavadi naredim tisto kar je najslabše, se trudim vse skupaj pozabiti da bi tesnoba minila, in drug dan če je podobna situacija in spet ne znam odreagirat se vse ponovi, to me tako jezi pri sebi, ker je vedno težje pol povedati svoj del če si del neke težave  :unsure:

 
zelo_resen, po tvojem postu sem razmišljala, v o.š. nisem imela prijateljev in v srednji šoli nikoli nisem imela nikogar s katerim bi se lahko v odnosu razvijala, oče me ni pustu družiti z sošolci, ko sem prvič pri 18letih na svojem maturantskem plesu hotela ostati zunaj v noč, kot vsi ostali sošolci, prvič sem se pred množico ljudi postavila zase, nakar me je na maturantskem plesu pred vsemi pretepel oče, in me obtožu da sem si sama kriva za modrice, in pol se čudim da če mi kaka situacija povzoroča tesnobo ali je kdo nesramen da takoj mislim da sem si sama kriva in me je sram, in da sama sebi nisem dala te možnosti, nisem znala črpati iz tega kar mi je bilo dano in pol so tukaj še zakoreninjeni vzorci katerim se preveč posvečam, namesto da bi našla nek svoj recept, ki bi mi pomagal čez težave, čeprav nekega recepta za vse situacije tudi ni... se treba sproti prilagajati, tukaj pa hitro zablokiram, in trenutno se ubadam ravno s tem, da ne bo tega odlašanja in da se problemu takoj posvetim na miren način in ne ko sem cela tesnobna in se ga že bojim lotiti reševati  :o

LostOneFuture, kaj naj rečem. Ko preberem tvojo zgodbo iz maturanca me kar stiska, kako hudo ti je moglo biti. In verjetno to ni bila edina taka boleča izkušnja. In kako češ potem ostati neprizadeta po taki izkušnji? Res krivično do tebe. Kako češ sedaj reagirat nekako nravno, če pa je bilo tako tvoje obnašanje pospremljeno z veliko bolečine v preteklosti.... Pa kljub temu, po tvojem pisanju se mi zdi, da si že deleč prilezla v obnavljanju svoje ranjene duše. Rad bi ti napisal kaj zdravilnega, pa žal ne znam. Znam samo "poslušati" to kar napišeš in sočustvovati s tabo. Iz katerega konca Slovenije pa si? Če boš kdaj čutila, da želiš prek zasebnih sporočil se menit, mi lahko tudi kadarkoli pustiš sporočilo. Vendar vedi, da sem tudi jaz ranjena duša, zato ne pričakuj preveč od mene.
Tudi jaz vem kako je biti osamljen oz. brez prijateljev, ljudi s katerimi bi se razvijal, skupaj počel stvari, se pogovarjal,.... In ja, je zelo boleče. Ljudje smo socialna bitja. Nekje sem prebral, da si prijatelje ustvariš, narediš. Ne pridejo kar mimo. Tako kot v tej temi. Kako smo si bližje, kot pa smo si bili na začetku. Bi rekel, kot da se že poznamo. Lira, ti, anouk, sedaj počasi še Milana odkrivamo, pa Garfield,... Za to pa smo se rabili pogovarjat, in smo si postali nekako blizu, napol že prijatelji. Tako bi rekel, da je tudi v realnem svetu. Več ko se pogovarjamo z nekom, več kot skupaj doživimo skupaj,... bolj si postajamo blizu. In če drug drugemu pomagaš (ne izkoriščevalski odnos), bolj si si domač, in čedalje bolj greš v smeri prijateljstva. Tako se povežemo. Čisto naravno in preprosto. Res pa je, če smo skoz doma zaprti, potem je nemogoče srečat živo dušo s katero bi šli na to pot spoznavanja. Podobno je pri "iskanju" partnerja. Najbolj naravno se mi zdi, da gremo tja, kjer so nam podobni ljudje. Ti si omenila, da si imela rada naravo, potem greš tja, kjer imaš možnost srečat podobne. Če imaš rada duhovnost, greš tja, kjer se srečujejo podobni. Če imaš rada šport, pa tja. Saj je logično ne? In verjamem da ti to že vse veš. Ok, zdej sem mogoče odtaval. Upam pa, da od vsega tega dolgega teksta, ki sem ga sedaj napisal najdeš kaj koristnega zase.
Vesel sem, da si ohranila to svojo pozitivno naravnanost, kljub vsem tragedijam, ki si jih doživela.

hvala ti zelo_resen, tvoje besede so me pomirile in dale misliti, tudi jaz sem zelo vesela da smo se našli na forumu in da obstaja prostor kjer imamo možnost en drugemu pomagati  :rozicodam:

trenutno sem v fazi ko ne iščem globokih odnosov, dolgo časa sem to forsirala sedaj pa sem se odločila da bom se prepustila toku, kot sam praviš, da naravno in preprosto prideš do ljudi ki si jim podoben. Tale tvoj stavek mi je zelo ušeč, sem si na listek napisala in bom dala ob posteljo. Ja zelo rada imam naravo in živali, zato tud živim na kmetiji in sem si našla partnerja ki ljubi enake stvari. Sam pri prijateljih mi ne uspeva...še! Ja moje otroštvo je bilo zelo grdo, mislim da tukaj nisem edina in kot si sam rekel si tudi sam prizadet, in tukaj te razumem.

Všeč mi je da nekdo reče tudi jaz se z veliko sovaščani samo pozdravljam nikoli ne pogovarjam, tako vem da ok, nisem čudna, z mano je vse ok.

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

 

Manjvrreden ni nihče! Ljudje pogosto nit ne sanjajo koliko pomembni so lahko, in kje vse!

Kolikokrat se vam zgodi da se počutite manjvredne od drugih? V kolikšni meri vas to omejuje? Jaz sem kot otrok imela zelo močen manjvrednosti kompleks in še danes se ubadam s tem problemom.

Jaz imam manjvrednostni kompleks kamorkoli se obrnem, tudi na tem forumu. To me je v bistvu pokopalo. Začelo se je tam nekje pr 16-17 letih in se potem samo še stopnjevalo. Posledica je bil umik in izostanek vseh življenskih izkušenj, ki jih večina ljudi doživi v tem času. V bistvu se teh let niti ne spomnim najbolje, kar mi še "nadgrajuje" kompleks manjvrednosti. Je to težek cikel, železni obroč iz katerega ne vem, če in kako bom kdaj izstopil.

res je, noben ne bi smel biti manjvreden pa se vseeno kdaj tako počutimo... :(

te popolnoma razumem, sama nisem dala 'najstniške norosti' čez, ne poznam pojava 'prijateljstvo iz otroštva' in še marsikaj, ker sem se vsemu umikala, sedaj se pa trudim da grem na vas, da pozdravljam ljudi, da grem iz hiše, hočem sinu biti vzor.

Milan,
Mogoč se ti bo ta odgovor zdel čuden, mogočtudi neustrezen...
jaz nikoli nisem imela nobene socijane fobije...sem pa res bila dokaj več samokritična, tudi starši so bili precej strogi, zahtevni...dajmo ret, vedno sem bila nekaj korakov nazaj, tudi če bi me nekateri hvalili, pokazovali da me imajo radi...

Odločilo je pa biloprav ko so se v živlenju pojavile težave. Začeli so se pojavljat komentarji, bila sem za to in ono zakinjena na podlagi tega da "nisme dovolj lepa , pametna...bogata..." potem se pojavil vpor! Nisem najlepša, najpamentnejša, najboljša...ne pa tudi najslabša! Ne pričakujem od življenja vesoljsko ladjo, ne določene stari pa imam pravido, tako kot vsi ostali ki jih imajo...

Težave icer trajajo, ene uspem rešit, potem se pojavijo nove...vedno ima dobrih ljudi ki ti se postavijo vstran...težave so 99.999% finančne,na /zelo redka) negativna mnenja drugih o sebi ni da se ne oziram, ker rada delam na sebi in rada sprejmem kritiko, ampak me ne bolijo tako kot so prej...in osebno se, ne glede na vse, počutim drastičo bolje

lost one future
Tako je tudi prav! Meni so tudi svetovali, naj izgradim pozitivno razmišljanje (kako oz. na podlagi česa?),  naj sem vesel in naj npr. pozdravljam in krmaljam s trgovkami v trgovini (banalen primer), itd.. TO tudi poiskušam, niti nimam nekih probelmov s tem, samo kaj ko še zmeraj ko začutim, da se mi nekdo preveč približa oz. da bi šlo lahko dlje od "dober dan, sončno vreme danes" se mi v grlu pojavi knedel v možganih pa glas: "Kaj boš ti s tem človekom, ki je itak verjtno na vseh možnih področjih 1000 svetlobnih let pred tabo."

A imaš ti časa prebrat "Bambija"?


Pa da se slišiva potem?


P.s Ne išči niti slučajno v otroški knjižnici ker nikoli ne bo našel: "Bambi" je za odrasle

nutela
Jaz sem bil pa v otroštvu preveč hvaljen. In to zaradi svoje "pridnosti" - nikoli nisem povzročal kakih pretiranih problemov. Pa zmeraj so mi govorili, kako je neka zelo svetla prihodnost pred mano. Očitno je bilo to kot neke vrste prekletstvo, ker se je obrnilo vse drugače.

Kdo je avtor te knjige?

Tisti, ki smo imeli težko otroštvo smo mogli štartat še bolj globoko iz blata. Ampak podobno kot slak, naredili bomo pa globoke korenine. Za vse upam, da bomo vztrajali in za sabo pustili pozitivne spremembe, katerih sami nismo bili deležni. Jaz grem kar veselo na delo, ga imam velik kup.

Potem poskusi tako: oprostite, zdaj nimam veliko časa, rada bi drugič, če se strinjate...

To je zelo res.

Meni je bilo dano vedeti že čisto od malega, da me sploh ne bi smelo biti. Neštetokrat sem dobila sporočilo, da nisem v redu in vredna, takšna kot sem. S tem sem gor zrastla in se mi zdi, da je občutek manjvrednosti postal že kar del mene. Zato se tudi tako težko borim proti temu.

In seveda, v življenju marsičesa nisem naredila, kot bi lahko ali kot se mi zdi, da bi morala ... S tem pa se je občutek manjvrednosti samo še stopnjeval. Podobno kot pri tebi. Obžalovanje in posledično samoobtoževanje je lahko strup za dušo.

Najprej so mi drugi nabijali komplekse, potem sem si jih pa izdatno še sama.

Koliko me to omejuje? Zelo! Tako zelo, da se mi niti ne da razlagat, kako. Pravzaprav samo sebe nonstop nekaj omejujem, tudi če ni nobenih drugih ovir ...

In tega imam res že poln kufer!  >:(

V preteklosti prevečkrat, zdaj pa ne toliko. Zdaj je moje mišljenje, da sem zgrešila svojo nekje par let nazaj in da sem se prepozno gor pobrala in sem zdaj nekje vmes. Med tem kar bi pri mojih letih že morala doseči in med tem kje dejansko sem v življenju. Ali pa poznam samo preveč uspešne ljudi...
Omejevalo me je. Sedaj se trudim da me ne....da grem iz "comfortable zone" (ve kdo kako bi temu lahko rekla v slo?) in se probam prisilit da funkcioniram, čeprav v sebi doživljam hudo paniko, potrebo da zbežim, se zaklenem nekam, kjer me nihče ne bo našel.
Tudi v otroštvu se mi nekje nabijal komplekse in nekako se jih je večina obdržala...

Všeč mi je tvoja jeza. :) Privoščim ti, da bi ti ratalo že odložiti te polne kufre, ki so ti jih nabutali z manjvrednostnimi sugestijami. To ti pripada že samo zato, ker si človek. Pa še če bi bila deževnik bi ti to že pripadalo. Seveda to privoščim v vsej polnosti tudi sebi in vsem ljudem na vsem svetu.

Lira
Je hudo, če so te tudi drugi takole omejevali, ampak to lahko tudi obrneš v neke vrste upor. Kdo hudiča pa so tisti k*** da so me tako dotolkli. Evo zdaj bom iz principa nekaj naredila iz sebe. Malo jeze je dobra stvar. Pri meni je samo ta jeza obrnjena komplet name, pri meni sem bil v bistvu jaz tisti glavni in edini, ki me je omejeval. Sploh ne vem od kod to samodestruktivno vedenje. Kaj to sploh je? To seveda ni niti neko racionalno obnašanje, niti ni instinkt po preživetju. A se katera žival tako obnaša, po moje nobena.

Evo, jaz sem pravkar dobila odgovor da eno bralko jezi verjetno to da jaz želim delat, kljub temu da mi govorijo da ne morem. Dejstvo je da že delam- ampk prostovoljno, pa ni napak. Ljudje so zadovoljni.

Ne vem kaj jo toliko jezi, prosila sem naj bi pojasni, ali bo, bomo videli.....delat bi res želela in nekak mi je čudno da bi se kdo moral jezit zato ker želim delat...smo se narobe razumeli?

sem kar nekajkrat prebrala kaj si napisala, in ne, ne razumem zakaj jo to moti, vsaka čast da imaš to voljo in pogum delati, tudi jaz sem zato da bi dobila nekaj delovnih izkušenj delala prostovoljno in da sem se izpostavljala socialnim situacijam, nekak je treba začeti da se počasi privajaš na 'normalno' življenje, sicer pa naj ti ne bo mnenje neke bralke ki je 'ne poznaš' pomembno, sicer te bo vsaka stvar zmedla in te bo nesigurnost vase prestrašila da bi nadaljevala svojo pot iz težav!

a je tebi tudi mama pogosto govorila, da ji je žal, da te je rodila? jaz tega še danes ne morem pozabiti  :jok:

da grem iz "comfortable zone" (ve kdo kako bi temu lahko rekla v slo?) in se probam prisilit da funkcioniram

Mogoče "cona udobja". JA ta je kar hudič, sploh ko jo je treba prebijat.

Nama tukaj ni žal! :rozicodam:

ko sem razmišljala kaj bi to bilo zame, bi jaz to poimenovala zase ''območje varnosti'' na nek način, tole je pr meni hiša in moj način vedenja, hiša mi omogoča da se skrijem, odmikam ali vedenje pa da ljudi odbijam od sebe ko sumim da bi mi oseba lahko škodila ali ko se počutim manjvredno!

Vsak odbija od sebe osebe ki bi mu škodile.
Tukaj ti nihče ne želi škodit, sigurno!
Pa tudi "zunaj" večina ne!

Taki ki drugim želijo škodo so sami največ bolani!

Lost one future
Lepo si to povedala. To niti ni v bistvu ugodje, ampak neka ad hoc oblika varnosti, ki prinaša neko "lažno" udobje. Recimo veš da ti ni udobno sredi dneva leči v posteljo (no razen ob izjemnih primerih), al pa buljit v Tv, internet,.. ampak je pa bolj varno kot iti narediti npr. nekaj kar še nikoli nisi (recimo poklicat starega znanca po telefonu). Ampak nekako vsi vemo da je to lažno udobje, ker pač trpimo na tak ali drugačen način.
Sicer pa po tem kar sem prebral si imela res zelo, zelo "neadekvatne" starše. Jaz te iskreno občudujem, ker bi sam verjetno ob vsem tem že zdavnaj končal na kakšnih iglah, ti pa si si ustvarila dom, družino in še gledaš vsak dan na to kako bi se izboljšala. Mislim da ti zdaj ne more več noben nič, si "neuništljiva" in boš te "majhne" nadloge kmalu z lahkoto odpravila.

Moji sarši niso hudi..so pa tudi zelo , zelo težki...
KO je bilo treba poklicat prijatelje, nikoli niso imeli denarja..

Oče mi je rekel da ne veljam toliko koliko "stanem" in zato sem odbila iti na maturalno potovanje. Nihče se ni preveč ukvarjal zakaj ne.

Govorili so mi da če donesem doma oceno 4, iščem drugi dom...ko sem v petek ov 22 začela brati knjigo, komentar je bil: že si nehala z učenjem...Če bi šla v kuhinjo piti vode, komentiralo se: samo hodi po stanovanju!

Zaradi njih sem končala tudi na psihijatriji....rekli so psihijatru nekaj kaj ni bilo res in seveda se je odločil da me hospitalizira....jaz sem pa izgubila povjernje ker sem pričakovala da se bo vsaj malo predtem z menoj pogovarjal, dasliši tudi mojo  plat ...pa se ni...zdaj pa imam psihjiatrijski štempelj...

Pa še tukaj nekatere jezi da se borim zase....

Nikoli nisem bila pesimist, do sedaj sem vsaj načila iz izkušenj da res vedno obstaja rešitev in da vedno obstaja nekdo kdo ti bo stal ob strani...

In zato..počasi...
Če nič drugega, za začetek-mi smo tukaj!

te razumem, kako te razumem, meni se je dogajalo isto, vedno neki komentarji, celo otroštvo in najstništvo sem poslušala, bila sem 'črna ovca' v družini, npr. se spomin je eno noč kritina padla iz strehe sem bila kriva ( kot da sm šla zdej na streho plezat in kritino dol metat...), pa sem govorila da je ful pihal veter da me je žvižganje zbujalo, pa so me obtožili da si zmišljujem, tudi če so pol ugotovili da je čez noč res pihal ful veter in da je sosedom isto zgodilo, se ni noben opravičil ali rekel: upss smo po krivem obtožili, moja mama me je pred vsemi vedno smešila, se spomnim sestrične in tete ki sta mi rekle da zato ne hodila k mojim na obiske ker nista tega mogle gledati kako se po meni hodi dan za dnem


Milan, ravno to sem mislila, vedenje ali nekaj drugega kar nam nudi varnost, npr. varno je imeti profil na forumu in tukaj pisati ( čutimo da nam pomaga, se recimo sprostimo), ni varno poklicati sorodnika, znanca ( čutimo tesnobo, nas je strah)

Rad bi napisal kaj modrega, pa mi je danes dano delno videti strašno epidemijo zblojenosti(z mano vred). Oprostite za direktnost. Nisem mislil na vas. Čeprav mislim, da tudi vi niste imuni. Vsaj iščete.

Zelo_resen, hvala.


Milan, brez skrbi, noben k*** me ni dotolkel in me tudi ne bo.


LostOneFuture, objem. :(

Ne, moja mama tega ni govorila. Je bil pa stalno prisoten nekdo drug, ki me je tako sovražil, da ni niti enkrat samkrat izgovoril mojega imena in me je nagovarjal samo v 3. osebi. "Mula naj mi prinese ..." V tem stilu, če si predstavljaš. Triletnemu otroku je to težko razumet. Celo otroštvo se je izživljal nad mano.

Mama pa je to dopuščala, ker se ga je bala in ker je imela sama s sabo kup problemov, spričo katerih jaz nisem bila relevantna. Če sem kdaj zajokala zaradi kake svoje stiske, jo je to totalno razjezilo in spravilo ob živce in potem je znala biti res pasja. Tako da sem se že zelo kmalu naučila, da ne smem ugovarjat, da se ne smem pritoževat, da moram špilat pridnega in zadovoljnega otroka, da ne sme biti nobenih problemov, da moram upoštevat vsa njena navodila, kaj smem oblečt, s kom se ne smem družit, kaj se spodobi in kaj ne ... Ampak, če sem se še tako trudila, nikoli ni bila povsem zadovoljna. Zelo veliko njenih stavkov se je začelo z 'da te ni sram'. "Da te ni sram, kako na glas govoriš ... Da te ni sram, kako se držiš ..."

Oče je bil v redu. Imel me je rad in jaz njega bolj kot vse na svetu, samo sem ga bolj redko videla. Pa ko je mama zbolela, po svojem 12. letu sem morala na njeno željo z njim prekiniti vse stike, kasneje ko sem že odrasla, se pa tega odnosa ni dalo več pokrpati. Tako da mi ni od primarne družine ostalo nič. Samo kup bolečih spominov in velika praznina.

Ne vem, kaj mi je danes.

Lira, sočustvujem s tabo, objem.

Lira, za seboj imaš res težke preizkušnje  :rozicodam: in vso pravico imaš biti jezna in žalostna, hvala ker si z nami delila svojo težko zgodbo  :oki:  to je bilo zelo pogumno dejanje od tebe, da si to dala iz sebe  :rozicodam: vedi da smo ti v oporo in da se lahko tukaj vedno izpoveš!  :pomezik:

objem  :rozicodam:

tudi taki dnevi pridejo in hvala bogu tudi odidejo  :rozicodam:

Ta dan bo res odšel, ne želim pa da odide tudi prebliski tega dne. Je uvid, ki mi ga je naporno obdržat v zavesti. Gre se za to, da se zavedam v svojem vsakdanu neizbežne smrti, to da je zdravje in življenje velika dobrina, ki pa jo je zares škoda zapravit za nepomembne reči ob pozabljanju na bistveno. Ob močnem zavedanju tega, so mi razni neracionalni občutki soc fobije smešni (predvsem pri sebi).

Betka in LostOneFuture, hvala, objem tudi vama.

Drugače pa že dva dni razmišljam o besedah, ki mi jih je napisala LostOneFuture, nekaj v zvezi z obrambnimi mehanizmi ... Malo podoben občutek imam, kot ga opisuješ ti, zelo_resen, da je tukaj nek pomemben uvid, ki ga še ne morem prav dobro opredeliti. Lovim prebliske, ki pa so kot milni mehurčki, nekaj, kar je težko zadržati v zavesti.

Pretirani optimizem je lahko tud en dvorezen meč. Meni se zgodi, da imam kak res super dan, ki me napolni z neko neverjetno energijo in optimizmom, samo zato, da bi me naslednji dan totalno zatolkel v nulo.  Moram se navadit "smanjit doživljaj".

Malo vas "pogrešam", pa sem vas malo prišel "pogledat".  :oki:

Vidim, da vam gre debata še vedno od rok.

Pohvalno :wav:

Pridem še kaj na obisk  :sesmejem:

Lep pozdrav Garfield.  :) Lep pozdrav vsem.

No samo toliko, da vam povem, jaz sem še vedno v "drugem svetu".
Se ukvarjam/študiram avtizem.

S pomočjo tablet sedaj že kar dobro komuniciram preko e-pošte.
"Kalil" sem se pa v sosednji temi. :oki:

Ravno danes sem preko emaila naročil ene čudne čepke za na "šporhet".
Ko se prodaja so vsi prijazni, potem pa, ko hočeš rezervni del,
bi ti pa najraje kar nov štedilnik prodali. :pomezik:
No vsaj meni se tako zdi. ???

Kakorkoli že, "gumijasti čepki"  so naročeni. :oki:
Vse sem uredil preko emaila.
Saj boste rekli, da se izogibam, ampak zame je bil to projekt dneva. :-[
Včeraj sem pa večino časa "preigraval/premleval" "možne" scenarije. :o

Klicat pa tako ali tako "ne gre" :(

Saj ne da vam težim, ampak Lira bo tole razumela.

V bistvu mi je tale tema dala en nov zagon, čeprav končni rezultat lahko ne bo najbolj "prijeten".

Kakorkoli že...
Hvala vsem, še posebno pa Liri :oki:
Me je usmerila v pravo smer.

O rezultatih poročam...
Samo bo še trajalo....

Zaenkrat novih ne sprejemajo :D

Pa da ne boste mislili, da se "izogibam" vašim težavam :'(

Ampak trenutno moram nekako poskrbeti najprej zase, potem bom lahko pomagal tudi drugim :'( :oki:

Samo pogumno naprej!

Lušno je prebrati tak zapis. Tudi jaz čestitam tebi in Liri, da je znala in se potrudila. Nikar se ne opravičuj. Vsi prispevamo kolikor lahko in želimo... ni nobene nuje ali obveze.

:oki:

Živio vsem skupaj, jaz delam vse da bi premagala socialno fobjo, tehnike, druženje, zdrava prehrana...

kako vam gre v praksi?

jaz bi rada spoznala še koga z Goriške ali drugje za druženje, ker je baje treba soc fobijo "zgonit" ,,, torej delovat skozi njo in da tako izgine.

pri meni je psihoza in socialna fobija in je pestro.

samo jaz ne obupam, ker padem lahko samo nazaj na tablete (2,5 mg moditen, 5 mg zyprexa) to me rešuje in vaje. pa nič ne boli :) smo pač malo zadeti , in ni TAKO hudo.


... please, kako vam gre pri premagovanju soc. fobije, simptomi (pri meni vozli, otrdelost, cmok v trupu) in je treba s tem v telesu še komunicirat. ne morem se niti sproščeno zasmejat, pa bi se rada (tablete pomagajo, da maš pač vse v duši rad.. hm).

čaw :043:

Angelit,

I love praksa.  :-* Ni boljšega kot otrdelost, zardevanje, tresenje, švicanje, prazna glava ali pa konfjuzna glava. Čisti užitek. Užitek, ko veš, da si kljub temu tako čudovito bitje, da ti noben tega ne more vzeti. Vzameš si lahko le sam.

Tako jaz danes, vi pa kakor hočete.  :sesmejem: :wav:

Ena pesmica za vas:
http://www.youtube.com/watch?v=cMaWsfLYQko (Odetta - This Little Light Of Mine)

Garfield, lepo da si se spet oglasil  :oki: še kaj pridi  :pomezik:

zelo_resen, jaz sem tist link poslušala smao do sredine, ker mi dlje noče naložiti, a je do takrat samo govorila, a za take duhovne učiteljice  se sicer tudi nasplošno navdušuješ?

moram reči da sem si zadnje 3 dni vzela bolj čas zase, sadila sem rože, vrtnarjenje mene zelo pomirja, tisti dotik zemlje z golo roko, js vedno vrtnarim brez rokavic, in bosa, da občutim zemljo z vso veličino,  spomnim se filma Amelie ( http://www.youtube.com/watch?v=s8zCjnimPGQ ), ki je bila tudi zaradi staršev popolnoma izolirana in ni imela prijateljev, zatekala se je v fantazijski svet da je preživela, ima čut za male stvari življenja, v filmu na začetku opisuje stvari ki jih ima nakdo rad in česar nima rad, jaz sem že kot otrok rada dajala roko v zrnja koruze, fižola, graha, tako kot glavni lik Amelie, poleti sem oboževala imeti odprto okno in poslušala zvok v daljavi hrumečih kombajnov ki žanjejo žito...

na kakšen način se vi danes sproščate da pridete spet k močem?

Angelit, pozdravljena v dobri družbi.  :)

LOF, vse kar si napisala, velja tudi zame. Samo bosa nisem preveč rada.  :sesmejem:

Na splošno me navdušuje narava in še zelo veliko stvari v življenju – knjige, filmi, glasba, umetnost, različna ročna dela, kuhanje, pa tudi nekateri ljudje, kavice z najbližjimi ... Polno tega. In vse, kar imam rada, me tudi sprošča. Poleg tega pa imam za to še 'mindfulness'.

In še nekaj vam imam za povedat: da sem se danes sprehodila po svoji ulici. In to na 'random'. Nič nisem prej oprezala, kdaj bo zrak čist. Samo odprla sem vrata in šla. V bistvu ni bilo nič kaj težko, saj je bila ulica skorajda prazna. Ampak šteje menda vseeno, ane.

Heh, upam, da se vam ne zdi preveč trapasto, ampak jaz se počutim kar malo zmagovito.  :-[

Lira, čestitke za super dosežek, sem vesela zate, to je vsekakor uspeh in si lahko ponosna nase! :rozicodam:

Meni se zdi vse prej kot trapasto.  8) :kiselnasmeh:

LostOneFuture,
Ne, ne navdušujem se sicer običajno nad duhovnimi učiteljicami(vsaj do sedaj). Ta ženska v videu, je prebrala en citat, od ene druge, ki se je zelo lepo dopolnjeval s pesmijo. Meni pa sta se zdela citat in pesem čudovita za po mojem prispevku, ki sem ga pred tem napisal. Bom napisal prevod, ko bom utegnil. Pesem se bi morala predvajati cela. Predlagam ti mimogrede da si inštaliraš tole v firefox https://addons.mozilla.org/en-US/firefox/addon/video-downloadhelper/ Da si boš lahko lažje dol povlekla video iz youtube in ga potem v miru pogledala, če se ti zatika.
Sicer pa verjamem v Boga in  jaz dojemanje čudovitosti črpam tudi in predvsem od tu. Bog nas ni naredil kot "ti si vreden", "ti pa se sramuj". Ampak smo vsi njegovi otroci(kot pravi v tistem videu). To, da smo pa čudovita bitja lahko pa seveda vidijo tudi ateisti.

Tudi meni je delati v vrtu zelo lušno. Tako kot bi ob zemlji pod nebom bolj začutil tudi sebe v neki prvobitnosti. Tako drugačen svet kot razne položnice, trgovine, ... Pa jesti tisto kar je zraslo na vrtu je tudi užitek.

Kako lušno mi je brati take vrstice. Juhu Lira. :zvizgam:

LostOneFuture in zelo_resen, zelo sta prijazna, hvala!  :rozicodam:

Šteje se :oki:

majhni koraki se tudi "štejejo"  :zardevam:
 :wav:  :clap:

Ja, brez majhnih korakov ni nič.  :oki:



Milan, če se ne motim, imaš ti danes rojstni dan?

VSE NAJBOLJŠE!

Jaz ti želim, da ne bi bil več tako zelo strog do sebe. Pa kakšno luštno punco.  :P

Lira
Hvala za lepe želje. Bom proslavil tudi z mislijo na vas tukaj. Nekako so mi ta forum in sploh ljudje, ki pišete v tej temi prirastli k srcu. Se mi zdi, da sem tukaj bolj odkrit kot kjerkoli v "resničnem" življenju.

Sem šele zdajle to prebral. Ampak ne, sploh se mi ne zdi trapasto. Meni se zdi, da si zmagovita punca. In mislim, da vse šteje. Tudi majhni koraki. Sicer pa je tako rekel tudi tisti striček, ki se je sprehodil po luni.

Mijav

Meni se tudi zdi tako krasno prijemati zemljo z roko. Pa hoditi po blatu z bosimi nogami. Moje roke in noge so tedaj čisto blažene. Pa sploh celo telo. In duša tudi.
     Včasih, kadar sem mamci kaj pomagal kuhati ali peči, sem kdaj uspel ujeti kak trenutek, pa sem prijemal v roko moko pa cuker pa sol, ki jih ima mamca v treh velikih posodah. Samo včasih se mi je posrečilo. Pa je bil občutek tako silno krasen. Čisto vsaka od treh snovi ima čisto drugačen občutek v roki, čisto drugačno strukturo. To bi kar naprej delal, če bi smel. Pa se mi posreči samo vsake kvatre enkrat za nekaj trenutkov. Nekaj ukradenih trenutkov takorekoč. Aja, pa ostra moka ima tudi čisto drugačen občutek v roki kot pa mehka.

Aja, vprašanje, na kakšen način se sproščam.
Najraje bi hodil bos po blatu. Pa kaj, ko pa nikjer daleč naokoli ni sploh nobenega blata. Vse ulice so asfaltne.
     Pa zemljo bi prijemal, pa sol, moko, sladkor, kot sem prej opisal, pa še kaj drugega. Zrnje, fižol..... Pa ničesar ne smem v resničnem življenju.

     Poni

Ojla, hvala za odgovore :oki:

- v soboto grem s prijateljico na čuke, en korak... pa plesat bo treba, še s temi tabletami, pa nimam nobenega ritma, vsa okorela, tko da je v najboljšem pogledu, smešno, a se trudiva. prijateljica ima tudi tablete
- spoznala neverjetnega fanta z enega foruma... in sicer ko sem se odločila, da bom "zgonila" soc fobijo.
z njim sem se tako odpulila, da sem kar lebdela in ven je prišel moj notranji otrok... sva se štekala ker je duhoven zelo... se da pogovarjat...
- ta teden sem bila sicer zunaj s prijateljico iz otroških let, pa sta se prismejali še dve.., in so se vse tri tako zaklepetale in smejale, da je blo kar hudo.. s folkom ki je tako v izy, mam malo težav... sej bi se tudi jaz smejala, pa se začnem trest po obrazu... pa zadrega
- na sprehodu v troje... tudi nekaj momentov ko sem zgubila kontrolo, ki jo ustvari strah...

--- pri meni je finta, da kolikor je še moči v meni, se rinem naprej, da kaj dosežem, ker je že čas-septembra bom 30... in bi rada kaj naredila iz svojega lajfa


sicer eni ne marajo tablet, a nudijo neko varnost,--- če se sfiži lahko vzamem še eno zyprekso ali kaj podobnega, mogoče celo pomirjevala... samo se ne bo. delam tudi vaje za psiho, malo ezoterike pač.


mislim, da je za soc fobijo, anksioznost boljša zypreksa kot kakšen antidepresiv?

odkar sem prišla iz bolnice, kjer so me spravili k sebi in socializirali (čeprav sem si želela ven, ful in so me spustili po mesecu in pol) sem se začela družit... kljub temu je v mojem telesu neka osamljenost, mogoče zato ker sem živela z glasovi 6 let (imam tudi psihozo)...

sem vesela, če mi kaj uspe!

In prav je tako! :)

Poni, hvala. :)


Ja, in pri obeh vrstah moke je občutek res krasen.

Ampak Poni, to so vendar tako preproste in poceni radosti. Ne razumem, zakaj ne bi smel.  :unsure:


Veste, kaj se je pa meni danes zgodilo?

Ena gospa, dvakrat starejša od mene, me je po telefonu ozmerjala, da nimam nobene srčne kulture.  :laughing:

Gotovo si se pogreznila v globoko samoobtoževanje, depresijo, manjvrednostna čutenja,....  :sesmejem: Samo zdi se mi, da je kar precej takih samo bolj subtilnih oblik sporočanja polnih srčne kulture. Ne toliko direktnih.
Važno da dobro funkcionira modul, ki nese take naprej do drugega ušesa po čim krajši poti oz. naradi vmes ovinek do centra za smeh.

Milan, vse najboljše(malo sem pozen)!

angelit, ko berem tvoje prispevke čutim en poseben prijeten občutek, ki ga ne znam opredelit. Zdi se mi nek pogum, mladost,... hm. Vsekakor ti želim pogumno naprej, kljub vsem oviram.
Osamljenost, tesnobnost,... poznam tudi jaz, nisi edina. Veliko imamo za predelat.
Spoznala pred tridesetim. Ko bi le bilo še več takih. Manj pa takih, ki bi pred smrtjo spoznali da so se gnali za materialnim pozabli pa na....

>:( Ravno tebe je našla izmed množice >:(

Jah tale imamo, lira eno :rozicodam: , pa lahko dam

Ne dajte se :oki:

upam, da nisi tako kot jaz in že cel dan premlevaš, da bi mogla drugače odreagirati in se celo opravičiti ( zakaj že?  ??? ), in v glavi gojiti scenarije kako bi vse lahko bilo drugače, da škoda da si ravno ti mogla dvigniti slušalko in še po možnosti težko zaspiš... to naravnost ubija

in ne, nič ni narobe s teboj, ti si super, super, tale ženska pa naj svojo slabo voljo sprošča kako drugače v prihodnje!

Oh ne, brez skrbi, ko je odložila, sem bila par sekund popolnoma osupla, potem pa me je prevzel en tak čudovito osvežujoč badass občutek … Neprecenljivo!  8)

Tole je pesmica za danes:  :onaposlusa:

http://www.youtube.com/watch?v=0DJC-ECU8IE

Pa še rožica za vas  :rozicodam:

kaj pa ona ve, kaj je zadaj. folk je včasih res tečen, tudi če bi vedel za naše težave. če imaš soc fobijo, je sploh težko izražat še ne vem kaka družbeno primerna čustva in sočustvovat, ker se kopljemo v strahu... in dobimo lahko ravo tisto česar se bojimo, da nas ne bi sprejeli in razumeli, ..

jaz to vzamem kot izziv, da ni glih kriv bogi človek, ampak druge energije. (posledica 6 letnega poslušanja nevidnih ljudi) prijatelj mi je povedal, da imamo vsi duhove ki so lahko tudi zli, ... to je lažje sprejeti kot to, da te bog daje na preizkušnjo skozi sočloveka. Bog naj bi bil samo dober??

ne vem kako sploh funkcionirat z včasih z ljudmi, da bi v njih vzbudila pozitivo, ne pa negativen odziv. ful se trudim... sem pa preveč tiho in se kar fino strinjam dostikrat... mhm pa mhm... dobro da me eni sploh prenašajo...

ampak pogovarjat se je pa fajn! če ti uspe s kom deliti svojo dušo je to kot najboljslastna neprepovedana zdrava torta iz recimo suhega sadja, ... ;D.

Mislim, da je odziv drugih le delno odvisen od našega funkcioniranja. Zato je škoda biti razočaran vsakič, ko se negativno odzovejo na naša dejanja. Morda so nas drugi narobe razumeli, imajo drugačen pogled, so razdraženi,... Iz njihovih odzivov pa, če se potrudimo, lahko včasih tudi razberemo zakaj so reagirali tako kot so.

Ma je tako...lahko se še zelo trudiš pa se bo vedno potem našel nekdo k ti bo zavrnil...ni vse samo odvisno od enega človeka, kajti že sama komunikacija poteka med dvema osebama. Sej obratno tudi, lahko se še nekdo nevem kako trudi da bi ti bil všeč, pa ti ne bo.
Sam men je pa še to problem recimo do včeraj, k sem bila z družbo ki je zdaj že dolgo nisem videla...kar otrpnila sem. Pa še utrujena sem bila od celega dneva in sem tam bila sam tiho. Spet sem se začela pogrezati nazaj v osebo kot sem bila še leto, dve nazaj. Grozno.

Anouk, meni se ne zdi nič tako grozno narobe, če družbi poveš, da si utrujena in si pač privoščiš bit tiho. Bolj ko si boš to očitala, slabše bo, po moje.  :unsure:


Ali pa preprosto nimajo neke srčne kulture ...  :sesmejem:

Je pa res, da bi se pol leta nazaj ob taki situaciji skoraj gotovo pogreznila v globoko samoobtoževanje in zagrenjenost ... Bom probala malo razložit.

Že to je zame manjši šok, da se mi na zasebnem telefonu izpiše neznana številka. Pač imam s tem probleme. Klicateljica se je predstavila za bivšo gimnazijsko sošolko mojega pokojnega očeta, češ da zbira podatke za neko knjigo, nisem razumela kakšno ... To je bil še en večji šok, saj je moj oče in nasploh cela družinska zgodovina zame precej boleča tema in očeta tudi še vedno zelo pogrešam.
No, gospa me je dovolj prijazno vprašala, če imam minutko časa. Okej, sem rekla, da imam. Vsaj 20 minut sem potrpežljivo odgovarjala na njena vprašanja, potem pa je začela z res zelo osebnimi stvarmi, ki se po moje tujih ljudi nikakor ne tičejo, in sem ji pač rekla: oprostite, ampak na takšna vprašanja ne morem odgovarjat. Gospa je komentirala, da to je pa zelo čudno, saj je bil vendar moj oče pošten in dober človek. Ja, se absolutno strinjam, da je bil pošten in dober človek, ampak vljudno vztrajam pri svojem. Nakar je postala vsa zoprna, da ji brez veze delam probleme itd itd. Meni se je res ni več poslušalo sredi delovnega časa, vse ima svoje meje, pa sem ji lepo rekla, naj pove, če jo še kaj zanima v zvezi z očetovo poklicno potjo, če ne pa bi bil mogoče že čas, da zaključiva ta pogovor. In me je samo še ozmerjala, da sem mogoče daleč prilezla (ne vem, kaj je mislila s tem), ampak srčne kulture nimam pa nobene.

Kot sem že rekla, si tega nič ne ženem k srcu, mi je pa glede na mojo siceršnjo ranljivost zanimivo, kako komična se mi zdi celotna situacija. Prav hvaležna sem za to izkušnjo. :) Če nič drugega sem spoznala, da če res hočem, z lahkoto lahko rečem ne, in to je to, brez odvečne sekirancije.


Pa da nadaljujem včerajšnjo glasbeno temo, v duhu in barvah slavne Priscille, kraljice puščave, je tukaj še ena pesmica, ki se mi zdi kot naročena za ta deževni dan:

http://www.youtube.com/watch?v=lbRy6OB2_3w

In tukaj še v malce drugačni verziji za vse meni sorodne duše, ki obožujejo viktorijanske drame:  :rozicodam:

http://www.youtube.com/watch?v=TOFps_Naytg

Eh zadnje čase samo berem po internetu o ljudeh, ki so tako ali drugače, iz katerihkoli razlogov zavozili življenje oz. imajo tak občutek. Ne vem kaj je to, samo jutri je treba it na kak izlet, upam da ne bo dež.

Sej sem povedala, bolj me je zmotilo to, da sem srečala po dolgem času nekoga in sem želela sebi in njemu dokazat, da nisem več tako vase zaprta kot sem nekoč bila. Pa mi ni uspelo  ???

danes sem se odločila, da ne bom več pila kavo ampak metin čaj. sem postajala že obsedena s kavo, sem komaj čakala, da grem s kom na kavo, če ne vsaj sama. zdaj pa popoln presek s tem.

ker sem se danes kar tresla pred mamino sodelavko, nisem se mogla prav niti nasmehnit in sem izpadla ful mimo.

na koncertu strah, da me bodo videli z odra. :sesmejem: :laughing: :seznojim: :-[ no comment... in da bom videti vsa bedna, nerazpoložena in kislega obraza. ker se počutje vidi na zunaj. namesto, da bi me bilo prav briga kaj si neki tozoni mislijo (sem bila na čukih), pa plesali so samo otroci... zadrega. ampak jaz BI plesala , rada bi sproščeno izražala čustva, saj niso TAKO mimo, ... moja pijateljica pa ima več jajc, pa ful težav. jaz nimam pol tega, samo ne vem kaj je... mogoče preveč kave, pa živci. (((spila sem kakih 5,6 kav in zgleda da je za soc fobijo, anksioznost narobe če spiješ eno, kaj šele toliko...) sicer več tistih kav to go iz avtomata... sem morala malo butnit na dno, da kaj spremenim. samo kadim še.

jedla sem pa jabolki, skuto in solato zvečer, cel dan nič. po bolnici sem se zredila za 12 kg, v dveh letih pa shujšala na 50 kil in zdaj jem samo zdravo hrano in upam, da mi bo uspelo obdržat. vedno sem bila bolj okrogla. aaaaaaaaaaaaa.... dogaja.

čaw,čaw

Smem vprašat, kako misliš da te je videla ta mamina sodelavka? Ok, sej praviš čist mimo, ampak če lahko bolj določno.

Včasih imamo res hecne strahove. V ozadju(nekje v podzavesti) se mi zdi, da se stalno rola: "Kaj bodo pa rekli?". Tako, da si ne dovolimo čutiti in delati kot hočemo in čutimo, ampak za druge igramo tako, da bomo videti primerni in si ne bodo kaj negativnega mislili o nas.

Še najbolj v veselje mi je pa, ko sem tudi z drugimi tak, kakršen sem takrat, ko sem sam s sabo, brez igranja, brez da bi se trudil izpasti boljši.

Milan, mogoče prideš celo do tistih, ki so zafurali življenje, pa so ga spet našli in zaživeli na novo. Lep dan ti želim, tako in drugače.

Aleluja! Ti imaš res že marsikaj pospravljeno na podstrešju. Škoda, da še kaj dodajam, raje kar svoj prispevek še enkrat preberi. :sesmejem: bo več od tega :sesmejem:

Jaz imam tudi rad metin čaj :pomezik:

Jaz tudi :zardevam: ..... in še :seznojim:
Pa mi nihče od prijateljev ne verjame. Menijo, da si kar nekaj zmišljujem.
No ja, ti veš, kako to izgleda. Pa me ne boš zmerjala, da si kar nekaj domišljam, če se bova kdaj srečala.

Skratka :rozicodam:

angelit
Se pridružujem kometnarju zelo_resnega, da je tvoje poste prav prijetno prebirat. Me pa zanima kaj je s to povezavo s kavo in soc. anksioznostjo - a si to kaj brala o tem? Jaz namreč tud popijem litre kave.

te razumem, sama sem pred časom še isto delala, kot da sem hotela pokazat da sem boljše, da več nisem tista zategnjena, tiha, vase zaprta,  pol pa spet zablokirala, in sam gledala in kimala! In itak si so vsi spet mislili, še vedno ista, mene pa je ravno to vznemirjalo, ker se tako nisem marala, in je vsaka potrditev okolice da nisem nč spremenila zame bila kot udarec, da čeprav sem se trudila ni bilo nič boljše. Danes je drugače, nekako se mi je uspelo čustveno odrezati od tega, da  ne iščem potrditev od zunaj, da je bolj glavno kako je meni všeč moje obnašanje, ne drugim.

določena količina kave baje vpliva spodbudno, da imamo več energija, smo bolj živahni, spet prevelika količina kave oz.  kofeina učinkuje ravno nasprotno. Če se vam zgodi, da popijete precej več kave kot običajno, lahko občutite pretirano vzdraženost. Pojavijo se živčnost, potenje in depresija Če se tem pridruži še stres, se njihov učinek še poveča. Živčnost naraste in svojih dejanj ne moremo več učinkovito nadzorovati. Vam poplesavajo noge? Z izrazom sindrom nemirnih nog označujemo motnje spanja zaradi nehotenega trzan­ja nog. Te povzroča motena izmenjava dopamina v možganih. Tistim, ki jih muči ta nadloga, se svetuje, da popijete manj kave, saj lahko kofein (poleg nikotina in alkohola) moti snovno izmenjavo v možganih.


tole sem iz enega članka prekopirala....mogoče je v tem srž problema...zaradi kofeina motena izmenjava snovi v možganih, kar je pri večini depresivnih in anksioznih motenj problem. v bistvu upate na to da vas bo kofein naredil živahne, ampak prevelika količina mogoče naredi ravno nasprotni efekt.

Hvala LOF
Meni so že govorili, da naj ne pijem toliko kave, samo noben ni točno vedel povedat zakaj ne, pa sem pil še naprej. Ene 3 skodelce (pa še kako veliko zraven) na dan, včasih še več.  Bom probal omejit, čeprav ne verjamem, da je to edino kar je pri meni narobe, ampak če je 5 % je preveč.

Sicer ne pijem kave in ne vem koliko je na tem, sem pa ravno zadnjič gledal tale predavanja kjer se omenja tudi razlika pri učinku kofeina med introvertiranimi in ekstrovertiranimi tipi osebnosti, pri prvih naj bi bil boljši učinek pri popoldanskem pitju, pri drugih pa pri jutranjem.

http://www.youtube.com/watch?list=EC44ABC9278E2EE706&v=Vko17una2Zw&feature=player_detailpage#t=2478s

Pri meni je čisto vseeno kok je močna kava, samo da je…me že takoj naredi še bolj živčno, tesnobno...tko da je ne pijem sploh.

Jaz pa nimam občutka, da bi imela kava name kakšen poseben učinek. Včasih celo postanem zaspana po njej. Spijem pa 1-3 skodelice na dan. Včasih tudi nič, če ni nikogar, s komer bi jo pila. Zame je pitje kave bolj stvar druženja z bližnjimi kot kaj drugega. Sama sebi jo naredim samo, kadar se hočem malo potolažit in pocrkljat, ker ob pitju kave se običajno počutim zelo prijetno. Pogojni refleks. Pa krasno diši! :)

Jaz je zdaj, ko se moram učiti ful spijem...razen tega da me zbudi, ni nekega efekta drugega. Oz. že nasplošno imam jutranji "obred" kava + cigaret. Sem se prav navadila že tega.

S to kavo se lahko človek hitro razvadi..včasih sem pila samo kapučino, res redko, dvakrat na mesec mogoče kavo. Ko sem bila nekaj časa na B, sem iz dolgega časa in nizkega pritiska med drugim začela z eno kavo na dan, pa enim ali dvema kapučinoma, na koncu je bilo tako, da sem bila že na 3 ali 4-ih kavah dnevno. Ampak tukaj sem rekla stop, enostavno se mi zdi to prevelika številka.
Sedaj spijem eno dopoldan in ponavadi še eno popoldan, vmes pa če že pride do takšne situacije rajši kakšen kapučino.
Sicer pa kave nikoli ne pijem same, vedno z mlekom ali smetano, tako da navsezadnje "efekt" le ni tisti pravi, ampak pretiravat ravno ne mislim oz. se razvadit..
Nisem pa še opazila, da bi zaradi popite količine kave bila kdaj bolj razdražena..če sem tečna, sem tečna po defoltu  :sesmejem:

Ko čutim pogum, motivacijo in sposobnost, pa telo še vedno reagira anksiozno, se vedno spomnim na "kuščarske možgane", ki so bili omenjeni v tej temi pred časom. Zelo _resen jih je izumil, menda. :)

Kaj niso "kuščarski" možgani tista najbolj spodnja, najbolj notranja plast možganov? Tista najstarejša struktura, ki ji rečejo tudi "reptilski" možgani? Po latinsko pa je menda talamus. Če nisem spet kaj pomešal. V njih naj bi domovali vsi najbolj prvinski nagoni, pa občutki, kot na primer strah, pa jeza, pa še kaj, kar se zdajle ne morem spomniti. Čustva pa naj bi stanovala že en štuk više, če se prav motim.

          Poni

Imaš prav Poni.  :oki:

Prav se motiš. :) Ta izraz sem se mi zdi pobral v knjigi Najina ljubezen(Harville Hendrix).

Ta znova in znova, ko telo reagira drugače, kot se nam po logiki "novejših" možganov zdi primerno reagiranje, zna biti kar utrujajoč. Prava mešanica za to, da nas prepriča, da se ne da. Vendar se da. Jaz sem imel danes možnost biti udeležen v večji skupini(20 nepoznanih ljudi) posedenih v krogu in se izražati. Ni se mi tresel glas, nisem zardeval, nisem se tresel,... sem bil vesel, da sem imel možnost izraziti svoje. Moja sposobnost izražanja ni ravno moja vrlina in to sem čutil. Ob večkratni taki priložnosti, pa verjamem, da se mi lahko tudi to počasi izboljša.
Sicer pa tudi če bi vse to doživljal... se ne bi sekiral, ker še kako verjamem, da sem v osnovi narejen kot čudovito bitje, zelo zmožen, le ni mi še uspelo... To prepričanje bi želel vsem, ki mislijo, da ne bo nikoli drugače, da nimajo nobenega vpliva na dogajanje.

Bravo, zelo_resen.  :clap:
Ja, da se, čeprav se dostikrat zdi nemogoče.
Otežuje nas tudi, če se telesnih reakcij, ki jih ukažejo naši stari možgani sramujemo oz. se borimo, da jih nebi doživeli. Dokaj preprosta resnica, ki pa nam ne tako lahko pride v zavest.

betka, dobro si to napisala, to vedno bolj ugotavljam, da sem si v preteklosti sama metala polena pod noge, in da je zelo pomembno priznanje, priznanje samemu sebi da smo vredu taki kot smo, in da nam pač kdaj pa kdaj spodleti, ker se ''še'' učimo...nevem od kje mi tale miselnost, da od sebe pričakujem kaj vse bi mogla znati, zmorati itd., ampak bistveno je da na stvari gledam tako, da je danes vse bilo čisto ok kot je, in da pa jutri lahko naredim boljše, brez da se kaj obtožujem, se čutim krivo ali me je sram, ker nekaj nisem naredila kot sem imela občutek da bi mogla.

 :oki: zelo_resen, a hodiš na skupino za samopomoč?

Torej, če sem prav razumel.
Ne glede na to, da me moji bližnji kar naprej zmerjajo, kako sem neroden, pa neumen, pa len. Pa kakšno oslarijo sem naredil spet. Pa ali me ni nič sram.
     Skratka, ne glede na vse to, bi moral jaz verjeti vase. Da znam narediti dobro, da zmorem. Samo vajo potrebujem. Tako nekako.

                         Poni

Poni :rozicodam:
KOt prvo se mi zdi nedopustno, da te tvoji bližnji zmerjajo. Ali jim poveš,da te to moti in žali?

Tvoje drugo razmišljanje je pravilno. Vprašanje pa je, kako priti do takega mogočnega samozaupanja.

Bom kar prepisala besede Alenke Rebula na to temo:

Brezpogojna samozavest je notranja suverenost, ki omogoča, da doživljamo svojo vrednost in zaslužnost kot nekaj trajnega, neminljivega. Zato samospoštovanje ni nikoli ogroženo, saj je del našega doživljanja sebe. Ne okolje, ne zavest o katerikoli napaki ne moreta načeti osnovnega občutja, da nas življenje nagrajuje za to, kar smo: zaklad. (Blagor ženskam, str. 88)

Poni,

spomnim se, da si v 'igri resnice' enkrat napisal, da verjameš, da si dober človek. To se mi je zdelo tako super!
Priden si, Poni! (http://www.cosgan.de/images/midi/verschiedene/k030.gif)

Jaz bi rekla, da verjemi vase, di si ti v redu in da bo s tabo še vse v redu, tudi če česa ne zmoreš narediti dobro in tudi če (po mnenju bližnjih) narediš kdaj kakšno oslarijo.

Drugače pa, jasno, da se da z vajo marsičesa naučiti.

Pa strinjam se z Betko. Nihče nima pravice drugega kar naprej zmerjat. >:( S takim početjem bližnjemu samo škodiš, mu totalno sesuješ samozavest. Jasno, da je potem še bolj neroden in še težje kaj pametnega naredi ...

In isto bi moralo veljati tudi za nas: Nehajmo s sabo grdo ravnat, se sami sebe sramovat, udrihat po sebi, se nonstop neki zmerjat, poniževat, obtoževat za vse napake tega sveta ...

Kako naj se človek dobro počuti v svoji koži, če si dela vse to?  :o

LOF, prav imaš. Samo ljudje smo in v redu smo pa pika! Trudimo se, da naredimo, kolikor lahko in kolikor zmoremo, jutri bo pa morda še boljše. In to je to.

Zelo_resen, bravo!  :oki:

Strinjam se, da nimajo pravice te kar naprej zmerjat....  >:( Ampak kako to dopovedat njim?!?! :o Misija nemogoče. Oni živijo v svojih filmih. Moja žena je tudi bolj take narave, da ma ful za kritizirat in žalit. Isto se njeni ta stari. Isto so se moji in so me. Pa jim poskušaš ustrečt, pa jim ni nikol zadost. Lohka kar robot rataš.... pa jim še vedno ne bo ok ratalo. In to kar pravi Lira zelo drži po mojih izkušnjah, da če me nekdo žali in je nasilen do mene, je potem še težje... Jaz sem se počasi zrajtal, da znam, ko so nasilni ločevati zrnje od plev. Ne da bi po tekočem traku zavračal kar mi z žaljivim kritiziranjem skušajo povedat ampak njihove žaljivosti in nasilja pa tudi ne kupim več. Ok, saj razumem, da jih moja dejanja in lastnosti lahko jezijo, samo pričakujem pa, da bodo to kar jih jezi govorili z mano spoštljivo. V bruhanju obtoževanj, žaljivosti,... se je težko kaj zmenit in taka komunikacija je v prvi vrsti njihov problem.
Če bi moje samozaupanje bilo odvisno od tega, koliko drugi verjamejo v mene, potem bi že zdavnaj scagal. Je sicer dobro, če drugi verjamejo v mene(pa ne naivno, ampak da me zmorejo poslušat), je pa vseeno v prvi vrsti pomembno kaj si jaz mislim o sebi. Oni so enostavno velikokrat predvsem maščevalni, razdraženi,... ljudje s problemi, frustracijami, ki bi jih pucali na meni. Jaz pa nisem boksarska vreča in ko tako hočejo boksat in se sproščat na meni, se jaz postavim ob stran in jih opazujem kako se izživljajo, jaz pa ločujem in ostanem čim manj prizadet. V glavnem to glede nasilja se jaz tudi še učim.

Ne.?

Ena moja opazka: Tukaj na forumu si se sposoben zelo dobro izrazit. Če ne verjameš, še enkrat preberi svoj zadnji prispevek.  :pomezik:


Zelo_resen, klobuk dol, to si res odlično napisal!  :)


Jaz sem ravnokar prebrala eno super knjigo o mejni osebnostni motnji (Ne stopajte več po prstih; P. Mason & R. Kreger). V njej je veliko govora ravno o tem, kako zaščititi lastno integriteto, kadar se na nas vsuje rafal kritik in včasih že prav absurdnih obtožb s strani bližnjega, ki trpi zaradi MOM. Jaz sem imela borderline mamo, pa še ena, meni sicer zelo draga oseba v družini ima tipične znake. Taki ljudje običajno ne morejo kar nehat s svojimi spornimi vedenjskimi vzorci, ampak že to pomaga, če se zavedaš, da ti nisi odgovoren za njihovo počutje in ravnanje, pa da njihovih besed ne vzameš preveč osebno. Tudi v takih situacijah se lahko naučiš vzpostaviti eno zdravo distanco, kot je to napisal zelo_resen. Res toplo priporočam vsem, da preberete to knjigo. Tudi če se ne srečujete direktno z MOM, vam lahko pomaga izboljšati odnose, komunikacijo s težavnimi, konfliktnimi ljudmi, pa tudi razumevanje sebe in tega, kaj v kateremkoli odnosu pomeni prevzeti odgovornost zase in kako uveljaviti svoje potrebe.

Tole vam pošiljam danes, z željo, da bi se znali vsaj kdaj pa kdaj preleviti v tako kul panterja:

http://www.youtube.com/watch?v=HhHwnrlZRus

Zase vem, da znam biti tudi jaz včasih ena od "onih"....

Oh ja. Mislim, da se vsi kdaj znajdemo na drugi strani. Sploh ko je človek kronično utrujen in preobremenjen ... V najslabšem obdobju depresije je bil moj tolerančni prag tam nekje na nivoju tasmanskega vraga. Okej, malo pretiravam, ker ugriznila v resnici nisem še nikogar ... :A) Me je pa že imelo. In bila sem tečna, razdražljiva, osorna, naveličana vsega ...
V svoj zagovor lahko povem samo, da zdaj že več mesecev nisem več taka. :kiselnasmeh:

Pa ko so bili otroci še majhni, priznam, da sem velikokrat vpila nanje, iz čiste nemoči, ker se mi je zdelo, da drugače noben nič ne sliši. Kar zaboli me, če se spomnim na to!  :(  Enkrat ko je prišla na obisk prijateljica, mamica treh, sem ji vsa skrušena priznala: 'Ti, jaz samo še vpijem.' In je samo zamahnila z roko: 'Oh, jaz tudi.' 

Kaj pa vi?

Se opravičujem ker ne odgovarjam na nobeno sporočilo…sej bom kdaj, vas pa berem.
Nekaj časa že nič nisem napisala in sicer sem pisala da sem se zatekala h alkoholu preden sem kam šla. Ker mi je pomagal tlačiti dol strah. No sam se mi je nekaj neprijetnega zgodilo, ko sem bila pod vplivom alkohola, tko da me je tisto spravilo nazaj da se (probavam) izogibat alkoholu. Samo ravno zaradi tega sem pa tok doma…ker me je strah se soočat s temi strahovi.
In se mi je že začel mal mešat bit samo notri  ??? (dobro, grem s psom ven tudi) sem danes šla po enih opravkih v mesto in ja…dolga bo še da se znebim teh strahov. Najbolj me je strah takih skupin ljudi prbl. moje starosti. :S Ampak imam vseeno neko motivacijo za naprej, ker imam kar nekaj stvari ki bi se res rada z njimi ukvarjala pa kam bi rada šla…samo ne vem točno kje začeti. In mislim, da če ne bi imela te grozne tesnobe bi bilo dosti lažje.
Hm, no, verjetno dosti zmedeno tole napisano…
Lepo se imejte.  :rozicodam:

v moževi družini imajo kar tri osebe tipične lastnosti narcisoidne ali borderline motnje, oz MOM in meni osebno so naredili veliko škode, sama se ne znam takim ljudem še dobro po robu postaviti z besedo, znam pa odreagirati z dejanjem, v preteklosti sem tako podala že ovadbo. Hvala ta nasvet glede knjige Lira, več kot očitno si jo bom prebrala.  

Če so narcisoidni problem je v njih, ne pa v okolju...po mojem...

LOF, tebi še prav posebej priporočam branje te knjige, ker imaš opravka s fizično nasilnimi ljudmi. Govori namreč tudi o tem, kako se zaščititi. Približno četrtina ljudi z MOM ima hkrati narcisistično motnjo in to je še posebej težavna kombinacija. Drugačen pa je funkcionalni razpon borderline ljudi zelo velik. Od takih, ki se jim je najbolje v velikem loku izogniti, do takih, ki so resnično dragocene osebe. Nekateri imajo zelo dober uvid v svoje težave, nekateri tudi poiščejo strokovno pomoč in se naučijo obvladovati pretirane čustvene odzive, tako da lahko povsem normalno funkcionirajo in so tudi zelo dobri starši ...

Meni je žal za mojo mamo. V bistvu je bila zelo dobra oseba, ki pa se je lahko iznenada spremenila v kruto, obtožujočo, sovražno nastrojeno furijo. Vsaj tako sem jo jaz doživljala. Zdelo se mi je, da imam za mamo čarovnico, ki pa ni ves čas čarovnica. Kot majhen otrok si pač nisem znala razložiti, kaj se dogaja. Lahko je bila zelo v redu, garala je od zgodnjega jutra do večera. Imela sem jo rada, ampak velikokrat sem bila zaradi njenih čustvenih izbruhov na smrt prestrašena. Sčasoma sem se navadila hoditi po prstih, paziti na vsako besedo in gib, da je ja ne bi kaj prizadelo, poskušala sem ji v vsem ustreči ... Niti enkrat si nisem drznila zaloputnili z vrati ali povzdigniti glasu. Čisto me je posrkala vase, bila sem kot njen podaljšek, v veliko pogledih nisem živela svojega življenja, ampak njenega, tako kot je ona hotela in kot se je njej zdelo prav. Poleg tega je bila hudo bolna in človeku, ki tako zelo trpi, še težje kaj odrečeš. Tudi mojih sošolk ni marala, ne da bi katero kdaj sploh videla. Nikamor nisem mogla, hotela me je samo zase. Najbolj pa je sovražila mojega očeta. Ure in ure, dan za dnem, mesec za mesecem sem morala poslušat, kakšna svinja je in kako ji je uničil življenje. Njeno edino sporočilo, preden je umrla, je bilo, naj se maščujem očetu, za vse, kar ji je kdaj hudega storil. Stara sem bila 16 let. Nikoli nisem izpolnila njene zadnje želje.

Vem, da tole ni prava tema za takšne izpovedi, ampak v tem delu foruma se še najbolje počutim. Nisem sesuta ali kaj takega, samo malo potrta. Mi je pa ta knjiga, ki sem jo včeraj omenila, toliko odprla v zadnjih dneh, da sem še vedno nekoliko presunjena. Ugotovila sem, da sem šolski primer otroka osebe z MOM. Deveto poglavje v veliki meri opisuje mene. Celo to razloži, da se pri otrocih staršev z MOM, tudi če sami nimajo MOM, zelo pogosto razvijejo nekateri simptomi MOM, vključno s kroničnimi občutki praznine in disociacija. Mene je to ves čas malce glodalo, vedno sem se bala, da bi sčasoma postala podobna mami, čeprav sem čisto drug značaj. Zato sem v preteklosti poiskala vse možne osebnostne teste in popolnoma iskreno odgovarjala na vsa vprašanja, pa je bil odgovor vedno negativen, da nimam značilnih znakov za MOM. Zdi se mi, da vse skupaj šele zdaj zares razumem. Na nek način mi je kar odleglo.

Lira  :rozicodam:
Občudujem te, da si ob bolni mami vseeno postala tako srčna oseba.

Ostajam brez besed. Koliko bolečine ste nekateri prestali, pa kljub temu greste naprej in razvijate v sebi izjemne reči. Prava spodbuda ste.

Jaz pa za mojo ženo mislim, da nima MOM. Podobnost z MOM ima samo v točki destruktivnega izražanja jeze, ki se sprevrže v verbalno agresijo. Ta agresija pa je usmerjena v doseganje ciljev, kot vzorec kako se doseže, da dobiš kar si želiš.

Blagor tistim, ki znate biti iskreni do sebe.
Žal tudi jaz "znam" biti agresiven. Zelo redko fizično(v mili obliki), pa kljub temu prevečkrat. Večkrat pa z povzdigovanjem glasu(prepiranje). Se pa pri meni "vklopi" agresija, ko se nad mano izvaja agresija in se čutim zelo ogroženega. Da bi poskušal z agresivnim vedenjem dosegati reči sem precej zgodaj pogruntal, da to ni način. Vsake toliko pa se mi to potrdi. Včasih se borim s tečnobo.
Če se morda podzavestno ne olepšujem, bi bilo to približno to, kar se agresije pri meni tiče. Pri otrocih mi je bilo pa še vedno agresije na koncu zelo žal. Kazni in prepovedi seveda za mene niso agresija.

Betka in zelo_resen, hvala vama. Ne vem, če je srčnost res kaj moja zasluga. Če sem srčna, potem sem taka že od rojstva. V sebi nosim res veliko strast do življenja. Nikoli se nisem spraševala, zakaj je vredno živeti. Razveseljujejo me lahko že majhne stvari, in teh je mali milijon.

Ja, marsikaj v moji preteklosti je bilo zelo boleče. In včasih kaj od tega še vedno grdo skeli, ampak zadnje čase ugotavljam, da bolečina sama po sebi niti ni problem. Po vsem tem času ni več tako huda, da je ne bi mogla prenesti. Sploh pa, o izgubljenem otroštvu običajno ne razmišljam kaj dosti. Veliko tega sem nadoknadila in zacelila ob skrbi za svoje otroke. Bistveno večji problem mi predstavljajo obrambni mehanizmi, ki sem jih razvila že davno tega, da nisem preveč čutila in da sem lažje preživela s tem, kar se mi je dogajalo, potem pa je vse to kar ostalo z mano: disociacije, motnje prehranjevanja, notranje prisile, kronično izogibanje ... Problem je, da si danes z njimi povzročam zgolj škodo in da pri tem sama v sebi nadaljujem z odnosom, kot so ga imele do mene osebe, ki so že zdavnaj izginile iz mojega življenja. To pa je moja odgovornost in zavedam se, da sem samo jaz  tista, ki lahko tukaj in zdaj kaj spremeni.

To res ni tipično za MOM. Borderline oseba običajno izbruhne, ker trpi in si ne more pomagat. Seveda s tem lahko posredno prisili bližnje, da ji dajo, kar hoče, oz. da se obnašajo, kakor ona hoče ... Po principu 'vse za ljubi mir' pač. Ljudje z MOM so v tem pogledu zelo manipulativni, mislim pa, da vsaj večinoma pri njih to ni namerno ali celo preračunljivo vedenje.


Zelo_resen, mislim, da je pri tebi kar očitno, da nisi ravno agresivna oseba.  :laughing:

S tečnobo se borim tudi jaz. Agresijo pa največkrat obrnem navznoter, proti sebi, v obliki ekstremne samokritičnosti in samoobtoževanja. In s tem jaz v bistvu samo sebe depresiram.

Ampak ne danes. Danes sem čisto v redu in prijazna s sabo. He he, prejle ko sem šla po cesti, sem si v mislih prepevala tole:

http://www.youtube.com/watch?v=Oo7bdWJMYr0

 :P

Evo, da se še jaz oglaism po dolgem času. Zadnje čase sem bil kar aktiven, no vsaj za moje standarde. Ampak opažam da se mi dogaja, da mislim, da sem nekako "zalaufal" v življenju, in potem pride tisto pasivno obdobje in se mi zdi kot da moram potem začeti vse od začetka, kot da se nisem sposoben učizti iz lastnih izkušenj, napak, zablod, itd.. tole je zelo naporno. Ne morem pa tudi bit konstnantno v neki akciji, včasih mi enostavno tudi zmanjka idej.

jaz imam to -občutek praznine in disociacija.

hvala, sem se naučila nekaj novega. disociacija tako, da sem s kom in vse fajn pa tak dolgčas v sebi. ko hodim gledam v tla, ne vem zakaj. mogoče ker skrivam oči-včasih gledam križem, od teh tablet predvsem. v otroštvu sem zato nosila očala, potem se je zboljšalo.

v sebi praznina ali občutek neobstajanja če nisem na obratih. npr kakšna zahtevna situacija z ljudmi, ...

danes sem na izletu spala pokonci. obrambni mehanizem nek. vedno občutek pomanjkanja energije, tablete pa znižala na moj minimum 5 mg zypreksa, 2,5 mg moditen in polovička akinetona proti stranskim učinkom 1 mg.

danes sem pa brez problemov na banki se menila za nek kredit, a ne bo nič od njega. za kredit moraš biti bogat :D saj bom. :sesmejem: :oki:

kofein sem skenslala, zato pa danes počila 4 kave brezkofeinske ker niso imeli ječmenove. -spet nek sindrom tabletni? praznina brez te kave zunaj in keš kopni pa slaba vest grize. :)

Angelit, jaz pa sem imela v mislih tako disociacijo, ko se kar izklopim.


Jaz tudi. Zaradi kroničnih občutkov sramu in manjvrednosti sem se tega navadila. Zdaj se pa prav zavestno trudim, da gledam naokrog ali naravnost, pa da se zaziram v obraze mimoidočih ...


Živjo Milan. :) Mislim, da je to samo tvoj občutek, da moraš vsakič začeti čisto od začetka in da bi moral biti konstantno v akciji. Vsak korak šteje, če je narejen v pravo smer, tudi če je med posameznimi koraki kakšna pavza. Hja, smer pa tudi ne more iti vedno samo po diagonali desno navzgor. To si jaz vedno znova dopovedujem. Drugače bi že zdavnaj scagala (kot temu reče zelo_resen).

Hja, praznina..... Praznina, res je praznina..... Danes sem kar čemel tam v svoji sobi na kavču. Ne da bi kaj dosti premišljeval. No, misli so vseeno kar šibale. Nisem jih mogel čisto ustaviti.
     A vseeno, praznina.
     Ko sem zunaj, se pa tudi jaz prav izogibam pogledu ljudi. Sem se zdaj tega zavedel, ko sem bral zadnje prispevke tule. Ali pa gledam v tla. Druge ljudi gledam recimo pozimi v avtobusu, če je zunaj tema. Pa gledam odseve v šipah.
     Zdi se mi, da je prav nekaj takega opisal Momo Kapor v neki svoji knjigi. Da se ljudje v avtobusu ali tramvaju bojijo gledati druge ljudi. V Beogradu imajo tramvaj. Pa potem gledajo odseve ljudi v šipah, ko je zunaj tema.

     Poni

Poznam to. Se mi kar dogaja zadnje čase...ali pa da sem tam, ampak nisem ravno prisotna. Mentalno nekje v drugi sferi, ki pa zares nikoli ne bo obstajala.

Pa sama imam isti problem, s tem, da se včasih tega sploh ne zavedam, dokler se kdo kje v trgovini ne najde, da me pokliče po imenu, in potem tisti tako "aktualni"; kaj si važna? Ampak sama dejansko, včasih imam tisti občutek, da mi enostavno ne paše oz. nisem sposobna hoditi po cesti, ulici, trgovini in spremljati vse skupaj, čeprav se zadnje čase trudim, tudi zavestno včasih, da kdaj pogledam naokrog. Hkrati pa kar dosti delam na sebi, in počasi gre na bolje..

odseve v šipah sem tudi jaz gledala, pa svoj odsev- preverjam če sem "normalna"... ne vem točno zakaj... zdaj čekiram, kako zgledam- ampak zato ker sem shujšala, pa če sem normalna  ;D Sem si želela postati normalna, je pa še ena boljša stopnja--blaženost.  :) tisto stanje popolne brezskrbnosti, notranjega miru, tihe sreče, da te ne goni nekaj vedno, te žene da bi nekaj zboljšal, ampak je vse v redu... to so neke nižje energije, ki nas mešajo, da je znotraj zmeda, ki je ne pomirijo niti tablete.

sem že v letih, ko bi morala graditi za prihodnost, imeti keš skratka. zdaj mam za sproti, in me ne skrbi v tem momentu, da ne bom imela več za čike in brezkofeinsko kavo. danes so mi uturili kofeinsko, nikoli več ne grem v ta lokal (se prav nič ne trudijo)... če ni skrbi si jih pa naredimo-dobro pa je ker se mi je pol ustavila kava, tko da sem spila samo 3. dve d-caff. vsak ma svoje probleme, jaz pa s to kavo pa čiki. saj nekaj delam in je fajn, če lahko kaj zaslužim.

notranji mir? pa imeti dobre prijatelje, tudi če je treba za to moliti. in dihati.. ko je nekaj prav, začutim da je plodno nekaj v meni, da je želja prisotna. imam pa tudi večkrat čisto zmešnjavo energij v trebuhu, ko si nekaj želim, ali hrepenim po stiku z ljudmi. in to je dobro za soc fobijo, da si želiš. samo še skupine prijateljev me matrajo.
pa ne grem na morje, s skupino frendovih prijateljev, to je too much, snisem dorasla. verjetno so vsi bolj zreli in izkušeni v lajfu in bi me bilo sram , bi bila tiho ali kaj...

držite se, jaz pa se bojim, da bom po 10 letih skoraj dobila fanta, nekaj se kuha. samo gre za to, da sva oba "malo nad materialnim svetom" kao, in npr ne gre za fizičnost, težko pač prenašam dotike. težko tudi kažem čustva na tak način. tko, da nekaj se dogaja.

Tak občutek imam jaz skoraj povsod, tako da te zelo dobro razumem. Ampak glej, če imaš neko realno opcijo za dopust, bi te vseeno spodbudil da greš. Malo na silo, malo z glavo skozi zid, ampak potem bo tu nova izkušnja. Sicer pa ljudje ponavadi ne grejo na morje kazat neko silno zrelost, prej obratno  :)

Spet je prišlo obdobje, ko se moram nekomu izpovedat. Najraje se tukaj vam :)
Hvaležna vam bom za vsakršen odgovor ali je to kritika, brco v rit (ki sem jo očitno zelo potrebna), vzpodbudo, nasvet.... karkoli.
Že cel teden sem doma. 2x sem šla s kolegico na kavo, se vsaj malce sprostila, prišla domov in spet po starem. Cela zamorjena,  žalostna, brez volje do česarkoli. Samo sedim in berem, pa mogoče pogledam kak film. Polna premlevanj kaj sva se pogovarjali, kakšno neumnost sem bleknila, kako je bilo včasih v šoli, da sem bla vedno bolj 'outsider' ker nisem tako komunikativna, ampak raje poslušam. Če pa že govorim, pa tako tiho, da skoraj momljam. Ne upam si govoriti na glas.
Želim si iti vsaj mal na sprehod, v naravo, pa me je strah...še huje - sram... ko sem zunaj imam občutek kot da me vsi čudno gledajo.. kot da vsi govorijo samo o meni.. kot da vsi poznajo mene in življenjsko zgodbo, jaz pa nikogar. Večkrat se mi je zgodilo ko sem nekoga spoznala, da je rekla ta oseba, da se me spomne pač od kjerkoli, me pozna, jaz pa sem to osebo videla 1.v življenju...od tod občutek da kogarkoli ko vidim in spoznam, ve vse o meni in da se samo pretvarja da se 'spoznavamo'...zato si ne upam spoznavati novih ljudi. Najraje se počutim doma med 4 stenami. Ne upam si iti pokončno in se nasmejati, znance pozdraviti...če pa že zberem pogum je nasmešek zelo prisiljen. Najhuje je kot da se vsakomur vsiljujem v življenje kljub temu da grem samo mimo. Da ne smem obstajati... ni prostora za mene... Razmišljam kaj počnejo drugi v tem času, ko jaz tule pišem in berem...vsi nekaj počnejo, le jaz ne najdem volje in poguma za nič... a želj  je veliko... kaj vse bi rada preizkusila, doživela, videla... lani poleti se je skoz nekaj dogajalo, je bilo eno izmed boljših obdobij...letos pa praznina...žalost... še službe si nimam moči iskati...zakaj? zaradi strahu....da bi vsaj imela dobro prijateljico ki bi mi odkrito povedala to in to delaš narobe, je čudno, je karkoli. Tako pa čez čas ko se že neke zadeve pomirijo in pozabijo, zopet pridejo v misli in ugotoviš, da so nekateri le izkoriščali, se ti za hrbtom posmehovali ker želiš ustreči v vsem. Nekatere stvari jemlješ malce drugače in bolj resno in si jemlješ vse k srcu.
Ko tole berem samo vidim besede 'ne upam si'. Primanjkuje mi poguma, ker se preveč obremenjujem z okolico. Kot da 'moram' živeti po nekih pričakovanjih in bi bilo zelo čudno v očeh drugih če bi kaj novega preizkusila (včasih sem bila bolj odprta). Kot da vsi vedo kakšna bo moja naslednja poteza. Sem preveč predvidljiva. Zakaj se tako obremenjujem z ljudmi?? Arrrr.... :035:
Se opravičujem če sem pisala pod napačno temo, ampak mogla sem to ven dat. Hvala če je kdo prebral in upam na vsaj kakšen odgovor.

Pofurana
sem prebral tvoj zapis in v bistvu nimam česa pametnega za povedati. V večini stvari,ki si jih zapisala se najdem tudi jaz, pa še kod drug na tem forumu verjetno na žalost. Probaj iti vsaj na sprehod ali kak tek, da si vsaj malo zbistriš glavo in bolj pozitivno pogledaš na zadeve. Ali pa pejt na kakšen krajši izlet v nek kraj kjer še nisi nikoli bila, se sprehodi po mestu in pojej sladoled :) Sam sem šel včeraj na Kamniško sedlo, ki je kar visok hrib in občudoval mogočnost Alp. Pa sem šel čisto sam in mi ni bilo žal. Tudi druge stvari se bodo izboljšale slej ko prej.

Pofurana

Tudi jaz sem tak. Samo razmišljam sam doma, kaj vse bi rad počel, pa kam bi šel. Pa vedno ugotavljam, da tega pa ne morem, pa tega tudi ne..... Pa vedno bi rad, da drugi organizirajo in me povabijo sabo. No ja, tole je najbrž malo drugače kot pri tebi. Pa seveda vem, da nihče drug ne bo organiziral stvari namesto mene. Da bom moral kar sam, če bom hotel kam iti. To vem. Pa vseeno se kar ne zmigam. Kratkomalo je premočan ta občutek, da jaz sam ne morem. Da morajo drugi. Da bi morali.

Želim ti, da bi ti uspelo. :rozicodam: Tako kot tudi sebi želim, da bi mi uspelo. :zardevam:

In pa upam seveda, da nisem prehudil neumnosti klatil tule :zardevam:

     Poni

draga pofurana  :rozicodam:

razumem te, saj sama velikokrat razmišljam o enakih težavah in o tem kako strah me je sveta okoli mene. kako sem v napoto komu, kako bo čudno če bom sama šla itd.

prav je da se izpoveš, to v sebi držati je kvečjemu škodljivo.

čeprav je težko, probaj iti magar smeti ven odnesti, pa četudi jih je za eno pest, vsaj en krog okoli stanovanja, in ko ti bo to uspevalo, bo tudi prišla volja za več

srečno  :rozicodam:

Pofurana, dobrodošla med nami, čisto v pravi temi si se oglasila.  :rozicodam:


Tudi mene velikokrat obletavajo takšne misli. Včasih si zaželim, da bi svet za nekaj ur obstal, da ne bi bilo nikjer nikogar in bi šla lahko medtem popolnoma neopaženo kamorkoli ... Da bi lahko hodila, tekla in skakala, čofotala po vodi, se guncala v parku ... ne da bi me bilo sram.

Vem, da bi v resnici lahko šla kamorkoli, kljub ljudem. Vem tudi, da mi svet brez ljudi sploh ne bi bil všeč. Spomnim se enega takega prizora iz filma Vanilla Sky. Prazne newyorške ulice so bile videti kot podoba iz nočne more ...


Pri tem, da se drugi prav nič ne obremenjujejo z mano ... :ne: Se pridružujem tvojemu ogorčenju!  >:(


Eh, tukaj pa res ni kaj za kritizirat. Tako pač čutiš trenutno. Lahko ti rečem, da nisi sama. Vsaj v tej temi ne. Tukaj lahko momljaš po mili volji ... :P Preberi si kakšne stare zapise v tej temi, pa boš videla, da je res tako. Verjemi, da je prostor tudi zate in da se ti bo počasi že odprlo ... Svoj nasvet sem ti pa enkrat že dala in boljšega žal nimam.


Mogoče si pa depresivna in potrebuješ pomoč.

Hvala vsem za odgovore  :rozicodam:  mi zelo veliko pomenijo.

Danes je bil še posebej težek dan. Kot neka posledica celega tedna. Sploh pa za dobro jutro, ko vidi mama da pa ni nekaj čisto vredu s teboj, pa pojamraš da te glava nenormalno boli, pa ti reče: le daj se malo namaži da ne boš zgledala kot smrt (ko sem doma se sploh ne mažem). Si čisto bleda. Čisto me je dotolklo...
Ko pa sem vidla odgovore tukaj, sem  dobila kar malce volje in nasmešek na obraz  ;D  Samo nekaj besed...pa je človek čisto drugačen...

Hvala vam resnično  :rozicodam:   pravi  :sonce: ste tukaj vsi po vrsti  :)

dragi sociofobi, ali ste vsi ozdraveli? kako ste?

no meni se je stanje v enem vidiku izboljšalo, kot sem pričakovala v službi nimam težav z najbolj osnovno komunikacijo, a sem čez čas začutila da sem počasi dobivala odpor do službe, tale bolniška sedaj mi je dala vetra, sicer še vedno smrkam in kašljam, glavobol se kar ne neha, ampak si prav želim jutri v službo, malo spremembe.

imam še vedno težave s komunikacijo s sosedi, sicer mi tu pa tam le uspe kak podvig, da koga nagovorim, zadnjič je ena druga vaščanka postavila velikanskiiii bazen na svoje dvorišče, in so še drugi vaščani prišli kopat, mož je hotu da bi z sinom šla tja, jaz cela trda, in vsi si so mi tam govorili da se naj grem še jaz v kopalke oblečt in skočit v bazen, no nekje 2uri sem se obotavljala, pol sem pa le pogum zbrala, me je mož dražil da se moram potruditi da se vključujem v družbo, čene bom skozi težave imela, mene je bilo tako sram in nerodno da sem praktično pribežala do bazena in se not vrgla ( in vse vaščane zalila z vodo :P mi je mož kasneje zvečer razlagal kot je bilo smeha zaradi tega ) pol pa je sam glava ven gledala iz vode od mene  :unsure: ko sem šla ven pa čimprej v brisačo zavit, ful mi je bilo nerodno da bo kdo moje debele noge videl, in kaj komentiral, grrrr  :o tako da sem pol pobegnila v hišo in bila tam urco da sem k sebi prišla, kako je to stresno bilo, huj, zunaj so naredili pol piknik in je vsak vaščan neki dal, eni čevapčiče, drugi hrenovke, eden krompir, jaz pa sem dala lučke, se je vaščanom tako fajn zdelo, meni pa tudi, sam z hiše pa pol več nisem upala  :A) ahja...

 :sesmejem:
LostOneFuture, supr da lahko gledaš na te čustvene težave tako z humorjem,... ti želim še naprej tako. Pa super da imaš socilno okolje... ,ki verjetno sigurno ni popolno kot nikjer, tako kot sami nismo. No v glavnem pa ti pošiljam en pozdrav in pozdravljam tudi vse druge s katerimi smo se na forumu "srečali".

Jaz pa sem kar se tiče soc. fobije še kar v redu. Nimam nekih hujših problemov, bi pa si vseeno želel več čustvene svobode pri izražanju, spontanosti, sproščenosti, ustvarjalnosti... Drugače pa sem polno okupiran zaradi selitve, še prej pa obnavljanja stare hiške. Nima še niti pošlihtanega ogrevanja, hidroizolacije,... sam ne vem kje bi se lotil toliko je vsega, denarja pa malo :A). Ampak bo že, ker rad to delam. :)

Hej!  :)

Prav pogrešam to temo in vse, ki ste v njej sodelovali. Tudi jaz vas lepo pozdravljam! LOF, midve sva pa itak na zvezi.

Tudi jaz sem dokaj v redu. Še vedno pridno papcam AD-je. O depresiji skoraj ni več sledu. Spim OK. Tudi bolj samozavestna sem postala in mi ni več tako težko v družabnih situacijah. Zdaj že kar nekaj časa shajam brez prenajedanja. Zadnje mesece sem dala prednost predvsem sebi in se posvečala večinoma svojim interesom. Verjetno celo kar malo preveč. Uh, še vedno pa sem precej v zaostanku, kar se dela tiče. To je trenutno moj glavni vir tesnobe. Želim si, da bi bila malo bolj produktivna, kot sem. Kar nekaj stvari imam še za porihtat, ampak bo že. Ker v bistvu rada delam. Samo začeti mi je vsakič težko.  :kiselnasmeh:

Upam, da se še srečamo na kakšni debati, če ne pa srečno vsem in zaupajte vase, ker ste prav super.  :oki:

Lep pozdrav vsem  :)!
Škoda, da je ta tema nekako zamrla...
Drugače pa to poletje je bilo slabo zame, še zdaj nimam koncentracije za učenje, kar ful ni fajn...

Hej.
Imam hudo anksioznost, ko morem iti med ljudi in tudi, če so samo sorodniki. Npr. večkrat tudi jest nisem šla (na študentske bone), ker me je misel, da morem jesti med ljudmi, čisto prestrašila. Vedno se mi zdi, da vsi ljudje gledajo vame, kar večkrat opazam da tudi je res, ampak ne vem zakaj :(
Sedaj se že kakega pol leta odpravljam v fitnes, ampak že ko pomislim, da bom mogla biti med ljudmi in povrhu še delati nekaj kar ne vem kako se dela, me čisto odvrne od želje. Ampak sama sebi dopovedujem, da moram iti, ker mislim, da mi bo pomagalo na izboljšanju sampopdobe, ki je na 0, in, da mogoče spoznam ljudi, ki imajo podobne interese, kajti skoraj 1 leto sem že v Ljubljani in nisem spoznala nič novih ljudi razen nekaj sošolk, s katerimi pa spet nikamor ne hodim zaradi anksioznosti oz. socialne fobije, saj še sama ne vem kaj je to.
Vem, da je na tem forumu veliko ljudi s podobnimi težavami in me zanima, če ima kdo kak predlog, kako se rešiti tega strahu pred ljudmi in, da lahko začnem delati stvari, ki bi jih rada počela :)